Obdobje med letoma 2014 in 2022 se pogosto opisuje kot hibridna vojna, v kateri državi nista uradno vstopili v medsebojno vojno, uporabljala pa se je kombinacija dezinformacij, paravojaških enot in konvencionalne vojaške podpore.[12][13]Tristranska kontaktna skupina za Ukrajino, ki so jo sestavljale Ukrajina, Rusija inOrganizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), je ob posredovanju voditeljevFrancije inNemčije pripravilaniz sporazumov, ki so vojno neuspešno skušali končati. Zrusko invazijo na Ukrajino 24. februarja 2022 je vojna v Donbasu postala del širšega konflikta odprte vojne z Rusijo.
Po ukrajinskiRevoluciji dostojanstva februarja 2014, ki je sledila protestnemu gibanjuEvromajdan, in je strmoglavila demokratično izvoljenega proruskega predsednikaViktorja Janukoviča, so se v začetku marca 2014 vDonecki inLuganski oblasti začeli protesti proruskih separatističnih skupin.[14][15] Protesti so hitro postali nasilni, ubitih je bilo več ljudi, protestniki so zavzeli nekatere uradne stavbe ter izobesili ruske zastave in zahtevali referendum o priključitvi Rusiji.[14][16][15][17] Nekateri protestniki so bili z avtobusi kot »turisti« pripeljani iz Rusije.[18][19] V Donecki oblasti se je 3. marca po zavzetju stavbe administracijePavel Gubarev, član ruskeneonacistične skupine Ruska narodna enotnost, oklical za guvernerja Donecke oblasti ter s protestniki razglasil »ljudsko vlado«.[19][20][21]
Zamaskiran član proruske milice pred vrati mestne hiše v Slovjansku 14. aprila 2014
V začetku aprila so separatisti razglasili samooklicano Ljudsko republiko Doneck (DLR) ter proti koncu aprila Ljudsko republiko Lugansk (LLR).[22][23] Začasni predsednik Ukrajine,Oleksandr Turčinov, je separatistom v zameno za predajo ponudil amenstijo ter referendum o večji avtonomiji.[24][25] 12. aprila so protesti prerasli v oborožen spopad med separatističnimi silami DLR in LLR ter Ukrajino.[26] Separatiste je na skrivaj podpirala Rusija z vojaško opremo, vojaki ter širjenjem dezinformacij. Vodje separatistov so bili ruski državljani.[27][28][29] Začetek spopadov označuje zavzetje ključnih stavb v mestuSlovjansk s strani 50 neoznačenih ruskih vojakov poslanih z okupiranega Krima, ki jih je vodilIgor Girkin »Strelkov«, polkovnik ruske obveščevalne službeGRU.[30][31][32]
Aprila je Ukrajina proti proruskim silam začela z vojaško protiofenzivo, ki jo je poimenovala »Protiteroristična operacija« (ATO). Leta 2018 je bila preimenovana v »Operacijo skupnih sil«.[33][34]
Maja 2014 se je konflikt stopnjeval. Rusija se je s ciljem nadaljnje destabilizacije Donbasa poslužila hibridnega pristopa, ki je vključeval širjenje dezinformacij, ruskih rednih vojakov, borcev izven rednih formacij ter konvencionalne vojaške pomoči.[35][36] 17. julija 2014 so sile DLR z raketnim sistemom9K37 Buk, ki je bil pripeljan iz Rusije,sestrelile malezijsko potniško letalo in ubile 298 ljudi na krovu.[37]
Do konca avgusta 2014 je ukrajinska operacija osvobodila večji delež območja pod nadzorom separatistov in ponovno prevzela nadzor nad večjim delom rusko-ukrajinske meje.[27]
Ukrajinska protiofenziva med 1. aprilom in 5. septembrom 2014
Konec avgusta 2014 je Rusija po lastnih besedah posredovala s pošiljanjem »humanitarnih konvojev« v območje pod nadzorom separatističnih sil z »namenom zaščite ruskogovorečega prebivalstva«.[38][39][40] Rusija se je v resnici direktno vmešala v vojno z vojaškimi silami na ozemlju Ukrajine[41][42][43][44][45][46][47][48][49][50] in jeukrajinsko vojsko med drugim tudi obstreljevala z ozemlja Rusije (Rusija sicer vse navedbe zanika). Ukrajina je to poimenovala kot »invazija pod krinko«.[51] S pomočjo ruske vojske so proruske sile ponovno zasedle večino ozemlja, ki so ga do takrat izgubile.[52][33]Aleksander Borodaj, bivši premier DLR, je dejal, da se je v Donbasu v prvih petih mesecih borilo 50.000 »ruskih prostovoljcev«.[53]
Ukrajina, DLR, LLR in Rusija so 5. septembra 2014 podpisalesporazum za uveljavitev premirja.[54] Januarja 2015 se je premirje porušilo in hudi spopadi so se ponovno začeli na območju letališča v Donecku, ki so ga separatisti zavzeli. 12. februarja je bil sklenjen nov mirovni sporazum »Minsk 2«. 2 dni po sprejetju novega sporazuma so proruske sile nadaljevale zofenzivo na mestoDebalceve, kar je prisililo ukrajinsko vojsko v umik.[55]
Ukrajinski tankT-64BV 5. februarja 2015 med bitko za Debalceve
Po bitki za Debalceve so se spopadi nadaljevali, ampak brez večjih ozemeljskih sprememb, vojna je prešla vpozicijsko vojno.[56][57] Nekateri so vojno poimenovali za »zamrznjen konflikt«.[58] Do konca leta 2017 jeOSCE poročal, da je na dveh mejnih prehodih med Rusijo in samooklicanima republikama, ki ju je smel opazovati, naštel okoli 30.000 ljudi v vojaški uniformi, ki so prečkali mejo iz Rusije.[59] Prav tako je zaznal vojaške konvoje, ki so iz Rusije na skrivaj prečkali mejo.[60]
Od začetka spopadov je bilo sklenjenih 29 premirij, vsa za nedoločen čas, vendar so bila prekinjena po začetku spopadov.[61] Najuspešnejše premirje je bilo zadnje, sklenjeno 27. julija 2020. Od začetka premirja do 7. novembra 2020 so se ukrajinske žrtve zmanjšale za desetkrat (umrli so trije vojaki), od tega v prvem mesecu premirja nobeden.[62]
Leta 2021 je Rusija na meji začela zbirati vojsko. Spopad v Donbasu se je zopet zaostril, ukrajinske žrtve so strmo narasle.[63] 1. februarja je ukrajinski predsednikVolodimir Zelenski podal izjavo, da bi članstvo Ukrajine vNATU preprečilo zaostrovanje razmer in zagotovilo mir v regiji.[64] 2. aprila je imel Zelenski prvi telefonski pogovor z novoizvoljenim ameriškim predsednikomBidenom in 6. aprila je v telefonskem pogovoru s poveljnikom zveze NATOJensom Stoltenbergom zagovarjal pospešitev ukrajinske poti v NATO.[65] V prvih treh mesecih leta 2021 je umrlo 25 ukrajinskih vojakov, v primerjavi s 50 v celotnem letu 2020.[66]
Tekom 2021 in v začetku 2022 je Rusija večkrat zanikala, da ima kakršenkoli namen napasti Ukrajino.[67][68][69] Dmitrij Peskov, tiskovni predstavnik Putina, je 13. februarja, 9 dni pred invazijo, izjavil »Zakaj bi Rusija napadla kogarkoli?« in »Naj vas spomnim, da Rusija v svoji zgodovini ni še nikoli napadla nikogar.«[70] Nazadnje je Kremelj 21. februarja 2022 kot neodvisni državi priznal Ljudski republiki Lugansk in Doneck, nakar je napotil vojaške enote na njuno ozemlje in naslednjega dne sporočil, da oba »Minska sporazuma« nista več veljavna. Vojna v Donbasu je bila s sprožitvijoruske invazije na Ukrajino 24. februarja 2022 vključena v ta obsežnejši oboroženi spopad.
V vojni je umrlo okoli 14.400 ljudi: 6.500 proruskih in ruskih vojakov, 4.400 ukrajinskih vojakov ter 3.400 civilistov na obeh straneh fronte. Velika večina civilnih smrti se je zgodila v prvem letu bojev, v letih 2016-2021 je umrlo 365 civilistov, večina zaradineeksplodiranih ubojnih sredstvev.[1][71] Do marca 2016 je 1,6 milijona Ukrajincev bilo razseljenih znotraj Ukrajine, 1 milijon pa jih je pobegnilo v tujino.[3] Ruski predstavnik vVarnostnem svetu Združenih narodov je številko 14.000 (ki vključuje vojaške izgube obeh strani in civiliste) navajal kot število ubitih ljudi v Donbasu s strani »neonacističnega kijevskega režima« ter to navedel kot glavni razlog zainvazijo na Ukrajino.[72] Število mrtvih so ruske oblasti uporabljale tudi pri svojihobtožbah o genocidu v Donbasu brez razlikovanja med civilnimi in vojaškimi žrtvami.[73]
↑Sprožitev ruske invazije na Ukrajino in vključite vojne v Donbasu vanjo. Ta je bila kot obsežen oboroženi spopad sicer končana 20. februarja 2015, vendar s nato redno potekali posamezni boji.
↑Galeotti, Mark; Hook, Adam (2019). Windrow, Martin (ur.).Armies of Russia's war in Ukraine. Elite. Oxford New York: Osprey Publishing. str. 14–16.ISBN978-1-4728-3345-7.
↑Mitrokhin, Nikolay (2021). »Infiltration, Instruction, Invasion: Russia's War in the Donbas«. V Hauter, Jakob; Wilson, Andrew (ur.).Civil war? Interstate war? Hybrid war? dimensions and interpretations of the Donbas Conflict in 2014-2020. Soviet and post-Soviet politics and society. Stuttgart: ibidem Verlag. str. 115.ISBN978-3-8382-7383-9.
↑Arel, Dominique; Driscoll, Jesse, ur. (2023),»Ukraine's Unnamed War«,Ukraine's Unnamed War: Before the Russian Invasion of 2022, Cambridge: Cambridge University Press, str. i–ii,ISBN978-1-316-51149-7, pridobljeno 23. septembra 2023
↑Mitrokhin, Nikolay (2021). »Infiltration, Instruction, Invasion: Russia's War in the Donbas«. V Hauter, Jakob; Wilson, Andrew (ur.).Civil war? Interstate war? Hybrid war? dimensions and interpretations of the Donbas Conflict in 2014-2020. Soviet and post-Soviet politics and society. Stuttgart: ibidem Verlag. str. 115.ISBN978-3-8382-7383-9.
↑»Ukraine«.bbc.com. 22. avgust 2015. Pridobljeno 30. maja 2021.
↑The Interpreter quoted what Putin said during a live call-in session on 12 October 2016: "When we were forced, I want to stress, forced to defend the Russian-speaking population in the Donbas, forced to respond to the desire of the people living in Crimea to return to being part of the Russian Federation, they instantly began to whip up anti-Russian policies and the imposition of sanctions." »Putin Claims Russia Was 'Forced To Defend Russian-Speaking Population in Donbass'«.The Interpreter. 12. oktober 2016. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 23. februarja 2022. Pridobljeno 8. januarja 2018.
.jpg)
