Vêjica (,) je vjezikoslovju enodelnoločilo, s katerim v glavnem med seboj ločujemostavke istepovedi,priredne delebesednih zvez,pristavke,vrivke od ostalega besedila. Vejica ima v mnogih vrstah črk enako obliko kotopuščaj (’) ali enojni desninarekovaj (’), s tem da jo postavljamo na osnovni nivo besedila. V nekaterih vrstah črk ima vejica obliko majhne črte, malo ukrivljene ali ravne, ali pa ima obliko majhne polne števke9.
Drug izraz za vejico je koma, ki izvira izstarogrške besedestarogrškoκόμμα: kómma, kar pomeninekaj odrezati aliskrajšati besedilo.
nestavčnimi enakovrednimi deli (ti so lahko vezalni (Večja slovenska mesta so Ljubljana, Maribor in Celje.), stopnjevalni (Ne le ti, tudi tvoj brat naj pride.), ločni (Bi kavo, čaj?), protivni (Ta pot je lepa, vendar nevarna.), vzročni in posledični (Neizkušena, kajti mlada, je odšla v svet. —Mlada, torej neizkušena, je odšla v svet.), pojasnevalni (Prišel je pozno, šele ob treh. — V Ljubljani, 3. 8. 2013.)
pristavčnimi deli (vejica je na obeh straneh:Največji dramatik vseh časov, Shakespeare, se je rodil v Angliji. —Nekateri ptiči, denimo lastovke, se jeseni selijo.)
stavčnimi enakovrednimi deli (ti so lahko vezalni (Pod nebom ptice letajo, ribe v vodi plavajo, v hostah zamira glas sekire, s polja sejalec gre domov.), stopnjevalni (Ni le zabavljal, ampak se je tudi pretepal.), ločni (Zdaj se je jokal, zdaj smejal.), protivni (Vse ima, vendar ni zadovoljen.), vzročni (Ne hodi po progi, je nevarno.), posledični (Prosili so me, pa sem jim ustregel.), pojasnjevalni (Iz samostana je zvon zavabil, to molijo nune.); sem spadajo tudi naštevalne enote vbibliografskih zapisih (Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana, Topografski opis, 195, 79 strani.)
nestavčno-stavčnimi enakovrednimi deli (Pozimi, vendar tudi kadar je mraz, kurimo.)
