O Unasovih dejavnostih je malo znanega, ker je bil Egipt v tistem času v gospodarskem zatonu. Vzdrževal je trgovske stike zlevantinsko obalo inNubijo in izvedel nekaj vojaških operacij v južnemKanaanu. Bohotenje državne administracije in upadanje faraonove moči se je nadaljevalo tudi med njegovo vladavino in pripomoglo k propadu Starega kraljestva kakšnih dvesto let kasneje.
Unasova piramida vSakari je najmanjša piramida faraonov Starega kraljestva. Spremljajoči pokopališki kompleks z gornjim templjem je z dolinskim templjem povezovala 750 m dolga tlakovana pot, potratno okrašena s pobarvanimireliefi, ki so po kakovosti in različnosti prekašali običajno vladarsko ikonografijo.[b] Razen tega je bil Unas prvi faraon, ki je imelpiramidno besedilo, vklesano in pobarvano na stenah sob svoje piramide. Piramidna besedila so prevzeli tudi njegovi nasledniki doprvega vmesnega obdobja (okoli 2160–okoli 2050 pr. n. št.). V Unasovem piramidnem besedilu se faraon istoveti zRajem inOzirisom, katerega kult je bil v Unasovem času v vzponu. Bogova sta omenjena kot njegova pomočnika pri doseganju večnega življenja.
Unas je imel več hčera in morda enega ali dva sina, ki sta ga domnevno nasledila.Maneton, egipčanski svečenik izptolemajskega obdobja in avtor prve zgodovine Egipta (Egiptiaka), trdi, da se je Peta dinastija z Unasom končala. Po morebitni kratki vladni krizi ga je nasledilTeti, prvi faraon izŠeste dinastije. Arheloške najdbe kažejo, da pri menjavi dinastij med njima ni prišlo do zavestnega preloma, zato je razlikovanje med Peto in Šesto dinastijo morda zavajajoče.
Unasov pogrebni kult, ustanovljen ob njegovi smrti, je trajal do konca Starega kraljestva in morda celo preživel kaotično prvo vmesno obdobje. Kult je morda obstajal ali bil znova ustanovljen v poznemSrednjem kraljestvu (okoli 2050–okoli 1650 pr. n. št.), kar ni oviralo nitiAmenemheta I. nitiSenusreta I. pri odnašanju gradiv z Unasovega pokopališkega kompleksa. Unasa so v Sakari častili kot lokalnega boga morda do poznega obdobja Egipta (664–332 pr. n. št.), se pravi skoraj 2000 let po njegovi smrti.
Unas je omenjan na treh seznamih egičanskih faraonov, sestavljenih vNovem kraljestvu.[19] NaAbidoškem seznamu, napisanem med vladavinoSetija I., je omenjen v 33. vnosu. NaSakarskem seznamu je omenjen v 32. vnosu,[20] naTorinskem seznamu pa v 25. vrstici tretje kolone. Slednja sta bila napisana med vladavinoRamzesa II. (1279–1213 pr. n. št.).[19] Torinski seznam mu pripisuje 30 let vladanja.[19][21] V vseh virih je omenjen kot deveti vladar Pete dinastije, da je bil njegov predhodnik Džedkare Isesi in naslednik Teti.[22] Takšen vrstni red vladarjev dokazujejo tudi arheološke najdbe, na primer iz grobnic njihovih državnih uradnikov.[23]
Unas je omenjen tudi v ManetonoviEgiptiaki, napisani v 3. stoletju pr. n. št. med vladavinoPtolemaja II. (283–246 pr. n. št.). Izvirno besediloEgiptiake se ni ohranilo. Znano je iz kasnejših pisanjSeksta Julija Afričana inEvzebija. Afričan ga enači s faraonom, ki je v Egiptiaki omenjen kot Oonos in je vladal 33 let na koncu Pete dinastije. Afričanovih 33 let se dokaj dobro ujema s 30 leti, ki jih Unasu pripisuje Torinski seznam kraljev.[19]
Unasove dejavnosti so dokazane na številnih reliefih iz njegovega piramidnega kompleksa, pisnih dokumentov pa je glede na to, da je vladal domnevno 30 let, presenetljivo malo. Izkopavanja na nekropoli Pete dinastije vAbusirju so odkrila samo štiri datirane napise, ki se lahko brez dvoma pripišejo Unasu. Napisi eksplicitno omenjajo tretje, četrto, šesto in osmo leto njegovega vladaja.[25] Unas je zapustil tudi skalni napis na otokuElefantina pri prvemNilovem kataraktu na meji zNubijo.[26]
Znanih je več vaz izalabastra z Unasovokartušo. Celo posodo in nekaj fragmentov so odkrili celo vBiblosu[27] na vzhodnisredozemski obali. Napis na njej se bere:»Hor Vadžtavi, naj živi večno, kraljGornjega inSpodnjega Egipta, sinRaja, Unas, živi večno«.[28][29][c] Druga vaza, neznanega porekla, je vLouvreu. Visoka je 17 cm in široka 13,2 cm. Izdelana je iz alabastra in fino okrašena s sokolom z razširjenimi krili in dvema kobrama, ki nositaank, obdan z Unasovo kartušo.[24] V Brooklinskem muzeju je vrč z Unsovo kartušo inhorovim imenom,[31] v Petriejevem muzeju pa so fragmentikalcitne vaze z dvem Unasovima kartušama.[32][d]
Domneva se, da je egipčanski prestol zasedel po smrti svojega predhodnika in verjetno očeta Džedkare Isesija,[12] vendar za domnevo ni nobenega trdnega dokaza.[34] Zgleda, da je prenos oblasti potekel gladko.[35]
Unas je imel najmanj dve kraljici, Nebet[36] in Kneut,[37] ki sta pokopani v velikimastabi ob Unasovi piramidi. Unas in Nebet sta morda imela sina Unas-Anka,»kraljevega sina«,»Maatinega svečenika« in»nadzornika Gornjega Egipta«.[38] Unas-Ank je umrl približno v desetem letu Unasovage vladanja.[39] Unas je imel morda tudi sinova Nebkauhorja[40] in Šepsespuptaha,[41] vendar je umrl brez moškega naslednika.[42]
Imel je najmanj pet hčera: Hemetre Hemi,[43] Kentkaues,[44] Neferut,[45] Nefertkaues Iku[46]in Sešešet Idut.[47] Status mogoče hčerke Iput je nezanesljiv.[48]
Trajanje Unasovega vladanja ni zanesljivo. Zgodovinski viri mu pripisujejo 30 in 33 let vladanja, s čimer se strinja kar nekaj uglednih egiptologov. Trditev potrjujejo prizori z njegovegaSed festivala, odkriti v njegovem pogrebnem templju.[51] Festival se je običajno prirejal po tridesetih letih faraonovega vladanja in je predstavljal pomladitev faraonove moči in oblasti. Sed festival kot tak ne dokazuje, da je faraon resnično vladaj vsaj trrideset let, saj so ga na primer faraonu Sahureju priredili po manj kot 14 polnih letih vladanja.[52] Veliko egiptologov meni, da je Unas vladal manj kot 30 let, ker ni iz obdobja po njegovem osmem letu vladanja nobenega datiranega zapisa.[53] Jürgen von Beckerath je prepričan, da je vlada dvajset let,[9] medtem ko mu Rolf Krauss, David Warburton in Erik Hornung pripisujejo samo petnajst ket vladanja.[10] Krajše vladanje potrjujejo tudi najdbe v grobnici uradnika Nikau-Isesija,[54] ki je umrl v letu enajstega štetja živine med vladanjem Unasovega nasledika Tetija.[23] V Starem kraljestvu so bila štetja živine vsako drugo leto, v Srednjem kraljestvu (okoli 2055–okoli 1650 pr. n. št.) pa vsako leto.[23] Če seštejemo njegovi službovanji pod obema faraonoma, bi moral biti ob smrti star več kot 70 let,[23] preiskava njegove mumije pa je pokazala, da je bil ob smrti star okoli 45 let.
Risba[55] of the Unasovega skalnega napisa na Elefantini[e]
Trgovanje in vojskovanje
Unasove dejavnosti so zaradi pomanjkanja dokazov malo znane.[27] Zgleda, da se je trgovanje z drugimi državami, zlasti zBiblosom, nadaljevalo tudi med njegovim vladanjem. Reliefi ob pešpoti v njegovem piramidnem kompleksu prikazujejo trgovski ladji, ki se vračata z levantinske obale. Na njiju so sirsko-kanaanski prebivalci, ki bi lahko bili del posadke ladij ali sužnji.[58][59] Na drugem reliefu so upodobljeni z loki oboroženi Egipčani, ki napadajokanaanske nomade.[60] Ker so reliefe s podobnimi prizori odkrili tudi naSahurejevem piramidnem kompleksu, bi lahko bili del ikonografije in ne prikazi resničnih dogodkov.[61]
Unasovi napisi na Elefantini v južnem Egiptu opisujejo faraonov obisk v Spodnji Nubiji. Namen obiska je bil morda pobiranje davkov od lokalnih poglavarjev[51] ali nemiri v tej regiji.[62] Na enem od reliefov v njegovem piramidnem kompleksu je upodobljena tudi žirafa, ki morda kaže na trgovske stike z Nubijo.[63]
Domače zadeve
Relief na poti k Unasovi pramidi v Sakari prikazuje stradajoče nomade
Egipt je med Unasovim vladanjem doživljal obdobje gospodarskega upadanja,[62] čeprav ni kazal znakov dekadence.[34] Država je bila še vedno sposobna organizirati pomembne odprave, ki so jo oskrbovale s kamnom za gradnjo faraonovega piramidnega kompleksa. Odprave so dokumentirane na reliefih ob poti do Unasove piramide[64][65] in avtobiografskisteli državnega uradnika.[66] Slednji poroča o 10,4 m visokih palmiformnih[f] stebrih iz rdečega granita z Elefantine, ki jih v samo štirih dneh postavil v Sakari in zato dobil faraonovo pohvalo.[66] Gradnje so potekale tudi na Elefantini.[34]
Do leta 1996 je prevladovalo mnenje, da je bilo med Unasovim vladanjem stanje v Egiptu katastrofalno. Mnenje je temeljilo na reliefih z Unasovega piramidnega kompleksa, na katerih so upodobljeni sestradani nomadi.[68][69] Mnenje se je spremenilo, ko so med izkopavanji v Abusirju odkrili podobne reliefe iz Sahurejevega obdobja (zgodnja Peta dinastija), ko je bila v Egiptu blaginja.[70] Na reliefe s takšno vsebino se zdaj gleda kot na standardno upodobitev, ki poveličuje faraonovo plemenitost tudi do prebivalcev puščavskih regij ob egipčanski meji.[71] Upodobitve očitno ne prikazujejo aktualnih dogodkov.[72]
Maneton v svojiZgodovini Egipta trdi, da se je z Unasovo smrtjo Peta dinastija končala,[73] morda zato, ker je umrl brez moškega naslednika.[74] Smrt bi lahko povzročila nasledstveno krizo,[74] na katero namiguje prestolno ime Unasovega naslednika TetijaSeheteptavi, ki pomeniTisti, ki je ponovno združil/pomiril obe deželi.[73][74] Tetijeve zahteve do prestola bi lahko temeljile na poroki z Iput, ki bi lahko bila Unasova hčerka.[75][76][77] Domneva je zelo sporna, ker prenos oblasti v Egiptu nikoli ni potekal po ženski nasledstveni liniji.[78]
Da se je Peta dinastija z Unasom končala, trdita tudi Maneton in Torinski seznam kraljev. Torinski seznam sicer ni organiziran po dinastijah, omenja pa spremembo lokacije faraonove rezidence in prestolnice.[76] Egipčani zamenjave dinastije, če je do nje sploh prišlo, verjetno sploh niso občutili, ker se v državi očitno ni nič občutno spremenilo.[73] Za spremembe ali motnje v državni upravi ni nobenih dokazov, saj so številni državni uradniki nadaljevali svoje službovanje tudi pod Tetijem.[73] Med njimi so bili vezirji (ministri) Mehu, Kagemni in Nikau-Isesi in guverner provinceEdfu Isi.[79] Egipčani v Starem kraljestvu morda sploh niso poznali pojma dinastija,[80] zato je razlikovanje med Peto in Šesto dinastijo verjetno iluzorno.[73]
Džadkarejeva in Unasova vladavina sta bili obdobje sprememb v religiji in ideologiji kraljestva. Spremembe je bilo prvič mogoče dokazati pod Unasom.[81] Statistična analiza glinenih pečatov shorovim imenom faraonov Pete dinastije je pokazala značilen upad kulta faraona med Unasovim vladanjem.[82] Trend se je nadaljeval tudi pod njegovim naslednikom Tetijem, za katerega sta znana samo dva pečata z njegovim horovim imenom.[83] Trend kaže na zmanjšanje vladarjeve moči v korist uradništva in duhovščine.[74]
V tem obdobju je postal pomemben kult bogaOzirisa,[84] ki je zamenjal faraona kot garanta posmrtnega življenja faraonovih podložnikov.[76][85] Kult sončnega boga Raja je bil očitno v upadanju,[86] čeprav je bil Ra še vedno najpomembnejše božanstvo egipčanskega panteona.[85] Džedkare in Unas v nasprotju z večino svojih predhodnikov iz Pete dinastije nista zgradila sončevih templjev.[84][87] V Menkauhorjevem in Unasovem imenu ni tudi nobene omembe boga Raja, ki se je tradicionalno pojavljalo od Userkafa kakšnih sto let pred tem.Piramidna besedila v Unasovi piramidi kažejo, da sta Oziris in Ra še vedno igrala ključni vlogi v faraonovem življenju: Ra kot vir življenja in Oziris kot sila, preko katere se doseže naslednje življenje.[88] Med Unasovim vladanjem bi lahko bila napisana versko pomembnaMemfiška teologija,[74] zgodba o ustvarjenju sveta in verskega in socialnega reda skozi besedo in voljo bogaPtaha. Vladar je v njej opisan kot poosebljenje Hora in aspekt Ptaha.[89] Zdaj prevladuje prepričanje, da je bilo to teološko besedilo napisano kasneje ali vDevetnajsti (1292–1189 pr. n. št.) ali celo vPetindvajseti dinastiji (760–656 pr. n. št.).[90][91]
Unas je svojo piramido zgradil v severni Sakari medSekemketovo piramido inDžoserjevim piramidnim kompleksom.[92] Med gradnjo so delavci izravnali in zasuli nekaj starejših grobnic,[1] med katerimi je bila najpomembnejša grobnica faraonaHotepsekemvija (okoli 2890 pr. n. št.) izDruge dinastije.[92] Prvotno ime piramide je bilo»Nefer isut Unas« – »Čudovita so Unasova mesta«.[93] Piramida je najmanjša, zgrajena v Starem kraljestvu. Njeni osnovnici merita 57,7 m, višina pa 43 m.[92][93]
Restavriran del poti do Unasove piramide, tlakovane z masivnimi bloki apnenca, in streho, ki sloni na masivnih kamnitih zidovih
Unasova piramida je del obsežnega pokopališkega kompleksa, zgrajenega okoli nje. Pot do nje se začne pri nekdanjem jezeru,[94] ob katerem je stal Unasov dolinski tempelj. Pot od templja do piramide je dolga 750 m, tako kotKefrenova.[92] Konča se v pogrebnem templju ob piramidi. Na obeh zidovih poti so bili pobarvani reliefi, na katerih so bila upodobljena sezonska dela, procesije ljudi iz celega Egipta, obrtniki pri delu, prinašalci daritev, bitke in prevažanje granitnih stebrov za gradnjo piramidnega kompleksa.[95] Pot je bila pokrita s ploščami. Svetloba je v notranjost prodirala skozi presledek med stropnimi ploščami.
Pot se je končala v veliki dvorani z odprtim dvoriščem, obdanim s stebri in skladišči.[95] Na dvorišču je bil vhod v pogrebni tempelj, kjer so se odlagali darovi za pokojnega faraona.[95] Ves kompleks je bil obzidan. V jugovzhodnem kotu obzidja je bila majhna satelitska piramida za faraonovo Ka.[92] V notranje prostore glavne piramide je prvi vstopil francoski egiptolog Gaston Maspero. V pogrebni dvorani je našel prazensarkofag iz črnegabazalta inkanopski vrč. V sarkofagu je bilo nekaj kosti, ki bi lahko bile Unasove.[92]
Piramidna besedila na stenah Unasove pogrebne sobe
Glavna inovacija Unasove piramide so prva Piramidna besedila,[5] ena od najstarejših ohranjenih egipčanskih verskih besedil.[g] Unasu so sledili njegovi nasledniki in njihove kraljice odŠeste doOsme dinastije do konca Starega kraljestva kakšnih 200 let kasneje.[97]
V stene podzemnih prostorov je bilo vklesanih 283 magičnih urokov[96][h] ali izrekov, pobarvanih v modro.[99] Uroki naj bi faraonu po smrti pomagali premagati zle sile podzemlja na poti k njegovemu božanskemu očetu Raju.[100]
Ra-Amon, ta Unas prihaja k tebi duh neuničljiv tvoj sin prihaja k tebi ta Unas prihaja k tebi lahko prečkaš nebo, združeno v temi lahko se dvigneš v deželo svetlobe, v kateri siješ!
Unasova najbolj neposredna zapuščina je bil njegov pogrebni kult, ki se je nadaljeval najmanj do konca Starega kraljestva. Dokazan je v sedmih grobnicah njegovih svečenikov na nekropoli v Sakari. Tri grobnice so iz zgodnje Šeste dinastije iz časa, po smrti faraonaPepija I. Tri grobnice so iz obdobjaTetija II., sedma pa je s samega konca Starega kraljestva (okoli 2180 pr. n. št.). Vsi svečeniki so imeli v svoja imena vključeno Unasovo ime.[102]
Razen uradnega Unasovega kulta je obstajal tudi njegov lokalni kult. V Sakari je postal bog sakarske nekropole in tak ostal skoraj 2000 let.[101][106][107][108] Središče kulta ni bilo niti ob njegovi piramidi niti v pogrebnem templju, ampak v dolinskem templju.[109] Z Unasovim kultom bi se lahko razložilo, zakaj je bil njegov piramidni kompleks predmet obširnih obnovitvenih del pod vodstvom princa Kaemveseta, sinaRamzesa II. (1279–1213 pr. n. št.).[95]
↑Predlagani datumi Unasovega vladanja: 2404–2374 pr. n. št.,[1][2] 2375–2345 pr. n. št.,[3][4][5][6] 2367–2347 pr. n. št.,[7] 2353–2323 pr. n. št.,[8] 2342–2322 pr. n. št.,[9] 2321–2306 pr. n. št.[10] 2312–2282 pr. n. št.[11]
↑Besedilo na enem od napisov se bere:»Hor Vadžtavi, kralj Gornjega in Spodnjega Egipta, gospodar tujih dežel, kateremu sta za večno dana življenje in oblast, ljubljenec Hnuma, ki mu je dal večno življenje«.[17][18]
↑Besedilo na napisu se bere:»Hor Vadžtavi, kralj Gornjega in Spodnjega Egipta, gospodar tujih dežel, ljubljenec Hnuma, ki sta mu dana večno življenje in oblast«[56][57]
↑ Palmiformen steber je steber, ki ima kapitel v obliki palminih listov. Takšni stebri so na primer v Sahurejevem pogrebnem kompleksu.[67]
↑Arhaičen slog nekaterih delov Piramidnih besedil kaže, da so ti deli nastali pred Unasovo vladavino.[96]
↑Število urokov je različno in odvisno od avtorja. Clayton omenja 228 urokov,[98] Allen pa 236.[97]
Allen, James; Allen, Susan; Anderson, Julie; Arnold, Arnold; Arnold, Dorothea; Cherpion, Nadine; David, Élisabeth; Grimal, Nicolas; Grzymski, Krzysztof; Hawass, Zahi; Hill, Marsha; Jánosi, Peter; Labée-Toutée, Sophie; Labrousse, Audran; Lauer, Jean-Phillippe; Leclant, Jean; Der Manuelian, Peter; Millet, N. B.; Oppenheim, Adela; Craig Patch, Diana; Pischikova, Elena; Rigault, Patricia; Roehrig, Catharine H.; Wildung, Dietrich; Ziegler, Christiane (1999).Egyptian Art in the Age of the Pyramids. New York: The Metropolitan Museum of Art.ISBN978-0-8109-6543-0.OCLC41431623.
Allen, James (2001). »Pyramid Texts«. V Redford, Donald B. (ur.).The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 3. Oxford University Press. str. 95–98.ISBN978-0-19-510234-5.
Altenmüller, Hartwig (2001). »Old Kingdom: Fifth Dynasty«. V Redford, Donald B. (ur.).The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford University Press. str. 597–601.ISBN978-0-19-510234-5.
Arieh Tobin, Vincent (2001). »Myths: Creation Myths«. V Redford, Donald B. (ur.).The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford University Press. str. 469–472.ISBN978-0-19-510234-5.
Baker, Darrell (2008).The Encyclopedia of the Pharaohs: Volume I - Predynastic to the Twentieth Dynasty 3300–1069 BC. Stacey International.ISBN978-1-905299-37-9.
Barsanti, Alessandro (1901). »Rapports de M. Alexandre Barsanti sur les déblaiements opérés autour de la pyramide d'Ounas pendant les années 1899–1901«.Annales du Service des antiquités de l'Égypte, Tome II (v francoščini). Cairo: Imprimerie de l'institut français d'archéologie orientale. str. 244–257.ISSN1687-1510.OCLC1189841.
von Beckerath, Jürgen (1999).Handbuch der ägyptischen Königsnamen (v nemščini). Münchner ägyptologische Studien, Heft 49, Mainz : Philip von Zabern.ISBN978-3-8053-2591-2.
Guidotti, M. Cristina (1991).Vasi dall'epoca protodinastica al nuovo regno. Cataloghi dei musei e gallerie d'Italia (v italijanščini). Rome: Istituto poligrafico e Zecca dello Stato : Libreria dello Stato.ISBN978-88-240-0177-9.
Gundlach, Rolf (2001). »Temples«. V Redford, Donald B. (ur.).The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 3. Oxford University Press. str. 363–379.ISBN978-0-19-510234-5.
Hawass, Zahi; Verner, Miroslav (1996). »Newly discovered blocks from the causeway of Sahure (Archaeological report)«.Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts. Abteilung Kairo (MDAIK).52: 177–186.
Hawass, Zahi; Senussi, Ashraf (2008).Old Kingdom Pottery from Giza. American University in Cairo Press.ISBN978-977-305-986-6.
Jeffreys, David G. (2001). »Memphis«. V Redford, Donald B. (ur.).The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford University Press. str. 373–376.ISBN978-0-19-510234-5.
Kanawati, Naguib; ʻAbd-ar-Rāziq, Maḥmūd (2000).The Teti Cemetery at Saqqara, Volume VI: The Tomb of Nikauisesi. Australian Centre for Egyptology; Reports. Zv. 14. Warminster: Aris & Phillips.ISBN978-0-85668-819-5.
Labrousse, Audran; Lauer, Jean Philippe; Leclant, Jean (1977).Le temple haut du complexe funéraire du roi Ounas. Bibliothèque d'étude, tome 73. Cairo: Institut français d'archéologie orientale du Caire.OCLC5065554.
Leprohon, Ronald J. (2013).The great name: ancient Egyptian royal titulary. Writings from the ancient world, no. 33. Atlanta: Society of Biblical Literature.ISBN978-1-58983-736-2.
Malek, Jaromir (2000b). »Old Kingdom rulers as "local saints" in the Memphite area«. V Bárta, Miroslav; Krejčí, Jaromír (ur.).Abusir and Saqqara in the Year 2000(PDF). Prague: Academy of Sciences of the Czech Republic, Oriental Institute. str. 241–258.ISBN978-80-85425-39-0. Arhivirano izprvotnega spletišča(PDF) dne 1. februarja 2011.
Mariette, Auguste (1864).»La table de Saqqarah«.Revue Archeologique (v francoščini). Paris.10: 168–186 & Pl. 17.
Morales, Antonio J. (2006). »Traces of official and popular veneration to Nyuserra Iny at Abusir. Late Fifth Dynasty to the Middle Kingdom«. V Bárta, Miroslav; Coppens, Filip; Krejčí, Jaromír (ur.).Abusir and Saqqara in the Year 2005, Proceedings of the Conference held in Prague (June 27–5. julija 2005). Prague: Academy of Sciences of the Czech Republic, Oriental Institute. str. 311–341.ISBN978-80-7308-116-4.
Moussa, Ahmed Mahmoud (1971). »A Stela from Saqqara of a Family Devoted to the Cult of King Unas«.Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts, Abteilung Kairo (MDAIK).27: 81–84.
Moussa, Ahmed Mahmoud; Altenmüller, Hartwig (1975). »Ein Denkmal zum Kult des Königs Unas am Ende der 12. Dynastie«.Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts, Abteilung Kairo (MDAIK) (v nemščini).31: 93–97.
Munro, Peter (1993).Der Unas-Friedhof Nord-West (v nemščini). Mainz am Rhein: von Zabern.OCLC66014930.
Ockinga, Boyo G. (2010). »The Memphite Theology – Its Purpose and Date«. V Woods, Alexandra; McFarlane, Ann; Binder, Susanne (ur.).Egyptian culture and society: studies in honour of Naguib Kanawati. Annales du Service des Antiquités de l'Egypte: Cahier 38, Volume II. Cairo: Conseil suprême des antiquitiés de l'Egypte. str. 99–117.OCLC705718659.
Newberry, Percy (2003).Ancient Egyptian scarabs and cylinder seals: the Timins Collection. London: Kegan Paul International.ISBN978-0-7103-0944-0.
Oakes, Lorna; Gahlin, Lucia (2002).Ancient Egypt: An Illustrated reference to the myths, religions, pyramids and temples of the Land of the Pharaohs. New York: Hermes House.ISBN978-1-84309-429-6.
Richter, Barbara (2013).»Sed Festival Reliefs of the Old Kingdom«.Paper presented at the annual meeting of the 58th Annual Meeting of the American Research Center in Egypt, Wyndham Toledo Hotel, Toledo, Ohio, Apr 20, 2007. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 24. februarja 2015. Pridobljeno 24. februarja 2015.
Schmitz, Bettina (1976).Untersuchungen zum Titel S3-NJŚWT "Königssohn". Habelts Dissertationsdrucke: Reihe Ägyptologie, Heft 2 (v nemščini). Bonn: Habelt.ISBN978-3-7749-1370-7.
Verner, Miroslav (2001b). »Old Kingdom: An Overview«. V Redford, Donald B. (ur.).The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford University Press. str. 585–591.ISBN978-0-19-510234-5.
Verner, Miroslav (2001c). »Pyramid«. V Redford, Donald B. (ur.).The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 3. Oxford University Press. str. 87–95.ISBN978-0-19-513823-8.
Verner, Miroslav (2003).Abusir: The Realm of Osiris. The American University in Cairo Press.ISBN978-977-424-723-1.
Williams, Bruce (1981). Walsten, David (ur.). »The Tomb Chapels of Netjer-User and Unis-Ankh«.Field Museum of Natural History Bulletin. Chicago: 26–32.