Vatikan, uradnoVatikanska mestna država ter včasih nepravilnoSveti sedež (uradnolatinskoStatus Civitatis Vaticanae, krajšeCivitas Vaticana, uradnoitalijanskoStato della Città del Vaticano, krajšeCittà del Vaticano), je najmanjša neodvisnadržava na svetu, tako po površini kot po prebivalstvu, popolnomaobkrožena z glavnim mestomItalije,Rimom. Po ureditvi jeteokratična[3]absolutna[4]volilnamonarhija[5]. Vatikan je uradno prebivališčepapeža in ozemljeSvetega sedeža, ki zgovernatoratom[6] predstavlja njegovo osrednjo oblast. Kot suverena država Vatikan zagotavlja papežu polno samostojnost in ga ščiti pred zunanjim političnim vplivom.[7] Ime je dobil po gričuVatikanu na desnem bregu rekeTibere. V Vatikanu se nahaja najpomembnejša rimskokatoliška cerkev na svetu,bazilika svetega Petra, ki je eno najpomembnejšihromarskih središč sveta.
Formalno je država Vatikan nastala leta1929; zgodovinaPapeške države, v kateripapež ni bil samo vrhovna cerkvena avtoriteta, temveč je bil tudi posvetnivladar, pa je mnogo starejša. Izročilo pravi, da so tukaj po križanju pokopaliapostola Petra, prvega rimskegaškofa. Za cesarjaKonstantina (280-337) so na vatikanskem griču zgradili v čast sv. Petra prvo cerkev in nato prvo papeževo rezidenco. V časulangobardskega vdora naApeninski polotok soFranki ponudili zavezništvo papežu v boju z arianskimi Langobardi. Posledica tega zavezništva je bila, da je leta754 papež formalno postal posvetni vladar obsežnega ozemlja v srednji Italiji - tako imenovanePapeške države.
Papeži so si ves čas prizadevali ohraniti to posvetno oblast, vendar so bila redka obdobja, ko le-ta ni bila tako ali drugače ogrožena. Največja grožnja je prišla v19. stoletju s pojavomnacionalizmov vEvropi. Italijanski nacionalisti so želeli več deset večjih in manjših državic na Apeninskem polotoku združiti v močno in enotno italijansko nacionalno državo. To bi pomenilo konec Papeške države, zato so papeži tem nacionalističnim težnjam od vsega začetka močno nasprotovali. Papež Pij IX. je celo izobčil vse katolike, ki so se udeležili volitev v nastajajoči se italijanski državi. Vseeno je bil večji del Papeških držav leta1860 vključen v Italijo, papežu pa je za naslednjih deset let še ostala oblast na območju, ki se je nekako pokrivalo z današnjo deželo (regio)Lacij.
Italijanski kralj je leta1870 po odposlancih v poskusu mirne integracije preostanka Papeške države v Italijo papežu Piju IX. predlagal, naj svoje ozemlje prostovoljno preda italijanskemu kraljestvu, obdrži pa posvetno oblast v Leoninskem mestu (Civitas Leonina). To je del Rima zahodno od Tibere vključno z Vatikanom, ki je sicer le manjši del mesta, a še vedno bistveno večji od današnje države Vatikan. Papež je ponudbo kategorično zavrnil, zato so italijanske čete generala Raffaeleja Cadorne 20. septembra 1870 po slabem odporu papeževe vojske vkorakale v Rim. Čeprav novo kraljestvo ni niti želelo niti si ni smelo privoščiti radikalnega obračuna s papežem, se je slednji sam razglasil za ujetnika in se zaprl znotraj obzidja Vatikana, ki ga tudi njegovi nasledniki niso zapustili naslednjih 60 let. Za neurejeno razmerje med Svetim sedežem in Italijo med letoma 1870 in 1929 se je uveljavilo poimenovanjeRimsko vprašanje.
KerPij IX. in nasledniki niso priznali vključitve njihovih dovčerajšnjih ozemelj v Kraljevino Italijo in se niso želeli pogajati z njo, je slednja položaj Svetega Sedeža kot vrha vesoljne katoliške cerkve uredila enostransko s posebnim zaščitnimzakonom. Ta je priznal papežu nedotakljivost njegovih prostorov v Vatikanu in nekaterih drugih zgradb v Italiji. Osebo papeža je glede njene zaščite izenačila z osebo italijanskega kralja. Diplomatski predstavniki, akreditirani pri Svetem sedežu, so imeli povsem enak položaj z diplomatskimi predstavniki, akreditiranimi v Italiji. Dostojanstveniki katoliške cerkve, namenjeni v Vatikan, so lahko prosto potovali skozi Italijo. Kljub temu pa v tem obdobju ni mogoče govoriti o Vatikanu kot o državi. Mednarodnopravni položaj Svetega sedeža v tem času je možno do neke mere primerjati s položajem, ki ga danes uživaMalteški viteški red.
Lateranski sporazumi, ki sta jih sklenila papež Pij XI. inBenito Mussolini, so 11. februarja 1929 vzpostavili novo stanje.[8][9][10] Italija je priznala suvereno državo Vatikanskega mesta kot trajnonevtralnega območja, poleg tega pa ji je naklonila nekatere ugodnosti, brez katerih Vatikan ne more delovati. Italija se je med drugim zavezala, da bo dobavljala vodo in elektriko (čeprav je znotraj Vatikana danes tudi lasten električni generator), omogočila priklop vtelekomunikacijska omrežja, da v bližini Vatikana ne bo gradila visokih stavb, da ne bo dopustila preletov letal in tako naprej. V skladu s pogodbo na TrguSvetega Petra, ki je sicer del Vatikana, skupaj z vatikansko deluje tudiitalijanska policija, kadar je trg odprt za javnost, vendar le do vznožja stopnic, ki vodijo vbaziliko Sv. Petra.[11]
Nemška okupacijska vojska je meddrugo svetovno vojno spoštovala nevtralnost Vatikana in njegovih meja nikdar ni prestopila. Ne glede na to je 25. april kot dan osvoboditve izpod nemške okupacije državni praznik tudi v Vatikanu.Švicarska garda je med nemško okupacijo odložila strelno orožje in na meji z Italijo patruljirala oborožena le shelebardami. Vatikan je bil med vojno dosledno nevtralen, po mnenju kritikov kar preveč.
Od konca druge svetovne vojne do danes je bilo na čelu rimskokatoliške cerkve in s tem Vatikanskega mesta šest papežev. Najbolj odmeven dogodek, ki se je v tem času zgodil na ozemlju Vatikana, je bil nedvomno neuspeli poskus atentata napapeža Janeza Pavla II., ki se je zgodil 13. maja 1981.
Spremembekonkordata med Svetim sedežem in Italijo leta 1984 so odpravile privilegirani položaj rimskokatoliške cerkve, ki je pred tem v Italiji imela položaj državne vere.[13]
V teoriji mednarodnega prava je do neke mere sporno, ali je Vatikan država. Vatikan ni edini primer ozemlja s posebnim statusom, ki ga upravlja cerkev oziroma verska skupnost. Pravoslavna meniška skupnost na goriAtos v severniGrčiji se ima zaavtonomno državo v okviru Grčije in po mednarodnem pravu ne šteje za državo. Podobno nenavaden položaj ima Suvereni Malteški viteški red, katerega "ozemlje" je omejeno na dve palači v Rimu.
Avtorji[kdo?], ki trdijo, da Vatikan ni država - čeprav se strinjajo, da Vatikan ni del Italije in da gre v vsakem primeru za ozemljesui generis -, se sklicujejo predvsem na troje “pomanjkljivosti”:
Vatikan ima izredno majhno površino in je kakršnakoli gospodarska samozadostnost izključena.
Vatikan nima nobenega stalnega prebivalstva. Državljanstvo Vatikana je enako kot pravica do prebivališča vezana na opravljanje določenih funkcij v rimskokatoliški cerkvi in s prenehanjem teh funkcij preneha.
kot subjekt mednarodnega prava največkrat nastopaSveti sedež in ne Vatikan. Diplomatski predstavniki tujih držav so akreditirani pri Svetem sedežu in ne pri Vatikanu. Mednarodne pogodbe sklepa Sveti Sedež, ki je tudi član mednarodnih organizacij, razen nekaterih izjem (Vatikan je npr. članSvetovne poštne unije).
Nasprotniki stališča, da Vatikan ni država, trdijo:
Velikost države ni odločilnega pomena pri presoji, ali neko ozemlje šteje za državo. Čeprav je Vatikan najmanjša država na svetu, pa obstaja še nekaj izredno majhnih držav (v EvropiMonako,Nauru inTuvalu vOceaniji), ki niso bistveno večje. Gospodarska samozadostnost je v časuglobalizacije vse manjšega pomena in je nima še vrsta tudi dosti večjih držav.
Stalnost prebivalstva prav tako ni pogoj, da lahko govorimo o državi. Drži, da je Vatikan posebnost, vendar je nesporno, da je med Vatikanom in določeno kategorijo ljudi pravna vez, ki je povsem primerljiva z vezjo med katero drugo državo in njenimi državljani.
Sveti Sedež kot poseben subjekt mednarodnega prava, ki sam po sebi ni posvetne narave, zastopa in uresničuje interese Vatikana kot posvetne države. Ta vloga Svetega sedeža izhaja iz njegove razvite diplomatske mreže z dolgo zgodovino in neprekinjeno tradicijo ter iz dejstva, da je Vatikan država, ustanovljena zato, da se ustvarijo pogoji, da lahko Sveti Sedež nemoteno opravlja svojo funkcijo. Lateranska pogodba Vatikansko mesto izrecno opredeljuje kot državo.
Večinsko mnenje teoretikov je, da je Vatikan sicer država, ki je v vsakem oziru izjemno specifična, pa vendarle država.
a popolnozakonodajno,izvršilno insodnooblast. Večino državnih uslužbencev imenuje in odpokliče osebno. V tem pogledu je danes ediniabsolutni monarh. Po njem ima v Vatikanu najvišjo oblastSveti sedež v kolikor državnavlada, medtem ko je za državno administracijo odgovoren governatorat oziroma njegov predsednik, guberner (governatore). Te državne funkcije nimajo nobene povezave z upravo in politično ureditvijoKatoliške cerkve, kjer je najvišji papežev sodelavec tajnikRimske kurije (administrativnega telesa Katoliške cerkve).
Dejansko se pristojnosti teh dveh oblasti včasih prepletajo. Tako je na primer Rimska kurija (organ RKC) zadolžena za diplomatske odnose Svetega sedeža (vlade Vatikana), in sicer z namenom, da se država Vatikan v vsem predstavi kot teokracija. Zaradi tega in podobnih slučajev tudi splošno ljudsko mnenje velikokrat ne razlikuje med Vatikanom in Katoliško cerkvijo.
Vatikan ima svoje zakone, vendar jekanonsko pravo ključni del njegovega pravnega sistema. Kanonsko pravo je zbirka cerkvenih zakonov, ki urejajo delovanje in odnose znotraj Katoliške cerkve. Vatikanska država ima tudi svoje civilne zakone, ki urejajo sekularne zadeve, vendar so ti zakoni pogosto usklajeni s kanonskim pravom.V Vatikanu tako delujejo posebna sodišča, ki se pretežno ukvarjajo zgolj s cerkvenimi zadevami. Kakor je bilo predvideno v Lateranskih sporazumih, pregon ostalih prekrškov in kaznivih dejanj, ki jih storijo neposvečene osebe, Vatikan večinoma prepusti Italiji. Redki obsojenci se pošljejo na prestajanje kazni v Italijo na stroške Vatikana. Če se storilec kaznivega dejanja, izvršenega na ozemlju Italije, zateče v Vatikan, ga je ta dolžan izročiti italijanskim oblastem, vendar le, če je storjeno dejanje kaznivo tudi po vatikanskem pravu. Enako velja, če se storilec zateče v katero od stavb Svetega sedeža z zunajteritorialnim statusom.
Vatikan ima lastnopolicijo, uradno:Gendarmeria dello Stato della Città del Vaticano, ki šteje okoli 130 pripadnikov. Poleg tega na ozemlju državice deluje še znamenitašvicarska garda, ki je predvsem papeževa telesna straža. Njeni pripadniki navzven delujejo bolj kot turistična zanimivost, vendar so v resnici odlično izurjeni v borilnih veščinah in uporabi lahkega strelnega orožja.
Vatikansko mesto ima tudizapor, ki se do nedavnega ni uporabljal več. Zapor je bil ponovno odprt leta 2012 za obtoženca afereVatileaks in nato leta 2015 zaradi afere Vatileaks 2, vendar le za krajša obdobja prestajanja kazni. Najbolj odmevna je bila leta 2014 zaporna kazen zaradi pornopedofilije za nadškofaVesolovskega, ki je pa po odvzemukleriškega stanu potekala v obtoženčevem stanovanju (hišni zapor).
V Vatikanskem mestu sta heliport in železniška postaja, ki je v zadnjem času malo uporabljana[1]. Osrednja cestna povezava z Rimom je t.i. Cesta sprave (Via della Conciliazione), ki jo je na mestu, kjer so prej na gosto stale srednjeveške zgradbe, dal zgraditi Mussolini.
Vatikan je edina država na svetu, v kateri je prav vse nepremično premoženje last enega samega subjekta, Svetega sedeža.
Podnebje je zmerno, z milimi zimami ter dolgim poletjem, ki traja od junija do septembra. Zlasti v juliju in avgustu je vročina pogosto neznosna. Največ padavin je od oktobra do januarja, vendar tudi takrat razmeroma malo (v povprečju pod 40 mm na mesec).
Celotno gospodarsko aktivnost nadzoruje država. Vatikanski dohodki pretežno izvirajo iz upravljanja premoženja ter iz prispevkov vernikov po vsem svetu. Sveti sedež je lastnikVatikanske banke, katere ugled, pa tudi finančni položaj, sta v preteklosti doživela hud udarec zaradi njene vpletenosti v stečajBanco Ambrosiana leta 1982. Denarna enota jeevro. Vatikan kuje kovance z motivom papeža na zadnji strani. To so evrski kovanci z najmanjšo naklado (praviloma ne več kot 100.000 setov na leto) in imajo na numizmatičnem trgu najvišjo vrednost med vsemi evrskimi kovanci.
Na izredno majhnem ozemlju kmetijstva v normalnem pomenu besede ni, vendar priročni zelenjavni vrt oskrbuje papeževo kuhinjo s svežo zelenjavo. Nekaj trgovinic prodaja omejen nabor izdelkov, v njih pa nakupujejo le prebivalci in zaposleni v Vatikanu, saj je nakupdavkov prost in bi odprtje teh trgovin za vse kupce ogrozilo odnose z Italijo.
V Vatikanu je zaposlenih - skoraj izključno vstoritvenem sektorju - približno 3000 ljudi, ki nimajo vatikanskega državljanstva.
Na ozemlju Vatikanskega mesta je sedežRadia Vatikan[16] ter vplivnega dnevnikaOsservatore Romano. Vatikan ima samostojno, zelo učinkovito poštno službo, ki izdaja iskane znamke. Telefonski sistem je poenoten z italijanskim.
Kljub njegovi majhnosti je Vatikan v letu 2003 obiskalo 7,3 milijona turistov, kar je največ med evropskimi žepnimi državicami. Samo ob smrti papežaJaneza Pavla II. involitvah novega papeža je bilo v Vatikanu 6 milijonov vernikov.[2]
Najbolj obiskane so Bazilika Sv. Petra, Vatikanski muzeji ter v njihovem okviru zlastiSikstinska kapela. Ogled Vatikanskih vrtov je mogoč le v organizirani skupini. Veliko število turistov ne vpliva pomembno na dohodke Vatikana, saj nihče izmed njih v Vatikanu ne more prespati, do pred nekaj leti pa tudi ni bilo restavracije, odprte za turiste.
Sveti Sedež je ustanovitelj nekajseminišč in papeških univerz, pretežno za teološke študije. Čeprav je npr. sedež Papeške akademije znanosti znotraj Vatikana, pa te institucije pretežno delujejo na ozemlju Italije.
↑Latinščina je uradni jezik Vatikana. Državni zakon iz leta 1929 predvideva, da se vsi zakoni in odredbe priobčijo tudi v italijanščini. Italijanščina je splošni pogovorni jezik polegnemščine inretoromanščine zaŠvicarsko gardo inšpanščine za papeža.
.svg)
.svg)
.JPG)
-1(cropped).jpg)
