Zdravljíca jepesem, ki jo jeromantičnislovenski pesnikFrance Prešeren (1800–1849) po navdihu gesla francoske revolucijeLiberté, égalité, fraternité, s katerim se je seznanil že kot dvanajstletni dijak v Ljubljani, v prvi različici napisal novembra leta 1844. Pesem je bila z nekaj spremembami objavljena leta 1848, ko je cenzura vhabsburški monarhiji nekoliko popustila. Slovenci so si jo v duhumarčevske revolucije leta 1848 razlagali kot idejo ozedinjeni Sloveniji. Zdravljico, v kateri je predstavil svoja prepričanja o želeni politični svobodi Slovencev in Slovanov, je Prešeren večkrat malenkostno spreminjal in celo izpustil kakšno kitico.
Po 6. členuustave in posebnem zakonu je Zdravljica (njena sedma kitica) besedilohimneRepublike Slovenije.Melodija je povzeta iz istoimenskezborovske skladbe skladateljaStanka Premrla (1880–1965). Skupščina Socialistične republike Slovenije je sprejela Zdravljico za himno SR Slovenije 27. septembra 1989.[1]
EU je Zdravljico marca 2020 razglasila za pomembno kulturno dediščino z dodelitvijoznaka evropske dediščine.[2][3] Skrbnik znaka in dediščine je Narodna in univerzitetna knjižnica, ki hrani večino ohranjenih rokopisnih različic pesmi in največ natisnjenih izdaj Zdravljice v slovenščini in različnih prevodih. Pesem ima 56 verzov in 8 kitic.
Spet trte so rodile prijatli, vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srcé razjásni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!
2.
Komú najpred veselo zdravljico, bratje! čmò zapét'! Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinóv sloveče matere!
3.
V sovražnike 'z oblakov rodú naj naš'ga treši gróm; prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencov dom; naj zdrobé njih roké si spone, ki jih še težé!
4.
Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last!
5.
Bog žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinóv zarod nov iz vas bo strah sovražnikov!
6.
Mladenči, zdaj se pije zdravljica vaša, vi naš up; ljubezni domačije noben naj vam ne usmŕti strup; ker zdaj vàs kakor nàs, jo sŕčno bránit' kliče čas!
7.
Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat' dan, da koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
8.
Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat'li, ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Iz predhodnihrazličic je poznana še ena kitica, umeščena med zdajšnjo peto in šesto kitico.
6.
Ljubezni sladke spone naj vežejo vas na naš rod, v njim sklépajte zakone, de nikdar več naprej od tod hčer sinov zarod nov ne bo pajdaš sovražnikov!
Cenzurirana Zdravljica, pripravljena za objavo vPoezijah1846. Iz zbirke jo je izločil pesnik sam, potem ko je cenzorFranc Miklošič označil kiticoEdinost, sreča, sprava kot spotakljivo. Izšla je potem cela in malo spremenjena šele leta1848.
Pesem se je ohranila vsaj v šestih zapisih, vZbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev (1. knjigaZbranega delaFranceta Prešerna,Ljubljana:DZS,1965) je bila izmed njih v skladu s pravili kritičnih izdaj izbrana pravopisno posodobljena zadnja avtorizirana objava, to je tista vNovicah in vKrajnski čbelici 1848, ki se med seboj razlikujeta v glavnem le po akcentih; po tej objavi se ravna tudi tukajšnji tekst, čeprav posodobitev vZbranem delu mestoma presega pravopisno raven:ki koder sonce hodi > ko, koder sonce hodi; ki rojak > ko rojak; ki dobro v srcu mislimo > ker dobro v srcu mislimo.
Prešernova zapuščina v rokopisnem oddelkuNarodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani vsebuje dva pesnikova rokopisa pesmi vbohoričici. Rokopis s signaturo Ms. 471, št. 4 je najzgodnejša varianta pesmi iz leta1844. Za 5. kiticoBog žívi vas Slovenke se nahaja kitica, ki je v poznejših variantah ni več, torej pesem obsega devet kitic. Naslov jeZdravica ob novini leta 1844. Novina je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika[3] med drugim čas, ko se spravljajo novi pridelki. Glede na to, da gre za napitnico, pride v poštev samomartinovo, se pravi 11. 11. 1844.
Drugi rokopis v tej zapuščini s signaturo (Ms. 471, št. 3)1844 je večkrat prečrtani in popravljeni prepis predhodne variante. Skrajšan je naslov pesmi:Sdravíza, šesta kiticaLjubezni sladke spone pa je prestavljena na konec pesmi in tam prečrtana. Številčenje rokopisov v zapuščini je nasprotno njunemu kronološkemu zaporedju in zato zavajajoče. OpombeJanka Kosa v PrešernovemZbranem delu se s kronološkim zaporedjem rokopisov ne ubadajo in so tudi sicer dokaj površne.
Tretji rokopis v bohoričici (PrešernovoZbrano delo ga ne omenja) ni več dostopen (zadnji ga je imel v rokah literarni zgodovinarIvan Macun), bil pa je leta 1895 objavljen njegov prepis (gl.dLib). Kronološko je to druga varianta pesmi, še vedno z devetimi kiticami, ki se od prve razlikuje samo na dveh mestih: besedovarvatˊ je zamenjal z besedobranitˊ in izpustilAmen na koncu pesmi.
Četrti rokopis (NUK, rokopisni oddelek, Ms. 471, št. 12) vsebuje samo zadnje tri kitice besedila. Zapis se v glavnem sklada z zadnjo redakcijo pesmi, objavljeno v petem zvezkuKrajnske čbelice in vNovicah (1848), z izjemo dveh verzov.
Rokopis R I je bil namenjencenzorju in je v celoti prečrtan s črnilom ter brez rdeče črte ob tretji kitici, ki jo je cenzor napravil v R II.
Rokopis R II je bil drugi cenzorju namenjeni rokopis. Tudi tu je pesem v celoti prečrtana, sicer pa razlik z zapisom v R I ni, razen manjših pravopisnih podrobnosti.
Doslej znani zadnji rokopis je shranjen v muzejuPamátnik národního písemnictví v Pragi (Sign. 83 P 72). Obsega samo prvih šest kitic, od zapisov v cenzurnih rokopisih pa se razlikuje predvsem v pravopisnih podrobnostih.
Polegzborovskih uglasbitev je znana tudirokovska izvedbaZorana Predina in skupineLačni Franz z albumaSirene tulijo iz leta 1987, ki je v javnosti naletela na mešane odzive, najprej zaradi spodbujanja osamosvojitvenih teženj Slovenije, nato pa zato, ker je Zdravljica postala slovenska himna.[5]
