Kuharjev Janez in njegova bajta sta si zelo podobna. Oba sta stara in slaba. Ako naj vam opišem Janeza, sem jako v zadregi: ne vem, kje bi začel, pri glavi ali nogah, kajti oboje je jako neznatno. No, Kuharjevega Janeza glava je podobna obilni repi. Najimenitnejše na njej je nos. Ta je tako velik, da še njegov lastnik ne ve prav natanko, jeli nos nasajen na obraz ali obraz na nos. Imeniten je tudi viviček z brezzobnih čeljustih. Prišteva se, namreč, prav lahko »glavnim« delom, ker ga Janez nikdar ne da iz ust. Pravijo, da se še celo v cerkvi ne loči od njega. Zgodilo se je že, da se je šele pri zadnjem evangeliju spomnil, da ga ima v ustih, ko se je pokrižal. In vendar Janez ni — kadivec. Njegov viviček je vedno mrzel, drži ga le iz navade v ustih. Če ga vprašate, čemu ima pipo, dasi ne kadi, se vam moško odreže: »Glavna stvar je, da vlečem.« Neki učen gospod mi je rekel, da je veliko bolje, če vlečemo skozi viviček vase zrak kakor pa tobakov dim. In ceneje je tudi. — Janezova glava čepi na dolgem suhem vratu in prehaja polagoma v droben životek. Za pleča pa ni prav gotovo, da bi jih imel. Vsaj videti jih ni nikjer. Na život so nataknjenje roke, ki so pa tako dolge, da so Janezu vedno na pot. Zato jih drži navadno v žepu. Vse je pa nasajeno na dveh suhih nogah.
Znano je, da imajo imenitne in plemenite rodovine svoj rodovniški list, zlato srebro in demante. Te dragocenosti ostanejo vedno pri hiši, ker jih podeduje samo glava družine.
Tudi pri Kuharju imajo neko dragocenost, ki jo podeduje en Kuhar za drugim, nameč: škornje. Janez vsakemu pove, kdor hoče vedeti, da je svoje škornje že podedoval njegovega starega očeta stari oče od svojega očeta, ki jih je že tudi dobil po svojem starem očetu. Sicer je kupil eden teh očetov nove golenice k starim škornjem, drug nove usnje, tretji nov vrhnji del, in tudi Janezov oče jih je dal enkrat na novo podplatiti; vendar so naposled škornji vsi eni in isti.