Smrtna kazen jezakonsko urejen inštrumentubojazapornika kotkazen zazločin, ki v neki družbi velja za težkega. Nekateri pravni sistemi, ki uporabljajo smrtno kazen, jo omejujejo kot kazen za manjše številokaznivih dejanj, kot staveleizdaja inumor. Zaporniki, ki jih obsodijo nasmrt, so med čakanjem na izvršitev kazni navadno ločeni od sojetnikov.
Zgodovinsko - v nekaterih pravnih sistemih pa še dandanes - se je smrtna kazen uporabljala za širši nabor kaznivih dejanj, denimo zarop alitatvino. Uporabljala jo je tudivojska kot kazen za nepooblaščenoplenjenje,nepokorščino,upor,dezertacijo, itd.
Večinadržav je zaradietičnih razlogov in zaradi nepopravljivosti ob morebitni sodni napaki smrtno kazen odpravila (glejraba smrtne kazni po svetu). VSloveniji so zadnjo smrtno kazen izvedli leta 1959 leta 1989 pa so jo tudi uradno odpravili. Po letnem poročanju ustanoveAmnesty International so v letu 2004 izvedli 3797 usmrtitev v 25 državah, od tega kar 3400 vLjudski republiki Kitajski. Med letoma 1990 in 2003 so, kot poroča isti vir, na svetu povprečno usmrtili 2242 zapornikov letno; LR Kitajska več kot 20.000.
Zadnji obsojenec, nad katerim je bila na slovenskem izvršena smrtna kazen, je bilFranc Rihtarič s skoraj sedemdesetimi kaznivimi dejanji, od ropov do antikomunizma, najhujši zločin pa je bil uboj miličnika leta 1955. 30. oktobra 1959 so ga ustrelili v gramozni jamiblizu Hoč. V spomin zadnjemu na smrt obsojenemu na Slovenskem jeZdenko Kodrič napisal knjigoBlaženi Franc Rihtarič, ta pa je bila navdih kantavtorju Petru Andreju iz Ruš, ki je napisal in uglasbil pesem: »Balada o Francu Rihtariču«.
Zadnjo smrtno kazen na slovenskih tleh je 1982 v Kopru izrekel senat petih sodnikov, med katerimi je kot prvostopenjski sodnik sodeloval tudi poznejši vrhovni sodnikBranko Masleša. Smrtna kazen je bila izrečena obtoženemu petkratnega umora v okolici Kopra. Do izvršitve kazni ni prišlo, saj je bila kazen v pritožbenem postopku spremenjena v dvajsetletno zaporno kazen.[1][2][3]
