Velekrilci (znanstveno imeMegaloptera,grško - mega -veliko + pteron -krilo) so majhenredžuželk z okoli 300 opisanimivrstami, ki so jih po klasičnitaksonomiji obravnavali kotpodredmrežekrilcev, danes pa imajo status samostojnega reda. So med najprimitivnejšimi žuželkami spopolno preobrazbo. Pravim mrežekrilcem so sicer podobni, vendar se od njih razlikujejo po nekaj ključnih značilnostih. Skupino velekrilcev,pravih mrežekrilcev inkamelovratnic danes obravnavamo na nivojunadredaNeuropteroidea, saj je med njimi kljub podobnosti dovolj razlik, da podpirajo ločevanje v redove.
Na zunaj so velekrilci zelo podobni pravim mrežekrilcem, imajo le nekoliko bolj čokato telo in drugačen vzorecžil vkrilih. Imajo prognatno glavo sčeljustmi, izoblikovanimi v grizalo, opaznimisestavljenimi očmi in dolgimi, nitastimitipalnicami.Predprsje (protoraks) je kvadrataste oblike, tudi ostala dva člena oprsja sta dobro razvita in nosita dva para med seboj podobnih velikih kril. Od kril pravih mrežekrilcev se ločijo po žilah, ki se na robu ne razvejijo, po povečanem analnem delu drugega para, ki se pahljačasto zlaga ob telo, in po temni obarvanosti. Osebki nekaterih vrst so lahko zelo veliki, včasih imajo samci tudi zelo povečane čeljusti (mandibule), ki imajo vlogo pri dvorjenju in borbah za samico.
Samica vrsteSialis lutaria pri odlaganju jajčec.
Razvijajo se z nepopolno preobrazbo -ličinke so podolgovate oblike, s čeljustmi, izoblikovanimi v grizalo. Imajo sedem ali osem parovtrahealnihškrg peresaste oblike in podobenterminalni filum, s katerimi dihajo.
Samica odloži maso okrog 200jajčec blizu počasi tekočega ali stoječega vodnega telesa. Vse ličinke soplenilske, po izleganju se splazijo v vodo, kjer se prehranjujejo z drugimi manjšimičlenonožci. Ličinke velekrilcev so našli tudi na »nenavadnih« mestih, kot so luknje v lubju ali med rastlinjem. To nakazuje da so sposobne preživeti tudi izven vode.Levijo se tudi do dvanajstkrat, larvalni razvoj lahko pri isti vrsti traja v severnejšihhabitatiih do pet let, južneje pa samo eno leto. Trajanje razvoja je v veliki meri odvisno odtemperature vode in dostopnosti plena. Pred preobrazbo zlezejo nazaj na kopno, kjer se zabubijo v zemlji. Tako stadij predbube kot bube trajata po nekaj dni, žuželka se je v tem času sposobna nekoliko premikati. Za razliko od pravih mrežekrilcev sebube ne zavijajo vsvilenekokone.
Skica velekrilca vrsteCorydalis cornutus z dobro vidnimi povečanimi čeljustmi.
Odrasli stadiji so kratkoživeči. Kljub dobro razvitim čeljustim se odrasli osebki nekaterih vrst zelo malo ali sploh ne prehranjujejo.Dvorjenje je raznoliko, vključuje lahko kemično signaliziranje, samčevo razkazovanje čeljusti pred samico ali tekmeci, sporazumevanje zvibracijami podlage, ki jih proizvajajo z zadkom, in aktivno lovljenje samice. Samec oplodi samico tako, da ji prenese želatinastspermatofor, ki polegspermijev vsebuje še hranilne snovi za razvoj ličink.
Monofiletski status velekrilcev je splošno sprejet, manj raziskana sotaksonomska razmerja medrodovi. Predstavniki družine Corydalidae imajo velika, rjavkasta ali črnopikasta krila,očesca so prisotna, ličinke imajo 8 parov škrg. Predstavniki družine Sialidae pa imajo manjša, temnorjava, temnosiva ali črna krila, so brez očesc, njihove ličinke pa imajo 7 parov škrg.
Velekrilce najdemo po vsem svetu, razentropskega delaAfrike. Tudi v ostalih tropskih predelih sveta jih je malo. Vezani so na vodna telesa, zato se po navadi zadržujejo v vlažnejših predelih. Ličinke so pogost plenrib, zato jihribiči večkrat uporabljajo za vabe.
VEvropi živijo le vrste iz družine Sialidae, ki jih vSloveniji zastopajo 3 vrste, vse iz roduSialis:rečna blatnica (Sialis fuliginosa) živi ob tekočih vodah, počasneje tekoče pa preferiratajezerska blatnica (Sialis lutaria) inčrnonoga blatnica (Sialis nigripes). Za razliko odvrbnic inenodnevnic so ličinke dokaj neobčutljive na onesnaženje.