Usoda je ime za razumevanje dogodkov, ki naj bi jih vnaprej in brez človeškega vpliva določale božje sile ali naključja, ne pa človekova svobodna volja.
V latinščinifatum,fors,fortuna (arhaično slovenskosreča, prim. »sreča kriva«'nesrečna usoda' pri Prešernu), v srbščini in hrvaščiniùsud insȕdbina, turškokismet. Usoda se človeku razkriva skozi znamenja (omen) inprerokbe (orakelj).
Usodno je, na kar ne moremo vplivati. Usoda je racionalna, vendar tistemu, ki ga zadeva, skrita. Pojem usode je imel ključno vlogo vstoicizmu. Stoiki so verjeli, da je substanca sveta pasivna materija, ki jo oživlja bog, zakon, usoda in ji ni mogoče ubežati, zato naj bi modri ljudje sprejeli usodo, ne pa se ji upirali ali jo skušali spremeniti. V filozofiji je z usodo povezan tudi latinski pojemfatum, tj. prepričanje, da so dogodki in človekovo delovanje odvisni od absolutnega vzroka. Popolna vdanost v usodo jefatalizem, podobnega značaja jedeterminizem, ki človeku odreka svobodno voljo in možnost vpliva na potek dogodkov. Tako naziranje odklanjata tako krščanstvo kot islam.
V indijskihVedah je predstava človeškega življenja kot izvlečena nit, ki jo spletejo ženske boginje usode Urth, Verthandl in Skuld (Usoda, Bitje in Nujnost oz. sedanjost, preteklost in prihodnost). Njihova naloga je presti niti, ki določajo usodo novorojenčka. V Slovanski mitologiji je usoda povezana s časom smrti in načinom umiranja. Usodo naj bi določalesojenice (tudi rojenice, jesenice, rožanice). To so tri vile, ki ob otrokovem rojstvu odločajo o sreči in nesreči v življenju, premoženjskem stanju ter času in načinu smrti. Grška mitologija je usodo poosebila v tri stare ženice (mojre): prva sojenicaKloto naj bi nasnula niti življenja,Lahezis naj bi jih predla,Atropa pa ob smrti prerezala. Prerokbe so razkrivale usodo. VApolonovem templjuDelfi je prerokovala svečenicaPitija. Vmonoteizmu je usoda enačena spredestinacijo.
Hindujci verjamejo, da so določene stvari v življenju, npr. družbeni položaj, zdravje, število otrok, partner, smrt itd. določeni pred rojstvom bodisi z usodo bodisi z našim predhodnim obnašanjem.Divam, kar je prvotno pomenilo 'od bogov', 'božansko', danes pomeni 'tisto, kar so določile nadnaravne sile'. JužnoindijskiTamilci verjamejo, da je usoda zapisana na čelu in da jo lahko preberejo le najbolj vešči bralci usode. Hindujci verjamejo vkarmo, ki pojasnjuje dogodke kot posledice dejanj iz tega ali prejšnjega človekovega življenja.
Arabski pojem usodemaniya izhaja iz poezije in pomeni 'šteti, odmeriti, določiti'.Qadar pomeni ukaz oz. predestinacijo. Bog določi potek človekovega življenja. VKoranu naj bi bile zapisane aktivnosti za vse ljudi in živali, tudi čas njihove smrti.
V krščanstvu ustreza usodi pojembožja previdnost 'božja predvidljivost', vendar ne v smislu vnaprej določenega poteka življenja, saj imajo bitja svobodno voljo in se lahko odločijo, ali se bodo predala božji previdnosti ali se ji bodo zoperstavila (npr. z neskesanim grehom).
Usoda, naključje in vzročno-posledična določenost dejanj
Naključje označuje motiviranost dejanj, nasprotno principu usode. Naključje označuje sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dogodkov. Usoda ne pozna naključij, saj se vsa dejanja zgodijo z namenom. Med usojenostjo in naključnostjo dejanj so vzročno-posledično določena dejanja: dejanje je posledica nekega predhodnega dejanja in je vzrok naslednjim dejanjem.
Enciklopedija živih religija. Ur. Kit Krim. Beograd: Nolit, 2004.(COBISS)
Mirjam Mencej.Simbolika niti in predenja v evropski folklori.Studia mythologica Slavica. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko narodopisje, 2010.(COBISS)
