Vazal jezgodovinskinaziv, ki se uporablja za spremljevalca, ki se je zavezal, da bo svojemu močnemuzaščitnikuzvest do konca življenja.
Beseda sama najverjetneje izvira izkeltske besede gwas, ki je prvotno pomenilafant in se je prenesla vsrednjeveškolatinščino kot vasallus.
Prvi vazali so se pojavili podMerovingi, sprva so bili nesvobodni državljani, šele v 7. stoletju pa so postali svobodnipripadniki nižjih slojev. V 8. stoletju se je začel ugled vazalov dvigati in v 9. stoletju so dosegli statusfevdalcev.
Prvavladarja, ki sta vazale povzdignila med fevdalce sta bilaKarel Martel in njegov sinPipin Mali. Svojim vazalom sta namreč posojala cerkveno zemljo (tako imenovanebeneficije). Ti, t. i.kronski vazali so pomagali k centralizaciji merovinške inkarolinškeoblasti. Predstavljali so namreč protiutež deželnim fevdalcem, ki so na neki način spodkopavali oblast.
Razlika med vazali in fevdalci izgine takrat, ko je posojena zemlja prešla vdedno last, kar se je zgodilo podKarlom Velikim, ki je za svoje številnevojne potreboval veliko zanesljivih podložnikov, ki jih je na tak način pridobil na svojo stran.
