Vojaški aliviteški redovi so redovniške skupnosti, ki so nastale v časukrižarskih vojn in so v svojih ustanovah povezovale pravilaredovniškega življenja inviteštva.
Pripadniki prvih vojaških redov, ki so nastali vSveti deželi, so prvotno negovali bolnike in ranjence in skrbeli za romarje, njihova glavna naloga pa je kmalu postala vojskovanje proti »krivovercem«:muslimanom (rekonkvista),heretikom (albižanom v južniFranciji),poganom (vPrusiji inLitvi) ter obramba Svete dežele. Pripadniki redov so bili izključno katoliški kristjani, tesno povezani spapežem.
O ustanoviteljih vojaških redov je malo povsem zanesljivih podatkov. Okoli njih so se kasneje spletle številnelegende, prav gotovo pa niso bili posebno pomembne osebnosti. Prvi bratje iz vojaških redov so bili večinoma iz vrst nižjega plemstva, vitezi in bogati kmetje. Resnično bogatih in zelo vplivnih je bilo izredno malo. V vojaške redove so sprejemali tudi ženske, čeprav so redovna pravila to prepovedovala. Bratje so namreč kmalu ugotovili, da si ne morejo privoščiti zavračanja vplivnih donatoric s tem, da jih ne sprejmejo med svoje članstvo. Kakorkoli že, število žensk in njihov vpliv na razvoj vojaških redov je bil vsekakor majhen.
Prvi vojaški red so bilitempljarji. Po pričevanjunadškofaViljema iz Tira je red ustanovilHugo Paynski oziroma skupina vitezov, ki je prišla okrog leta1119 na romanje vJeruzalem. Vitezi so se zaobljubili, da bodo živeli v revščini, devištvu in pokorščini. Njihov prvi poveljnik je bilpatriarh Warmund Jeruzalemski, njihova prva naloga pa varovanje romarskih poti. Bratje so dobili nekaj zemlje ob Gospodovem templju na Tempeljskem griču v Jeruzalemu, tik ob bivšimošejimošeji Al-Aqsa. Latinski kristjani so bili zmotno prepričani, da je mošeja Al-Aqsa delSalomonovega templja, zato so kmalu postali znani kot vitezi Salomonovega templja. Nadimek »templjarji« so dobili po letu1140. Viljem iz Tira pravi, da je imel red devet let po ustanovitvi komaj devet bratov.Leta1128 je nekaj bratov odšlo vEvropo na cerkveni zbor vTroyesu (severovzhodnaFrancija), da bi pri papežu dosegli odobritev njihovega reda. Januarja1129 so odobritev dosegli in dobili uradni naziv"Red siromašnih vitezov Kristusa in Salomonovega templja". Red je kmalu postal zelo priljubljen, zato je kmalu dobil številne bogate donatorje iz zahodne Evrope in številne nove člane.
Malteški vitezi (tudi Ivanovci ali Hospitalci), so vJeruzalemu zgradili bolnišnico svetega Janeza Jeruzalemskega že predprvo križarsko vojno in v njej poleg ranjenih in obolelih vitezov skrbeli tudi za oboleleromarje. V 1130. letih je viteški red začel najemati vojake, ki so romarje branili pred oboroženimi razbojniki, po letu1136 pa so pred muslimani branili tudi del mejeJeruzalemskega kraljestva. Kdaj in kako so Ivanovci postali vojaški red, še vedno ni popolnoma jasno, to pa se je zgodilo najkasneje okoli 1160, ker so se takrat že udeležili vojaškega pohoda naEgipt.
Tevtonski viteški red (tudi Nemški viteški red ali Križarji), so medtretjo križarsko vojno leta1190 ali1191 ustanovili svojo bolnišnico v Akonu.Vojaški red tevtonskih vitezov so postali leta1198. Njihovo polno ime se je glasilo »Tevtonski vitezi bolnišnice svete Marije Jeruzalemske«. Za njihov razvoj so velikodušno skrbeli nemški cesarji iz dinastije Staufen, zato niso bili nikoli tako ubogi kottempljarji inhospitalci. Po letu1230 so bili tevtonci v prvih bojnih vrstah pri pokristjanjevanjuPrusije inBaltskih držav.
Kasneje so ustanovili še več drugih redov, na primerRed svetega Lazarja in angleškiRed svetega Tomaža iz Akona, vendar noben red ni dosegel takšne priljubljenosti, bogastva in vpliva, kot so ga imeli templjarji in Ivanovci.
Več vojaških redov so ustanovili tudi vŠpaniji in naPortugalskem:Alcántara (1175),Calatrava (1158) inRed svetega Jakoba z mečem (1175). Njihova glavna naloga je bila borba protiSaracenom in osvobajanje kristjanov izmavrskega ujetništva (Mercedarios (1218)).
Nekaj viteških redov so kasneje ustanovili tudi evropski vladarji. Veliki mojster reda je bil običajno kar sam vladar, v red pa je sprejemal predvsem svoje sorodnike in pripadnike visokega plemstva, ki jih je hotel nagraditi za posebne zasluge. Takšni redovi so se v srednjem veku imenovaliordines torquati, ker so njihovi pripadnikiinsignije svojega reda stalno nosili obešene okoli vratu. Med takšne redove spadata angleškiRed hlačne podveze (Order of the Garter), ki je bil ustanovljen leta1348 in burgundskiRed zlatega runa (Toison d'or ali Toisón de oro), ki je bil ustanovljen leta1429.
Vojaški redovi so od leta1128 do končne izgubeSvete dežele leta1291 igrali pomembno vlogo v vsehkrižarskih vojnah. Izjema sta biličetrta križarska vojna, v kateri so križarji leta1204 osvojiliBizanc, in križarska vojna protialbižanom v južni Franciji (1212-1255).
