Movatterモバイル変換


[0]ホーム

URL:


Pojdi na vsebino
Wikipedijaprosta enciklopedija
Iskanje

Ukrajina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za nekdanjo državo na območju Ukrajine glejUkrajinska država.
Ukrajina
Україна
Himna: Ще не вмерла України і слава, і воля
(Šče ne vmerla Ukrajiny i slava i volja)
(»Slava in svoboda Ukrajine še nista umrli«)

Lega Ukrajine (zeleno) v Evropi (temno sivo)(svetlo zeleno: ozemlja pod rusko okupacijo)
Lega Ukrajine (zeleno) v Evropi (temno sivo)
(svetlo zeleno:ozemlja pod rusko okupacijo)
Glavno mestoKijev
50°27′N, 30°30′E
Uradni jezikiukrajinščina
Etnične skupine
(2001)
77,8 %Ukrajincev
17,3 %Rusov
  4,9 % drugih[1]
Demonim(i)Ukrajinec, Ukrajinka
Vladaunitarnapolpredsedniškarepublika
Volodimir Zelenski
Julija Sviridenko
Ruslan Stefančuk
ZakonodajalecVrhovna rada
Ustanovitev
882
1199
18. avgust 1649
17. marec 1917
1. november 1918
30. december 1922
 ČlanstvoOZN
24. oktober 1945
 Neodvisnost odSovjetske zveze
24. avgust 1991
 Trenutna ustava
28. junij 1996
Površina
 skupaj
603.550 km2(44.)
 voda (%)
7 %
Prebivalstvo
 ocena 2021[2]1
41.588.354(33.)
 popis 2001[1]
48.457.102
 gostota
73,8/km2(115.)
BDP (ocena 2023)1
 skupaj (nominal.)
173,41 mrd. $(58.)
 skupaj (PKM)
474,77 mrd. $(49.)
 na preb. (nominal.)
5225 $(114.)
 na preb. (PKM)
14.303 $(104.)
Gini (2020)25,6[3]3
nizek
HDI (2021)0,773[4]3
visok · 77.
Valutagrivna (UAH)
Časovni pasUTC +2 (EET)
 poletni
UTC +3 (EEST)
Klicna koda380
Internetna domena.ua
1 Podatki ne vključujejo Krima in Sevastopola.

Ukrajina (ukrajinskoУкраїна,latinizirano: Ukrajinaizgovorjava [ʊkrɐˈjinɐ](poslušaj) jedržava vVzhodni Evropi. Je druga največja država v Evropi zaRusijo[5] s katero meji na vzhodu in severovzhodu.[a] Na severu meji naBelorusijo; na zahodu naPoljsko,Slovaško inMadžarsko; na jugu naRomunijo inMoldavijo[b]; in ima obalo vzdolžAzovskega inČrnega morja. Zajema okoli 600.000 km2,[c] s približno 40 milijoni prebivalcev.[6][7][d] Glavno innajvečje mesto države jeKijev. Uradni in državni jezik jeukrajinščina, večina ljudi pa tekoče govori tudiruščino.[8] Ukrajina je neodvisna od leta 1991, njen trenutni predsednik pa jeVolodimir Zelenski.

Ozemlje sodobne Ukrajine je bilo naseljeno že od 32.000 let pred našim štetjem. Vsrednjem veku je bilo območje središčevzhodnoslovanske kulture podKijevsko Rusijo, ki jo je dokončno uničilamongolska invazija v 13. stoletju. V naslednjih 600 letih so območje delile in vladale zunanje sile, vključno sPoljsko-litovsko skupnostjo,Avstrijskim cesarstvom,Osmanskim cesarstvom inRuskim carstvom.Kozaški hetmanat se je pojavil v osrednji Ukrajini v 17. stoletju, vendar je bil razdeljen med Rusijo in Poljsko, na koncu pa ga je v celoti vključiloRusko cesarstvo. V 19. stoletju je prišlo do rasti ukrajinskega nacionalizma, zlasti vGaliciji, ki je bila takrat delAvstro-Ogrske. Poruski revoluciji se je ponovno pojavilo ukrajinsko nacionalno gibanje in leta 1917 je bila ustanovljenaUkrajinska ljudska republika. Ta kratkotrajna država je bila nasilo prestrukturirana vUkrajinsko Sovjetsko Socialistično republiko, ki je leta 1922 postala ustanovna članicaSovjetske zveze (ZSSR). Od leta 1932 do 1933 je v časugladomora umrlo na milijone Ukrajincev. Leta 1939 je ZSSR popaktu Ribbentrop-Molotov od PoljskepriključilaZahodno Ukrajino. Nemška okupacija meddrugo svetovno vojno je privedla do smrti okoli 7 milijonov Ukrajincev in večine ukrajinskih Judov. Ukrajina je bila poRuski SFSR druga najbolj poseljena in industrializirana republika Sovjetske zveze.

Ukrajina je ponovno pridobila neodvisnost leta 1991 zrazpadom Sovjetske zveze. Od svoje neodvisnosti je Ukrajinaunitarna republika spolpredsedniškim sistemom. Razglasila jenevtralnost[9] in z Rusijo in drugimidržavami CIS ustanovila omejeno vojaško partnerstvo, leta 1994 pa je vzpostavila tudipartnerstvo z Natom. Leta 2013 je po prelomu obljub predsednikaViktorja Janukoviča o približevanjuEU izbruhnilo množično protestno gibanjeEvromajdan, ki je zRevolucijo dostojanstva preraslo v njegovo odstavitev. Rusija je zatem z okupacijoKrima invojno v Donbasu začelaRusko-ukrajinsko vojno, ki je februarja 2022 s še trajajočorusko invazijo v polnem obsegu, prerasla v največjo vojno v Evropi podrugi svetovni vojni.

Je članicaZdruženih narodov,Sveta Evrope,OVSE,organizacije GUAM,Association Trio inLublinskega trikotnika ter vprocesu vstopa v EU.

Poimenovanje

[uredi |uredi kodo]

Skozi zgodovino se je za Ukrajino uporabljalo več različnih imen. Ozemlje sodobne države se je pred slovansko poselitvijo imenovalo poSkitih inSarmatih.[10] Po naselitvi Slovanov se je za Ukrajino več stoletij v domačem jeziku uporabljalo imeRus'. Iz tega se je prek latinščine razvileksonimRutenija in prek grščine Rusija (prednico današnjeRusije se je v teh časih imenovalaMoskovska velika kneževina oz. v latinskih virihMoskovia), kasneje pa se je razvilo tudi poimenovanje Mala Rusija in Rdeča Rusija. V 16.-17. stoletju se je pojavilaZaporoška Seč inKozaški hetmanat z neuradnim poimenovanjem Ukrajina, ki je sčasoma nadomestiloRus' in postalo skupno ime Ukrajincev in njihove države.[10]

Rus' in Rutenija

[uredi |uredi kodo]
Nemški zemljevid iz leta 1570, na katerem je ozemljeGališko-volinske kneževine označeno kot "Rusija",Moskovska velika kneževina (kasnejeRusko carstvo) pa kot "Moskovia".

Najstarejša omemba imenaRus' oz. Rusija (v slovenščini se za razliko od večine slovanskih jezikov instarevzhodnoslovanščine izrazRus' enači z »Rusija«, ki pa v tem kontekstu nima povezave s sodobnoRusijo aliRusi[11]) kot geografsko ime se pojavi leta 911 v sporazumu med kijevskim princemOlegom inBizantinskim cesarstvom, ki mu je dodeljeval oblast nad ozemljem okoliKijeva.[12][13] V prihodnosti se je imeRus' razširilo na vse ozemlje pod nadzorom kijevskih princev (državaRus' oz. sodobno Kijevska Rusija). To je vključevalo osrednji delDnepra (kneževine Kijev, Černigov in Perejaslav) oz. v širšem smislu večji delVzhodne Evrope (regije bolj oddaljene od Dnepra pogosto kot »zunanja Rusija«).[12][13] VBizantinskem cesarstvu se je uporabljalohelenizirano ime Rusija (Ρωσία),[12][14] medtem ko se je vlatinščini uveljavil eksonim »Rutenija«.[15] Po razpadu Kijevske Rusije zaradi vdorovMongolov, se je imeRus' uporabljalo zaGališko-volinsko kneževino.[16] Med 1398 in 1569 se jeRus' uporabljal kot del celotnega imenaVelike litovske kneževine[17] in med 1434 in 1772 se je vRepubliki obeh narodovGališki del Poljske krone imenoval Rusko (Rutensko) vojvodstvo.[18] VAvstrijskem cesarstvu se je ukrajinski del (Kraljestvo Galicije in Lodomerije, 1772-1918) imenoval Rutenija. Prednica današnje Rusije se je v tistem obdobju imenovalaMoskovska velika kneževina. Ta se je leta 1547 podIvanom Groznim prvič sama uradno poimenovalaRus' oz. Rusija in v sledečih stoletjih povsem prevzela pomen tega imena.[19] Polemika legitimnosti uporabe imenaRus' za Rusijo je bila izpostavljena v 19. stoletju,[20] kasnejši avtorji pa so mdr. to uporabo imena označili za »krajo« z utemeljitvijo, da se ime prvotno nanaša na današnjo Ukrajino.[20][21][22][23]

Ukrajina

[uredi |uredi kodo]
Francoski zemljevid Ukrajine (Carte d'Ukranie) iz leta 1648 (karta je orientirana proti jugu).

Poimenovanje »Ukrajina« (starovzhodnoslovansko: Оукраина) se je poIpatski kroniki prvič pojavilo leta 1187 v Kijevskem letopisu,[24] kjer se nanašaPerejaslavsko kneževino Kijevske Rusije, katere vzhodni del je mejil naPontsko-kaspijsko stepo - ime je pomenilo »stepsko obmejno ozemlje«.[25] Ime se pojavi tudi v kronikah iz 1189, 1213, 1280 in 1282,[24] kjer se nanaša naGalicijo,Volinijo, Kijevsko regijo,Podolje in Braclavsko regijo.[26]

Ime Ukrajina se zopet pojavi v sredini 17. stoletja po ustanovitviZaporoške Seč.[26] V kartografiji se je v tem obdobju razširila uporaba imena Ukrajina za njeno današnje ozemlje.[27][25] V drugi polovici 17. stoletja se je izraz Ukrajina uveljavil kot zemljepisno ime za osrednji del Dnepra in tudi politično kot neuradno imeKozaškega hetmanata.[28] Po vključitvi ukrajinskih ozemelj v Moskovsko oz.Rusko carstvo, je ime Ukrajina postalo povezano z regijo v okolici Dnepra. Po preoblikovanju vRuski imperij v 18. stoletju, se je znotraj imperija ozemlje uradno imenovalo »Mala Rusija«.[26] V 18. in še posebno 19. stoletju je ime Ukrajina prevzemalo vedno večjo vlogo, nadvladalo regionalna imena in postalo samozadostno skupno ime Ukrajincev.[29]:186 Prvič se je kot uradno ime države uporabilo leta 1917 z nastankomUkrajinske ljudske republike.

Obstaja več razlag sodobnega imena države. Tradicionalna razlaga, najpogostejša v etimoloških slovarjih, temelji na uporabi imena Ukrajina kot »območje ob meji« oz. »obrobno območje« Kijevske Rusije v 12. stoletju in kasnejši uporabi za obmejna območjaGališko-volinske kneževine, Republike dveh narodov, Ruskega carstva in Poljske.[30] V sodobnem času je ta razlaga deležna kritik in revizij,[31] mdr. zaradikozaške uporabe tega imena za njihovo lastno ozemlje, označena pa je bila tudi kot produkt carske Rusije - enačenje z rusko besedookraina (окраина), ki pomeni »obrobno območje«.[32] Ukrajinskifilologi so postavili več teorij o pomenu; »regija/kneževina/država«,[33] »ozemlje okoli« (središča)[34][35] ali pa združitev »u« (у) v smislu »v« oz. »domač« in »krajina« (країна) oz. »kraj« v protipomenko besede »tujina«.[36][37]

Zgodovina

[uredi |uredi kodo]
Glavni članek:Zgodovina Ukrajine.

Prazgodovina

[uredi |uredi kodo]
Zgodnje indoevropejske migracije izPontsko-kaspijske stepe[38]

V ukrajinskem naselju Korolevo na zahodu države so bili odkriti najstarejši zanesljivo datirani dokazi o prisotnosti človečnjakov v Evropi - pred 1,4 milijona leti.[39]Sodobni ljudje so Ukrajino in njeno okolico poseljevali od 32.000 let pr.n.št., kar dokazujejo najdbe vKrimskem gorovju.[40][41] Od 4.500 pr.n.št. je na ozemlju Ukrajine medDneprom inDnestrom uspevalaneolitskatripoljsko-kukutenska kultura. Na njenem ozemlju je bil najverjetneje prvič udomačen konj.[42][43][44][45]Kurganska hipoteza umešča območja Ukrajine kot lingvistično domovinoprotoindoevropejcev.[46] Zgodnje migracije Indoevropejcev izPontske stepe v 3. tisočletju pred našim štetjem so razširile Jamsko pašniško kulturo inindoevropejske jezike v velik del Evrope.[47] Medželezno dobo so območje naseljevali govorci iranskih jezikov -Kimerci,Skiti inSarmati.[48] Med 700 in 200 pr.n.št. je bila del Skitskega kraljestva.[49]

Od 6. stoletja pr.n.š. so na severno-vzhodni obaliČrnega morja bile ustanovljeneGrške,Rimske inBizantinske kolonije (npr. Tiras, Olbija,Hersonesus), ki so uspevale vse do 6. stoletja. Na ozemlju so bili tudiGoti, ki so jih po 370 nadvladaliHuni. V 7. stoletju je bila vzhodna Ukrajina središčeVelike Bolgarije, vendar so se ti konec stoletja razselili v različne smeri, ozemlje pa so prevzeliHazari.[50]

V 5. in 6. stoletju so v Ukrajini živeliAnti, ki so bili predstavnikizgodnjih Slovanov. Migracije iz današnje Ukrajine naBalkan so povzročile nastanek mnogihjužnoslovanskih narodnosti. Migracije proti severu, vse do jezera Ilmen, so vodile do nastankaIlmenskih Slovenov inKrivičev. Poavarskem vdoru leta 602 in uničenju zveze Antov, je večina teh ljudi živela v ločenih plemenih vse do začetka 2. tisočletja.[51]

Zlata doba Kijeva

[uredi |uredi kodo]
Največji obsegKijevske Rusije (1054-1132)

Podrobnosti o ustanovitviKijevske Rusije so zamegljene in negotove.[52] Država je obsegala večino sodobne Ukrajine, Belorusije in del zahodnega dela evropske Rusije.[53] Pozgodovini minulih let, so stari vzhodni Slovani[e] sprva biliVarjagi izSkandinavije.[54] Leta 882 je poganski princOleg odvzelKijevAskoldu in Diru ter ga proglasil za novo prestolnico Kijevske Rusije.[55] Nekateri zgodovinarji tej teoriji nasprotujejo in trdijo, da so bila vzhodna slovanska plemena v južnem deluDnepra že v samostojnem procesu organizacije v državo.[56] Varjaška elita, tudi vladajoča dinastijaRurikidov, se je kasneje asimilirala v slovansko populacijo.[53] Kijevsko Rusijo je sestavljalo večkneževin, ki so jim vladali rurikidškiknezi, ki so se pogosto bojevali za oblast nad Kijevom.[57]

Med 10. in 11. stoletjem je Kijevska Rusija postala največja in najmočnejša država v Evropi - to obdobje se imenuje Zlata doba.[58] Začela se je z vladavinoVolodimira Velikega (980-1015), ki jedržavo pokristjanil. Pod njegovim sinom,Jaroslavom Modrim (1019-1054), je država dosegla svoj kulturni in vojaški vrhunec.[53] Kmalu zatem se je Kijevska Rusija razdelila in narasla je moč posameznih regij. Pod vladavinoVolodimirja Monomaha (1113-1125) in njegovega sinaMstislava (1125-1132) je moč države kratkotrajno spet narasla, nakar se je po Mstislavovi smrti razdelila na ločene kneževine. Kljub temu je vladavina nad Kijevom še več desetletij imela prestižen naziv.[59] V 11. in 12. stoletju je dominantna sila v stepi na severni obali Črnega morja bila nomadska konfederacijaKumanov inKipčakov.[60]

Mongolska invazija Kijevske Rusije v 13. stoletju je dokončno uničila Kijevsko Rusijo - poobleganju Kijeva leta 1240, so mesto Mongoli uničili.[61] Na zahodu sta se že pred tem pojavili močni kneževiniGalicija inVolinija, ki sta se združili vGališko-volinsko kneževino.[62]Danilo Gališki, sinRomana Velikega, je ponovno združil večji del juhozahodnega dela Kijevske Rusije;Volinijo,Galicijo in Kijev. Zato ga je papeški odposlanec leta 1253 okronal za prvegakraljaRutenije.[63]

Tuja dominacija

[uredi |uredi kodo]
Več informacij:Kijevsko vojvodstvo
Največji obsegrepublike obeh narodov (1619) z modernimi mejami držav.Krona kraljevine Poljske je po letu 1569 nadzirala večino Ukrajine.  Krona kraljevine Poljske  Velika litovska kneževina  Vojvodina Livonija  Vojvodina Prusija, Poljskifevd  Vojvodstvo Kurlandija in Semgalija, fevd republike

Leta 1349 poGališko-Volinskih vojnah, je bila regija razdeljena medPoljsko kraljestvo inVeliko litovsko kneževino.[64] Od sredine 13. do poznega 15. stoletja jeGenovska republika na severni obali Črnega morja ustanovila mnoge kolonije, ki so postale pomembna trgovska središča.[65] Leta 1430 je bilo v Poljsko priključenoPodolje, na ozemlje današnje Ukrajine pa se je naseljevalo vedno večPoljakov.[66] Leta 1441 jeHadži I. Geraj naKrimu in okoliških stepah ustanovilKrimski kanat.[67] Ta je v vpadih zajemal ljudi in jih zasužnjeval; v treh stoletjih okoli 2 milijona.[68][69]

Leta 1569 je bila zLublinsko unijo ustanovljenaRepublika obeh narodov. Večina ukrajinskih ozemelj je bila iz litovske oblasti prenešena podKrono kraljevine Poljske. Pod pritiskompolonizacije se je velik del rutenskega plemstva spreobrnil vkatolištvo in postal delšlahte - poljskega nižjega plemstva.[70]

Kozaški hetmanat

[uredi |uredi kodo]

Ker ni več bilo zaščite rutenskega plemstva, so se tlačani in meščani za zaščito obrnili kZaporoškim kozakom. Sredi 17. stoletja se je vzpostavila kozaška vojaška kvazi-država -Zaporoška Seč.[71] Čeprav je Poljska nad njimi imela le malo nadzora, so ji koristili protiTurkom inTatarom,[72] občasno pa so tudi delovali kot zavezniki.[73] Zaradi nadaljevanja grobega tlačanstva rutenskega ljudstva s strani poljskešlahte (velik del katere so bili polonizirani rutenski plemiči) in zatiranja pravoslavne cerkve, so bili kozaki vedno bolj odtujeni od Poljakov.[72] Obravnavali so jih kot okupatorje in sovražnike ter so proti različnim vzvodim oblasti vodili oborožen odpor - tudi proti lokalnim predstavnikom oblasti in katoliški cerkvi.[74]

Leta 1648 jeBogdan Hmelnicki vodilnajvečjo kozaško vstajo proti Republiki dveh narodov in poljskemu kralju, ki je imela tudi široko podporo med prebivalstvom.[75] Hmelnicki je ustanovilKozaški hetmanat, ki je obstajal vse do leta 1764 (po nekaterih virih 1782).[76] Po hudem porazu Hmelnickega leta 1651 vbitki pri Beresteczku se je bil prisiljen obrniti po pomoč k ruskemu carju. Leta 1654 je bil sPerejaslavskim sporazumom podrejen ruskemu monarhu.

HetmanBogdan Hmelnicki je leta 1648 med uporom proti Poljski ustanovil neodvisnoKozaško državo.

Po smrti Hmelnickega je njegovo državo opustošila 30-letna vojna med Ruskim carstvom, Poljsko, Krimskim kanatom,Osmanskim cesarstvom inkozaki, kateri so vsi želeli oblast nad hetmanatom. To obdobje (1657-1686) je poimenovanoRuina (dob. ruševina). Med Poljsko in Ruskim carstvom je bil naposled leta 1686 podpisanSporazum o večnem miru, ki je hetmanat razdelil med njima. Oblast Poljske se je zmanjšala na območje zahodno od Dnepra. Istega leta jeKijevsko metropolo anektiral Moskovski patriarhat in ga podredil Moskvi. Kozaški hetmanIvan Mazepa (1639-1709) je skušal povrniti suverenost hetmanata in odstraniti odvisnost od Ruskega carstva, zato se je pridružilŠvedom vVeliki severni vojni (1700-1721),[77] vendar so bili poraženi vBitki pri Poltavi (1709).[77]

Po tem je bila avtonomija hetmanata močno okrnjena. Med leti 1764 in 1781 jeKatarina Velika večji del osrednje Ukrajine vključila vRuski imperij, ukinilaKozaški hetmanat inZaporoško Seč ter pomagala zadušiti zadnji veliki kozaški upor -Kolijivščino.[78] Poaneksaciji Krima v Rusko carstvo leta 1783 se je na tem območju začelo priseljevanje Rusov.[79] Vzpostavljena je bila politikarusifikacije, zatrta je bila uporabaukrajinščine in ukrajinska nacionalna identiteta.[80] Po razpaduRepublike obeh narodov leta 1795 je bil zahodni del Ukrajine razdeljen med Ruskim inAvstrijskim cesarstvom.

19. in zgodnje 20. stoletje

[uredi |uredi kodo]
Vstop poljske vojske v Kijev maja 1920 medPoljsko-sovjetsko vojno. PoRiškem mirovnim sporazumom 18. marca 1921 je Poljska prevzela nadzor nad zahodnim delom Ukrajine, Sovjetska zveza pa nad osrednjim in vzhodnim delom.

V 19. stoletju je prišlo do porasta ukrajinskega nacionalizma. Z urbanizacijo, modernizacijo in kulturnimi trendi k romantičnem nacionalizmu, so se predstavniki ukrajinskeinteligenca posvetili nacionalnemu preporodu in družbeni pravičnosti.Taras Ševčenko (1814-1861), tlačan, ki je postal narodni pesnik, in politični teoretikMihajlo Dragomanov (1841-1895), sta bila vodji narodno budilnega gibanja.[81][82] PodHabsburžani vGalicija vAvstrijskem cesarstvu so bili pogoji za narodno gibanje relativno ugodni,[83] v delu pod ruskim nadzorom pa so bili močno zatirani, med drugim je bila leta 1876 uzakonjena prepoved skoraj vseh knjih v ukrajinščini.

Ukrajina je, tako kot preostalo Rusko cesarstvo, začela zindustrijsko revolucijo kasneje kot večina Evrope.[84] VDonbasu so bila odkrita nahajališča premoga, industrija pa se je vzpostavila v nekaterih večjih mestih kot jeKijev inOdesa - preostali del dežele pa je preostal večinoma odvisen od kmetijstva in izkoriščanja naravnih dobrin.[85] V avstrijskem delu je bilo stanje še posebno slabo, kar je več sto tisoč ljudi prisililo v emigracijo. Posledica je bila ustanovitev močnih skupnosti izseljencev v različnih državah kot jeKanada,ZDA inBrazilija.[86] Del Ukrajincev je emigriral naDaljni vzhod. Po podatkih popisa prebivalstva iz leta 1897 je vSibiriji živelo 223.000 Ukrajincev in 102.000 vsrednji Aziji.[87] Po izgradnjiTranssibirske železnice se je na vzhod preselilo še dodatnih 1.6 milijona Ukrajincev.[88] Na Daljnem vzhodu se je zaradi velikega števila Ukrajincev pojavilo imeZelena Ukrajina.[89]

Z začetkomprve svetovne vojne se je v Ukrajini začelo obdobje vojskovanja, ki je trajalo vse do konca leta 1921. Ob začetku vojne so bili Ukrajinci razdeljeni medAvstro-Ogrsko inRuski imperij (večji del), ki sta se bojevala na nasprotnih straneh.[90] Po razpadu Ruskega imperija, se je 1. svetovna vojna v Ukrajini razvila vukrajinsko vojno za neodvisnost, Ukrajinci pa so se borili z ali protiRdeči,Beli,Črni inZeleni vojski, sPoljaki,Madžari inNemci, ki so posredovali na različnih točkah.

Mihajlo Gruševski je poskusil ustanoviti levo usmerjeno neodvisno državoUkrajinsko ljudsko republiko, ki pa jo je pestila politična in vojaška nestabilnost. Podržavnem udaruPavla Skoropadskega je bila ustanovljenaUkrajinska država po nemškim protektoratom.Direktorat Ukrajine je neuspešno skušal ponovno obuditi ljudsko republiko, ukrajinsko vojsko pa so premagale različne sile. Kratek čas sta obstajali tudiZahodnoukrajinska ljudska republike inGuculska republika.[91]

Mladi v narodni noši obeležujejo 22. januar 1919, ko je bil sprejet Akt o ponovni združitvi Ukrajinske ljudske republike in Zahodnoukrajinske ljudske republike.

Za Ukrajino je bil rezultat prve svetovne vojne delna zmagadruge poljske republike, ki je anektirala zahodni del Ukrajine in zmaga prosovjetskih sil, ki so uspele uničiti različne fakcije in ustanovitiUkrajinsko sovjetsko socialistično republiko. Medtem je šeBukovino okupiralaRomunija in Zakarpatje je postalo avtonomna regijaČeškoslovaške.[92] Vojne za različne dele Ukrajine je opustošila regijo, predvsem osrednji in vzhodni del. V delu, ki je bil nekdaj del Ruskega imperija je bilo ubitih približno 1,5 milijona ljudi, stotisoče pa je ostalo brez domov. Vzhodni del je še dodatno opustošilalakota leta 1921.[93][94]

Medvojno obdobje

[uredi |uredi kodo]
Glej tudi:Gladomor
Izstradani ljudje na ulicahHarkova leta 1933. Kolektivizacija in zaseg pridelkov s strani sovjetskih oblasti je v Ukrajini povzročila obsežno lakoto, ki se imenujeGladomor.

V medvojnem obsobju je na Poljskem maršalJózef Piłsudski za zmanjšanje sovjetskega vpliva na vzhodno regijoKresy skušal pridobiti ukrajinsko podporo s podelitvijo lokalne avtonomije.[95][96] Po njegovi smrti leta 1935 so bile te ideje opuščene, saj niso pomirile Ukrajincev. Ti so ustanoviliOrganizacijo ukrajinskih nacionalistov (OUN), ki je izvajala atentate na poljske vladne uradnike. Poljska vlada se je na to odzvala z omejitvijo pravic vseh državljanov, ki so bili ukrajinske narodnosti.[97][98] To je med Ukrajinci vodilo do splošne podpore OUN in ostalih nacionalističnih, tudi militarističnih gibanj, ki so delovala v ilegali.

Hkrati je novoustanovljena Ukrajinska SSR postala ena izmed ustanovnih članicSovjetske zveze. Komunistično vodstvo Ukrajinske SSR je podMikolo Skripnikom v 20ih letih izvajalo politikoukrajinizacije.[99] Vrh Sovjetske zveze je sprva podpiralo narodni preporodUkrajinske kulture in jezika kot del splošne politikekorenizacije, ki je skušala podpirati kulturne in jezikovne napredke avtohtonih ljudstev v njihovih republikah.

Ob istem času je vodja zvezeVladimir Lenin začel s svojim programomNova ekonomska politika (NEP), ki je vzpostavil vrsto tržnega socializma, ki je dopuščal določena manjša in srednja podjetja v zasebni lasti. Želja je bila vzpodbuditi povojno obnovo, predvsem na področju kmetijstva - večji del katerega je bil v Ukrajini.[100] NEP je zato nazaj v državo privabil mnoge nekdanje vodje Ukrajinske ljudske republike.[101]

To obdobje je po Leninovi smrti prekinil vzponJosifa Stalina, ki je ukinil NEP v ti. »velikem prelomu«. Proti koncu 1920ih let je začel s centralno vodenim planskim gospodarstvom. Sovjetska Ukrajina je bila del industrializacije in je v 1930ih početverila svojo industrijsko proizvodnjo.

Zaradi Stalinove politike je kmečko prebivalstvo bilo žrtevkolektivizacije pridelkov. Ta je bila del prvepetletke in jo je prisilno izvajala vojska in tajna policijaČEKA. Vsi, ki so se ji upirali, so biliaretirani in deportirani vgulage in delovna taborišča. Na kolektiviziranih kmetijah so bile postavljene nerealistične proizvodne kvote, v primeru nedoseganja teh kvot pa kmeti niso smeli prejeti zrnja za lastno prehrano. To je vodilo v obsežno umetno ustvarjeno lakoto -Gladomor - v kateri je umrlo več milijonov Ukrajincev. Več držav (vključno s Slovenijo) Gladomor priznava kotgenocid nad Ukrajinci, za katerega je bil odgovorenJosif Stalin in druge sovjetske vodje.[102]

Vveliki čistki je Stalin pobil svoje domnevne politične nasprotnike, kar je skupaj s 1. svetovno vojno in kolektivizacijo povzročilo izgubo nove generacije ukrajinske inteligence, kar je bilo poimenovanousmrčena renesansa.[103]

Druga svetovna vojna

[uredi |uredi kodo]
Ozemeljske spremembeUkrajinske SSR med 1922 in 1954.

Ponemški insovjetskiinvaziji na Poljsko septembra 1939, sta si jo državi razdelili med seboj. VzhodnaGalicija inVolinija, kjer je živelo večinsko ukrajinsko prebivalstvo, sta postali del Ukrajinske SSR. To je predstavljalo prvo popolno združitev Ukrajincev po Kijevski Rusiji.[104][105] Leta 1940 se je Ukrajinska SSR še dodatno razširila s severnim in južnim delomBesarabije,severno Bukovino in regijoGerca, ki so bili odvzeti kraljevini Romuniji (iz preostalih odvzetih ozemelj je nastalaMoldavska SSR). Popariškem mirovnem sporazumu leta 1947 so bila ta ozemlje tudi mednarodno priznana kot del Sovjetske zveze.[106]

Nemčija je 22. junija 1941napadla Sovjetsko zvezo, ki je bila pred tem njena zaveznica.Sile osi so sprva hitro napredovale proti neuspešni obrambiRdeče armade. Vbitki za Kijev je mesto prejelo naziv »mesto heroj«. V tej bitki je bilo ubitih ali zajetih preko 600.000 sovjetskih vojakov, kar je predstavljalo četrtino sovjetske zahodne fronte. Mnogi ujetniki so bili deležni hudih kršitev pravic.[107][108] Po okupaciji Ukrajine, je na večini ozemlja bil ustanovljenReichskommissariat Ukrajina, katerega namen je bilo izkoriščanje naravnih dobrin in kasneje naselitev Nemcev. Del zahodnih Ukrajincev, ki so bili priključeni Sovjetski zvezu po napadu na Poljsko, je sprva Nemce pozdravljal kot osvoboditelje. To vzdušje ni trajalo dolgo, saj Nemci niso izkoristili nasprotovanja prebivalstvastalinističnim politikam.[109] Nacisti so ohranili sistem kolektivnih kmetij, izvajaligenocidno politiko protiJudom, milijone ljudi deportirali v Nemčijo kot ti.Ostarbeiter-je in začeli z programom depopulizacije, ki je bil prvi korak za bodočo nemško kolonizacijo.[109] Nemci so izvedli tudi blokado transporta hrane po Dnepru.[110]

MaršalSemjon Timošenko (rojen v bližiniOdese) je tekom vojne poveljeval na več frontah, mdr. najugozahodni fronti vzhodno odKijeva leta 1941.

Večina Ukrajincev se je borila v ali poleg Rdeče armade in odporniških enot.[111] V zahodni Ukrajini se je leta 1942 vzpostavilo neodvisno gibanjeUkrajinska uporniška vojska (UPA), ki je bilo oboroženo kriloOrganizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN).[112][113] Obe organizaciji sta stremeli k neodvisni ukrajinski državi na območju z ukrajinsko večino. To jih je vodilo v konflikt z Nemci, vendar je krilo pod vodstvomAndrija Melnika občasno z njimi tudi sodelovalo. Od sredine 1943 in do konca vojne je UPA izvedel večpobojev Poljakov vVoliniji invzhodni Galiciji, v katerih je bilo ubitih približno 100.000 Poljakov, kar je vodilo do povračil.[114][115] Organizirani poboji so bili poskus OUN, da bi ustvarili homogeno državo brez poljske manjšine znotraj svojih meja, in da bi preprečili Poljski, da bi po vojni poskusila prevzeti nadzor nad ozemlji, ki so bili njen del pred vojno.[116] Po koncu vojne je UPA vodila oborožen odpor proti Sovjetski zvezi vse do sredine 1956.[117][118] V istem obdobju je delovala tudiUkrajinska osvobodilna vojska, ki je kolaborirala z nacisti.[119]

Kijev je bil med drugo svetovno vojno opustošen. Nemčija ga je okupirala med 19. septembrom 1941 in 6. novembrom 1943.

V Rdeči armadi se je skupno borilo med 4,5[111] in 7 milijonov Ukrajincev.[120][f] Polovica partizanskih enot, ki so leta 1944 skupno štele do 500.000 pripadnikov, je bilo Ukrajincev.[121] UPA je štela med 15.000 in 100.000 pripadnikov.[122][123]

Večino bojevanja v drugi svetovni vojni je potekalo navzhodni fronti.[124] Skupno je bilo ubitihi približno 6 milijonov Ukrajincev, kar vključuje približno 1,5 milijona ukrajinskih Judov, ki so jih ubileEinsatzgruppen, občasno ob pomoči lokalnih kolaboratorjev.[125] Od 8,6 milijona ubitih sovjetskih vojakov,[126][127][128] je bilo 1,4 milijona Ukrajincev.[126][128][g]Dan zmage 8. maja je en izmed enajstih državnih praznikov v Ukrajini.[129]

Povojna sovjetska Ukrajina

[uredi |uredi kodo]
Med sovjetsko okupacijo je bilo ukrajinsko prebivalstvo podvrženo rusifikaciji, v državo pa je bilo naseljenih na milijone Rusov. Med letoma 1959 in 1989 se je zato delež prebivalstva, ki primarno uporablja ukrajinščino, v južnih in vzhodnih regijah znatno zmanjšal, Donbasu pa je celo začela prevladovati ruščina.[130][131]

Ukrajina je bila po vojni opustošena in je potrebovala velike količine dela za obnovitev. Uničenih je bilo preko 700 mest in 28.000 vasi.[132] V letih 1946 in 1947 je situacijo še dodatno poslabšalalakota, do katere je prišlo zaradi suše in uničene infrastrukture. Umrlo je več deset tisoč ljudi.[133] Leta 1945 je Ukrajinska SSR postala ena izmed ustanovnih članicOrganizacije združenih narodov[134] in je poleg Belorusije imela pravico glasovanja, čeprav nista bili samostojni (podlaga za to je bil poseben dogovor zJaltske konference).[135][136] Republika se je tudi dodatno razširila z aneksacijo Zakarpatja. Prebivalstvo je postalo bolj homogeno zaradi povojnegaobsežnega prisilnega preseljevanja v Sovjetski zvezi. Odstranjene so bile različne skupnosti Nemcev in preostaliKrimski Tatari. Do 1. januarja 1953 so Ukrajinci predstavljali 20% deportirancev v zvezi.[137]

Po smrti Stalina leta 1953, jeNikita Hruščov postal novi vodja Sovjetske zveze in začel zdestalinizacijo in otoplitvijo odnosov. Med njegovim vodenjem je bilKrimski polotok vključen v Ukrajinsko SSR iz Ruske. Formalni razlog je bilo prijateljsko darilo, vendar je šlo tudi za ekonomske razloge.[138] To je bila zadnja ozemeljska širitev Ukrajine, njene meje so se ohranile vse do sodobne neodvisne države. Ukrajina je bila ena izmed najpomembnejših republik v zvezi. Več vodilnih položajev so zasedli Ukrajinci; mdr. tudiLeonid Brežnjev, četrti voditelj zveze med 1964 in 1982. Kljub temu je bil on (polegVolodimirja Ščerbitskega) odgovoren za obsežnorusifikacijo Ukrajine in zatiranje nove generacije ukrajinskih intelektualcev, ki je bila poimenovanaŠestdesetnjaki.[139]

Do leta 1950 je republika presegla predvojne ravni industrijske proizvodnje.[140] Ukrajina je postala vodilna v Evropi po industrijski proizvodnji[141] in središče sovjetske vojaške industrije in visokotehnoloških raziskav.[142] Sovjetska vlada je investirala v hidroenergetske in jerske projekte, ki so bili potrebni za zadostno oskrbo industrije z energijo. 26. aprila 1986 se je vČernobilu z eksplozijo jedrskega reaktorja zgodilaČernobilska nesreča, ki je najhujša jedrska nesrečna v zgodovini.[143]

Neodvisnost

[uredi |uredi kodo]

Mihail Gorbačov je vodil politiko omejene liberalizacije javnega življenja in skušal reformirati stagnirajoče gospodarstvo. Poskus slednjega je bil neuspešen, demokratizacija Sovjetska zveze pa je podžgala nacionalistične in separatistične tendence med etničnimi manjšinami, tudi Ukrajinci.[144] 16. julija 1990 je kot del ti. Parade suverenosti novoizvoljeni vrhovni svet Ukrajinske SSR sprejel Deklaracijo o državni suverenosti Ukrajine.[145] Nekateri komunisti so 1991 izvedli neuspešendržavni udar, po katerem je 24. avgusta Ukrajina razglasila neodvisnost.[146] Ta je bila potrjena nareferendumu, kjer je 1. decembra 92% volilcev glasovalo za neodvisnost.[147] NovipredsednikLeonid Kravčuk je podpisalBeloveški sporazum, s katerim je Ukrajina postala ena izmed ustanovnih članic ohlapneSkupnosti neodvisnih držav.[148] Kljub temu država ni nikoli postala njena polnopravna članica, saj ni ratificirala njenih ustanovnih sporazumov.[149] S tem je bila usoda Sovjetske zveze zapečatena, razpadla je 26. decembra 1991.[150]

Predsednik UkrajineLeonid Kravčuk in ruski predsednikBoris Jelcin med podpisovanjem Beloveškega sporazuma, ki je vodil vrazpad Sovjetske zveze.

Sprva je ekonomska prihodnost Ukrajine izgledala boljša kot v večini ostalih republik, čeprav je bila ekonomsko med revnejšimi.[151][152] Vendar med prehodom iz komunizma na sistem prostega trga, je država utrpela hujšo gospodarsko krizo kot preostale nekdanje republike. Med krizo 1991-1999 je Ukrajina utrpela 60% padec BDP[153][154] inhiperinflacijo, ki je 1993 dosegla vrhunec 10.000%.[155] Stabilizacija je bila dosežena šele po tem, ko je nova valuta,grivna, konec leta 1998 utrpela velik padec vrednosti, delno kot posledicaruske finančne krize istega leta.[156] Posledica neuspešne ekonomske politike 1990ih je bila masovna privatizacija državne lastnine v žepe novega socialnega sloja ekstremno bogatih in vplivnih posameznikov -oligarhov.[151] Poveliki finančni krizi (2007-2009) je Ukrajina zopet doživela hudo recesijo,[151] ki je sledila v novo recesijo po začetkurusko-ukrajinske vojne leta 2014 in še eno zodkrito rusko invazijo leta 2022.[157] Ukrajinska ekonomija je vse od osamosvojitve dosegala slabe rezultate, predvsem zaradi sistemskekorupcije in slabega upravljanja.[158] V 1990ih je zato potekalo več organiziranih stavk in protestov.[159] Ruska agresija je preprečila večje ekonomsko okrevanje v 2010ih,[160] boj protipandemiji covida-19 pa je otežila nizka precepljenost in še potekajoča ruska invazija.[161][162]

Politiko Ukrajine sta zaznamovali dve temi; odnos med Ukrajino, Zahodom in Rusijo ter klasična delitev levo-desno.[163] Prva predsednika, Kravčuk inLeonid Kučma, sta skušala držati ravnotežje med različnima vizijama prihodnosti države.[164] Kasnejša,Viktor Juščenko inViktor Janukovič, pa sta bila pro-zahodna oz. pro-ruska. Proti Janukoviču sta se razvili dve množični protestni gibanji. Leta 2004 je prišlo doOranžne revolucije, ko je več desettisoč protestnikov zaradi volilne prevare v prid Janukoviču zahtevalo ponovitev volitev (nato je bil izvoljen Juščenko). Pozimi 2013/2014 je potekalo gibanjeEvromajdan, ki je nastalo kot posledica Janukovičove zavrnitve podpisa sporazuma o približevanjuEU. Po mesecih protestov, na katerih so Janukovičove sile ubile več kot 100 ljudi, je pobegnil vRusijo, parlament pa ga je vrevoluciji dostojanstva odstavil s položaja. Rusija ni želela priznati nove vlade, ki jo je imenovala »hunta« in trdila, da je šlo za »državni udar« s straniZDA.[165][166][167]

Evromajdan v Kijevu decembra 2013.

Čeprav je Rusija leta 1994 podpisalaBudimpeški memorandum, v katerem ji je za zameno varovanja ozemeljske celovitosti Ukrajina predala svoj obsežen arzenaljedrskega orožja in raket, je po odstavitvi proruskega predsednikanapadla Ukrajino. Konec februarja in začetek marca 2014 je okupiralaKrim s ti.malimi zelenimi možmi (evfemizem za neoznačene ruske vojake). Po tem je prekmarionetnih separatističnih republikDoneck inLugansk sprožilavojno v Donbasu.[168] Po mesecih spopadov in uspešni ukrajinski protiofenzivi je 24. avgusta 2014 Rusijavstopila v Ukrajino z rednimi enotami.Ukrajinsko vojsko so potisnili na frontno črto, ki je bila od februarja 2015 do februarja 2022 ustaljena.[169] Konflikt je bil delno zamrznjen vse do 24. februarja 2022,[170] ko je Rusija izvedla novoinvazijo, ki še traja.[171] Začetni ruski načrt za invazijo ni bil uspešen, Ukrajina je uspela osvoboditi mnoga območja in obraniti prestolnico;[172] vseeno danesRusija okupira približno 17% Ukrajine. To vključuje deleLuganske,Hersonske,Zaporoške inDonecke oblasti ter celotenKrim.[173]

Ozemlja pod okupacijo Rusije v Ukrajini (24. november 2025)

Ruska agresija je celotno politično ozračje v državi obrnila proti zahodu. Kmalu po Janukovičovem pobegu je Ukrajina junija 2014 podpisala sporazum o povezavi z EU, državljanom pa je bila tri leta kasneje dodeljena pravica potovanja brez vizumov. Januarja 2019 je bilaPravoslavna cerkev Ukrajine priznana kot neodvisna od Moskovskega patriarhata, kar je razveljavilo odločitev konstantinopelskega patriarhata iz 1686, ki je patriarhat v Kijevu podredil Moskvi - to je predstavljalo hud udarec vplivu Moskve v Ukrajini.[174] Po invaziji leta 2022 je Ukrajina postalakandidatka za članstvo v EU.[175] V začetku 2023 se je začela obsežna protikorupcijska kampanja, ki je privedla do odstavitev mnogih oseb na vodilnih položajih.[176]

Geografija

[uredi |uredi kodo]
Tipična kulturna krajina v Ukrajini, modro nebo in rumeno polje pšenice, sta simbolno predstavljena na ukrajinski zastavi

S površino 603.550 kvadratnih kilometrov je Ukrajina ena od 50največjih držav sveta in največja država, ki v celoti leži v Evropi (od evropskih držav je večja Rusija, katere večji del leži vAziji).[177]

Večino površja države predstavljajo obširne ravniceVzhodnoevropskega nižavja, ki prehajajo vstepe inplanote. Prečkajo jih reke, ki se izlivajo vČrno morje, največji od njih staDneper inDnester, na jugozahodu pa mejo z Romunijo predstavljadelta Donave. Na račun obsežnih rodovitnih ravnin, ki so posejane predvsem zžitom, je dobila Ukrajina vzdevek »žitnica Evrope«. Bolj gorato območje so leKarpati na zahodu države, kjer se nahaja tudi najvišji vrh v državi,Goverla z 2061 mnadmorske višine.

Največje mesto je glavno mestoKijev na severu države, z okoli 2,8 milijona prebivalcev, več kot milijon pa jih imajo šeHarkov,Odesa inDnipro.

Pomembni naravni viri v Ukrajini vključujejo litij,[178] zemeljski plin,[179]kaolinit,[179] les[180] in obilo obdelovalnih površin.[181] Ukrajina ima veliko okoljskih problemov.[182][183] Nekatere regije nimajo zadostnih zalog pitne vode.[184] Onesnaženost zraka in vode vplivata na državo, pa tudi na krčenje gozdov in onesnaženost s sevanjem na severovzhodu zaradi nesreče leta 1986 v jedrski elektrarni vČernobilu.[185]

Podnebje

[uredi |uredi kodo]
Köppnova podnebna klasifikacija

Ukrajina ima pretežno zmerno podnebje, razen južne obale Krima, ki ima subtropsko podnebje.[186] Na podnebje vpliva zmerno topel, vlažen zrak iz Atlantskega oceana.[187] Povprečne letne temperature se gibljejo med 5,5-7 °C na severu, na jugu pa do 11-13 °C.[187] Največpadavin je na zahodu in severu, najmanj pa na vzhodu in jugovzhodu.[187] Zahodna Ukrajina, zlasti v Karpatih, prejme okoli 120 cm padavin letno, medtem ko Krim in obalna območja Črnega morja prejmejo okoli 40 cm.[187]

Pričakuje se, da se bo razpoložljivost vode iz večjih porečij zmanjšala, zlasti poleti. To predstavlja tveganje za kmetijski sektor.[188] Negativni vplivipodnebnih sprememb na kmetijstvo se najbolj čutijo na jugu države, ki imastepsko podnebje.Svetovna banka je izjavila, da je Ukrajina zelo ranljiva za podnebne spremembe.[189]

Biotska raznovrstnost

[uredi |uredi kodo]

Ukrajina vsebuje šest kopenskihekoregij:srednjeevropski mešani gozdovi,krimski submediteranski gozdni kompleks,vzhodnoevropska gozdna stepa,panonski mešani gozdovi,karpatski gorski gozdovi iglavcev inpontska stepa.[190] Tam je nekoliko večiglastih kotlistnatih gozdov.[191] Najbolj gosto gozdnato območje jePolesje na severozahodu; z borom, hrastom in brezo.[191] Obstaja 45.000 živalskih vrst,[192] od katerih je približno 385 ogroženih vrst uvrščenih vRdečo knjigo Ukrajine.[193]Mednarodno pomembna mokrišča pokrivajo več kot 7.000 km2.[194][195]

Politika

[uredi |uredi kodo]
Tabela političnega sistema Ukrajine

Ukrajina je republika zpolpredsedniškim sistemom z ločenozakonodajno,izvršilno insodno oblastjo.[196]

Ustava Ukrajine

[uredi |uredi kodo]
Glavni članek:Ustava Ukrajine

Ustava Ukrajine je bila sprejeta in ratificirana junija 1996 na 5. zasedanju ukrajinskega parlamentaVrhovna rada.[197] Ustava je bila sprejeta s 315 od 450 možnih glasov za (najmanj 300 za).[197] Pravico do spremembe ustave po posebnem zakonodajnem postopku ima izključno parlament. Edini organ, ki lahko razlaga ustavo in ugotavlja ali je zakonodaja v skladu z njo jeustavno sodišče Ukrajine. Od leta 1996 dalje sedržavni praznikDan ustave praznuje 28. junija.[198][199]

Predsednik, parlament in vlada

[uredi |uredi kodo]

Predsednik je izvoljen s splošnim glasovanjem za petletni mandat in je uradnidržavni poglavar.[200] Zakonodajna veja Ukrajine vključuje enodomni parlament s 450 sedeži, Vrhovna rada.[201] Parlament je v prvi vrsti odgovoren za oblikovanje izvršilne veje oblasti inkabineta ministrov, ki ga vodipredsednik vlade.[202] Predsednik ima pooblastilo za imenovanje ministrov za zunanje zadeve in obrambo ter pooblastilo za imenovanje generalnega tožilca in vodjoVarnostne službe.[203]

Ustavno sodišče lahko razveljavi zakone, akte parlamenta in kabineta, predsedniške uredbe in aktekrimskega parlamenta, če se ugotovi, da kršijo ustavo. Drugi normativni akti so predmet sodnega nadzora.Vrhovno sodišče je glavni organ v sistemu sodišč splošne pristojnosti. Lokalna samouprava je uradno zagotovljena. Lokalni sveti in mestni župani so splošno izvoljeni in nadzorujejo lokalne proračune. Vodje območnih in okrajnih uprav imenuje predsednik na predlog predsednika vlade.[204]

Oborožene sile

[uredi |uredi kodo]
Genadij Lačkov, poveljnik ukrajinskega kontingenta v večnacionalnih silah – Irak, poljublja zastavo svoje države

Po razpadu Sovjetske zveze je Ukrajina na svojem ozemlju podedovala vojaško silo s 780.000 ljudmi, opremljeno s tretjim največjim arzenalom jedrskega orožja na svetu.[205][206] Leta 1992 je Ukrajina podpisalaLizbonski protokol, s katerim se je država strinjala, da bo odstopila vse jedrsko orožje Rusiji in se pridružilaPogodbi o neširjenju jedrskega orožja kot država brez jedrskega orožja. Do leta 1996 je država postala država brez jedrskega orožja.[205]

Ukrajina je dosledno ukrepala v smeri zmanjšanja konvencionalnega orožja. Podpisala jePogodbo o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi, ki je zahtevala zmanjšanje tankov, topništva in oklepnih vozil (vojaška sila se je zmanjšala na 300.000). Država načrtuje preoblikovanje sedanje vojske, ki temelji na obveznikih, v poklicno prostovoljno vojsko.[207] Ukrajinska vojska je na predvečerruske invazije 2022 imela 196.600 aktivnih vojakov in okoli 900.000 rezervistov.[208]

Upravna delitev

[uredi |uredi kodo]
Upravna delitev Ukrajine

Ukrajina je upravno razdeljena na eno avtonomno republiko (Avtonomna republika Krim), 24oblasti in dve mesti s posebnim statusom – Kijev (prestolnica) inSevastopol. Oblasti in avtonomna republika se naprej delijo na 136rajonov, ti pa na 1469gromad (občin).

Pred teritorialno in upravno reformo leta 2020 je Ukrajina uporabljala sistem, podedovan iz Sovjetske zveze, po katerem je obstajalo 490 rajonov in do 187 mest oblastnega pomena. Na tretji stopnji so se kraji delili na mesta rajonskega pomena, naselja mestnega tipa ter na podeželska naselja – »vasi« in »naselja«.

Oblasti
Avtonomna republikaMesta s posebnim statusom

Avtonomna republika Krim in Sevastopol sta od 2014 okupirani s strani Rusije. Del Donecke in Luganske oblasti je od 2014pod nadzorom ruskihmarionetnih republik. Poinvaziji leta 2022 je Rusija dodatno okupirala del Hersonske in Zaporoške oblasti. Mednarodna skupnost ne priznava nobene izmed okupacij oz. sledečih aneksacij, vsa ozemljade iure pripadajo Ukrajini.[209][210]

Gospodarstvo

[uredi |uredi kodo]
Glavni članek:Gospodarstvo Ukrajine

Leta 2021 je bilo kmetijstvo največji gospodarski sektor, Ukrajina pa je bila največji svetovni izvoznik pšenice.[211] Vendar Ukrajina ostaja med najrevnejšimi državami v Evropi[212] in leta 2021 je bila korupcija v državi ocenjena najslabše na celini zaRusijo.[213] Leta 2021 je ukrajinskiBDP na prebivalca po pariteti kupne moči znašal nekaj več kot 14.000$.[214] Kljub zagotavljanju nujne finančne podpore jeMDS pričakoval, da se bo gospodarstvo leta 2022 zaradiinvazije Rusije močno skrčilo.[215]

Leta 2021 je povprečna mesečna plača v Ukrajini dosegla najvišjo raven pri skoraj 14.300 [216] (okoli 465 €).[217] Približno 1 % Ukrajincev je leta 2019 živelo pod nacionalnim pragom revščine.[218] Brezposelnost v Ukrajini je bila leta 2019 4,5-odstotna.[219] Leta 2019 je bilo 5–15 % ukrajinskega prebivalstva uvrščenih v srednji razred.[220] Leta 2020 jedržavni dolg Ukrajine znašal približno 50 % njenega nominalnega BDP.[221][222]

V letu 2021 sta bili pomembni sektorji mineralne surovine in lahka industrija.[223] Ukrajina proizvaja skoraj vse vrste transportnih vozil in vesoljskih plovil.[224][225][226] LetalaAntonov in tovornjakiKrAZ se izvažajo v številne države.Evropska unija je glavni trgovinski partner države.[223]

Predrusko-ukrajinsko vojno je bilo številoturistov, ki so obiskali Ukrajino, osmo v Evropi po lestviciSvetovne turistične organizacije.[227] Ukrajina ima številne turistične znamenitosti: gorske verige, primerne za smučanje, pohodništvo in ribolov: obalaČrnega morja priljubljena poletna destinacija;naravni rezervati različnihekosistemov; cerkve,grajske ruševine in druge arhitekturne in parkovne znamenitosti. Kijev, Lvov, Odesa inKamjanec-Podilski so bili glavna turistična središča Ukrajine, od katerih je vsako ponujalo številne zgodovinske znamenitosti in izredno gostoljubno infrastrukturo. Turizem je bil nekoč glavni opornik gospodarstva Krima, vendar se je število obiskovalcev po ruski priključitvi leta 2014 močno zmanjšalo.[228]

Sedem čudes Ukrajine inSedem naravnih čudes Ukrajine sta izbor najpomembnejših znamenitosti Ukrajine, ki jih je izbrala širša javnost z glasovanjem na internetu.

Kmetijstvo

[uredi |uredi kodo]

Ukrajina je med največjimi svetovnimi kmetijskimi proizvajalci in izvozniki in jo pogosto opisujejo kot "krušno košaro Evrope". V sezoni mednarodnega trženja pšenice 2020/21 (julij-junij) se je uvrstila na šesto mesto največjega izvoznika pšenice, kar predstavlja devet odstotkov svetovne trgovine s pšenico.[229] Država je tudi velik svetovni izvoznik koruze, ječmena in ogrščice. V letu 2020/21 je predstavljala 12 odstotkov svetovne trgovine skoruzo inječmenom ter 14 odstotkov svetovnega izvozaoljne ogrščice. Njen trgovinski delež je še večji v sektorju sončničnega olja, saj je država v letih 2020/2021 predstavljala približno 50 odstotkov svetovnega izvoza.[229]

Transport

[uredi |uredi kodo]
Glavni članek:Promet v Ukrajini
HRCS2 unit
HRCS2Železniški promet je v Ukrajini zelo izkoriščen

Uničenih je bilo veliko cest in mostov, mednarodna pomorska potovanja pa so bila blokirana zaradi ruske invazije na Ukrajino leta 2022.[230] Pred tem je mednarodni pomorski transport potekal predvsem skoziPristanišče Odesa, od koder so redno pluli trajekti vCarigrad,Varno inHaifo. Največje trajektno podjetje, ki upravlja te poti, je bilo UkrFerry.[231] Več kot 1.600 km plovnih poti poteka na 7 rekah, večinoma na Donavi, Dnepru inPripetu. Vse ukrajinske reke pozimi zamrznejo, kar omejuje plovbo.[232]

Železniški promet v Ukrajini povezuje vsa večja urbana območja, pristanišča in industrijska središča s sosednjimi državami. Največja koncentracijaželezniških tirov je regijaDonbas.[233] Čeprav je železniški tovorni promet v devetdesetih letih dvajsetega stoletja upadel, je Ukrajina še vedno ena največjih uporabnikov železnic na svetu.[234]

Ukraine International Airlines je glavni in največjiletalski prevoznik[235] s sedežem v Kijevu[236] in glavnim vozliščem na kijevskemmednarodnem letališču Borispol. Opravljal je domače in mednarodne potniške lete in tovorne storitve v Evropo, Bližnji vzhod, ZDA,[237] Kanado,[238] in Azijo.

Energija

[uredi |uredi kodo]
Proizvodnja električne energije po virih, Ukrajina

Energija v Ukrajini je v glavnem plinskega in premogovnega izvora, sledita ji jedrska energija in nato nafta.[239] Premogovniško industrijo je onemogočila vojna.[240] Večina plina in nafte je uvožena, vendar jeenergetska politika od leta 2015 prednostno razvejala oskrbo z energijo.[241]

Približno polovica proizvodnje električne energije je jedrska in četrtina premoga.[242] Največjajedrska elektrarna v Evropi,Jedrska elektrarna Zaporožje, se nahaja v Ukrajini. Subvencije za fosilna goriva so leta 2019 znašale 2,2 milijarde USD.[243] Do leta 2010 je vse ukrajinsko jedrsko gorivo prihajalo iz Rusije, zdaj pa večina ne.[244]

Čeprav se tranzit plina zmanjšuje, je leta 2021 skozi Ukrajino teklo več kot 40 milijard kubičnih metrov (bcm) ruskega plina,[245] kar je predstavljalo približno tretjino ruskega izvoza v druge evropske države.[246] Med rusko invazijo na Ukrajino leta 2022 je bilo uničene nekaj energetske infrastrukture.[247][248]

16. marca 2022 jeEvropsko združenje sistemskih operaterjev elektroenergetskega omrežja sporočilo, da sta bila ukrajinsko električno omrežje in elektroenergetsko omrežjeMoldavije poskusno uspešno sinhronizirana ssinhronim omrežjem celinske Evrope, kar državam omogoča, da svoje elektroenergetske sisteme ločijo od Rusije, prej delintegriranega elektroenergetskega sistema, ki vključuje tudi Belorusijo.[249][250]

Informacijska tehnologija

[uredi |uredi kodo]

Internet v državi je robusten, ker je raznolik.[251] Ključni uradniki lahko kot rezervo uporabljajoStarlink.[251] Industrija IT je leta 2021 prispevala skoraj 5 odstotkov k BDP Ukrajine[252], leta 2022 pa se je nadaljevala tako znotraj kot zunaj meja države.[253]

Kultura

[uredi |uredi kodo]
Zbirka tradicionalnih ukrajinskih velikonočnihpirhov -pisanki. Oblikovalski motivi na pisankah izvirajo iz zgodnjih slovanskih kultur.
Praznovanje pravoslavnega božiča v Lvovu
Glavni članek:Ukrajinska kultura

Ukrajinski običaji so pod močnim vplivom pravoslavnega krščanstva, prevladujoče vere v državi.[254] Tudi vloge spolov so bolj tradicionalne in stari starši imajo večjo vlogo pri vzgoji otrok kot na Zahodu.[255] Na kulturo Ukrajine so vplivale tudi njene vzhodne in zahodne sosede, kar se odraža v njeniarhitekturi,glasbi inumetnosti.

Komunistična doba je precej močno vplivala na umetnost in pisanje Ukrajine.[256] Leta 1932 je Stalin socialistični realizem naredil za državno politiko v Sovjetski zvezi, ko je razglasil odlok »o obnovi literarnih in umetniških organizacij«. To je močno zaviralo ustvarjalnost. V osemdesetih letih 20. stoletja je bila uvedena glasnost (odprtost) in sovjetski umetniki in pisatelji so se spet lahko svobodno izražali, kot so želeli.

Leta 2023 je UNESCO vpisal 8 objektov v Ukrajini na seznam svetovne dediščine. Ukrajina je znana tudi po svojih dekorativnih in ljudskih tradicijah, kot so slikanje Petrikivka, kosivska keramika in kozaške pesmi.[257][258][259][260] Med februarjem 2022 in marcem 2023 je UNESCO preveril škodo na 247 območjih, vključno s 107 verskimi območji, 89 stavbami umetniškega ali zgodovinskega pomena, 19 spomenikih in 12 knjižnicami. Od januarja 2023 je zgodovinsko središče Odese vpisano na seznam ogrožene svetovne dediščine.[261]

Tradicija velikonočnih jajc, znanih kot pisanke, ima v Ukrajini dolge korenine. Ta jajca so risali z voskom, da so ustvarili vzorec; nato so jajca nanesli z barvo, da so jajca prijetno obarvana, barva pa ni vplivala na prej z voskom premazane dele jajca. Ko je bilo celotno jajce pobarvano, so vosek odstranili, tako da je ostal samo pisan vzorec. Ta tradicija je stara na tisoče let in pred prihodom krščanstva v Ukrajino. V mestu Kolomija blizu vznožja Karpatov je bil leta 2000 zgrajen muzej Pisanka, ki je bil leta 2007 nominiran za spomenik sodobne Ukrajine v okviru akcije Sedem čudes Ukrajine.

Ministrstvo za kulturo Ukrajine je od leta 2012 oblikovalo Nacionalni popis elementov nesnovne kulturne dediščine Ukrajine,[262] ki je od februarja 2024 sestavljen iz 92 postavk.[263]

Območja svetovne dediščine

[uredi |uredi kodo]

Glej tudi

[uredi |uredi kodo]

Opombe

[uredi |uredi kodo]
  1. Ukrajina ima tudide facto meje na jugu naKrim, po priključiti Krima k Rusiji. Ukrajina polotok Krim še vedno šteje za svoje območje in mednarodna skupnost to podpira (Resolucija Generalne skupščine ZN 68/262).
  2. Delno pod nadzorom neprepoznane odcepljene državeTransnistrija
  3. Vključno s spornim teritorijem Krim (27.000 km²).
  4. Vključno s spornim teritorijem Krim (2.416.856)
  5. Tudi stari Rusi, kar pa nima povezave s sodobnomiRusi, kateri so to ime prevzeli stoletja kasneje.
  6. V realnosti so te številke verjetno večje, saj ne vključujejo Ukrajincev drugih nacionalnostih (npr. ukrajinske Jude), ampak samo etnične Ukrajince iz Ukrajinske SSR.
  7. Ne vključuje smrti vojnih ujetnikov.

Sklici

[uredi |uredi kodo]
  1. 12»Population by ethnic nationality, 1 January, year«.ukrcensus.gov.ua. Ukrainian Office of Statistics. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 23. marca 2008. Pridobljeno 17. aprila 2010.
  2. Чисельність наявного населення України на 1 січня 2021(PDF). Kijev: Državni urad za statistiko Ukrajine. 2021. str. 5.
  3. »GINI index (World Bank estimate) – Ukraine«.data.worldbank.org. Svetovna banka. Pridobljeno 12. avgusta 2021.
  4. »Human Development Report 2021/2022«(PDF) (v angleščini). United Nations Development Programme. 8. september 2022. Pridobljeno 8. septembra 2022.
  5. »Ukraine country profile«.BBC News (v britanski angleščini). 1. marec 2022. Pridobljeno 25. marca 2022.
  6. »UN refugee agency: 1 million flee Ukraine in under a week«.AP NEWS (v angleščini). 3. marec 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.
  7. »Situation Ukraine Refugee Situation«.data2.unhcr.org. Pridobljeno 25. marca 2022.
  8. Armitage, Susie (8. april 2022).»'Ukrainian has become a symbol': interest in language spikes amid Russia invasion«.the Guardian (v angleščini). Pridobljeno 18. aprila 2022.
  9. »Declaration of State Sovereignty of Ukraine«. Vrhovna rada Ukrajine. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  10. 12Zaliznjak, Leonid (2008).Походження українців: між наукою та ідеологією.Kijev. str. 104.
  11. Malmenvall, Simon Malmenvall (2017).»Beseda o postavi in milosti metropolita Hilarijona kot primer osmišljanja preteklosti v Kijevski Rusiji«.Zgodovinski časopis. str. 9. Pridobljeno 25. januarja 2024.
  12. 123»РУСЬ«.resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
  13. 12»РУСЬКА ЗЕМЛЯ«.resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
  14. »РОСІЯ«.resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
  15. Magocsi, Paul R. (1. januar 2010).A History of Ukraine: The Land and Its Peoples (v angleščini). University of Toronto Press. str. 73.ISBN 978-1-4426-1021-7.
  16. »КОРОЛІВСТВО РУСЬ«.resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
  17. »ВЕЛИКЕ КНЯЗІВСТВО ЛИТОВСЬКЕ«.resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
  18. »РУСЬКЕ ВОЄВОДСТВО«.resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
  19. »РОСІЯ«.resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
  20. 12»Додаток 1. До історії використання топоніму Русь, Россія в українській історіографії...«.litopys.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
  21. »Украдене ім'я: Чому русини стали українцями (вид. 2001) - Євген Наконечний - Тека авторів«.Чтиво. Pridobljeno 18. septembra 2024.
  22. Костенко, Ірина (1. avgust 2022).»Як Московія стала Росією? До 300-ліття «викрадення» назви українського народу«.Радіо Свобода (v ukrajinščini). Pridobljeno 18. septembra 2024.
  23. Гирич, Ігор (14. maj 2024).»«Україна-Русь» чи «Київська Русь»? Ці поняття мають різний зміст – історик«.Радіо Свобода (v ukrajinščini). Pridobljeno 18. septembra 2024.
  24. 12»Назва «Україна» в джерелах — Вікіджерела«.uk.wikisource.org (v ukrajinščini). Pridobljeno 18. septembra 2024.
  25. 12Plokhy, Serhii (2006).The Origins of the Slavic Nations: Premodern Identities in Russia, Ukraine, and Belarus(PDF). New York: Cambridge University Press. str. 316–318.ISBN 978-0-521-86403-9.Arhivirano(PDF) iz spletišča dne 6. junija 2011. Pridobljeno 27. aprila 2010.
  26. 123Jakovenko, H. (1997).»Нарис Історії України з найдавніших часів до кінця XVII«. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 24. februarja 2009. Pridobljeno 26. februarja 2009.
  27. Plokhy, Serhii (2017).»Princes and Cossacks: Putting Ukraine on the Map of Europe«(PDF). V Flier, Michael S.; Kivelson, Valerie A.; Monahan, Erika; Rowland, Daniel (ur.).Seeing Muscovy Anew: Politics—Institutions—Culture. Essays in Honor of Nancy Shields Kollmann. Bloomington, IN: Slavica Publishers. str. 323.ISBN 978-0-89357-481-9.
  28. Čuhlib, Taras (2021).Ukrajina - ime države hetmanov zaporoške vojske: politična in lingvistična transformacija poimenovanja (1673-1677). Inštitut za zgodovino Ukrajine Nacionalne akademije znanosti Ukrajine. str. 187–209, 353.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: datum in leto (povezava)
  29. Пономарьов А. П. Етнічність та етнічна історія України: Курс лекцій.—К.: Либідь, 1996.— 272 с.: іл. І8ВМ 5-325-00615-0.
  30. »УКРАЇНА, НАЗВА«.resource.history.org.ua. Pridobljeno 20. septembra 2024.
  31. Larissa M. L. Zaleska Onyshkevych, Maria G. Rewakowicz (2014).Contemporary Ukraine on the Cultural Map of Europe. Routledge. str. 365.ISBN 9781317473787.
  32. »Походження українців, росіян, білорусів та їхніх мов«.litopys.org.ua. Pridobljeno 20. septembra 2024.
  33. Шелухін, С. Україна — назва нашої землі з найдавніших часів. Прага, 1936. Андрусяк, М. Назва «Україна»: «країна» чи «окраїна». Прага, 1941; Історія козаччини, кн. 1—3. Мюнхен. Ф. Шевченко: термін "Україна", "Вкраїна" має передусім значення "край", "країна", а не "окраїна": том 1, с. 189 в Історія Української РСР: У 8 т., 10 кн. — К., 1979.
  34. Shkandrij, Myroslav (2001).Russia and Ukraine: literature and the discourse of empire from Napoleonic to postcolonial times. Montreal, Que.: McGill-Queen's University Press. str. 7.ISBN 978-0-7735-6949-2.OCLC 180773067.
  35. Knysh, George (1991).Rus and Ukraine in Mediaeval Times. Winnipeg: Ukrainian Academy of Arts and Sciences in Canada. str. 26–27, 38 (note 88).
  36. Русанівський, В. М. Українська мова // Енциклопедія «Українська мова». — К., 2000.Arhivirano 27 лютого 2009 naWayback Machine.,Григорій Півторак, Г. «Україна» — це не «окраїна» // Походження українців, росіян, білорусів та їхніх мовArhivirano 16 листопада 2020 naWayback Machine..
  37. »Слово і назва Україна: від Київського літопису до Богдана Хмельницького«.Історична правда. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 6. aprila 2021. Pridobljeno 6. aprila 2021.
  38. Gibbons, Ann (10. junij 2015).»Nomadic herders left a strong genetic mark on Europeans and Asians«.Science. AAAS.
  39. R. Garba, V. Usyk, L. Ylä-Mella, J. Kameník, K. Stübner, J. Lachner, G. Rugel, F. Veselovský, N. Gerasimenko, A. I. R. Herries, J. Kučera, M. F. Knudsen, J. D. Jansen (6. marec 2024).»East-to-west human dispersal into Europe 1.4 million years ago«.Nature (v angleščini).627 (8005): 805–810.Bibcode:2024Natur.627..805G.doi:10.1038/s41586-024-07151-3.ISSN 0028-0836.PMID 38448591.S2CID 268262450.{{navedi časopis}}:Check|pmid= value (pomoč);Preveri vrednost|s2cid= (pomoč)Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  40. Prat, Sandrine; Péan, Stéphane C.; Crépin, Laurent; Drucker, Dorothée G.; Puaud, Simon J.; Valladas, Hélène; Lázničková-Galetová, Martina; Plicht, Johannes van der; Yanevich, Alexander (17. junij 2011).»The Oldest Anatomically Modern Humans from Far Southeast Europe: Direct Dating, Culture and Behavior«.PLOS ONE.6 (6): e20834.Bibcode:2011PLoSO...620834P.doi:10.1371/journal.pone.0020834.PMC 3117838.PMID 21698105.
  41. Jennifer Carpenter (20. junij 2011).»Early human fossils unearthed in Ukraine«. BBC. Pridobljeno 21. junija 2011.
  42. »Mystery of the domestication of the horse solved: Competing theories reconciled«. sciencedaily (sourced from theUniversity of Cambridge). 7. maj 2012. Pridobljeno 12. junija 2014.
  43. Matossian, Mary Kilbourne (8. maj 1997).Shaping World History.Routledge. str. 43.ISBN 9780765600622.
  44. »What We Theorize – When and Where Did Domestication Occur«.International Museum of the Horse. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 23. julija 2013. Pridobljeno 12. decembra 2010.
  45. »Horsey-aeology, Binary Black Holes, Tracking Red Tides, Fish Re-evolution, Walk Like a Man, Fact or Fiction«.Quirks and Quarks Podcast with Bob Macdonald. CBC Radio. 7. marec 2009. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 7. oktobra 2014. Pridobljeno 18. septembra 2010.
  46. Balter, Michael (13. februar 2015).»Mysterious Indo-European homeland may have been in the steppes of Ukraine and Russia«.Science.
  47. Haak, Wolfgang; Lazaridis, Iosif; Patterson, Nick; Rohland, Nadin; Mallick, Swapan; Llamas, Bastien; Brandt, Guido; Nordenfelt, Susanne; Harney, Eadaoin; Stewardson, Kristin; Fu, Qiaomei (11. junij 2015).»Massive migration from the steppe was a source for Indo-European languages in Europe«.Nature.522 (7555): 207–211.arXiv:1502.02783.Bibcode:2015Natur.522..207H.doi:10.1038/nature14317.ISSN 0028-0836.PMC 5048219.PMID 25731166.
  48. »Scythian«.Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 21. oktobra 2015.
  49. »Scythian: Ancient People«.Online Britannica. 20. julij 1998. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 27. marca 2017. Pridobljeno 26. oktobra 2017.
  50. »Khazar| Origin, History, Religion, & Facts«.Encyclopædia Britannica. 12. maj 2023.
  51. Magocsi, Paul Robert (16. julij 1996).A History of Ukraine.University of Toronto Press.ISBN 9780802078209. Pridobljeno 16. julija 2018 prek Google Books.
  52. Belyaev, A. (13. september 2012).»Русь и варяги. Евразийский исторический взгляд«.Центр Льва Гумилёва (v ruščini). Pridobljeno 11. marca 2023.
  53. 123»Kievan Rus«.The Columbia Encyclopedia (6 izd.). 2001–2007. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 19. avgusta 2000. Pridobljeno 8. januarja 2014.
  54. A Geography of Russia and Its NeighborsISBN 978-1-606-23920-9 p. 69
  55. Kubicek, Paul (2008).The History of Ukraine. Westport: Greenwood Press. str. 20–22.ISBN 9780313349201.
  56. Martin, Janet (6. april 2009). Gleason, Abbott (ur.).A Companion to Russian History (v angleščini).John Wiley & Sons. str. 37–40.ISBN 978-1-4443-0842-6.
  57. The Dynasty of Chernigov, 1146–1246ISBN 978-0-521-82442-2 pp. 117–118
  58. »Ukraine«.CIA World Factbook. 13. december 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  59. Power Politics in Kievan Rus': Vladimir Monomakh and His Dynasty, 1054–1246ISBN 0-888-44202-5 pp. 195–196
  60. Carter V. Findley,The Turks in World History (Oxford University Press, October 2004)ISBN 0-19-517726-6
  61. »The Destruction of Kiev«.University of Toronto's Research Repository. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 19. avgusta 2016. Pridobljeno 3. januarja 2008.
  62. »Roman Mstyslavych«.encyclopediaofukraine.com.
  63. Ougrin, Dennis; Ougrin, Anastasia (2020).One Hundred Years in Galicia: Events That Shaped Ukraine and Eastern Europe. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing. str. 11.ISBN 9781527558816.
  64. Rowell, C. S. (1994).Lithuania Ascending: A Pagan Empire Within East-Central Europe, 1295–1345. Cambridge Studies in Medieval Life and Thought: Fourth Series.Cambridge University Press.ISBN 9780521450119.
  65. »Genuezskiye kolonii v Odesskoy oblasti – Biznes-portal Izmaila« Генуэзские колонии в Одесской области – Бизнес-портал Измаила[Genoese colonies in the Odesa region – Izmail's business portal] (v ruščini). 5. februar 2018. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 5. februarja 2018. Pridobljeno 17. novembra 2020.
  66. Plokhy, Serhii (2017).The Gates of Europe: A History of Ukraine. New York:Basic Books.ISBN 9780465050918.
  67. Radio Lemberg.»A History of Ukraine. Episode 33. The Crimean Khanate and Its Permanent Invasions of Ukraine«.radiolemberg.com. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 12. maja 2020. Pridobljeno 26. septembra 2019.
  68. Kizilov, Mikhail (2007).»Slaves, Money Lenders, and Prisoner Guards: The Jews and the Trade in Slaves and Captives in the Crimean Khanate«.Journal of Jewish Studies.58 (2): 189–210.doi:10.18647/2730/JJS-2007.ISSN 0022-2097.
  69. İnalcik, Halil (1979).»Servile Labour in the Ottoman Empire«. V Ascher, Abraham; Király, Béla K.; Halasi-Kun, Tibor (ur.).The Mutual Effects of the Islamic and Judeo-Christian Worlds: The East European Pattern. New York, NY: Brooklyn College Press. str. 25–43.ISBN 978-0-93088800-8. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 4. maja 2017.
  70. Subtelny, pp. 92–93
  71. Krupnytsky B. and Zhukovsky A.»Zaporizhia, The«.Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 16. decembra 2007.
  72. 12»Ukraine – The Cossacks«.Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 21. oktobra 2015.
  73. Matsuki, Eizo (2009).»The Crimean Tatars and their Russian-Captive Slaves«(PDF).econ.hit-u.ac.jp.Hitotsubashi University (Mediterranean Studies Group). Arhivirano izprvotnega spletišča(PDF) dne 5. junija 2013.
  74. »Poland«.Encyclopædia Britannica (fee required). Arhivirano izprvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.
  75. Subtelny, pp. 123–124
  76. Okinshevych, Lev; Arkadii Zhukovsky (1989).»Hetman state«.Encyclopedia of Ukraine. Zv. 2.
  77. 12Magocsi, Paul Robert (2010).A History of Ukraine: The Land and Its Peoples, Second Edition. Toronto:University of Toronto Press. str. 255–263.ISBN 9781442640856.
  78. Hardaway, Ashley (2011).Ukraine. US: Other Places Publishing. str. 98.ISBN 9781935850045.
  79. Makuch, Andrij; Zasenko, Oleksa Eliseyovich; Yerofeyev, Ivan Alekseyevich; Hajda, Lubomyr A.; Stebelsky, Ihor; Kryzhanivsky, Stepan Andriyovich (13. december 2023).»Ukraine under direct imperial Russian rule«.Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 11. decembra 2023.
  80. Remy, Johannes (Marec–junij 2007). »The Valuev Circular and Censorship of Ukrainian Publications in the Russian Empire (1863–1876): Intention and Practice«.Canadian Slavonic Papers.47 (1/2): 87–110.doi:10.1080/00085006.2007.11092432.JSTOR 40871165.S2CID 128680044.
  81. »The First Ukrainian Political Program: Mykhailo Drahomanov'sIntroduction to Hromadaurl«.www.ditext.com. Pridobljeno 26. marca 2021.
  82. »Shevchenko, Taras«.encyclopediaofukraine.com. Pridobljeno 1. novembra 2017.
  83. Magocsi, Paul Robert (16. julij 2018).The Roots of Ukrainian Nationalism: Galicia as Ukraine's Piedmont.University of Toronto Press.doi:10.3138/9781442682252.ISBN 9781442682252.S2CID 128063569.
  84. »Industrial Revolution | Key Facts«.Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 30. julija 2022.
  85. »On the industrial history of Ukraine«.European Route of Industrial Heritage. Pridobljeno 30. julija 2022.
  86. Satzewich, Vic (2002).The Ukrainian diaspora. London:Routledge. str. 26–48.ISBN 0-415-29658-7.OCLC 252946784.
  87. Münz, Rainer; Ohliger, Rainer (2003).Diasporas and Ethnic Migrants: German, Israel, and Post-Soviet Successor States in Comparative Perspective.Routledge. str. 164.ISBN 0-7146-5232-6 prekGoogle Books.
  88. Subtelny, Orest (2000).Ukraine: a history.University of Toronto Press. str. 262.ISBN 0-8020-8390-0 prekGoogle Books.
  89. Smele, Jonathan D. (2015).Historical Dictionary of the Russian Civil Wars, 1916–1926.Rowman & Littlefield. str. 476.ISBN 978-1-4422-5281-3 prekGoogle Books.
  90. Subtelny, Orest (2000).Ukraine: A History.University of Toronto Press. str. 340–344.ISBN 978-0-8020-8390-6.
  91. Nahylo, Bohdan (1999).The Ukrainian Resurgence. London: Hurst. str. 8.ISBN 9781850651680.OCLC 902410832.
  92. »Ukraine – World War I and the struggle for independence«.Encyclopædia Britannica. 20. maj 2023.
  93. »The Famine of 1920–1924«.The Norka – a German Colony in Russia. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 13. januarja 2015. Pridobljeno 4. marca 2015.
  94. »Famine of 1921–3«.Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 3. marca 2015.
  95. Timothy Snyder. (2003)The Causes of Ukrainian-Polish Ethnic Cleansing 1943, The Past and Present Society: Oxford University Press. p. 202
  96. Timothy Snyder. (2005).Sketches from a Secret War: A Polish Artist's Mission to Liberate Soviet Ukraine. New Haven: Yale University Press. pp. 32–33, 152–162
  97. Revyuk, Emil (8. julij 1931).»Polish Atrocities in Ukraine«.Svoboda Press prekGoogle Books.
  98. Skalmowski, Wojciech (8. julij 2003).For East is East: Liber Amicorum Wojciech Skalmowski. Peeters Publishers.ISBN 9789042912984 prek Google Books.
  99. Subtelny, p. 380
  100. Service, Robert (1997).A History of Twentieth-Century Russia. Cambridge, MA: Harvard University Press. str. 124–125.ISBN 0674403487.
  101. Christopher Gilley, 'The "Change of Signposts" in the Ukrainian emigration: Mykhailo Hrushevskyi and the Foreign Delegation of the Ukrainian Party of Socialist Revolutionaries',Jahrbücher für Geschichte Osteuropas, Vol. 54, 2006, No. 3, pp. 345–74
  102. »Ukraine remembers famine horror«.BBC News. 24. november 2007.
  103. Wheatcroft, Stephen G. (2007). »Agency and Terror: Yevdokimov and Mass Killing in Stalin's Great Terror«.Australian Journal of Politics and History.53 (1): 20–43.doi:10.1111/j.1467-8497.2007.00440.x.ISSN 0004-9522. Full text inEbsco. See also Robert Conquest,The Harvest of Sorrow: Soviet collectivization and the terror-famine (1986). Mark B. Tauger, "The 1932 Harvest and the Famine of 1933"Slavic Review, Vol. 50, No. 1 (Spring, 1991), pp. 70–89, notes the harvest was unusually poor.online in JSTOR;R. W. Davies, Mark B. Tauger,S. G. Wheatcroft, "Stalin, Grain Stocks and the Famine of 1932–1933",Slavic Review, Vol. 54, No. 3 (Autumn, 1995), pp. 642–657online in JSTOR; Michael Ellman. "Stalin and the Soviet famine of 1932–33 Revisited",Europe-Asia Studies, Volume 59, Issue 4 June 2007, pages 663–693.
  104. Wilson, p. 17
  105. Subtelny, p. 487
  106. »Treaty of Peace with Romania : February 10, 1947«.Avalon Project. Pridobljeno 25. septembra 2022.
  107. Roberts, p. 102
  108. Boshyk, p. 89
  109. 12»Ukraine – World War II and its aftermath«.Encyclopædia Britannica. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 27. februarja 2010. Pridobljeno 28. decembra 2007.
  110. Berkhoff, Karel Cornelis (april 2004).Harvest of despair: life and death in Ukraine under Nazi rule.Harvard University Press. str. 164.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  111. 12»World wars«.Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 20. decembra 2007.
  112. Subtelny, Orest (1988).Ukraine: A History. University of Toronto Press. str. 410.ISBN 9781442609914 prekGoogle Books.
  113. Vedeneev, Dmitry (7. marec 2015).»Військово-польова жандармерія - спеціальний орган Української повстанської армії«[Military Field Gendarmerie - special body of the Ukrainian Insurgent Army]. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 7. marca 2015. Pridobljeno 11. marca 2023.
  114. Snyder, Timothy (24. februar 2010).»A Fascist Hero in Democratic Kiev«.The New York Review of Books (v angleščini). Pridobljeno 11. marca 2023.
  115. Motyka, Grzegorz (2002). »Polska reakcja na działania UPA – skala i przebieg akcji odwetowych« [Polish reaction to the actions of the UPA – the scale and course of retaliation]. VMotyka, Grzegorz;Libionka, Dariusz (ur.).Antypolska Akcja OUN-UPA, 1943–1944, Fakty i Interpretacje[Anti-Polish Action OUN-UPA, 1943–1944, Facts and Interpretations](PDF). Warsaw:Instytut Pamięci Narodowej. Arhivirano izprvotnega spletišča(PDF) dne 19. avgusta 2014.
  116. Snyder, Timothy (2003).»The Causes of Ukrainian-Polish Ethnic Cleansing 1943«.Past & Present (179): 197–234.doi:10.1093/past/179.1.197.ISSN 0031-2746.JSTOR 3600827.
  117. Piotrowski pp. 352–354
  118. Weiner pp. 127–237
  119. Kalb, Marvin (21. september 2015).Imperial Gamble: Putin, Ukraine, and the New Cold War. Brookings Institution Press.ISBN 978-0-8157-2665-4.OCLC 1058866168.
  120. »Losses of the Ukrainian Nation, p. 2«.Peremoga.gov.ua (v ukrajinščini). Arhivirano izprvotnega spletišča dne 15. maja 2005. Pridobljeno 16. decembra 2007.
  121. Subtelny, p. 476
  122. Magocsi, p. 635
  123. »Ukrainian Insurgent Army«.Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 20. decembra 2007.
  124. Weinberg, p. 264
  125. Smale, Alison (27. januar 2014).»Shedding Light on a Vast Toll of Jews Killed Away From the Death Camps«.The New York Times. Pridobljeno 13. decembra 2023.
  126. 12»Losses of the Ukrainian Nation, p. 7«.Peremoga.gov.ua (v ukrajinščini). Arhivirano izprvotnega spletišča dne 15. maja 2005. Pridobljeno 16. decembra 2007.
  127. Overy, p. 518
  128. 12Кривошеев Г. Ф.,Россия и СССР в войнах XX века: потери вооруженных сил. Статистическое исследование (Krivosheev G. F.,Russia and the USSR in the wars of the 20th century: losses of the Armed Forces. A Statistical Study)(rusko)
  129. »Вихідні та святкові дні 2022 року в Україні/Holidays 2022 in Ukraine«.Consulate General of Ukraine in New York (v ukrajinščini). 29. december 2021. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 4. avgusta 2022. Pridobljeno 31. julija 2022.
  130. Етнокультурна динаміка та регіональні ідентичності Півдня та Сходу України в 1991—2013 рр.
  131. »Динамика численности этнических украинцев в УССР: на основе итогов Всесоюзных переписей населения 1959 г., 1970 г. и 1979 г.«.Arhivirano iz spletišča dne 29. junija 2024. Pridobljeno 2. oktobra 2024.
  132. »Ukraine: World War II and its aftermath«.Encyclopædia Britannica (fee required). Arhivirano izprvotnega spletišča dne 29. septembra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.
  133. Stanislav Kulčitski (1. oktober 2004).»Демографічні втрати України в хх столітті« (v ukrajinščini). Kijev: Dzerkalo tižnja. Pridobljeno 20. januarja 2021.[mrtva povezava]
  134. »Activities of the Member States – Ukraine«. United Nations. Pridobljeno 17. januarja 2011.
  135. »United Nations«. U.S. Department of State. Pridobljeno 22. septembra 2014.Voting procedures and the veto power of permanent members of the Security Council were finalized at theYalta Conference in 1945 when Roosevelt and Stalin agreed that the veto would not prevent discussions by the Security Council. Roosevelt agreed to General Assembly membership for Ukraine and Byelorussia while reserving the right, which was never exercised, to seek two more votes for the United States.
  136. »United Nations«. U.S. Department of State. Pridobljeno 22. septembra 2014.Voting procedures and the veto power of permanent members of the Security Council were finalized at the Yalta Conference in 1945 when Roosevelt and Stalin agreed that the veto would not prevent discussions by the Security Council. In April 1945, new U.S. President Truman agreed to General Assembly membership for Ukraine and Byelorussia while reserving the right, which was never exercised, to seek two more votes for the United States.
  137. Malynovska, Olena (14. junij 2006).»Migration and migration policy in Ukraine«. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 23. septembra 2013.
  138. »The Transfer of Crimea to Ukraine«. International Committee for Crimea. Julij 2005. Pridobljeno 25. marca 2007.
  139. Cook, Bernard A.; Cook, Bernard Anthony (2001).Europe Since 1945: An Encyclopedia (v angleščini). Taylor & Francis.ISBN 978-0-8153-4058-4.
  140. »Ukraine – The last years of Stalin's rule«.Encyclopædia Britannica (fee required). Arhivirano izprvotnega spletišča dne 15. januarja 2008. Pridobljeno 28. decembra 2007.
  141. Magocsi, p. 644
  142. Magocsi, 1996, p. 704
  143. Remy, Johannes (1996).»'Sombre anniversary' of worst nuclear disaster in history – Chernobyl: 10th anniversary«.UN Chronicle. Find articles. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 28. junija 2012. Pridobljeno 16. decembra 2007.
  144. Geller, Mikhail (1991).Седьмой секретарь: Блеск и нищета Михаила Горбачева (1st Russian izd.). London. str. 352=356.ISBN 1-870128-72-9.OCLC 24243579.
  145. »Declaration of State Sovereignty of Ukraine«.Verkhovna Rada of Ukraine. 16. julij 1990. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.
  146. »Verkhovna Rada of Ukraine Resolution On Declaration of Independence of Ukraine«.Verkhovna Rada of Ukraine. 24. avgust 1991. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 30. septembra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.
  147. Nohlen & Stöver, p1985
  148. »Soviet Leaders Recall 'Inevitable' Breakup Of Soviet Union«.RadioFreeEurope. 8. december 2006. Pridobljeno 12. septembra 2007.
  149. Лащенко, Олександр (26. november 2020).»"Україні не потрібно виходити із СНД – вона ніколи не була і не є зараз членом цієї структури"«.Радіо Свобода.
  150. Solodkov, Artem (27. december 2021).»Период распада: последний декабрь Союза. 26 декабря 1991 года«.РБК (v ruščini). Pridobljeno 11. marca 2023.
  151. 123Sutela, Pekka.»The Underachiever: Ukraine's Economy Since 1991«.Carnegie Endowment for International Peace (v angleščini). Pridobljeno 3. avgusta 2022.
  152. Shen, p. 41
  153. »Ukrainian GDP (PPP)«.World Economic Outlook Database, October 2007.International Monetary Fund (IMF). Pridobljeno 10. marca 2008.
  154. »Can Ukraine Avert a Financial Meltdown?«.World Bank. Junij 1998. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 12. julija 2000. Pridobljeno 16. decembra 2007.
  155. Figliuoli, Lorenzo; Lissovolik, Bogdan (31. avgust 2002).»The IMF and Ukraine: What Really Happened«.International Monetary Fund. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 17. oktobra 2002. Pridobljeno 16. decembra 2007.
  156. »Дефолт 1998 года: 10 лет спустя«.ukraine.segodnya.ua (v ruščini). 11. julij 2022. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 4. avgusta 2022. Pridobljeno 4. avgusta 2022.
  157. »War to cause Ukraine economy to shrink nearly a third this year – EBRD report – Ukraine«.ReliefWeb (v angleščini). 10. maj 2022. Pridobljeno 3. avgusta 2022.
  158. Dickinson, Peter (19. junij 2021).»Ukraine's choice: corruption or growth«.Atlantic Council (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. avgusta 2022.
  159. Aslund, Anders; Aslund, Anders (Autumn 1995).»Eurasia Letter: Ukraine's Turnaround«.Foreign Policy.100 (100): 125–143.doi:10.2307/1149308.JSTOR 1149308.
  160. Mykhnenko, Vlad (15. marec 2020).»Causes and Consequences of the War in Eastern Ukraine: An Economic Geography Perspective«.Europe-Asia Studies.72 (3): 528–560.doi:10.1080/09668136.2019.1684447.ISSN 0966-8136.S2CID 214438848.
  161. Ludvigsson, Jonas F.; Loboda, Andrii (Julij 2022).»Systematic review of health and disease in Ukrainian children highlights poor child health and challenges for those treating refugees«.Acta Paediatrica (v angleščini).111 (7): 1341–1353.doi:10.1111/apa.16370.ISSN 0803-5253.PMC 9324783.PMID 35466444.
  162. »Impact of war on the dynamics of COVID-19 in Ukraine - Ukraine«.reliefweb.int (v angleščini). 17. april 2022. Pridobljeno 4. avgusta 2022.
  163. Shevel, Oxana (1. september 2015).»The parliamentary elections in Ukraine, October 2014«.Electoral Studies (v angleščini).39: 159–163.doi:10.1016/j.electstud.2015.03.015.ISSN 0261-3794.
  164. Kuzio, Taras (1. oktober 2005).»Neither East Nor West: Ukraine's Security Policy Under Kuchma«.Problems of Post-Communism.52 (5): 59–68.doi:10.1080/10758216.2005.11052215.ISSN 1075-8216.S2CID 157151441.
  165. »"Хунта" и "террористы": война слов Москвы и Киева«.BBC News Русская служба (v ruščini). 25. april 2014. Pridobljeno 4. avgusta 2022.
  166. »Putin accuses US of orchestrating 2014 'coup' in Ukraine«.Al Jazeera. 22. junij 2021. Pridobljeno 3. marca 2022.
  167. »The Maidan in 2014 is a coup d'etat: a review of Italian and German pro-Russian media« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2022.
  168. Kuzio, Taras (4. maj 2018).»Euromaidan revolution, Crimea and Russia–Ukraine war: why it is time for a review of Ukrainian–Russian studies«.Eurasian Geography and Economics.59 (3–4): 529–553.doi:10.1080/15387216.2019.1571428.ISSN 1538-7216.S2CID 159414642.
  169. Hosaka, Sanshiro (3. julij 2019).»Putin the 'Peacemaker'?—Russian Reflexive Control During the 2014 August Invasion of Ukraine«.The Journal of Slavic Military Studies (v angleščini).32 (3): 324–346.doi:10.1080/13518046.2019.1646950.ISSN 1351-8046.S2CID 210591255.
  170. Potočňák, Adam; Mares, Miroslav (16. maj 2022).»Donbas Conflict: How Russia's Trojan Horse Failed and Forced Moscow to Alter Its Strategy«.Problems of Post-Communism.70 (4): 341–351.doi:10.1080/10758216.2022.2066005.ISSN 1075-8216.S2CID 248838806.
  171. Lock, Samantha; Singh, Maanvi; Oladipo, Gloria; Michael, Chris; Jones, Sam (24. februar 2022).»Ukraine-Russia crisis live news: Putin declares operation to 'demilitarise' Ukraine – latest updates«.The Guardian (v britanski angleščini).ISSN 0261-3077. Pridobljeno 24. februarja 2022.
  172. Lonas, Lexi (12. maj 2022).»5 ways Russia has failed in its invasion«.The Hill (v ameriški angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2022.
  173. Gutiérrez, Pablo; Kirk, Ashley.»A year of war: how Russian forces have been pushed back in Ukraine«.the Guardian.
  174. »Ukraine Country Report«.EU-LISTCO (v angleščini). 11. december 2019. Pridobljeno 4. avgusta 2022.
  175. »EU awards Ukraine and Moldova candidate status«.BBC News (v britanski angleščini). 23. junij 2022. Pridobljeno 4. avgusta 2022.
  176. »Top Ukrainian officials quit in anti-corruption drive«.BBC News (v britanski angleščini). 24. januar 2023. Pridobljeno 25. januarja 2023.
  177. »Ukraine«.The World Factbook. CIA. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 9. julija 2016. Pridobljeno 8. junija 2014.
  178. Tabuchi, Hiroko (2. marec 2022).»Before Invasion, Ukraine's Lithium Wealth Was Drawing Global Attention«.The New York Times (v ameriški angleščini).ISSN 0362-4331. Pridobljeno 3. marca 2022.
  179. 12»Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.
  180. Nature, Preferred by.»Ukraine Timber Risk Profile«.NEPCon - Preferred by Nature (v angleščini). Arhivirano izprvotnega spletišča dne 26. novembra 2020. Pridobljeno 3. marca 2022.
  181. Overview of soil conditions of arable land in Ukraine – Study case for steppe and forest-steppe zones.Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (v angleščini). 2020.doi:10.4060/ca7761en.ISBN 978-92-5-132215-4. Pridobljeno 7. marca 2022.
  182. »Ukraine invasion: rapid overview of environmental issues«.CEOBS (v britanski angleščini). 25. februar 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.
  183. Bank, World (Januar 2016).»Ukraine Country Environmental Analysis«.World Bank (v ameriški angleščini).
  184. »Water, sanitation and hygiene (WASH)«.www.unicef.org (v angleščini). Arhivirano izprvotnega spletišča dne 3. marca 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.
  185. »Environmental issues in Ukraine«. Naturvernforbundet. 16. julij 2017. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 6. marca 2022. Pridobljeno 22. aprila 2022.
  186. »Ukraine«.Country Pasture/Forage Resource Profiles. Food and Agriculture Organization. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 6. oktobra 2016. Pridobljeno 8. avgusta 2016.
  187. 1234»Ukraine – Climate«.Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 20. oktobra 2015.
  188. Didovets, Iulii; Krysanova, Valentina; Hattermann, Fred Fokko; del Rocío Rivas López, María; Snizhko, Sergiy; Müller Schmied, Hannes (1. december 2020).»Climate change impact on water availability of main river basins in Ukraine«.Journal of Hydrology: Regional Studies (v angleščini).32: 100761.doi:10.1016/j.ejrh.2020.100761.ISSN 2214-5818.
  189. »World Bank Climate Change Knowledge Portal«.climateknowledgeportal.worldbank.org (v angleščini).
  190. Dinerstein, Eric; in sod. (2017).»An Ecoregion-Based Approach to Protecting Half the Terrestrial Realm«.BioScience.67 (6): 534–545.doi:10.1093/biosci/bix014.ISSN 0006-3568.PMC 5451287.PMID 28608869.
  191. 12Shvidenko, Anatoly; Buksha, Igor; Krakovska, Svitlana; Lakyda, Petro (30. junij 2017).»Vulnerability of Ukrainian Forests to Climate Change«.Sustainability.9 (7): 1152.doi:10.3390/su9071152.eISSN 2071-1050.ISSN 2071-1050.
  192. Council of Europe. Conference (1. januar 2001).Conference Sur la Conservation Et Le Suivi de la Diversite Biologique Et Paysagere en Ukraine. Council of Europe. str. 78–.ISBN 9789287146458.OCLC 1056440382.
  193. »Welcome to State of The Environment in Ukraine«. The Ministry for Environmental Protection and Nuclear Safety of Ukraine. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 7. julija 2009. Pridobljeno 21. oktobra 2013.
  194. »The List of Wetlands of International Importance«(PDF).Ukraine. Ramsar Organization. 11. oktober 2013. Pridobljeno 21. oktobra 2013.
  195. »National planning tool for the implementation of the Ramsar Convention on Wetlands«(PDF). Ramsar organization. 2002. Pridobljeno 21. oktobra 2013.
  196. Choudhry, Sujit (2018).Semi-presidentialism and Inclusive Governance in Ukraine Reflections for Constitutional Reform(PDF). Stockholm: International Institute for Democracy and Electoral Assistance. str. 16.ISBN 978-91-7671-154-5.OCLC 1038616889.
  197. 12Ukraine celebrating 20th anniversary of Constitution, UNIAN (28 June 2016)
  198. Yulia Tymoshenko Goes On Trial A Day Before Constitution Day, Eurasia Daily Monitor (30 July 2011)
  199. 1996: THE YEAR IN REVIEWArhivirano 2016-03-03 naWayback Machine., The Ukrainian Weekly (29 December 1996)
  200. »General Articles about Ukraine«.Government Portal. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 20. januarja 2008. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  201. »Verkhovna Rada of Ukraine«. Vrhovna rada Ukrajine. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 23. decembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  202. »Constitution of Ukraine«.Wikisource. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  203. Черноватий Л. М.Практичний курс англійської мови. 4-й курс.: Підручник для ВНЗ. Нова Книга. str. 24–.ISBN 9789663821757.
  204. Freedom House (13. september 2004).Nations in Transit 2004: Democratization in East Central Europe and Eurasia. Rowman & Littlefield Publishers. str. 639–.ISBN 978-1-4617-3141-2.OCLC 828424860.
  205. 12»The history of the Armed Forces of Ukraine«. Ministry of Defence of Ukraine. Pridobljeno 5. julija 2008.
  206. »Ukraine Special Weapons«. GlobalSecurity.org. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  207. »White Book 2006«(PDF). Ministry of Defence of Ukraine. Arhivirano izprvotnega spletišča(PDF) dne 8. novembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  208. Walters, Alex.»In numbers: How does Ukraine's military stack up against Russia?«.Forces Network.
  209. »Putin signs documents to illegally annex four Ukrainian regions, in drastic escalation of Russia's war«.The Globe and Mail (v angleščini). 30. september 2022. Pridobljeno 5. maja 2023.
  210. »Resolution adopted by the General Assembly on 12 October 2022«.un.org. United Nations. 12. oktober 2022. Pridobljeno 26. februarja 2024.
  211. Welle (www.dw.com), Deutsche.»Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«.DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
  212. Bohdan Ben (25. september 2020).»Why Is Ukraine Poor? Look To The Culture Of Poverty«.VoxUkraine. Pridobljeno 4. marca 2021.
  213. »Ukraine«.Transparency International (v angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
  214. »World Economic Outlook Database, April 2021«.IMF.org. International Monetary Fund. Pridobljeno 17. aprila 2020.
  215. »Ukraine economy could shrink by up to 35% in 2022, says IMF«.the Guardian (v angleščini). 14. marec 2022. Pridobljeno 24. marca 2022.
  216. Jaroslav Romanchuk (29. december 2021).»Ukrainian Economy in 2021: Procrastination Without Innovation«. Kyiv Post. Pridobljeno 27. januarja 2022.
  217. »UAH to EUR Exchange Rate History for 2021«.exchange-rates.org. Pridobljeno 13. aprila 2024.
  218. »Poverty headcount ratio at national poverty lines (% of population) – Ukraine | Data«.data.worldbank.org. Pridobljeno 17. aprila 2021.
  219. »Unemployment, total (% of total labor force) (national estimate) – Ukraine | Data«.data.worldbank.org. Pridobljeno 17. aprila 2021.
  220. Lyubomyr Shavalyuk (10. oktober 2019).»Where Ukraine's middle class is and how it can develop«.The Ukrainian Week. Pridobljeno 6. novembra 2020.
  221. »Ukraine Government Debt: % of GDP«.CEIC. Pridobljeno 17. aprila 2021.
  222. Welle (www.dw.com), Deutsche.»Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«.DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
  223. 12Welle (www.dw.com), Deutsche.»Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«.DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
  224. »Statistics of Launches of Ukrainian LV«.www.nkau.gov.ua. State Space Agency of Ukraine. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 10. decembra 2018. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  225. »Missile defence, NATO: Ukraine's tough call«. Business Ukraine. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 21. novembra 2008. Pridobljeno 5. julija 2008.
  226. »Ukraine Special Weapons«.The Nuclear Information Project. Pridobljeno 5. julija 2008.
  227. UNWTO World Tourism Barometer, volume 6,UNWTO (June 2008)
  228. Tourism takes a nosedive in Crimea bbc.co.uk, accessed 29 December 2015
  229. 12FOOD OUTLOOK - BIANNUAL REPORT ON GLOBAL FOOD MARKETS : november 2021. [S.l.]: Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo. 2022.ISBN 978-92-5-135248-9.OCLC 1291390883.
  230. »Ukraine economy could shrink by up to 35% in 2022, says IMF«.the Guardian (v angleščini). 14. marec 2022. Pridobljeno 24. marca 2022.
  231. »Судоходная компания Укрферри. Морские паромные перевозки на Черном Море между Украиной, Грузией, Турцией и Болгарией«. Ukrferry.com. Pridobljeno 30. decembra 2010.
  232. »Киевскую дамбу может разрушить только метеорит или война — Эксперт«.www.segodnya.ua. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 19. februarja 2012. Pridobljeno 23. aprila 2022.
  233. »Ukraine - Resources and power| Britannica«.www.britannica.com.
  234. »Transportation in Ukraine«.U.S. Government Printing Office. Pridobljeno 22. decembra 2007.
  235. "Ukraine International Airlines."
  236. "Contact Ukraine International AirlinesArhivirano 2017-12-14 naWayback Machine.." Ukraine International Airlines. Retrieved on 21 June 2010. "ADDRESS: UKRAINE INTERNATIONAL AIRLINES 201-203, Kharkivske Road, Kyiv, 02121, Ukraine"
  237. »Ukraine International Airlines launches direct Kyiv–New York flights«.KyivPost. 6. junij 2014. Pridobljeno 24. aprila 2015.
  238. Liu, Jim (29. november 2017).»Ukraine International plans Toronto launch in June 2018«.Routesonline. Pridobljeno 29. novembra 2017.
  239. »Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.
  240. »The paradox threatening Ukraine's post-coal future«.openDemocracy (v angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.
  241. »Ukraine - Countries & Regions«.IEA (v britanski angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.
  242. »Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.
  243. »Fossil-Fuel Subsidies in the EU's Eastern Partner Countries : Estimates and Recent Policy Developments«.OECD (v angleščini). Pridobljeno 1. marca 2022.
  244. »Westinghouse and Ukraine's Energoatom Extend Long-term Nuclear Fuel Contract«.11 April 2014. Westinghouse. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 11. aprila 2014. Pridobljeno 15. aprila 2014.
  245. »Russian gas transit via Ukraine fell 25% in 2021«.Reuters (v angleščini). Reuters. 4. januar 2022. Pridobljeno 26. februarja 2022.
  246. Mazneva, Elena.»Ukraine Gas Transit Uninterrupted Amid Local Pipe-Damage Reports«.BloombergQuint (v angleščini). Arhivirano izprvotnega spletišča dne 27. februarja 2022. Pridobljeno 27. februarja 2022.
  247. Lock, Samantha (27. februar 2022).»Russia-Ukraine latest news: missile strikes on oil facilities reported as some Russian banks cut off from Swift system – live«.The Guardian (v britanski angleščini).ISSN 0261-3077. Pridobljeno 27. februarja 2022.
  248. Taylor, Kira (26. februar 2022).»Ukraine's energy system coping but risks major damage as war continues«.www.euractiv.com (v britanski angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.
  249. »Ukraine joins European power grid, ending its dependence on Russia«.CBS News. Št. 16 March 2022. Associated Press. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 16. marca 2022. Pridobljeno 23. marca 2022.
  250. »Continental Europe successful synchronisation with Ukraine and Moldova power systems«. ENTSO-E. 16. marec 2022. Pridobljeno 17. marca 2022.
  251. 12»Could Russia shut down the internet in Ukraine?«.the Guardian (v angleščini). 1. marec 2022. Pridobljeno 15. marca 2022.
  252. Davies, Pascale (11. marec 2022).»Ukraine's tech companies are finding ways to help those fleeing war«.euronews (v angleščini). Pridobljeno 15. marca 2022.
  253. Journal, Sam Schechner | Photographs by Justyna Mielnikiewicz/MAPS for The Wall Street (2. marec 2022).»Ukraine's Vital Tech Industry Carries On Amid Russian Invasion«.Wall Street Journal (v ameriški angleščini).ISSN 0099-9660. Pridobljeno 15. marca 2022.
  254. »State Department of Ukraine on Religious«.2003 Statistical report. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 4. decembra 2004. Pridobljeno 27. januarja 2008.
  255. Lysenko, Tatiana (2014).The Price of Freedom. Lulu Publishing Services. str. 4.ISBN 978-1483405759.
  256. »Interwar Soviet Ukraine«.Encyclopædia Britannica. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 18. aprila 2008. Pridobljeno 12. septembra 2007.In all, some four-fifths of the Ukrainian cultural elite was repressed or perished in the course of the 1930s
  257. »UNESCO – Petrykivka decorative painting as a phenomenon of the Ukrainian ornamental folk art«.ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.
  258. »UNESCO – Tradition of Kosiv painted ceramics«.ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.
  259. »UNESCO – Cossack's songs of Dnipropetrovsk Region«.ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.
  260. Centre, UNESCO World Heritage.»Ukraine – UNESCO World Heritage Convention«.UNESCO World Heritage Centre (v angleščini). Pridobljeno 6. aprila 2023.
  261. »Unesco adds Ukrainian city of Odesa to World Heritage List of endangered sites«.The Art Newspaper – International art news and events. 2. februar 2023. Pridobljeno 6. aprila 2023.
  262. »Про затвердження Порядку ведення Національного переліку елементів нематеріальної культурної спадщини України«.Офіційний вебпортал парламенту України (v ukrajinščini). Pridobljeno 1. februarja 2023.
  263. »Національний перелік елементів нематеріальної культурної спадщини України«.mcip.gov.ua (v ukrajinščini). 23. februar 2024. Pridobljeno 24. marca 2024.

Viri

[uredi |uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi:Ukrajina

Zunanje povezave

[uredi |uredi kodo]
Poglejte si besedoukrajina v Wikislovarju, prostem slovarju.
Azijske države, z manjšim delom ozemlja v Evropi
1 Imaodvisna ozemlja ali podobna ozemlja zunaj Evrope.2Delno priznana država.
Članice
Partnerske države
Članice
Zastava Skupnosti
Pridružene članice
Nekdanje članice
Mednarodno
Nacionalno
Geografsko
Umetniki
Ljudje
Drugo
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ukrajina&oldid=6541206«
Kategorije:
Skrite kategorije:

[8]ページ先頭

©2009-2025 Movatter.jp