Območja vSvetem rimskem cesarstvu pod oblastjo Witteslbachov so obarvana zeleno; 14. stoletjeGrb iz 13. in 14. stoletja; belo-modri rombasti vzorec so prevzeli po rodbini Bogen.
Zasedali so položajepalatinov, vojvod, nadškofov in škofov,volilnih knezov Svetega rimskega cesarstva, bavarskih kraljev, eden je postalnemški kralj, dva tudicesarja. Trije člani rodbine so postal švedski kraji, za krajše čase pa so nosili kraljeve krone Danske, Norveške, Grčije in Ogrske.
Wittelsbachi so v osnovi grofje Scheyern, ki so leta 1116 preselili svojo rezidenco v nekoliko prej zgrajenigrad Wittelsbach in se začeli imenovati po njem. Grof Oton (†1156) je za svoje zasluge leta 1180 dobil vfevdvojvodino Bavarsko, postal je prvi wittelsbaškibavarski vojvoda Oton I. Njegov sinLudvik I. je od cesarjaFriderika II. dobil šeRenski palatinat in z njimvolilni glas.Ludvik IV. Wittelsbaški se je v letih 1314 in 1328 povzpel na položajnemškega kralja incesarja. Da bi končal neprestane prepire v rodbini, je leta 1329 s sporazumom v Paviji prepustil Renski palatinat (Pfalz) in del severovzhodne Bavarske, kasneje poimenovan Zgornji Palatinat (Oberpfalz) naslednikom svojega pokojnega brata Rudolfa I. (†1319). Rodbina se je s tem razdelila na dve glavni veji, pfalško z začetnikom Rudolfom I. in bavarsko z začetnikom Ludvikom IV. Veji sta odtlej ločeno vladali, se vejali naprej in med svojimi potomci delili svoja dedna ozemlja. Po rodbinskem dogovoru je morala veja, ki ni imela moškega naslednika, prepustiti posesti sorodstveno najbližji veji. Leta 1777 je bavarska veja ostala brez zakonitih moških naslednikov in vsa wittelsbaška posest se je spet združila pod pfalškim naslednikom, volilnim knezom Karlom IV. Teodorjem. V časunapoleonskih vojn so Wittelsbachi postalibavarski kralji. Na čelu kraljevine so vztrajali vse do koncaprve svetovne vojne. Njihovi potomci si še vedno nadevajo visoke plemiške naslove.
Predhodniki Witteslbachov so bili grofje Scheyern z gradu Scheyern na lokaciji današnjega samostana Scheyern severno od Münchna. Prvi med njimi, Oton I./II.[1], je bil v listinah zabeležen okrog leta 1045. Okrog leta 1047 je izpričan kot upravnik samostana Freising, okrog leta 1060 tudi kot upravnik stolnega kapitlja Freising. Po poroki s Hacigo (po 1056) je bil omenjan kotcomes de Skyrun (grof von Scheyern), ob čemer naj bi bilo dodanoiure uxoris.
Nasledil ga je sin Oton II./III. Z njim, verjetneje pa z njegovim bratom Eckhardom I., je bila poročena Richarda, hčerka kranjskega mejnega grofaUlrika I. Weimar-Orlamünde in Zofije Ogrske (hčerke ogrskega kraljaBele I.). Richarda je mati naslednika Otona, ki ga označujejo kot IV. ali V.
Oton IV./V. (*1083/1084; †1156) je spremljal cesarjaHenrika V. na njegovem prvem pohodu v Italijo. Leta 1116 je postal palatinski grof Bavarske. Tedaj se je preselil v novo rezidenco, novo zgrajenigrad Wittelsbach pri Aichachu. Odtlej se rodbina imenuje von Wittelsbach. Prejšnjo rezidenco so prepustilibenediktincem in tam ustanovili rodbinskoopatijo Scheyeren.
Sin Otona IV./V., tudi Oton, je postal eden najbližjih zaupnikov cesarjaFriderika I. Barbarosse in ga je spremljal na njegovih pohodih. Cesar ga je po padcuHenrika Leva v nemilost imenoval zabavarskega vojvodo, postal je prvi bavarski vojvoda iz rodbine Wittelsbahov,Oton I. (1080-83).
Tudi sin Otona I.,Ludvik I. (vladal 1183-1231), je aktivno sodeloval s cesarjemFriderikom II., ter od njega dobil vfevdRenski palatinat in z njimvolilni glas, pravico do sodelovanja pri volitvah nemškega kralja. S pragmatično prilagodljivostjo je utrdil in razširil svojo oblast vvojvodini Bavarski.
Ludvikov sinOton II. (1231-53) je vojvodini priključil posesti izumrlih grofovskih rodbin Bogen inOrtenburg ter nekatera ozemljaAndeških. Wittelsbachi so v svoj grb in zastavo prevzeli tudi belo-modri vzorec Bogenskih grofov. Svojih ozemelj niso dajali vfevd, temveč so jih upravljali sami ob pomoči svojihministerialov.
Prva delitev na Zgornjo in Spodnjo Bavarsko (1255)
Sinova Otona II. sta si dve leti po očetovi smrti wittelsbaške posesti razdelila (1255): starejši Ludvik II.,Strogi je dobil Zgornjo Bavarsko (višje predele Bavarske) in Renski palatinat s prestolnicama vMünchnu inHeidelbergu, mlajši sin Henrik XIII. pa Spodnjo Bavarsko (večje, bogatejše in rodovitnejše nižinske predele, zato se je odpovedal Renskemu palatinatu) s prestolnicama vLandshutu inBurghausnu.
Spodnjebavarskemu vojvodi Henriku XIII. (vladal 1253/55-1290) se njegova nestanovitna politika doHabsburžanov in drugih sosedov ni obnesla, neprestano se je zapletal v konflikte z njimi. V njegovem času se je od Bavarske dokončno ločilanadškofija Salzburg. Poročil se je s hčerko ogrskega kraljaBele IV., Elizabeto.
Njun najstarejši sin Oton III. (†1312) je po izumrtjuArpadovcev sprejel ponujeno mu ogrsko krono (leta 1305, kot ogrski kralj Bela V.), a svoje oblasti na Ogrskem ni mogel uveljaviti proti tekmecuKarlu Robertu Anžujskemu. Na Spodnjem Bavarskem je med tem vladal najmlajši Henrikov sin Štefan I. (1290-1310).
Po Štefanovi smrti je bil prvi dve leti skrbnik njegovemu mladoletnemu sinu Henriku XIV. (1310-1339) zgornjebavarski vojvodaLudvik IV. Po smrti Henrika XIV. in njegovega mladoletnega sina Ivana (1339-1340) leto dni kasneje, je spodnjebavarska veja Wittelsbachov izumrla (sin Otona III., Henrik XV. je umrl že leta 1333). Vojvodino je podedoval stricLudvik IV.; Zgornja in Spodnja Bavarska sta bili spet združeni v vojvodini Bavarski (brez Zgornjega Palatinata).
Zgornjebavarski vojvoda involilni knezRenskega palatinata Ludvik II. (vladal 1253/55-1294) je leta 1273 na volitvah nemškega kralja podprl HabsburžanaRudolfa I. in se poročil[2] z njegovo hčerko Matildo. Utrdil je svojo vladavino in jo razširil z novimi posestmi.
Po njegovi smrti je vojvodino najprej dedoval starejši sin Rudolf I. (1294-1319). Na zahtevo habsburške matere in njenega brata, avstrijskega vojvodeAlberta I., pa so v dedovanje vključili tudi mlajšega sina Ludvika IV. (1294-1347). A njuno skupno vladanje je bilo polno sporov, ki so se nadaljevali tudi po smrti Rudolfa I., z njegovimi sinovi Adolfom (†1327), Rudolfom II. in Rupertom I.
Zato je leta 1329Ludvik IV. (tedaj že cesar, ki zaradi pomembnejših načrtov ni želel domačih sporov) s pogodbo z dne 4. avgusta 1329 sklenjeno v Paviji, rodbinsko posest razdelil: zase je zadržal Zgornjo Bavarsko, nečakoma Rudolfu II. (1329-53) in Rupertu I. (1353-90) pa je prepustilRenski palatinat (Pfalz) in ozemlje na severovzhodu Bavarske ob češki meji, kasneje poimenovano Zgornji Palatinat (Oberpfalz).
S to delitvijo se je wittelsbaška rodbina razdelila na dve glavni veji: starejšo pfalško z začetnikom Rudolfom I. in mlajšo bavarsko z začetnikom Ludvikom IV. Glasvolilnega kneza naj bi si veji izmenjavali. Določeno je bilo, da se v primeru izumrtja ene od vej ozemlja spet združijo. To se je dejansko zgodilo leta 1777, ko je izumrla bavarska veja in so se posesti združile pod oblastjo starejše, pfalške veje.
Rodbina razdeljena v bavarsko in pfalško vejo Wittelsbachov
V rodbinsko drevo[3] so vključeni le glavni nosilci wittelsbaške oblasti. Volilni knezi so tiskani krepko.
Ludvik IV. (1283-1347). zgornjebavarski vojvoda (1294), bavarski vojvoda (1340) nemški kralj/cesar (1314/28) ∞(1) Beatrix, hči vojvode Henrika III. Šlezijsko-Glogówskega (2) Margareta, hči grofa Viljema III. Holandskega in Hainautskega (1) (2)
Ludvik V. (1315-61) brandenburški mejni grof (1323-51), bavarski vojvoda (1347), Zg. Bavarska (1349) ∞(2) Maragareta, hči vojvode Henrika VI. Koroškega, dedinja Tirolske
Štefan II. (1319-75) bavarski vojvoda (1347), Sp. Bavarska (1349-53), , Bavarska-Landshut (1353), Zg. Bavarska (1363)
Ludvik VI.Rimljan (1330-65) bavarski vojvoda (1347) Zg. Bavarska (1349-51), brandenburški volilni knez (1350/51)
Viljem I. (1333-89) bavarski vojvoda (1347) Sp. Bavarska (1349-53), Bavarska-Straubing (1353), holandski inhainautski grof (1349)
Albert I. (1336-1404) bavarski vojvoda (1347) Sp. B. (1349-53) , B.-Straubing (1353), holandski in hainautski grof (1349)
Oton V.Leni (ok.1341-79) bavarski vojvoda (1347) Zg. Bavarska (1349-51), brandenburški vol. knez (1365-73) ∞Katarina, hči cesarja Karla IV.
Majnhard III.(1344-63) zgornjebavarski vojvoda in tirolski grof (1361)
Štefan III. (ok.1337-1413) bavarski vojvoda (1375), Bavarska-Ingolstadt (1392)
Friderik (ok.1339-93) bavarski vojvoda (1375), Bavarska- Landshut (1392)
Ivan II. (ok.1341-97) bavarski vojvoda (1375), Bavarska-München (1392)
Viljem II. (1365-1417) holandski in hainautski grof (1404)
Ivan III. (1374-1425) lütiški knezoškof (1390-1418), holandski in hainautski grof (1417)
Ludvik VII. (ok.1368-1447) vojvoda Bavarske-Ingolstadt (1413), od 1443 v ujetništvu
Henrik XVI.Bogati (1386-1450) vojvoda Bavarske-Landshut (1413)
Ernest (1373-1438) vojvoda Bavarske-München (1397)
Viljem III. (1375-1435) vojvoda Bavarske-München (1397)
Ludvik VIII. (1403-1445) vojvoda Bavarske-Ingolstadt (1443)
Ludvik IX.Bogati (1417-1479) vojvoda Bavarske-Landshut (1450)
Albert III.Pobožni (1401-1460) vojvoda Bavarske- München (1438)
JurijBogati (1455-1503) vojvoda Bavarske-Landshut (1479) ∞ Hedvika Jagelonska, hči poljskega kralja Kazimirja IV.
Ivan IV. (1437-1463) vojvoda Bavarske-München (1460)
Sigismund (1439-1501) vojvoda Bavarske-München (1460-67), kasneje Bavarske-Dachau
Albert IV.Modri (1447-1508) vojvoda Bavarske- München (1465-1504/05), kasneje bavarski v. ∞ Kunigunda, hči cesarja Friderika III.
Viljem IV. (1493-1550) bavarski vojvoda (1508)
Ludvik X. (1495-1545) vojvoda v Landshutu (1514/16)
Albert V. (1528-79) bavarski vojvoda (1550) ∞ Ana, hči cesarja Ferdinanda
Viljem V. (1548-1626) bavarski vojvoda (1579-97)
Ernest (1554-1612) freisinški (1566), hildesheimski (1573) in lièški škof (1581), kölnski nadškof in volilni knez (1583)
Maksimilijan I. (1573-1651) bavarski vojvoda (1597), volilni knez (1623) ∞ (2) Marija Ana, hči cesarja Ferdinanda II.
Ferdinand (1577-1650) lièški, münsterski, hildesheimski (1612) in paderbornski (1618) škof, kölnski nadškof in volilni knez (1612)
Ferdinand Marija (1636-1679) bavarski volilni knez (1651)
Maksimilijan II. Emanuel (1662-1726) bavarski volilni knez (1679)
Jožef Klemen (1671-1723) freisinški (1684-94), regensburški (1685-1717), lièški (1694) in hildesheimski (1714) škof, kölnski nadškof in volilni knez (1688)
Karel VII. Albert (1697-1745) bavarski volilni knez (1726), češki kralj (1741), cesar (1742) ∞ Marija Amalija, hči cesarjaJožefa I.
Klemen Avgust(1700-1761) regensburški (1716-19), münstrski, paderbornski (1719), hildesheimski (1724) in osnabrüški (1728) škof, kölnski nadškof in volilni knez (1688), veliki mojsternemškega viteškega reda (1732)
Maksimilijan III. Jožef (1727-77) bavarski volilni knez (1745)
Nemški kralj in cesarLudvik IV., zgornjebavarski in po letu 1340 bavarski vojvoda, je s premišljenimi porokami, dedovanji in podelitvami za rodbino pridobil številna nova ozemlja:
leta 1323 mejno grofijoBrandenburg (kjer je izumrla rodbinaAskanijcev), ki jo je kot nemški kralj podelil v fevd svojemu tedaj osemletnemu sinu Ludviku V.; s tem je dobil tudi brandenburški volilni glas;
leta 1342Tirolsko, tako da je sina Ludvika V. poročil z Margareto, po smrti očetaHenrika VI. Koroškega (†1335) dedinjo Tirolske;
leta 1345 grofijeHolandijo,Zelandijo inHainaut, ki jih je podedovala njegova druga žena Margareta po svojem očetu Viljemu III., grofu Holandije in Hainauta;
Spodnjo Bavarsko je podedoval leta 1340 po smrti vojvode Henrika XIV. in njegovega mladoletnega sina Ivana. Bavarsko posest je tako, po delitvi leta 1255, spet združil.
Dve leti po smrti cesarja Ludvika IV. si je njegovih šest sinov razdelilo očetovo dediščino, ki je obsegala poleg Bavarske še Holandijo, Hainaut, Frizijo, Zelandijo, Brandenburg in Tirolsko:
Zgornjo Bavarsko, Brandenburg in Tirolsko so dobili najstarejši sin Ludvik V. in njegova polbrata iz očetovega drugega zakona, Ludvik VI. in Oton V.; brat Štefan II. in polbrata Viljem I. in Albert I. so dobili Spodnjo Bavarsko in nizozemske grofije. Že leta 1351 pa je Ludvik V. prepustil Brandenburg svojima polbratoma Ludviku VI. in Otonu V., da bi lahko v zameno sam upravljal z Zgornjo Bavarsko.
Prerazdelitev ozemelj leta 1353. Izguba Brandenburga in Tirolske
Leta 1353 so si bratje Štefan II., Viljem I. in Albert I. posest med seboj ponovno razdelili: Štefan je dobil južni del Spodnje Bavarske z glavnim mestomLandshut in ustanovil vojvodino Bavarsko-Landshut. Viljem I. in Albert I. sta dobili nizozemske grofije in na Bavarskem »majhno deželicoStraubing«.
Toda ozemlja zunaj vojvodine Bavarske, ki si jih je cesar Ludvik IV. prisvajal brez soglasja domačega plemstva in včasih tudi na silo, so Wittelsbachi spet izgubili:
Po smrti sina Ludvika V.,Majnharda III. (†1363), je Zgornjo Bavarsko podedoval njegov stric Štefan II., Tirolsko pa je moral z mirom v Schärdingu (1369) prepustitiHabsburžanom. Leta 1373 je moral Oton V. pod pritiskom prodatiBrandenburg z volilnim glasom vred svojemu tastu, cesarjuKarlu IV.
Albertu I. (†1404) je v nizozemskih grofijah sledil sin Viljem II. (†1417). Po smrti Viljemovega brata Ivana III. (†1425), zadnjega moškega v veji, so si posest Straubing med seboj razdelile štiri bavarske veje, medtem ko so nizozemske grofije po nasledstvenih vojnah, ki so sledile, pristale vburgundskih rokah (1432). Edini Wittelsbachi, ki so tedaj še nadaljevali bavarsko vejo, so bili Štefanovi sinovi.
Štiri bavarske delne vojvodine po delitvi leta 1392.
Štefanovi sinovi Štefan III., Friderik in Ivan II. so po očetovi smrti sprva vladali skupaj, leta 1392 pa so si njegovo vladavino razdelili: Ivan II. (†1397) je dobil Bavarsko-München,Štefan III. (†1413) Bavarsko-Ingolstadt, Friderik (†1393) pa je prevzel vladanje zmanjšane vojvodine Bavarska-Landshut.
Prvi je med brati umrl Friderik, moder in spravljiv knez, ki je bil tudi kandidat za nemškega kralja. Njegova rodovitna dežela je zadišala bratoma. Sprva sta se potegovala za skrbništvo nad Friderikovim mladoletnim sinom Henrikom XVI.Bogatim (1393-1450), ko pa je ta zrasel, so se sorodniki pogosto bojevali med seboj.
Ingolstadtski vojvodaLudvik VII. (†1447) je mnogo časa preživel na francoskem dvoru; njegova sestraElizabeta je bila namreč poročena z duševno bolnim francoskim kraljemKarlom VI. in je ob pomoči brata prevzemala naloge vladanja. Doma se je Ludviku VII. s pomočjo sorodnikov uprl sin Ludvik VIII. (†1445) in spravil očeta v zapor. Ludvik VII. je umrl v ujetništvu Henrika XVI., ki si je prilastil njegovo vojvodino (Ludvik VIII. je brez naslednika umrl že pred očetom.)
Henriku XVI. sta v Landshutu sledila Ludvik IX.Bogati (1450-1479) in JurijBogati (1479-1503). Slednji je v oporoki zapustil vojvodino hčeri, kar je bilo v nasprotju z dogovorom v Paviji[4]. Izbruhnila jelandshutska nasledstvena vojna, ki se je končala šele z razsodbo cesarjaMaksimilijana I. na državnem zboru vKölnu, 30. julija 1505, ki je pomenila konec vojvodine Landshut: razdelili so jo med Bavarsko-München (največji del) in novoustanovljeno vojvodino Pfalz-Neuburg, namenjeno Jurijevima vnukoma; nekaj ozemlja sta dobila tudi cesar in mestoNürnberg. Ozemlje »Stare Bavarske« je bilo sedaj spet združeno pod vodstvom münchenskega vojvode Alberta IV.Modrega. Albert je uzakonil rodbinsko pravilo, po katerem vojvodino v celoti deduje prvorojenec. Bavarska se odtlej ni več delila.
Posesti bavarske veje Wittelsbachov spet združene (1505)
Bavarski vojvoda Albert IV.Modri (†1508) se je takoj lotil povezovanja dežele: vpeljal je enotno valuto, ustanovil urade za upravljanje dežele.
Njegov sinViljem IV. (1508-1550) se je opredelil proti noviprotestantski veri in se postavil na strankatoliškihHabsburžanov. V deželo je pripeljaljezuite. Njegov brat Ludvik X. je leta 1526 na volitvah češkega kralja kandidiral prot HabsburžanuFerdinandu I., a se je moral pred močnejšim tekmecem umakniti.
Viljema je nasledil sin Albert V. (1550-1579). Po koncutridentinskega koncila je ostro nastopil proti protestantskim plemičem, ki so morali zapustiti deželo. Poročil se je z Ano, hčerko cesarjaFerdinanda I.
Njegov sin Viljem V. (1579-1597 , †1626), je jezuitom v Münchnu zgradilogromno cerkev s samostanom. Cerkev je postala najbogatejši družbeni sloj. Jezuiti so obvladovali šolstvo, ki je bilo na visokem nivoju. V obrambi katolicizma je Viljem posegel tudi vPorenje, kjer je z vojsko pomagal ustoličiti svojega brata Ernesta (†1612), za nadškofa vKölnu. Vpliv Wittelsbachov se je tako razširil tudi na območja izven Bavarske. Naslednjih 200 let so bili sinovi bavarskih knezov na čelu nadškofje Kölna (ki je imela volilni glas) in sosednjih škofijLièga,Münstra,Hildesheima in občasno tudiPaderborna aliOsnabrücka. Bil pa je Viljem V. slab gospodar in je Bavarsko pripeljal v finančni polom; leta 1594 je vladanje prepustil sinu Maksimilijanu I. in leta 1597 odstopil z vojvodskega položaja.
Maksimilijan I. (1597-1651) je s skrbnim in doslednim gospodarjenjem ter upravnimi in pravosodnimi reformami hitro stabiliziral gospodarstvo. Postal je vodilna osebnostprotireformacije in rekatolizacije v cesarstvu. Vtridesetletni vojni se je boril na strani cesarja. Za zasluge je od cesarja prejel Zgornji Palatinat (Oberpfalz) in častvolilnega kneza. Bavarska je postalavolilna kneževina. Poročen je bil s hčerko cesarjaFerdinanda III.
Maksimilijanov sin in naslednik Ferdinand Marija (1651-1679) se ni pustil pritegniti v nobeno vojno in je deželi zagotovil trideset let miru. Povsem drugačen je bil njegov sin Maksimilijan II. Emanuel (1679-1726). Za cesarja se je bojeval protiTurkom in vpfalški nasledstveni vojni proti Francozom, potem pa se je všpanski nasledstveni vojni odločil za sodelovanje s Francozi. Z bojevanji je Bavarcem nakopal veliko gorja, a se ga vendarle spominjajo kot zgled baročnega junaka.
Maksimilijanov sinKarel VII. Albert (1726-1745) je nadaljeval očetovo politiko. Pridružil se je Franciji in Prusiji, kiMariji Tereziji nista priznavali nasledstva vHabsburški monarhiji in ga kot zet cesarjaJožefa I. zahteval zase. Vnasledstveni vojni, ki je sledila, je sprva dosegel uspehe (zasedba Zgornje Avstrije in Češke), dva dni po njegovem kronanju za cesarja Karla VII. (1742) pa so avstrijske čete ponovno zasedle München. Spor se je končal z njegovo smrtjo tri leta kasneje.
Nasprotno kot njegova prednika pa se sin Karla Alberta,Maksimilijan III. Jožef (1745-1777), ni vpletal v visoko politiko in se je v duhurazsvetljenega absolutizma posvetil notranjim reformam in gospodarstvu. V zakonu s sestrično Marijo Ano Zofijo Saško[5] ni bilo otrok, pa tudi med drugimi bavarskimi Wittelsbachi ni bilo zakonitega naslednika. Volilno kneževino Bavarsko so leta 1777 podedovali pfalški Wittelsbachi. Wittelbaški rodbinski veji sta se po letu 1329 spet združili.
V rodbinsko drevo[3] so vključeni le glavni nosilci wittelsbaške oblasti. Volilni knezi so tiskani krepko. Pripadnost posameznim vejam je naznačena z barvami okvirjev in sicer:
črna - stara veja pfalških volilnih knezov z rezidenco v Heidelbergu
modra - veja Pfalz-Simmern
zelena - veja Pfalz-Zweibrücken, svetlejši ton njena švedska podveja
rumena - veja Pfalz-Neuburg, svetlejši ton njena mlajša veja
vijolična - veja Pfalz-Sulzbach
rdeča - veja Pfalz-Zweibrücken-Birkenfeld
Rudolf I. (1274-1319) zgornjebavarski vojvoda in renski palatin (1294) ∞ Matilda, hči nemškega kralja Rudolfa I.
Adolf (1300-27) renski palatin (1319)
Rudolf II. (1306-53) renski palatin (1327) pfalški volilni knez (1329)
Rupert I. (1309-90) pfalški volilni knez (1353)
Rupert II. (1325-98) pfalški volilni knez (1390)
Rupert (III.) (1352-1410) pfalški volilni knez (1398) nemški kralj (1400) ∞ Elizabeta, hči gradiščana Friderika V. Nürnberškega
Ludvik III. (1378-1436) pfalški volilni knez (1410)
Ivan (1383-1443) palatin Neumarkta (1410), ∞ (1) Katarina, sestra Erika VII., kraljaKalmarske unije
Štefan (1385-1459) palatin Simmerna in Zweibrückna (1410)
Oton I. (1390-1461) palatin Mosbacha (1410) in Neumarkta (1448) (izumrla 1499)
Ludvik IV. (1424-49) pfalški volilni knez (1436)
Friderik I.Zmagoviti (1425-76) regent (1449-52), pfalški volilni knez (1452-76) (Löwenstein-Wertheim do ok. 1500)
Krištof III. (1418-48) kralj Danske (1440), Švedske(1441) in Norveške (1442), palatin Neumarkta (1443)
Friderik I. (1417-80) palatin Simmerna (1444/59)
Ludvik I. (1424-89) palatin Zweibrückna in grof Veldenza(1444/59)
Filip (1448-1508) pfalški volilni knez (1476)
Ivan I. (1459-1509) palatin Simmerna (1480)
Aleksander (1462-1514) palatin Zweibrückna in grof Veldenza (1489)
Ludvik V. (1478-1544) pfalški volilni knez (1508)
Rupert (1481-1504) freisinški škof (1495-98) ∞ Elizabeta, hči JurijaBogatega, vojvode Bavarske-Landshut
Friderik II. (1482-1556) pfalški volilni knez (1544)
Ivan II. (1492-1557) palatin Simmerna (1509)
Ludvik II. (1502-1532) palatin Zweibrückna in grof Veldenza (1514)
Ottheinrich (1502-59) neuburški palatin (1505-56) pfalški volilni knez (1556-59)
Filip (1503-48) neuburški palatin (1505-41)
Friderik III. (1515-76) palatin Simmerna (1557-59) pfalški volilni knez (1559)
Volfgang (1526-69) palatin Zweibrückna (1532) in Neuburga (1556)
Ludvik VI. (1539-83) pfalški volilni knez (1576)
Ivan Kazimir (1543-92) lauternski palatin(1576) regent (1583)
Filip Ludvik (1547-1614) neuburški palatin (1569) ∞ Ana, hči vojvode Viljema Jülich-Kleve-Berg)
Ivan I. (1550-1604) palatin Zweibrückna (1569) ∞ Magdalena, hči vojvode Viljema Jülich-Kleve-Berg)
Karel (1560-1600) birkenfeldški palatin (1509)
Friderik IV. (1574-1610) pfalški volilni knez (1583)
Volfgang Viljem (1578-1653) neuburški palatin (1614), 1614 dobil Jülich-Berg
Avgust (1582-1632) palatin Sulzbacha (1614)
Ivan II. (1584-1635) palatin Zweibrückna (1604)
Ivan Kazimir (1589-1652) kleeburški palatin(1611) ∞ Katarina, hči švedskega kralja Karla IX.
Friderik V. (1596-1632) pfalški volilni knez (1610-23) češki kralj (1619-21) ∞ Elizabeta, hči angleškega kralja Jakoba I.
Ludvik Filip (1602-55) palatin Simmerna (1611) (rodbina izumrla 1674)
Filip Viljem (1615-90) neuburški palatin (1653-85) pfalški volilni knez (1685)
Po smrti obeh stricev je vladanje nadaljeval njun nečak, Adolfov sinRupert II. (1390-1398).
Nasledil ga je sinRupert III. (1398-1410), ki ga je oče že mladega vključeval v procese vladanja. On in trije cerkveni volilni knezi, nadškofiMainza,Kölna inTrierja, so odstavili nesposobnega nemškega kraljaVaclava IV., ki ni znal ukrepati v prid rešitve cerkvenega razkola, in namesto njega izvolili Ruperta III. Vendar so mnogi nemški knezi Rupertu nov položaj oporekali in do smrti se kot kralj ni mogel uveljaviti na celotnem nemškem ozemlju. Pred smrtjo je svoje dedne dežele razdelil med svoje štiri sinove.
Zemljevid Volilnega Pfalza pred delitvijo leta 1410.
Najstarejši sin kralja Ruperta III., Ludvik III. (1410-1436), je obdržal volilni glas, osrednje ozemlje vPorenju s središčem vHeidelbergu in okolicoAmberga v Zgornjem Palatinatu.
Mlajši sinovi so dobili samostojna odcepljena ozemlja, imenovana po prestolnicah, in sicer: drugi sin Ivan (†1443) je dobil Pfalz-Neumarkt v Zgornjem Palatinatu, tretji sin Štefan (†1459) Pfalz-Simmern-Zweibrücken zahodno od Rena in četrti sin Oton I. (†1461) Pfalz-Mosbach. Vsi so obdržali naslov palatinski grof (palatin) in vojvoda.
Veja Pfalz-Neumarkt je izumrla že leta 1448 s smrtjo Ivanovega sina Krištofa III., kraljaKalmarske unije. Posest je podedoval Krištofov stric Oton I., njegova vojvodina pa se je začela imenovati Pfalz-Mosbach-Neumarkt. A je tudi ta rodbinska veja ostala brez moškega naslednika že po smrti Otonovega sina Otona II. (†1499). Ozemlje se je vrnilo v okvir volilne kneževine.
Do današnjih dni pa vztraja rodbina tretjega sina, Štefana, ki je dobil vojvodino Pfalz-Simmern-Zweibrücken.
Štefan (1410-1459), palatin in vojvoda Pfalz-Simmern-Zweibrücken, se je poročil z Ano, edino dedinjoveldenškega grofa Friderika III. (†1444). Njuna sinova sta si dediščino po očetu in materi razdelila:
Starejši sin Friderik I. (1444/59-1480) je dobil severni del vojvodine s središčem vSimmernu in dele dedove grofijeSponheim.
Mlajši sin Ludvik I. (1444/59-89) je dobil južni del vojvodine s središčem v mestuZweibrücken in po dedu grofijoVeldenz.
Nastali sta dve novi vojvodini (in istočasno palatinski grofiji)[7] Pfalz-Simmern in Pfalz-Zweibrücken.
V nadaljevanju so delne pfalške vojvodine opisane v vrstnem redu, kot so njihovi gospodarji prihajali na položaj pfalškega volilnega kneza (tiskani krepko).
Z Ludvikom III. se nadaljujestara veja volilnih knezov, ki se je začela z Rudolfom II.
Volilni knezLudvik III. (vladal 1410-1436) je bil zelo izobražen in ugleden mož. Njegova knjižnica predstavlja začetek slavnebibliothece Palatine. Lahko bi kandidiral za nemškega kralja, a je na volitvah raje podprl LuksemburžanaSigismunda in potem postal njegov vikar in državni sodnik. V tej vlogi je moral nakonstanškem koncilu obsoditiJana Husa in kasneje tudiHieronima Praškega ter prijeti protipapežaJaneza XXIII. Po smrti tretjega sina Ruperta je romal vSveto deželo in se bolan vrnil.
Njegov sinLudvik IV. (1436-1449) je umrl mlad in zapustil enoletnega sina Filipa. Namesto njega je vladal, najprej kot regent in potem kot volilni knez, stricFriderik I.Zmagoviti (1449-1476). V spopadih s sosedi je pridobil kar nekaj ozemelj in z reformami utrdil državo. Po njegovi smrti je poskušal podobno nadaljevati tudi nečakFilip (1476-1508). Ko je oče njegove snahe, JurijBogati (†1503), sklenil (v nasprotju z rodbinskim dogovorom v Paviji) zapustiti svojo posest (vojvodino Bavarsko-Landshut) svoji hčerki Elizabeti[8], je Filip skušal to preprečiti z vojsko. S tem je proti sebi izzval bavarske sorodnike in bil vlandshutski nasledstveni vojni poražen. Spor je razrešil cesarMaksimilijan I. leta 1505 na državnem zboru vKölnu. Tedaj je bila ustanovljena nova vojvodina Pfalz-Neuburg.
Z bolj umirjeno politiko je nadaljeval Filipov sinLudvik V. (1508-44), izobražen knez.
Sledil mu je bratFriderik II. (1544-56), ki se je pred tem uveljavljal kot poveljnik in diplomat cesarjevMaksimilijana I. inFerdinanda I. ter bil v Neuburgu regent dveh sinov svojega, v landshutski vojni padlega brata Ruperta (†1504). V vojvodino je poskušal vpeljatireformacijo, a se je po graji cesarjaKarla V. umaknil. Ustanavljal je samostane, podpiral univerzo.
Za njim je postal volilni knez njegov neuburški nečakOton Henrik (Ottheinrich, 1556-59), tedaj star že 54 let in težak skoraj 200 kg. V kneževino je vpeljalluteranstvo, pospeševal znanost, zlasti medicino, obogatil bibilioteko palatino. Umrl je brez otrok. Z njim se je končala stara veja volilnih knezov.
Kotsrednja veja volilnih knezov ji je sledila veja Pfalz-Simmern, z volilnim knezom Friderikom III.
Veja Pfalz-Simmern (1459-1685, volilni knezi od leta 1559)
V veji Pfalz-Simmern sta Frideriku I. (1444/59-1480) sledila sin Ivan I. (1480-1509) in njegov sin Ivan II. (1509-1557).
V času Ivana II. je bila vojvodina v razcvetu. Zelo ga je cenil tudi cesarKarel V., ki je na svojem dvoru vzgajal njegovega sina Friderika III. Leta 1553, ko je bilo že znano, da bo volilni knez Oton Henrik (Ottheinrich) umrl brez naslednika, je Ivan II. v dogovoru z vodji drugih pfalških vej svojemu sinu zagotovil nasledstvo v volilni kneževini, za kar je veji Pfalz-Zweibrücken odstopil dele svojega ozemlja (heidelberška nasledstvena pogodba). Friderik III. je tako leta 1559 postal volilni knez Palatinata.
Srednja veja volilnih knezov:
Friderik III. (1557/59-1576) se je na osnovi osebnega študija opredelil zakalvinizem in ga v svoji kneževini proglasil za državno vero, utemeljeno vheidelberškem katekizmu (1563). Podpiral je protestante zunaj nemških meja (Nizozemska, Francija, Švica, Škotska) in jim doma nudil zatočišče. Ni pa našel razumevanja pri luteranskih nemških knezih in vznemiril je tudi prebivalstvo svoje dežele.
Tudi njegov sin in naslednikLudvik VI. (1576-1583) mu v veri ni sledil. Pod vplivom žene Elizabete, hčerkehessenskega deželnega grofa Filipa I., se je zavzemal za luteranstvo, kar je povzročilo spor z očetom in bratom Ivanom Kazimirjem. Po očetovi smrti je proglasil luteranstvo za državno vero. Preganjal je kalviniste in jih pregnal tudi z univerze.
Spor med protestantskima verama se je vlekel tudi v čas njegovega naslednika, sinaFriderika IV. (1583-1610). Ta je dal na desnem bregu Rena v holandskem stilu zgraditi utrdbo Friedrichsburg in vzpodbudil rastMannheima ob njej. Leta 1608 je prevzel vodenjeprotestantske unije. Zapil se je in kmalu umrl.
Njegov sinFriderik V. (1610-1623, †1632) je očeta nasledil mladoleten in je bil pod močnim vplivom njegovega in potem tudi svojega kanclerja Kristijana I., kneza Anhalt-Bernburg. Nepremišljeno je sprejelčeško kraljevo krono, ki so jo uporni Čehi hoteli odvzeti HabsburžanuFerdinandu II. Spopad s cesarjem, ki se je razširil v evropskotridesetletno vojno, je bil za Friderika usoden; izgubil je češko krono in Palatinat. Pfalški volilni glas je leta 1623 dobilavojvodina Bavarska, ki se je v vojni bojevala na strani cesarja.
Karlu I. Ludviku (1648-1680), sinu Friderika V., je bil zvestfalskim mirom Palatinat vrnjen, a brez Zgornjega Palatinata, ki je ostal bavarski; bavarski je ostal tudi volilni glas; za Palatinat so ustanovili nov (8.) volilni glas. Francoski maršalTurenne je leta 1674 Palatinat, kot mejno območje cesarstva,popolnoma opustošil in do leta 1678 so si Francozi pod pretvezoreunij nekatera območja Palatinata nasilno prilastili. Po smrti Karl Ludvikovega naslednika,Karla II. (1680-1685), ki je umrl brez potomcev, je težnja Ludvika XIV. po ekspanziji v Porenje prerasla vpfalško nasledstveno vojno.
Štafeto volilnih knezov je z volilnim knezom Filipom Viljemom prevzela mlajša neuburška veja; po rodbinskem drevesu pridemo do nje preko veje Pfalz-Zweibrücken, ki se je leta 1459 odcepila od veje Pfalz-Simmern-Zweibrücken.
Že pred delitvijo vojvodine Pfalz-Simmern-Zweibrücken je oče Štefan (†1459) izročil Ludviku I. (1444/59-89) vojvodino v upravljanje in se umaknil. V letih 1455, 1460 in 1470/71 se je Ludvik I. neuspešno bojeval proti bratrancu iz volilne kneževine, Frideriku I.Zmagovitemu, nazadnje pa mu je moral priznati fevdalno odvisnost.
Ludviku I. sta sledila sin Aleksander (1489-1514) in vnuk Ludvik II. (1514-1532).
Sin Ludvika II., Volfgang (1532-1569, od 1557 tudi vojvoda Neuburga), je vojvodino nasledil mladoleten. Njegov regent je bil stric Rupert. Ko je dosegel polnoletnost, je Volfgang stricu s pogodbo predal Pfalz-Veldenz kot novo samostojno vojvodino. Bil je neomajen protestant in je v bogoslužje vpeljal nemščino. V tretjihugenotski vojni je z najemniško vojsko odšel na pomočhugenotom v Francijo in tam v boju padel.
Volfgangu je leta 1557 (poheidelberški nasledstveni pogodbi iz leta 1553) pripadla vojvodina Pfalz-Neuburg. V oporoki je svojo dediščino razdelil med pet sinov; nastale so nove oziroma preurejene samostojne vladavine, med katerimi so tri, Pfalz-Neuburg, Pfalz-Zweibrücken in Pfalz-Birkenfeld, nadaljevale rod.
Palatinsko grofijo Pfalz-Birkenfeld je podedoval peti Volfgangov sin Karel (1569-1600); veja je zanimiva zato, ker iz nje izhaja knezMaksimilijan Jožef, ki je leta 1799 postal volilni knez ponovno združene Bavarske in kasneje prvibavarski kralj; potomka te veje je tudiElizabeta Bavarska, ki je kot žena cesarjaFranca Jožefa postala avstrijska cesarica.
Vojvodino Pfalz-Zweibrücken je nasledil drugi Vofgangov sin Ivan I. (1569-1604) in temu je sledil njegov sin Ivan II. (1604-1635). Njegov sin Friderik (1635-61) ni imel moškega naslednika; posest in naslov so nasledili bratranci.
Brat Ivana II., Ivan Kazimir,kleebuški palatin (1611-1652), se je poročil s Katarino, hčerko švedskega kraljaKarla IX. Iz tega para izhajajo trije zaporedni švedski kralji:Karel X. Gustav,Karel XI. inKarel XII.(svetlejši okvirji)
Volfgangov prvi sin, Filip Ludvik, je podedoval vojvodino Pfalz-Neuburg. Njegov vnuk Filip Viljem je leta 1685 postal pfalški volilni knez.
Veja Pfalz-Neuburg (1505-1742, volilni knezi od leta 1685)
Vojvodina Pfalz-Neuburg je nastala polandshutski nasledstveni vojni na pobudo cesarjaMaksimilijana I. iz delov dediščine JurijaBogatega (†1503), vojvode Bavarske-Landshhut. Podrobnosti so bile določene leta 1509 s pogodbo iz Ingolstadta. Vojvodina je bila sestavljena iz nepovezanih ozemelj, pretežno na levem breguDonave. Namenjena je bila Jurijevima vnukoma, Otonu Henriku (Ottheinrichu) in Filipu, mladoletnima sinovoma Jurijeve hčerke Elizabete in Ruperta[9], ki sta umrla v vojni. Njun regent je bil sprva ded, volilni knez Filip (†1508), po njegovi smrti pa njun stric Friderik III. (do 1522). Otonu Henriku je pripadal južnejši del vojvodine (okrogNeuburga), Filipu pa severnejši del (Schwandorf, Burglengenfeld, Sulzbach). Leta 1541 je zašel Filip v finančne težave in se odpovedal vsem svojim pravicam v korist brata.
Leta 1556, po smrti volilnega kneza Friderika II., je po dedni logiki postal novi volilni knez Pfalza Oton Henrik. V skladu sheidelberško nasledstveno pogodbo iz leta 1553 je vojvodino Pfalz-Neuburg prepustil Volfgangu iz veje Pfalz-Zweibrücken. S tem se začenja mlajša veja Pfalz-Neuburg. Po Volfgangovi smrti (†1569) je vojvodino Pfalz-Neuburg podedoval njegov prvi sin Filip Ludvik.
Filip Ludvik (1569-1614) je bil, tako kot oče, neomajen protestant. Poročil se je z Ano, hčerko vojvode Viljema V.BogategaJüliško-Klevsko-Berškega. Po smrti svojega svaka Ivana Viljema (†1609), ki je umrl brez otrok, je postal eden od kandidatov za tastovo dediščino. Vpleten je bil v jüliško-klevsko nasledstveno vojno, ki je bila tudi vojna med katoličani in protestanti.
Ludvikov sin, Vofgang Viljem (1614-1653), je na skrivaj prestopil v katoliško vero in se poročil z Magdaleno, sestro bavarskega vojvodeMaksimilijana I. S tem si je zagotovil podporokatoliške lige in z mirovnim sporazumom v Xantenu (1614) dobil katoliški del dediščine, vojvodini Jülich in Berg[10].
Nova veja volilnih knezov:
Sin Volfganga Viljema,Filip Viljem (1653-1690, od 1685 volilni knez), je bil vzgajan prijezuitih. Prva leta vladanja ga je zaposloval spor z brandenburškim volilnim knezomFriderikom Viljemom, ki si je lastil vojvodini Jülich in Berg; spor so rešili leta 1666 s sporazumom v mestu Kleve. Po smrti pfalškega volilnega kneza Karla II., ki je leta 1685 umrl brez otrok, je Filip Viljem podedoval Palatinat, ki je tako postal katoliški. Knez se je zavzemal za enakopravnost ver, toda s svojimi prizadevanji ni uspel in med prebivalstvom so se začeli verski spori. Ker je bila Karlova sestra Elizabeta Šarlota poročena s Filipom I., vojvodo Orleanskim, in tako svakinja francoskega kraljaLudvika XIV., je ta Palatinat zahteval za Francijo. Leta 1688 je z vojsko vdrl v volilno kneževino; začela se je devetletnapfalška nasledstvena vojna. --- Filip Viljem je imel z drugo ženo, Elizabeto Amalijo Magdaleno, hčerkohessenskega deželnega grofa Jurija II., 17 otrok, med njimi tudi dva bodoča volilna kneza; tudi habsburška cesarjaJožef I. inKarel VI. sta bila njegova vnuka.
Filipa Viljema je med vojno nasledil sinIvan Viljem (1690-1716). Francozi so v prvem letu vojne načrtno pustošili vse mejno območje cesarstva. Ivan Viljem se je iz porušenega Heidelberga umaknil vDüsseldorf, od koder je vladal. Vrijswijškim mirom (1697) se je Ludvik XIV. odrekel zahtevam do Palatinata.
Karel III. Filip (1716-1742) se je kot tretji sin Filipa Viljema izobraževal za duhovniški stan, a je kasneje postal cesarski feldmaršal, ki se je boril protiTurkom, potem pa je nasledil brata na položaju pfalškega volilnega kneza. Vladal je iz Heidelberga. Katoliško vzgojen je tam prihajal v spore s protestantsko duhovščino. Leta 1720 je rezidenco prenesel vMannheim. Poravnal je sporna vprašanja med pfalško in bavarsko vejo Wittelsbachov. Ker so se mu v zakonu rodila sama dekleta, je leta 1742 organiziral dvojno poroko: med svojo najstarejšo vnukinjo Elizabeto Avgusto in Karlom Teodorjem iz veje Pfalz-Sulzbach, ki je bil določen za naslednjega volilnega kneza, ter med njeno sestro Marijo in bavarskim vojvodo Klemenom. Slavnostna prireditev je bila namenjena srečanju vseh Wittelsbachov.
Veja Pfalz-Sulzbach (1614-1799, volilni knezi od leta 1742)
Avgust (1614-1632), sin vojvode Filipa Ludvika Pfaško-Neuburškega (†1614), je ločil del ozemlja od očetove vojvodine in začel novo vejo Pfalz-Sulzbach. Njegov sin Kristijan Avgust (1632-1708) je leta 1656 vneuburški glavni poravnavi dosegel neodvisnost od matične vojvodine; s tem je nastala zadnja neodvisna wittelsbaška kneževina. Kristjanu Avgustu so na položaju vojvode Pfalz-Sulzbach sledili Teodor Evstahij (1708-1732), Ivan Kristijan Jožef (1732-1733) in Karel Teodor.
Karla Teodorja (1733-1799) so že od njegovega desetega leta jezuiti vzgajali za volilnega kneza. Konec leta 1742, po smrti Karla III. Filipa, je postal volilni knez Pfalza. Izkazal se je predvsem s podporo znanosti in kulture. Leta 1777, po smrt zadnjega volilnega kneza iz bavarske veje Wittelsbachov, Maksimilijana III. Jožefa, je postal tudi volilni knez Bavarske. Glavni wittelsbaški rodbinski veji, ki sta bili ločeni od leta 1329 sta se spet združili.
Ker pa tudi Karel Teodor ni imel zakonitega naslednika in je za njim nasledstvo v volilni kneževini prevzel član rodbine Pfalz-Zweibrücken-Birkenfeld Maksimilijan Jožef, moramo na tem mestu našteti še njegove prednike.
Veja Pfalz-Zweibrücken-Birkenfeld (od 1569 naprej, volilni knezi od leta 1799)
Po smrti Vofganga, vojvode Pfalz-Zweibrücken-Neuburg (†1569), je njegov peti sin Karel dobil pfalški del grofijeSponheim. Leta 1594 je napravil za svojo rezidencoBirkenfeld in kot Karel I. (1569-1600) postal začetnik veje Pfalz-Birkenfeld. Sledil mu je sin Jurij Viljem (1600-1669). Njegov sin Karel Oton (1669-1671) je umrl brez moškega naslednika.
Pravico do nasledstva je imel njegov bratranec Kristijan II. (1671-1717)[11] Njegov sin, Kristijan III. (1717-1735), je leta 1734 s posredovanjem volilnega kneza Karla III. Filipa[12] prevzel kneževino Zweibrücken in se tja preselil. Postal je vojvoda Pfalz-Zweibrücken-Birkenfeld. Sledil mu je Kristijan IV. (1735-1775), ki se ni poročil s plemkinjo. Tako so posest nasledili potomci njegovega mlajšega brata Friderika Mihaela (†1767), ki se je vnapoleonskih vojnah izkazal kot sposoben cesarski general. Maksimilijan Jožef je njegov drugi sin.
Karel Teodor (1733/77-1799), volilni knez Palatinata, je leta 1777, po smrti zadnjega volilnega kneza iz bavarske veje Wittelsbachov, postal tudi volilni knez Bavarske in tako, po letu 1329, spetzdružil obe glavni wittelsbaški veji[13]. Vendar je cesarJožef II. del Bavarske zahteval zaHabsburžane. Karel Teodor, ki mu nova vloga ni bila pri srcu, je popustil avstrijski zahtevi. Habsburžanom je prepustil dediščino veje Straubing in se zavezal, da bo kasneje Avstriji prepustil vso »Staro Bavarsko«, če bo Jožef II. priskrbel dedne kneževine njegovim številnim nezakonskim sinovom. Predlog je sprožil diplomatsko krizo in nato t. i.»krompirjevo vojno«. Karel Teodor tudi ni uspel leta 1784 z mislijo o zamenjavi dela Bavarske zaAvstrijsko Nizozemsko. Z barantanjem si ni prislužil naklonjenosti Bavarcev. Ob številnih nezakonskih otrocih ni imel zakonitega dediča. Po pravilih dedovanja ga je nasledil Maksimilijan IV. Jožef iz veje Pfalz-Zweibrücken, ki je dotlej še edina bila zunaj združenih wittelsbaških posesti.
Maksimilijan IV. (I.) Jožef (1799-1825, od 1806 bavarski kralj) je po smrti Karla Teodorja postal bavarski volilni knez. Skupaj z ministrom Maksimilijanom Jožefom Montgelasom sta skozi nemirne časenapoleonskih vojn uspela Bavarsko preoblikovati vmoderno in močno povečano državo, ki je leta 1806 postalakraljevina. Leta 1818 je dobila novo ustavo in dvodomni stanovski parlament.
Maksimilijanov sinLudvik I. (1825-48) je več poudarka namenil katoliškim in klasičnim vrednotam; dežela je napredovala v pogledu duhovnosti in kulture. Z veseljem je sprejel imenovanje svojega drugega sina Otona (†1867) zakralja Grčije. Sicer suveren in odgovoren monarh se je zapletel v afero z mlado italijansko plesalko Lolo Montez in vnemirnem letu 1848 odstopil.
Nasledil ga je sinMaksimilijan II. Jožef (1848-1864), ki je kmalu po nastopu odobril že pripravljeno novo ustavo, po kateri je država postalaustavna monarhija. Oblikovale so se stranke, ki so se začele boriti za prevlado v bavarskem parlamentu. Začel se je boj za ohranitev samostojnosti znotraj nemškega prostora.
Ludvik II. (1864-1886), sin Maksimilijana II. Jožefa, se je izmikal vladarskim dolžnostim in se umikal v sanjarjenje in glasbo. V njegovem času je Bavarska ni mogla izogniti spretnimBismarckovim manevrom in je pofrancosko-pruski vojni z vključitvijo v pruskoNemško cesarstvo izgubila del svoje samostojnosti.
Duševno bolni Ludvikov bratOton (1886-1916) ni bil sposoben za vladanje. Namesto njega je vladal najprej stric Luitpold (1886-1912) in po njegovi smrti stričev sinLudvik III. (1913-1918), ki se je leta 1913 oklical za kralja. Tako je imela Bavarska tri leta dva kralja. Poprvi svetovni vojni je bila kraljevina ukinjena.
Naslov »bavarski vojvoda« potomci uporabljajo še danes.
↑protestantske dežele, vojvodino Kleve ter grofiji Mark in Ravensberg, je podedovalbrandenburški volilni knez Ivan Sigismund, ki je bil poročen s starejšo sestro umrlega vojvode, Marijo Eleonoro.
↑prvi sin Kristijana I., mlajšega brata Jurija Viljema; drugi sin Kristijana I., Ivan Karel (†1704), je bil izplačan in je ustanovil mlajšo vejo bavarskih vojvod Pfalz-Gelnhausen; v tej veji se je pet generacij kasneje rodilaElizabeta - Sissi, ki se je poročila s cesarjemFrancem Jožefom.
.svg)
.png)
-DE.svg)
