Skozi zgodovino se je za Ukrajino uporabljalo več različnih imen. Ozemlje sodobne države se je pred slovansko poselitvijo imenovalo poSkitih inSarmatih.[10] Po naselitvi Slovanov se je za Ukrajino več stoletij v domačem jeziku uporabljalo imeRus'. Iz tega se je prek latinščine razvileksonimRutenija in prek grščine Rusija (prednico današnjeRusije se je v teh časih imenovalaMoskovska velika kneževina oz. v latinskih virihMoskovia), kasneje pa se je razvilo tudi poimenovanje Mala Rusija in Rdeča Rusija. V 16.-17. stoletju se je pojavilaZaporoška Seč inKozaški hetmanat z neuradnim poimenovanjem Ukrajina, ki je sčasoma nadomestiloRus' in postalo skupno ime Ukrajincev in njihove države.[10]
Najstarejša omemba imenaRus' oz. Rusija (v slovenščini se za razliko od večine slovanskih jezikov instarevzhodnoslovanščine izrazRus' enači z »Rusija«, ki pa v tem kontekstu nima povezave s sodobnoRusijo aliRusi[11]) kot geografsko ime se pojavi leta 911 v sporazumu med kijevskim princemOlegom inBizantinskim cesarstvom, ki mu je dodeljeval oblast nad ozemljem okoliKijeva.[12][13] V prihodnosti se je imeRus' razširilo na vse ozemlje pod nadzorom kijevskih princev (državaRus' oz. sodobno Kijevska Rusija). To je vključevalo osrednji delDnepra (kneževine Kijev, Černigov in Perejaslav) oz. v širšem smislu večji delVzhodne Evrope (regije bolj oddaljene od Dnepra pogosto kot »zunanja Rusija«).[12][13] VBizantinskem cesarstvu se je uporabljalohelenizirano ime Rusija (Ρωσία),[12][14] medtem ko se je vlatinščini uveljavil eksonim »Rutenija«.[15] Po razpadu Kijevske Rusije zaradi vdorovMongolov, se je imeRus' uporabljalo zaGališko-volinsko kneževino.[16] Med 1398 in 1569 se jeRus' uporabljal kot del celotnega imenaVelike litovske kneževine[17] in med 1434 in 1772 se je vRepubliki obeh narodovGališki del Poljske krone imenoval Rusko (Rutensko) vojvodstvo.[18] VAvstrijskem cesarstvu se je ukrajinski del (Kraljestvo Galicije in Lodomerije, 1772-1918) imenoval Rutenija. Prednica današnje Rusije se je v tistem obdobju imenovalaMoskovska velika kneževina. Ta se je leta 1547 podIvanom Groznim prvič sama uradno poimenovalaRus' oz. Rusija in v sledečih stoletjih povsem prevzela pomen tega imena.[19] Polemika legitimnosti uporabe imenaRus' za Rusijo je bila izpostavljena v 19. stoletju,[20] kasnejši avtorji pa so mdr. to uporabo imena označili za »krajo«z utemeljitvijo, da se ime prvotno nanaša na današnjo Ukrajino.[20][21][22][23]
Ime Ukrajina se zopet pojavi v sredini 17. stoletja po ustanovitviZaporoške Seč.[26] V kartografiji se je v tem obdobju razširila uporaba imena Ukrajina za njeno današnje ozemlje.[27][25] V drugi polovici 17. stoletja se je izraz Ukrajina uveljavil kot zemljepisno ime za osrednji del Dnepra in tudi politično kot neuradno imeKozaškega hetmanata.[28] Po vključitvi ukrajinskih ozemelj v Moskovsko oz.Rusko carstvo, je ime Ukrajina postalo povezano z regijo v okolici Dnepra. Po preoblikovanju vRuski imperij v 18. stoletju, se je znotraj imperija ozemlje uradno imenovalo »Mala Rusija«.[26] V 18. in še posebno 19. stoletju je ime Ukrajina prevzemalo vedno večjo vlogo, nadvladalo regionalna imena in postalo samozadostno skupno ime Ukrajincev.[29]:186 Prvič se je kot uradno ime države uporabilo leta 1917 z nastankomUkrajinske ljudske republike.
Obstaja več razlag sodobnega imena države. Tradicionalna razlaga, najpogostejša v etimoloških slovarjih, temelji na uporabi imena Ukrajina kot »območje ob meji«oz. »obrobno območje«Kijevske Rusije v 12. stoletju in kasnejši uporabi za obmejna območjaGališko-volinske kneževine, Republike dveh narodov, Ruskega carstva in Poljske.[30] V sodobnem času je ta razlaga deležna kritik in revizij,[31] mdr. zaradikozaške uporabe tega imena za njihovo lastno ozemlje, označena pa je bila tudi kot produkt carske Rusije - enačenje z rusko besedookraina (окраина), ki pomeni »obrobno območje«.[32] Ukrajinskifilologi so postavili več teorij o pomenu; »regija/kneževina/država«,[33] »ozemlje okoli«(središča)[34][35] ali pa združitev »u«(у) v smislu »v«oz. »domač«in »krajina«(країна) oz. »kraj«v protipomenko besede »tujina«.[36][37]
Od 6. stoletja pr.n.š. so na severno-vzhodni obaliČrnega morja bile ustanovljeneGrške,Rimske inBizantinske kolonije (npr. Tiras, Olbija,Hersonesus), ki so uspevale vse do 6. stoletja. Na ozemlju so bili tudiGoti, ki so jih po 370 nadvladaliHuni. V 7. stoletju je bila vzhodna Ukrajina središčeVelike Bolgarije, vendar so se ti konec stoletja razselili v različne smeri, ozemlje pa so prevzeliHazari.[50]
V 5. in 6. stoletju so v Ukrajini živeliAnti, ki so bili predstavnikizgodnjih Slovanov. Migracije iz današnje Ukrajine naBalkan so povzročile nastanek mnogihjužnoslovanskih narodnosti. Migracije proti severu, vse do jezera Ilmen, so vodile do nastankaIlmenskih Slovenov inKrivičev. Poavarskem vdoru leta 602 in uničenju zveze Antov, je večina teh ljudi živela v ločenih plemenih vse do začetka 2. tisočletja.[51]
Podrobnosti o ustanovitviKijevske Rusije so zamegljene in negotove.[52] Država je obsegala večino sodobne Ukrajine, Belorusije in del zahodnega dela evropske Rusije.[53] Pozgodovini minulih let, so stari vzhodni Slovani[e] sprva biliVarjagi izSkandinavije.[54] Leta 882 je poganski princOleg odvzelKijevAskoldu in Diru ter ga proglasil za novo prestolnico Kijevske Rusije.[55] Nekateri zgodovinarji tej teoriji nasprotujejo in trdijo, da so bila vzhodna slovanska plemena v južnem deluDnepra že v samostojnem procesu organizacije v državo.[56] Varjaška elita, tudi vladajoča dinastijaRurikidov, se je kasneje asimilirala v slovansko populacijo.[53] Kijevsko Rusijo je sestavljalo večkneževin, ki so jim vladali rurikidškiknezi, ki so se pogosto bojevali za oblast nad Kijevom.[57]
Med 10. in 11. stoletjem je Kijevska Rusija postala največja in najmočnejša država v Evropi - to obdobje se imenuje Zlata doba.[58] Začela se je z vladavinoVolodimira Velikega (980-1015), ki jedržavo pokristjanil. Pod njegovim sinom,Jaroslavom Modrim (1019-1054), je država dosegla svoj kulturni in vojaški vrhunec.[53] Kmalu zatem se je Kijevska Rusija razdelila in narasla je moč posameznih regij. Pod vladavinoVolodimirja Monomaha (1113-1125) in njegovega sinaMstislava (1125-1132) je moč države kratkotrajno spet narasla, nakar se je po Mstislavovi smrti razdelila na ločene kneževine. Kljub temu je vladavina nad Kijevom še več desetletij imela prestižen naziv.[59] V 11. in 12. stoletju je dominantna sila v stepi na severni obali Črnega morja bila nomadska konfederacijaKumanov inKipčakov.[60]
Ker ni več bilo zaščite rutenskega plemstva, so se tlačani in meščani za zaščito obrnili kZaporoškim kozakom. Sredi 17. stoletja se je vzpostavila kozaška vojaška kvazi-država -Zaporoška Seč.[71] Čeprav je Poljska nad njimi imela le malo nadzora, so ji koristili protiTurkom inTatarom,[72] občasno pa so tudi delovali kot zavezniki.[73] Zaradi nadaljevanja grobega tlačanstva rutenskega ljudstva s strani poljskešlahte (velik del katere so bili polonizirani rutenski plemiči) in zatiranja pravoslavne cerkve, so bili kozaki vedno bolj odtujeni od Poljakov.[72] Obravnavali so jih kot okupatorje in sovražnike ter so proti različnim vzvodim oblasti vodili oborožen odpor - tudi proti lokalnim predstavnikom oblasti in katoliški cerkvi.[74]
Leta 1648 jeBogdan Hmelnicki vodilnajvečjo kozaško vstajo proti Republiki dveh narodov in poljskemu kralju, ki je imela tudi široko podporo med prebivalstvom.[75] Hmelnicki je ustanovilKozaški hetmanat, ki je obstajal vse do leta 1764 (po nekaterih virih 1782).[76] Po hudem porazu Hmelnickega leta 1651 vbitki pri Beresteczku se je bil prisiljen obrniti po pomoč k ruskemu carju. Leta 1654 je bil sPerejaslavskim sporazumom podrejen ruskemu monarhu.
Po smrti Hmelnickega je njegovo državo opustošila 30-letna vojna med Ruskim carstvom, Poljsko, Krimskim kanatom,Osmanskim cesarstvom inkozaki, kateri so vsi želeli oblast nad hetmanatom. To obdobje (1657-1686) je poimenovanoRuina (dob. ruševina). Med Poljsko in Ruskim carstvom je bil naposled leta 1686 podpisanSporazum o večnem miru, ki je hetmanat razdelil med njima. Oblast Poljske se je zmanjšala na območje zahodno od Dnepra. Istega leta jeKijevsko metropolo anektiral Moskovski patriarhat in ga podredil Moskvi. Kozaški hetmanIvan Mazepa (1639-1709) je skušal povrniti suverenost hetmanata in odstraniti odvisnost od Ruskega carstva, zato se je pridružilŠvedom vVeliki severni vojni (1700-1721),[77] vendar so bili poraženi vBitki pri Poltavi (1709).[77]
Vstop poljske vojske v Kijev maja 1920 medPoljsko-sovjetsko vojno. PoRiškem mirovnim sporazumom 18. marca 1921 je Poljska prevzela nadzor nad zahodnim delom Ukrajine, Sovjetska zveza pa nad osrednjim in vzhodnim delom.
V 19. stoletju je prišlo do porasta ukrajinskega nacionalizma. Z urbanizacijo, modernizacijo in kulturnimi trendi k romantičnem nacionalizmu, so se predstavniki ukrajinskeinteligenca posvetili nacionalnemu preporodu in družbeni pravičnosti.Taras Ševčenko (1814-1861), tlačan, ki je postal narodni pesnik, in politični teoretikMihajlo Dragomanov (1841-1895), sta bila vodji narodno budilnega gibanja.[81][82] PodHabsburžani vGalicija vAvstrijskem cesarstvu so bili pogoji za narodno gibanje relativno ugodni,[83] v delu pod ruskim nadzorom pa so bili močno zatirani, med drugim je bila leta 1876 uzakonjena prepoved skoraj vseh knjih v ukrajinščini.
Ukrajina je, tako kot preostalo Rusko cesarstvo, začela zindustrijsko revolucijo kasneje kot večina Evrope.[84] VDonbasu so bila odkrita nahajališča premoga, industrija pa se je vzpostavila v nekaterih večjih mestih kot jeKijev inOdesa - preostali del dežele pa je preostal večinoma odvisen od kmetijstva in izkoriščanja naravnih dobrin.[85] V avstrijskem delu je bilo stanje še posebno slabo, kar je več sto tisoč ljudi prisililo v emigracijo. Posledica je bila ustanovitev močnih skupnosti izseljencev v različnih državah kot jeKanada,ZDA inBrazilija.[86] Del Ukrajincev je emigriral naDaljni vzhod. Po podatkih popisa prebivalstva iz leta 1897 je vSibiriji živelo 223.000 Ukrajincev in 102.000 vsrednji Aziji.[87] Po izgradnjiTranssibirske železnice se je na vzhod preselilo še dodatnih 1.6 milijona Ukrajincev.[88] Na Daljnem vzhodu se je zaradi velikega števila Ukrajincev pojavilo imeZelena Ukrajina.[89]
Z začetkomprve svetovne vojne se je v Ukrajini začelo obdobje vojskovanja, ki je trajalo vse do konca leta 1921. Ob začetku vojne so bili Ukrajinci razdeljeni medAvstro-Ogrsko inRuski imperij (večji del), ki sta se bojevala na nasprotnih straneh.[90] Po razpadu Ruskega imperija, se je 1. svetovna vojna v Ukrajini razvila vukrajinsko vojno za neodvisnost, Ukrajinci pa so se borili z ali protiRdeči,Beli,Črni inZeleni vojski, sPoljaki,Madžari inNemci, ki so posredovali na različnih točkah.
Mladi v narodni noši obeležujejo 22. januar 1919, ko je bil sprejet Akt o ponovni združitvi Ukrajinske ljudske republike in Zahodnoukrajinske ljudske republike.
Za Ukrajino je bil rezultat prve svetovne vojne delna zmagadruge poljske republike, ki je anektirala zahodni del Ukrajine in zmaga prosovjetskih sil, ki so uspele uničiti različne fakcije in ustanovitiUkrajinsko sovjetsko socialistično republiko. Medtem je šeBukovino okupiralaRomunija in Zakarpatje je postalo avtonomna regijaČeškoslovaške.[92] Vojne za različne dele Ukrajine je opustošila regijo, predvsem osrednji in vzhodni del. V delu, ki je bil nekdaj del Ruskega imperija je bilo ubitih približno 1,5 milijona ljudi, stotisoče pa je ostalo brez domov. Vzhodni del je še dodatno opustošilalakota leta 1921.[93][94]
Izstradani ljudje na ulicahHarkova leta 1933. Kolektivizacija in zaseg pridelkov s strani sovjetskih oblasti je v Ukrajini povzročila obsežno lakoto, ki se imenujeGladomor.
V medvojnem obsobju je na Poljskem maršalJózef Piłsudski za zmanjšanje sovjetskega vpliva na vzhodno regijoKresy skušal pridobiti ukrajinsko podporo s podelitvijo lokalne avtonomije.[95][96] Po njegovi smrti leta 1935 so bile te ideje opuščene, saj niso pomirile Ukrajincev. Ti so ustanoviliOrganizacijo ukrajinskih nacionalistov (OUN), ki je izvajala atentate na poljske vladne uradnike. Poljska vlada se je na to odzvala z omejitvijo pravic vseh državljanov, ki so bili ukrajinske narodnosti.[97][98] To je med Ukrajinci vodilo do splošne podpore OUN in ostalih nacionalističnih, tudi militarističnih gibanj, ki so delovala v ilegali.
Hkrati je novoustanovljena Ukrajinska SSR postala ena izmed ustanovnih članicSovjetske zveze. Komunistično vodstvo Ukrajinske SSR je podMikolo Skripnikom v 20ih letih izvajalo politikoukrajinizacije.[99] Vrh Sovjetske zveze je sprva podpiralo narodni preporodUkrajinske kulture in jezika kot del splošne politikekorenizacije, ki je skušala podpirati kulturne in jezikovne napredke avtohtonih ljudstev v njihovih republikah.
Ob istem času je vodja zvezeVladimir Lenin začel s svojim programomNova ekonomska politika (NEP), ki je vzpostavil vrsto tržnega socializma, ki je dopuščal določena manjša in srednja podjetja v zasebni lasti. Želja je bila vzpodbuditi povojno obnovo, predvsem na področju kmetijstva - večji del katerega je bil v Ukrajini.[100] NEP je zato nazaj v državo privabil mnoge nekdanje vodje Ukrajinske ljudske republike.[101]
To obdobje je po Leninovi smrti prekinil vzponJosifa Stalina, ki je ukinil NEP v ti. »velikem prelomu«. Proti koncu 1920ih let je začel s centralno vodenim planskim gospodarstvom. Sovjetska Ukrajina je bila del industrializacije in je v 1930ih početverila svojo industrijsko proizvodnjo.
Zaradi Stalinove politike je kmečko prebivalstvo bilo žrtevkolektivizacije pridelkov. Ta je bila del prvepetletke in jo je prisilno izvajala vojska in tajna policijaČEKA. Vsi, ki so se ji upirali, so biliaretirani in deportirani vgulage in delovna taborišča. Na kolektiviziranih kmetijah so bile postavljene nerealistične proizvodne kvote, v primeru nedoseganja teh kvot pa kmeti niso smeli prejeti zrnja za lastno prehrano. To je vodilo v obsežno umetno ustvarjeno lakoto -Gladomor - v kateri je umrlo več milijonov Ukrajincev. Več držav (vključno s Slovenijo) Gladomor priznava kotgenocid nad Ukrajinci, za katerega je bil odgovorenJosif Stalin in druge sovjetske vodje.[102]
Vveliki čistki je Stalin pobil svoje domnevne politične nasprotnike, kar je skupaj s 1. svetovno vojno in kolektivizacijo povzročilo izgubo nove generacije ukrajinske inteligence, kar je bilo poimenovanousmrčena renesansa.[103]
Ponemški insovjetskiinvaziji na Poljsko septembra 1939, sta si jo državi razdelili med seboj. VzhodnaGalicija inVolinija, kjer je živelo večinsko ukrajinsko prebivalstvo, sta postali del Ukrajinske SSR. To je predstavljalo prvo popolno združitev Ukrajincev po Kijevski Rusiji.[104][105] Leta 1940 se je Ukrajinska SSR še dodatno razširila s severnim in južnim delomBesarabije,severno Bukovino in regijoGerca, ki so bili odvzeti kraljevini Romuniji (iz preostalih odvzetih ozemelj je nastalaMoldavska SSR). Popariškem mirovnem sporazumu leta 1947 so bila ta ozemlje tudi mednarodno priznana kot del Sovjetske zveze.[106]
Nemčija je 22. junija 1941napadla Sovjetsko zvezo, ki je bila pred tem njena zaveznica.Sile osi so sprva hitro napredovale proti neuspešni obrambiRdeče armade. Vbitki za Kijev je mesto prejelo naziv »mesto heroj«. V tej bitki je bilo ubitih ali zajetih preko 600.000 sovjetskih vojakov, kar je predstavljalo četrtino sovjetske zahodne fronte. Mnogi ujetniki so bili deležni hudih kršitev pravic.[107][108] Po okupaciji Ukrajine, je na večini ozemlja bil ustanovljenReichskommissariat Ukrajina, katerega namen je bilo izkoriščanje naravnih dobrin in kasneje naselitev Nemcev. Del zahodnih Ukrajincev, ki so bili priključeni Sovjetski zvezu po napadu na Poljsko, je sprva Nemce pozdravljal kot osvoboditelje. To vzdušje ni trajalo dolgo, saj Nemci niso izkoristili nasprotovanja prebivalstvastalinističnim politikam.[109] Nacisti so ohranili sistem kolektivnih kmetij, izvajaligenocidno politiko protiJudom, milijone ljudi deportirali v Nemčijo kot ti.Ostarbeiter-je in začeli z programom depopulizacije, ki je bil prvi korak za bodočo nemško kolonizacijo.[109] Nemci so izvedli tudi blokado transporta hrane po Dnepru.[110]
Večina Ukrajincev se je borila v ali poleg Rdeče armade in odporniških enot.[111] V zahodni Ukrajini se je leta 1942 vzpostavilo neodvisno gibanjeUkrajinska uporniška vojska (UPA), ki je bilo oboroženo kriloOrganizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN).[112][113] Obe organizaciji sta stremeli k neodvisni ukrajinski državi na območju z ukrajinsko večino. To jih je vodilo v konflikt z Nemci, vendar je krilo pod vodstvomAndrija Melnika občasno z njimi tudi sodelovalo. Od sredine 1943 in do konca vojne je UPA izvedel večpobojev Poljakov vVoliniji invzhodni Galiciji, v katerih je bilo ubitih približno 100.000 Poljakov, kar je vodilo do povračil.[114][115] Organizirani poboji so bili poskus OUN, da bi ustvarili homogeno državo brez poljske manjšine znotraj svojih meja, in da bi preprečili Poljski, da bi po vojni poskusila prevzeti nadzor nad ozemlji, ki so bili njen del pred vojno.[116] Po koncu vojne je UPA vodila oborožen odpor proti Sovjetski zvezi vse do sredine 1956.[117][118] V istem obdobju je delovala tudiUkrajinska osvobodilna vojska, ki je kolaborirala z nacisti.[119]
Kijev je bil med drugo svetovno vojno opustošen. Nemčija ga je okupirala med 19. septembrom 1941 in 6. novembrom 1943.
V Rdeči armadi se je skupno borilo med 4,5[111] in 7 milijonov Ukrajincev.[120][f] Polovica partizanskih enot, ki so leta 1944 skupno štele do 500.000 pripadnikov, je bilo Ukrajincev.[121] UPA je štela med 15.000 in 100.000 pripadnikov.[122][123]
Večino bojevanja v drugi svetovni vojni je potekalo navzhodni fronti.[124] Skupno je bilo ubitihi približno 6 milijonov Ukrajincev, kar vključuje približno 1,5 milijona ukrajinskih Judov, ki so jih ubileEinsatzgruppen, občasno ob pomoči lokalnih kolaboratorjev.[125] Od 8,6 milijona ubitih sovjetskih vojakov,[126][127][128] je bilo 1,4 milijona Ukrajincev.[126][128][g]Dan zmage 8. maja je en izmed enajstih državnih praznikov v Ukrajini.[129]
Med sovjetsko okupacijo je bilo ukrajinsko prebivalstvo podvrženo rusifikaciji, v državo pa je bilo naseljenih na milijone Rusov. Med letoma 1959 in 1989 se je zato delež prebivalstva, ki primarno uporablja ukrajinščino, v južnih in vzhodnih regijah znatno zmanjšal, Donbasu pa je celo začela prevladovati ruščina.[130][131]
Ukrajina je bila po vojni opustošena in je potrebovala velike količine dela za obnovitev. Uničenih je bilo preko 700 mest in 28.000 vasi.[132] V letih 1946 in 1947 je situacijo še dodatno poslabšalalakota, do katere je prišlo zaradi suše in uničene infrastrukture. Umrlo je več deset tisoč ljudi.[133] Leta 1945 je Ukrajinska SSR postala ena izmed ustanovnih članicOrganizacije združenih narodov[134] in je poleg Belorusije imela pravico glasovanja, čeprav nista bili samostojni (podlaga za to je bil poseben dogovor zJaltske konference).[135][136] Republika se je tudi dodatno razširila z aneksacijo Zakarpatja. Prebivalstvo je postalo bolj homogeno zaradi povojnegaobsežnega prisilnega preseljevanja v Sovjetski zvezi. Odstranjene so bile različne skupnosti Nemcev in preostaliKrimski Tatari. Do 1. januarja 1953 so Ukrajinci predstavljali 20% deportirancev v zvezi.[137]
Po smrti Stalina leta 1953, jeNikita Hruščov postal novi vodja Sovjetske zveze in začel zdestalinizacijo in otoplitvijo odnosov. Med njegovim vodenjem je bilKrimski polotok vključen v Ukrajinsko SSR iz Ruske. Formalni razlog je bilo prijateljsko darilo, vendar je šlo tudi za ekonomske razloge.[138] To je bila zadnja ozemeljska širitev Ukrajine, njene meje so se ohranile vse do sodobne neodvisne države. Ukrajina je bila ena izmed najpomembnejših republik v zvezi. Več vodilnih položajev so zasedli Ukrajinci; mdr. tudiLeonid Brežnjev, četrti voditelj zveze med 1964 in 1982. Kljub temu je bil on (polegVolodimirja Ščerbitskega) odgovoren za obsežnorusifikacijo Ukrajine in zatiranje nove generacije ukrajinskih intelektualcev, ki je bila poimenovanaŠestdesetnjaki.[139]
Do leta 1950 je republika presegla predvojne ravni industrijske proizvodnje.[140] Ukrajina je postala vodilna v Evropi po industrijski proizvodnji[141] in središče sovjetske vojaške industrije in visokotehnoloških raziskav.[142] Sovjetska vlada je investirala v hidroenergetske in jerske projekte, ki so bili potrebni za zadostno oskrbo industrije z energijo. 26. aprila 1986 se je vČernobilu z eksplozijo jedrskega reaktorja zgodilaČernobilska nesreča, ki je najhujša jedrska nesrečna v zgodovini.[143]
Mihail Gorbačov je vodil politiko omejene liberalizacije javnega življenja in skušal reformirati stagnirajoče gospodarstvo. Poskus slednjega je bil neuspešen, demokratizacija Sovjetska zveze pa je podžgala nacionalistične in separatistične tendence med etničnimi manjšinami, tudi Ukrajinci.[144] 16. julija 1990 je kot del ti. Parade suverenosti novoizvoljeni vrhovni svet Ukrajinske SSR sprejel Deklaracijo o državni suverenosti Ukrajine.[145] Nekateri komunisti so 1991 izvedli neuspešendržavni udar, po katerem je 24. avgusta Ukrajina razglasila neodvisnost.[146] Ta je bila potrjena nareferendumu, kjer je 1. decembra 92% volilcev glasovalo za neodvisnost.[147] NovipredsednikLeonid Kravčuk je podpisalBeloveški sporazum, s katerim je Ukrajina postala ena izmed ustanovnih članic ohlapneSkupnosti neodvisnih držav.[148] Kljub temu država ni nikoli postala njena polnopravna članica, saj ni ratificirala njenih ustanovnih sporazumov.[149] S tem je bila usoda Sovjetske zveze zapečatena, razpadla je 26. decembra 1991.[150]
Sprva je ekonomska prihodnost Ukrajine izgledala boljša kot v večini ostalih republik, čeprav je bila ekonomsko med revnejšimi.[151][152] Vendar med prehodom iz komunizma na sistem prostega trga, je država utrpela hujšo gospodarsko krizo kot preostale nekdanje republike. Med krizo 1991-1999 je Ukrajina utrpela 60% padec BDP[153][154] inhiperinflacijo, ki je 1993 dosegla vrhunec 10.000%.[155] Stabilizacija je bila dosežena šele po tem, ko je nova valuta,grivna, konec leta 1998 utrpela velik padec vrednosti, delno kot posledicaruske finančne krize istega leta.[156] Posledica neuspešne ekonomske politike 1990ih je bila masovna privatizacija državne lastnine v žepe novega socialnega sloja ekstremno bogatih in vplivnih posameznikov -oligarhov.[151] Poveliki finančni krizi (2007-2009) je Ukrajina zopet doživela hudo recesijo,[151] ki je sledila v novo recesijo po začetkurusko-ukrajinske vojne leta 2014 in še eno zodkrito rusko invazijo leta 2022.[157] Ukrajinska ekonomija je vse od osamosvojitve dosegala slabe rezultate, predvsem zaradi sistemskekorupcije in slabega upravljanja.[158] V 1990ih je zato potekalo več organiziranih stavk in protestov.[159] Ruska agresija je preprečila večje ekonomsko okrevanje v 2010ih,[160] boj protipandemiji covida-19 pa je otežila nizka precepljenost in še potekajoča ruska invazija.[161][162]
Politiko Ukrajine sta zaznamovali dve temi; odnos med Ukrajino, Zahodom in Rusijo ter klasična delitev levo-desno.[163] Prva predsednika, Kravčuk inLeonid Kučma, sta skušala držati ravnotežje med različnima vizijama prihodnosti države.[164] Kasnejša,Viktor Juščenko inViktor Janukovič, pa sta bila pro-zahodna oz. pro-ruska. Proti Janukoviču sta se razvili dve množični protestni gibanji. Leta 2004 je prišlo doOranžne revolucije, ko je več desettisoč protestnikov zaradi volilne prevare v prid Janukoviču zahtevalo ponovitev volitev (nato je bil izvoljen Juščenko). Pozimi 2013/2014 je potekalo gibanjeEvromajdan, ki je nastalo kot posledica Janukovičove zavrnitve podpisa sporazuma o približevanjuEU. Po mesecih protestov, na katerih so Janukovičove sile ubile več kot 100 ljudi, je pobegnil vRusijo, parlament pa ga je vrevoluciji dostojanstva odstavil s položaja. Rusija ni želela priznati nove vlade, ki jo je imenovala »hunta«in trdila, da je šlo za »državni udar«s straniZDA.[165][166][167]
Ruska agresija je celotno politično ozračje v državi obrnila proti zahodu. Kmalu po Janukovičovem pobegu je Ukrajina junija 2014 podpisala sporazum o povezavi z EU, državljanom pa je bila tri leta kasneje dodeljena pravica potovanja brez vizumov. Januarja 2019 je bilaPravoslavna cerkev Ukrajine priznana kot neodvisna od Moskovskega patriarhata, kar je razveljavilo odločitev konstantinopelskega patriarhata iz 1686, ki je patriarhat v Kijevu podredil Moskvi - to je predstavljalo hud udarec vplivu Moskve v Ukrajini.[174] Po invaziji leta 2022 je Ukrajina postalakandidatka za članstvo v EU.[175] V začetku 2023 se je začela obsežna protikorupcijska kampanja, ki je privedla do odstavitev mnogih oseb na vodilnih položajih.[176]
S površino 603.550 kvadratnih kilometrov je Ukrajina ena od 50največjih držav sveta in največja država, ki v celoti leži v Evropi (od evropskih držav je večja Rusija, katere večji del leži vAziji).[177]
Večino površja države predstavljajo obširne ravniceVzhodnoevropskega nižavja, ki prehajajo vstepe inplanote. Prečkajo jih reke, ki se izlivajo vČrno morje, največji od njih staDneper inDnester, na jugozahodu pa mejo z Romunijo predstavljadelta Donave. Na račun obsežnih rodovitnih ravnin, ki so posejane predvsem zžitom, je dobila Ukrajina vzdevek »žitnica Evrope«. Bolj gorato območje so leKarpati na zahodu države, kjer se nahaja tudi najvišji vrh v državi,Goverla z 2061 mnadmorske višine.
Največje mesto je glavno mestoKijev na severu države, z okoli 2,8 milijona prebivalcev, več kot milijon pa jih imajo šeHarkov,Odesa inDnipro.
Pomembni naravni viri v Ukrajini vključujejo litij,[178] zemeljski plin,[179]kaolinit,[179] les[180] in obilo obdelovalnih površin.[181] Ukrajina ima veliko okoljskih problemov.[182][183] Nekatere regije nimajo zadostnih zalog pitne vode.[184] Onesnaženost zraka in vode vplivata na državo, pa tudi na krčenje gozdov in onesnaženost s sevanjem na severovzhodu zaradi nesreče leta 1986 v jedrski elektrarni vČernobilu.[185]
Ukrajina ima pretežno zmerno podnebje, razen južne obale Krima, ki ima subtropsko podnebje.[186] Na podnebje vpliva zmerno topel, vlažen zrak iz Atlantskega oceana.[187] Povprečne letne temperature se gibljejo med 5,5-7 °C na severu, na jugu pa do 11-13 °C.[187] Največpadavin je na zahodu in severu, najmanj pa na vzhodu in jugovzhodu.[187] Zahodna Ukrajina, zlasti v Karpatih, prejme okoli 120 cm padavin letno, medtem ko Krim in obalna območja Črnega morja prejmejo okoli 40 cm.[187]
Pričakuje se, da se bo razpoložljivost vode iz večjih porečij zmanjšala, zlasti poleti. To predstavlja tveganje za kmetijski sektor.[188] Negativni vplivipodnebnih sprememb na kmetijstvo se najbolj čutijo na jugu države, ki imastepsko podnebje.Svetovna banka je izjavila, da je Ukrajina zelo ranljiva za podnebne spremembe.[189]
Ustava Ukrajine je bila sprejeta in ratificirana junija 1996 na 5. zasedanju ukrajinskega parlamentaVrhovna rada.[197] Ustava je bila sprejeta s 315 od 450 možnih glasov za (najmanj 300 za).[197] Pravico do spremembe ustave po posebnem zakonodajnem postopku ima izključno parlament. Edini organ, ki lahko razlaga ustavo in ugotavlja ali je zakonodaja v skladu z njo jeustavno sodišče Ukrajine. Od leta 1996 dalje sedržavni praznikDan ustave praznuje 28. junija.[198][199]
Predsednik je izvoljen s splošnim glasovanjem za petletni mandat in je uradnidržavni poglavar.[200] Zakonodajna veja Ukrajine vključuje enodomni parlament s 450 sedeži, Vrhovna rada.[201] Parlament je v prvi vrsti odgovoren za oblikovanje izvršilne veje oblasti inkabineta ministrov, ki ga vodipredsednik vlade.[202] Predsednik ima pooblastilo za imenovanje ministrov za zunanje zadeve in obrambo ter pooblastilo za imenovanje generalnega tožilca in vodjoVarnostne službe.[203]
Ustavno sodišče lahko razveljavi zakone, akte parlamenta in kabineta, predsedniške uredbe in aktekrimskega parlamenta, če se ugotovi, da kršijo ustavo. Drugi normativni akti so predmet sodnega nadzora.Vrhovno sodišče je glavni organ v sistemu sodišč splošne pristojnosti. Lokalna samouprava je uradno zagotovljena. Lokalni sveti in mestni župani so splošno izvoljeni in nadzorujejo lokalne proračune. Vodje območnih in okrajnih uprav imenuje predsednik na predlog predsednika vlade.[204]
Genadij Lačkov, poveljnik ukrajinskega kontingenta v večnacionalnih silah – Irak, poljublja zastavo svoje države
Po razpadu Sovjetske zveze je Ukrajina na svojem ozemlju podedovala vojaško silo s 780.000 ljudmi, opremljeno s tretjim največjim arzenalom jedrskega orožja na svetu.[205][206] Leta 1992 je Ukrajina podpisalaLizbonski protokol, s katerim se je država strinjala, da bo odstopila vse jedrsko orožje Rusiji in se pridružilaPogodbi o neširjenju jedrskega orožja kot država brez jedrskega orožja. Do leta 1996 je država postala država brez jedrskega orožja.[205]
Ukrajina je dosledno ukrepala v smeri zmanjšanja konvencionalnega orožja. Podpisala jePogodbo o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi, ki je zahtevala zmanjšanje tankov, topništva in oklepnih vozil (vojaška sila se je zmanjšala na 300.000). Država načrtuje preoblikovanje sedanje vojske, ki temelji na obveznikih, v poklicno prostovoljno vojsko.[207] Ukrajinska vojska je na predvečerruske invazije 2022 imela 196.600 aktivnih vojakov in okoli 900.000 rezervistov.[208]
Ukrajina je upravno razdeljena na eno avtonomno republiko (Avtonomna republika Krim), 24oblasti in dve mesti s posebnim statusom – Kijev (prestolnica) inSevastopol. Oblasti in avtonomna republika se naprej delijo na 136rajonov, ti pa na 1469gromad (občin).
Pred teritorialno in upravno reformo leta 2020 je Ukrajina uporabljala sistem, podedovan iz Sovjetske zveze, po katerem je obstajalo 490 rajonov in do 187 mest oblastnega pomena. Na tretji stopnji so se kraji delili na mesta rajonskega pomena, naselja mestnega tipa ter na podeželska naselja – »vasi«in »naselja«.
Avtonomna republika Krim in Sevastopol sta od 2014 okupirani s strani Rusije. Del Donecke in Luganske oblasti je od 2014pod nadzorom ruskihmarionetnih republik. Poinvaziji leta 2022 je Rusija dodatno okupirala del Hersonske in Zaporoške oblasti. Mednarodna skupnost ne priznava nobene izmed okupacij oz. sledečih aneksacij, vsa ozemljade iure pripadajo Ukrajini.[209][210]
Leta 2021 je bilo kmetijstvo največji gospodarski sektor, Ukrajina pa je bila največji svetovni izvoznik pšenice.[211] Vendar Ukrajina ostaja med najrevnejšimi državami v Evropi[212] in leta 2021 je bila korupcija v državi ocenjena najslabše na celini zaRusijo.[213] Leta 2021 je ukrajinskiBDP na prebivalca po pariteti kupne moči znašal nekaj več kot 14.000$.[214] Kljub zagotavljanju nujne finančne podpore jeMDS pričakoval, da se bo gospodarstvo leta 2022 zaradiinvazije Rusije močno skrčilo.[215]
Leta 2021 je povprečna mesečna plača v Ukrajini dosegla najvišjo raven pri skoraj 14.300₴[216] (okoli 465€).[217] Približno 1% Ukrajincev je leta 2019 živelo pod nacionalnim pragom revščine.[218] Brezposelnost v Ukrajini je bila leta 2019 4,5-odstotna.[219] Leta 2019 je bilo 5–15% ukrajinskega prebivalstva uvrščenih v srednji razred.[220] Leta 2020 jedržavni dolg Ukrajine znašal približno 50% njenega nominalnega BDP.[221][222]
V letu 2021 sta bili pomembni sektorji mineralne surovine in lahka industrija.[223] Ukrajina proizvaja skoraj vse vrste transportnih vozil in vesoljskih plovil.[224][225][226] LetalaAntonov in tovornjakiKrAZ se izvažajo v številne države.Evropska unija je glavni trgovinski partner države.[223]
Predrusko-ukrajinsko vojno je bilo številoturistov, ki so obiskali Ukrajino, osmo v Evropi po lestviciSvetovne turistične organizacije.[227] Ukrajina ima številne turistične znamenitosti: gorske verige, primerne za smučanje, pohodništvo in ribolov: obalaČrnega morja priljubljena poletna destinacija;naravni rezervati različnihekosistemov; cerkve,grajske ruševine in druge arhitekturne in parkovne znamenitosti. Kijev, Lvov, Odesa inKamjanec-Podilski so bili glavna turistična središča Ukrajine, od katerih je vsako ponujalo številne zgodovinske znamenitosti in izredno gostoljubno infrastrukturo. Turizem je bil nekoč glavni opornik gospodarstva Krima, vendar se je število obiskovalcev po ruski priključitvi leta 2014 močno zmanjšalo.[228]
Ukrajina je med največjimi svetovnimi kmetijskimi proizvajalci in izvozniki in jo pogosto opisujejo kot "krušno košaro Evrope". V sezoni mednarodnega trženja pšenice 2020/21 (julij-junij) se je uvrstila na šesto mesto največjega izvoznika pšenice, kar predstavlja devet odstotkov svetovne trgovine s pšenico.[229] Država je tudi velik svetovni izvoznik koruze, ječmena in ogrščice. V letu 2020/21 je predstavljala 12 odstotkov svetovne trgovine skoruzo inječmenom ter 14 odstotkov svetovnega izvozaoljne ogrščice. Njen trgovinski delež je še večji v sektorju sončničnega olja, saj je država v letih 2020/2021 predstavljala približno 50 odstotkov svetovnega izvoza.[229]
Uničenih je bilo veliko cest in mostov, mednarodna pomorska potovanja pa so bila blokirana zaradi ruske invazije na Ukrajino leta 2022.[230] Pred tem je mednarodni pomorski transport potekal predvsem skoziPristanišče Odesa, od koder so redno pluli trajekti vCarigrad,Varno inHaifo. Največje trajektno podjetje, ki upravlja te poti, je bilo UkrFerry.[231] Več kot 1.600 km plovnih poti poteka na 7 rekah, večinoma na Donavi, Dnepru inPripetu. Vse ukrajinske reke pozimi zamrznejo, kar omejuje plovbo.[232]
Železniški promet v Ukrajini povezuje vsa večja urbana območja, pristanišča in industrijska središča s sosednjimi državami. Največja koncentracijaželezniških tirov je regijaDonbas.[233] Čeprav je železniški tovorni promet v devetdesetih letih dvajsetega stoletja upadel, je Ukrajina še vedno ena največjih uporabnikov železnic na svetu.[234]
Proizvodnja električne energije po virih, Ukrajina
Energija v Ukrajini je v glavnem plinskega in premogovnega izvora, sledita ji jedrska energija in nato nafta.[239] Premogovniško industrijo je onemogočila vojna.[240] Večina plina in nafte je uvožena, vendar jeenergetska politika od leta 2015 prednostno razvejala oskrbo z energijo.[241]
Približno polovica proizvodnje električne energije je jedrska in četrtina premoga.[242] Največjajedrska elektrarna v Evropi,Jedrska elektrarna Zaporožje, se nahaja v Ukrajini. Subvencije za fosilna goriva so leta 2019 znašale 2,2 milijarde USD.[243] Do leta 2010 je vse ukrajinsko jedrsko gorivo prihajalo iz Rusije, zdaj pa večina ne.[244]
Čeprav se tranzit plina zmanjšuje, je leta 2021 skozi Ukrajino teklo več kot 40 milijard kubičnih metrov (bcm) ruskega plina,[245] kar je predstavljalo približno tretjino ruskega izvoza v druge evropske države.[246] Med rusko invazijo na Ukrajino leta 2022 je bilo uničene nekaj energetske infrastrukture.[247][248]
Internet v državi je robusten, ker je raznolik.[251] Ključni uradniki lahko kot rezervo uporabljajoStarlink.[251] Industrija IT je leta 2021 prispevala skoraj 5 odstotkov k BDP Ukrajine[252], leta 2022 pa se je nadaljevala tako znotraj kot zunaj meja države.[253]
Zbirka tradicionalnih ukrajinskih velikonočnihpirhov -pisanki. Oblikovalski motivi na pisankah izvirajo iz zgodnjih slovanskih kultur.Praznovanje pravoslavnega božiča v Lvovu
Ukrajinski običaji so pod močnim vplivom pravoslavnega krščanstva, prevladujoče vere v državi.[254] Tudi vloge spolov so bolj tradicionalne in stari starši imajo večjo vlogo pri vzgoji otrok kot na Zahodu.[255] Na kulturo Ukrajine so vplivale tudi njene vzhodne in zahodne sosede, kar se odraža v njeniarhitekturi,glasbi inumetnosti.
Komunistična doba je precej močno vplivala na umetnost in pisanje Ukrajine.[256] Leta 1932 je Stalin socialistični realizem naredil za državno politiko v Sovjetski zvezi, ko je razglasil odlok »o obnovi literarnih in umetniških organizacij«. To je močno zaviralo ustvarjalnost. V osemdesetih letih 20. stoletja je bila uvedena glasnost (odprtost) in sovjetski umetniki in pisatelji so se spet lahko svobodno izražali, kot so želeli.
Leta 2023 je UNESCO vpisal 8 objektov v Ukrajini na seznam svetovne dediščine. Ukrajina je znana tudi po svojih dekorativnih in ljudskih tradicijah, kot so slikanje Petrikivka, kosivska keramika in kozaške pesmi.[257][258][259][260] Med februarjem 2022 in marcem 2023 je UNESCO preveril škodo na 247 območjih, vključno s 107 verskimi območji, 89 stavbami umetniškega ali zgodovinskega pomena, 19 spomenikih in 12 knjižnicami. Od januarja 2023 je zgodovinsko središče Odese vpisano na seznam ogrožene svetovne dediščine.[261]
Tradicija velikonočnih jajc, znanih kot pisanke, ima v Ukrajini dolge korenine. Ta jajca so risali z voskom, da so ustvarili vzorec; nato so jajca nanesli z barvo, da so jajca prijetno obarvana, barva pa ni vplivala na prej z voskom premazane dele jajca. Ko je bilo celotno jajce pobarvano, so vosek odstranili, tako da je ostal samo pisan vzorec. Ta tradicija je stara na tisoče let in pred prihodom krščanstva v Ukrajino. V mestu Kolomija blizu vznožja Karpatov je bil leta 2000 zgrajen muzej Pisanka, ki je bil leta 2007 nominiran za spomenik sodobne Ukrajine v okviru akcije Sedem čudes Ukrajine.
Ministrstvo za kulturo Ukrajine je od leta 2012 oblikovalo Nacionalni popis elementov nesnovne kulturne dediščine Ukrajine,[262] ki je od februarja 2024 sestavljen iz 92 postavk.[263]
↑Ukrajina ima tudide facto meje na jugu naKrim, po priključiti Krima k Rusiji. Ukrajina polotok Krim še vedno šteje za svoje območje in mednarodna skupnost to podpira (Resolucija Generalne skupščine ZN 68/262).
↑ Delno pod nadzorom neprepoznane odcepljene državeTransnistrija
↑Vključno s spornim teritorijem Krim (27.000 km²).
↑Tudi stari Rusi, kar pa nima povezave s sodobnomiRusi, kateri so to ime prevzeli stoletja kasneje.
↑V realnosti so te številke verjetno večje, saj ne vključujejo Ukrajincev drugih nacionalnostih (npr. ukrajinske Jude), ampak samo etnične Ukrajince iz Ukrajinske SSR.
↑Plokhy, Serhii (2017).»Princes and Cossacks: Putting Ukraine on the Map of Europe«(PDF). V Flier, Michael S.; Kivelson, Valerie A.; Monahan, Erika; Rowland, Daniel (ur.).Seeing Muscovy Anew: Politics—Institutions—Culture. Essays in Honor of Nancy Shields Kollmann. Bloomington, IN: Slavica Publishers. str.323.ISBN978-0-89357-481-9.
↑Пономарьов А. П. Етнічність та етнічна історія України: Курс лекцій.—К.: Либідь, 1996.— 272 с.: іл. І8ВМ 5-325-00615-0.
↑»УКРАЇНА, НАЗВА«.resource.history.org.ua. Pridobljeno 20. septembra 2024.
↑Larissa M. L. Zaleska Onyshkevych, Maria G. Rewakowicz (2014).Contemporary Ukraine on the Cultural Map of Europe. Routledge. str.365.ISBN9781317473787.
↑Шелухін, С. Україна — назва нашої землі з найдавніших часів. Прага, 1936. Андрусяк, М. Назва «Україна»: «країна» чи «окраїна». Прага, 1941; Історія козаччини, кн. 1—3. Мюнхен. Ф. Шевченко: термін "Україна", "Вкраїна" має передусім значення "край", "країна", а не "окраїна": том 1, с. 189 в Історія Української РСР: У 8 т., 10 кн. — К., 1979.
↑Makuch, Andrij; Zasenko, Oleksa Eliseyovich; Yerofeyev, Ivan Alekseyevich; Hajda, Lubomyr A.; Stebelsky, Ihor; Kryzhanivsky, Stepan Andriyovich (13. december 2023).»Ukraine under direct imperial Russian rule«.Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 11. decembra 2023.
↑Remy, Johannes (Marec–junij 2007). »The Valuev Circular and Censorship of Ukrainian Publications in the Russian Empire (1863–1876): Intention and Practice«.Canadian Slavonic Papers.47 (1/2): 87–110.doi:10.1080/00085006.2007.11092432.JSTOR40871165.S2CID128680044.
↑Timothy Snyder. (2003)The Causes of Ukrainian-Polish Ethnic Cleansing 1943, The Past and Present Society: Oxford University Press. p. 202
↑Timothy Snyder. (2005).Sketches from a Secret War: A Polish Artist's Mission to Liberate Soviet Ukraine. New Haven: Yale University Press. pp. 32–33, 152–162
↑Service, Robert (1997).A History of Twentieth-Century Russia. Cambridge, MA: Harvard University Press. str.124–125.ISBN0674403487.
↑Christopher Gilley, 'The "Change of Signposts" in the Ukrainian emigration: Mykhailo Hrushevskyi and the Foreign Delegation of the Ukrainian Party of Socialist Revolutionaries',Jahrbücher für Geschichte Osteuropas, Vol. 54, 2006, No. 3, pp. 345–74
↑Wheatcroft, Stephen G. (2007). »Agency and Terror: Yevdokimov and Mass Killing in Stalin's Great Terror«.Australian Journal of Politics and History.53 (1): 20–43.doi:10.1111/j.1467-8497.2007.00440.x.ISSN0004-9522. Full text inEbsco. See also Robert Conquest,The Harvest of Sorrow: Soviet collectivization and the terror-famine (1986). Mark B. Tauger, "The 1932 Harvest and the Famine of 1933"Slavic Review, Vol. 50, No. 1 (Spring, 1991), pp. 70–89, notes the harvest was unusually poor.online in JSTOR;R. W. Davies, Mark B. Tauger,S. G. Wheatcroft, "Stalin, Grain Stocks and the Famine of 1932–1933",Slavic Review, Vol. 54, No. 3 (Autumn, 1995), pp. 642–657online in JSTOR; Michael Ellman. "Stalin and the Soviet famine of 1932–33 Revisited",Europe-Asia Studies, Volume 59, Issue 4 June 2007, pages 663–693.
12Кривошеев Г. Ф.,Россия и СССР в войнах XX века: потери вооруженных сил. Статистическое исследование (Krivosheev G. F.,Russia and the USSR in the wars of the 20th century: losses of the Armed Forces. A Statistical Study)(rusko)
↑»United Nations«. U.S. Department of State. Pridobljeno 22. septembra 2014.Voting procedures and the veto power of permanent members of the Security Council were finalized at theYalta Conference in 1945 when Roosevelt and Stalin agreed that the veto would not prevent discussions by the Security Council. Roosevelt agreed to General Assembly membership for Ukraine and Byelorussia while reserving the right, which was never exercised, to seek two more votes for the United States.
↑»United Nations«. U.S. Department of State. Pridobljeno 22. septembra 2014.Voting procedures and the veto power of permanent members of the Security Council were finalized at the Yalta Conference in 1945 when Roosevelt and Stalin agreed that the veto would not prevent discussions by the Security Council. In April 1945, new U.S. President Truman agreed to General Assembly membership for Ukraine and Byelorussia while reserving the right, which was never exercised, to seek two more votes for the United States.
↑»Ukraine«.Country Pasture/Forage Resource Profiles. Food and Agriculture Organization. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 6. oktobra 2016. Pridobljeno 8. avgusta 2016.
↑Lysenko, Tatiana (2014).The Price of Freedom. Lulu Publishing Services. str.4.ISBN978-1483405759.
↑»Interwar Soviet Ukraine«.Encyclopædia Britannica. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 18. aprila 2008. Pridobljeno 12. septembra 2007.In all, some four-fifths of the Ukrainian cultural elite was repressed or perished in the course of the 1930s
_with_Disputed_Land.png)
.jpg)
.jpg)
_-_de_-_colored.svg)
![HRCS2 unit](http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Скоростной_поезд_"Хендай".jpg)
