Rodila se je vBruslju. Njen očeErnst Albrecht je namreč tam deloval kot eden od prvihevropskih javnih uslužbencev. Leta 1971 so se preselili vHanover, saj je Ursulin oče tam postal predsednik vladeSpodnje Saške. Konec 1970-ih je začela študijekonomije vLondonu, kjer je živela pod imenom Rose Ladson.Priimek Ladson je povzela po svoji prababici, ki je živela vSeverni Karolini vZdruženih državah Amerike. Leta 1987 je v Hanovru diplomirala namedicinski šoli in se nato specializirala zazdravježensk ter delovala na oddelku zaginekologijo. Leta 1991 jedoktorirala. Leta 1990 se je včlanila v nemško krščansko-demokratsko unijoCDU, s čimer se je začela njena politična pot.[3]
1. decembra2019 je postalapredsednicaEvropske komisije, ponovno je bila na to mesto izvoljena 18. julija 2024.[4][5] Pred tem je bila nemška zvezna ministrica za obrambo (2013-2019), zvezna ministrica za delo in socialne zadeve (2009-2013) ter ministrica za družino, starejše, ženske in mladino (2005-2009). Je članica nemške strankeCDU/CSU, v evropski politiki pa članicaEvropske ljudske stranke.
Von der Leynova se je rodila leta 1958 vIxellesu v Bruslju v Belgiji, kjer je živela do svojega trinajstega leta. Družinski člani so jo pogosto imenovali Röschen, pomanjševalnico imena Rose.[6] Njen oče Ernst Albrecht je bil od ustanovitve Evropske komisije leta 1958 eden prvih evropskih javnih uslužbencev, najprej kot vodja kabineta evropskega komisarja za konkurencoHansa von der Groebena v Hallsteinovi komisiji, nato pa med letoma 1967 in 1970 kot generalni direktor Generalnega direktorata za konkurenco. V Bruslju je obiskovala je Evropsko šolo.[7]
Leta 1971 se je preselila v Lehrte vHannovru, saj je njen oče postal izvršni direktor živilskega podjetja Bahlsen in se vključil v državno politiko naSpodnjem Saškem.[8] Njen oče je bil med letoma 1976 in 1990 ministrski predsednik Spodnje Saške (deželni premier). Leta 1980 je kandidiral za nominacijoCDU zanemškega kanclerja.
Leta 1977 je začela študirati ekonomijo na univerzi vGöttingenu. Na vrhuncu strahu pred komunističnim terorizmom vZahodni Nemčiji je leta 1978 pobegnila vLondon, saj so njeni družini sporočili, da jo namerava ugrabitiRdeča armada (RAF), ker je hči uglednega politika. Več kot leto dni se je skrivala v Londonu, kjer je z zaščito Scotland Yarda živela pod imenom Rose Ladson. V Londonu se je vpisala naLondon School of Economics.[9][10][11][12] Nemška pomanjševalnica Rose, Röschen, je bil njen vzdevek že od otroštva, medtem ko je bilo Ladson ime družine njene ameriške prababice, ki izvira iz Northamptonshira. Leta 1979 se je vrnila vNemčijo, a je nekaj let živela pod posebnim varstvom.[13]
Leta 1980 se je preusmerila na študijmedicine in se vpisala na medicinsko šolo v Hannoveru, kjer je leta 1987 diplomirala in pridobila zdravniško licenco.[14] Med letoma 1988 in 1992 je delala kot asistentka na Ženski kliniki Hannoverske medicinske šole. Po doktorskem študiju je leta 1991 doktorirala. Po rojstvu dvojčkov je bila gospodinja vStanfordu vKaliforniji, njen mož pa je bil član fakultete naUniverzi Stanford.[15]
Med letoma 1998 in 2002 je predavala na Oddelku za epidemiologijo, socialno medicino in raziskave zdravstvenega sistema na medicinski fakulteti v Hannoveru. Leta 2001 je magistrirala iz javnega zdravstva.[16]
Malo pred prelomom tisočletja se je Ursula von der Leyen vključila vpolitiko, sprva v lokalno. Med letoma 2003 in 2005 v vladiChristiana Wulffa delovala kot Ministrica za socialne zadeve, ženske, družina in zdravje deželeSpodnje Saške.
Ko je leta2005Angela Merkel zasedla položajkanclerke Nemčije, je von der Leyenovo imenovala na mesto zvezne ministrice za družino, starejše, ženske in mladino.[17][18] V naslednjem mandatu Merklove, je bila leta 2009 imenovana za zvezno ministrico za delo in socialne zadeve. Leta2013 je postala zvezna ministrica za obramboZvezne republike Nemčije.[19] Prizadevala si je za reformiranje vojske
Ursula von der Leyen je bila ena tistih, ki je ostala ob Merklovi vsa leta njenega kanclerskega mandata. Z Merklovo naj bi postali tudi osebni prijateljici in zaveznici. Mnogi so zato von der Leyenovo videli kot možno naslednico na mestu nemške kanclerke, zaradi svojega delovanja na obrambnem ministrstvu pa celo kotgeneralno sekretarko zvezeNATO.
Med nagovorom evropskim poslancem pred glasovanjem za predsednicoEvropske komisije.
Na Volitvah v evropski parlament 2019 so stranke nastopile po sistemu vodilnih kandidatov, kar pomeni, da je vsaka politična skupina določila prvo ime svoje liste, ki bi bil nato njihov kandidat za predsednika Evropske komisije. Po zmagiEvropske ljudske stranke na volitvah so se začela usklajevanja med ELS,socialisti inliberlaci, ki skupaj tvorijo večino vparlamentu. Koalicijska partnerja in Evropski svet se nista strinjala z imenovanjemManfreda Webra na mesto predsednika komisije, zato je ljudska stranka ponudila novo ime, Ursulo von der Leyen.
2. julija 2019 je predsednikEvropskega svetaDonald Tusk sporočil, da so voditelji članic potrdili kandidate za vodilne položaje vuniji, med njimi tudi von der Leyenovo za predsednicokomisije. Pri glasovanju se je vzdržalaNemčija, saj sta se nemški koalicijski partnerici dogovorili, da se v primeru nepoenotenja glede imenaAngela Merkel na glasovanju vzdrži.
Anonimno glasovanje je potekalo v torek,16. julija 2019 ob 18. uri.[20] S svojim programom in 42-minutnim govorom vEvropskem parlamentu je prepričala 383 evropskih poslancev, kar je devet glasov več od potrebne absolutne večine.[21][22]
Trije predsedniki EU:Michel (EUCO), Von der Leyen (komisija) inSassoli (parlament)
Marca 2020 je Komisija Ursule von der Leyen zavrnila zamisel o prekinitviSchengenskega sporazuma z namenom uvedbe mejnega nadzora okoliItalije, ki je bila takrat središčepandemije COVID-19 v Evropi. Odločitev je botrovala kritikam nekaterih evropskih politikov.[27][28] Potem ko so nekatere države članice EU zaradi pandemije COVID-19 napovedale zaprtje svojih državnih meja za tuje državljane, je Ursula von der Leyen dejala, da so"Določeni nadzori morda upravičeni, vendar se splošne prepovedi potovanj po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije ne zdijo najbolj učinkovite. Poleg tega imajo močan družbeni in gospodarski vpliv, motijo življenja in poslovanje ljudi prek meja."[29] Von der Leyen je obsodila odločitev ZDA, da zaradi koronavirusa omejijo potovanja iz Evrope.[30]
Von der Leyen je podprla uvedbo sankcij EU protiBelorusiji, potem ko so varnostne službe nasilno zatrle ulične proteste vMinsku in drugod proti 26-letni avtoritarni vladavini pod predsednikomAleksandrom Lukašenkom. Protesti so potekali po spornih predsedniških volitvah, ki jim je nasprotovala opozicija, EU pa jih je označila za nesvobodne in nepoštene.[31][32] Sankcije so bile uvedene, potem ko je beloruska vlada preusmerila civilno letalo, da bi prijela opozicijskega osebjaRomana Protaseviča.[32]
Zaradi kombinacije neugodnih razmer, kot so naraščajoče povpraševanje po zemeljskem plinu, zmanjšana dobava zemeljskega plina izRusije inNorveške na evropske trge ter manjša proizvodnja energije iz obnovljivih virov energije, kot so veter, voda in sončna energija, se je Evropa v letu 2021 soočala s strmim porastom cene energije.[33] Nekateri kritiki so za rekordno rast cen energije kriviliZeleni dogovor Evropske komisije, katerega cilj je narediti EU podnebno nevtralno do leta 2050.[34][35][36] Ursula Von der Leyen je dejala, da je "Današnja Evropa preveč odvisna od uvoza plina. Odgovor je povezan z diverzifikacijo naših dobaviteljev ... in, kar je bistveno, s pospeševanjem prehoda na čisto energijo."
Decembra 2021 je Ursula von der Leyen, ki je nekdanja zdravnica, izrazila zaskrbljenost, da tretjina evropskega prebivalstva še vedno ni cepljena. Dejala je, da bi morale države EU začeti razpravo o tem, da bi cepljenje proti COVID-19 postalo obvezno, ker preveč ljudi še vedno zavrača prostovoljno cepljenje.[37]
8. aprila 2022 je srediruske invazije na Ukrajino Von der Leyen odpotovala vKijev (v katerem so nekaj dni prej potekali boji), da bi podprla ogroženegaVolodimirja Zelenskega in njegove rojake. Obiskala je mestopokola v Buči in tvitnila"Moje sporočilo ukrajinskemu ljudstvu: Odgovorni za grozodejstva bodo privedeni pred sodišče. Vaš boj je naš boj." in obljubila, da si bo prizadevala za pristop Ukrajine k Evropski uniji."Naš cilj je, da to poletje svetu predstavimo vlogo Ukrajine." Spremljal jo je visoki predstavnikJosep Borrell, ki je izrazil prepričanje, da bodo države EU kmalu privolile v njegov predlog, da se Ukrajini zagotovi dodatnih 500 milijonov evrov za podporo oboroženim silam v boju proti ruski vojski."[38][39][40][41][42] 4. maja 2022 je napovedala, da si bo Evropska unija prizadevala prepovedati ves uvoz ruske surovenafte in naftnih derivatov.[43] V izjavi je dejala, da mora EU postati neodvisna od ruske nafte, premoga in plina.[44]
10. maja je v parlamentu vStrasbourgu skupaj s privržencemSvetovnega gospodarskega forumaEmmanuelom Macronom predlagala opustitev soglasja, ki ga zahtevajo ustavne spremembe v EU, ki je zapisana vLizbonski pogodbi. Takrat je 13 od 27 držav izrazilo svoje nasprotovanje opustitvi: Bolgarija, Hrvaška, Danska, Estonija, Finska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Češka, Romunija, Slovenija in Švedska.[45]
9. avgusta 2023 je Ursula von der Leyen z evropskim komisarjem za krizno upravljanjeJanezom Lenarčičem obiskalaSlovenijo pokatastrofalnih poplavah. Ogledala si je nekatere opustošene kraje, med drugimČrno na Koroškem.[46][47] Med obiskom se je sestala tudi s predsednico republike Natašo Pirc Musar in nagovorila slovenski parlament.[48] Iz naslova solidarnostnega skladaEvropske unije je Sloveniji obljubila 100 milijonov evrov v letu 2023, prihodnje leto pa še 300 milijonov evrov.[49]
Ursula von der Leyen in ameriški podpredsednikJD Vance (Pariz, 11. februar 2025)
Marca 2024 je bila von der Leyen ponovno potrjena kot kandidatka Evropske ljudske stranke za predsednico Evropske komisije.[50] Evropski svet je po evropskih volitvah, 27. junija 2024, von der Leyenovo imenoval za drugi mandat predsednice Evropske komisije. 18. julija 2024 je bila po tajnem glasovanju med evropskimi poslanci vEvropskem parlamentu ponovno izvoljena za nadaljnji petletni mandat; za je glasovalo 401 poslancev, 284 jih je bilo proti.[51][52][5] Med slovenskimi evropskimi poslanci iz vrst Evropske ljudske stranke ji je podporo napovedal le Matej Tonin (NSi), da je ne bodo podprli pa so napovedali evropski poslanci SDSZala Tomašič,Branko Grims,Romana Tomc inMilan Zver.[5]
Pri sestavi nove komisarske ekipe je von der Leyenova znova zagovarjala spolno uravnoteženost; državam je dopustila, da znova kandidirajo obstoječe komisarje, v primeru novega imena, pa so morala predlagati žensko in moškega kandidata. Po pravnem redu države k temu niso bile zavezane. Od držav članic je poziv upoštevala le Bolgarija.[53] Romunija je sprva moškega kandidata zamenjala z žensko, poleg Malte pa je na moškem kandidatu sprva vztrajala tudi Slovenija - Golobova vlada je na komisarsko mesto nominiralaTomaža Vesela. Na obisku v Sloveniji v začetku septembra 2024 naj bi Ursula von der Leyen predsedniku vladeRobertu Golobu izrazila pričakovanje, da Slovenija nominira žensko kandidatko. Čez nekaj dni je Vesel od kandidature odstopil, slovenska vlada pa je 9. septembra kot kandidatko potrdilaMarto Kos.[54][55]
Komisija je 26. februarja 2025 napovedala sklop ukrepov, podprtih s 100 milijardami evrov za podporo čisti proizvodnji v EU,[56] imenovan Čist industrijski dogovor.[57]
4. marca 2025 je von der Leyenova napovedala načrt EU za obrambne naložbe v višini 800 milijard evrov.[58] Namignila je, da bi morala Evropska unija morda omiliti svoja fiskalna pravila glede dolga, da bi državam članicam omogočila povečanje obrambnih izdatkov.[59]
Julija 2025 je von der Leyenova prestala glasovanje o nezaupnici, pri čemer je bilo 360 poslancev Evropskega parlamenta proti in 175 za nezaupnico.Evropska ljudska stranka, S&D,Renew Europe, Zeleni/EFA in posamezni poslanci ECR so jo podprli, medtem ko so ji PfE, ESN, Levica in deli ECR nasprotovali.[60]
Leta 1986 se je poročila z zdravnikomHeikom von der Leyenom. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok, zaradi česar je Ursula nekaj let živela kot gospodinja. V devetdesetih so zaradi Heikomove akademske poti štiri leta živeli vStanfordu, od leta 1996 pa znova vNemčiji,[18] na kmetiji blizu Hannovra, kjer redijo konje.[61] Je navdušena konjenica, ukvarjala se je tudi s tekmovalnim jahanjem.[62]
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
