Tyndallov pojav (tudiTyndallovo sipanje) jeprožnosipanje svetlobe zaradikoloidnih delcev ali delcev vsuspenziji. Podoben jeRayleighovemu sipanju, glede na to, da jejakost sipane svetlobe odvisna od četrte potencefrekvence, zaradi česar se modra svetloba bolj razprši kot pa rdeča svetloba.
Vsakodnevna primera Tyndallovega pojava so modriizpušni plini, nastalih zaradinotranjega zgorevanjadvotaktnih motorjev primotornih kolesih, tercigaretni dim. Pojav je praktično izrabljen za določanje velikosti in gostote koloidnih delcev, priživalih, kot soplazilci indvoživke, pa je pomemben za nastanek zelene ali modre barvekože. Modra barvaoči pri človeku je prav tako delno posledica Tyndallovega pojava.
Pojav je poimenovan po irskem fizikuJohnu Tyndallu.
Osnovo za razlikovanje med Tyndallovim in Rayleighovim sipanjem predstavljajo sami delci: pri prvem se namreč svetloba razprši zaradi koloidnih delcev ali delcev v suspenziji, pri drugem pa zaradi delcev, ki so mnogo manjši odvalovne dolžine svetlobeλ, kot soatomi inmolekule.
Velikost koloidnih in drugih podobnih delcev je blizu območja valovne dolžine svetlobe in je tako mnogo večja od velikosti atomov in molekul. Glede na enačbo jakosti Rayleighovega sipanja je Tyndallovo sipanje veliko močnejše kot pa prvo, saj je jakost odvisna od šeste potence premera delca. Za Tyndallovo sipanje sicer ne obstaja ekvivalentna enačba, vendar se lahko pojav ob privzetku, da so koloidni delci okrogli, matematično analizira v okviruMiejeve teorije, ko dopušča velikost delcev blizu območja valovne dolžine svetlobe.
Pri Tyndallovem pojavu se modra svetloba bolj razprši kot pa rdeča svetloba, kar je posledica odvisnosti od frekvence valovanja. Analogen pojav je prisoten pri dolgovalovnih sevanjih, kot soradijski valovi, ki lahko prehajajo skozi stene zgradb, medtem ko se kratkovalovna sevanja ustavijo in odbijejo od sten.
Izraz se včasih uporablja za sipanje svetlobe zaradi makroskopskih delcev, kot je prah v zraku, vendar je pojav bolj primerno poimenovato kotodbojvalovanja, saj postanje delci med procesom dobro vidni.
Tudi modra barvaoči oz.šarenice (irisa) nastane zaradi Tyndallovega pojava. V danem primeru je v šarenici prisotno le majhno številomelanocitov in majhne količinemelanina: le-ta absorbira svetlobo, kar praktično onemogoči pojav, zaradi česar so posledično oči črne ali rjave barve. V odsotnosti melanina je šarenica prepustna za svetlobo. Slednja se odbije od zadnjega pigmentnega epitelija šarenice, med potovanjem skozi stromo šarenica pa se svetloba tako sipa, kar je vidno kot modra barva. Svetlobo z daljšo valovno dolžino (kot je rdeča svetloba) seveda absorbirajo zadnje plasti šarenice. Modra barva oči je tipičen primerstrukturnega obarvanja in ni posledica nekega določenegapigmenta.
Tyndallov pojav predstavlja osnovo za delovanjeoptičnega detektorja dima. Le-ta ima vgrajeni vir svetlobe terfotodiodo ali drug fotoelektrični senzor, ki je postavljen pod določenim kotom od žarka svetlobe. V primeru odsotnosti dima potuje žarek v normalni ravni črti mimo senzorja. V primeru prisotnostidima delci povzročijo sipanje svetlobe, kar zazna senzor in tako sproži alarm.
Pojav se izrablja tudi voftalmologiji pri diferencialni diagnostiki. Če se pri preiskavi zbiomikroskopom pojavi močno sipanje svetlobe v notranjostiočesa, je Tyndallov pojav pozitiven. To pomeni, da so vsteklovini (tekoča snov v očesu) prisotni delci, npr.beljakovina, ki se lahko kopičijo zaradivnetnih procesov v sosednjihtkivih.
Tyndallov pojav se komercialno izrablja za določanje velikosti in gostote koloidnih delcev, npr. vultramikroskopu innefelometru. Modro barvostekla lahko dosežemo tudi z dodatkom določenihmineralov, zmletih v fin prah, kot sonatrijev heksafluoroaluminat (Na3AlF6) oz. kriolit terkalcijev fosfat.
Ob kombinaciji odboja svetlobe odiridofor in sipanja svetlobe zaradi biokromov, ki se nahajajo v povrhnje ležečihkromatoforah, lahko nekatereživali, kot soplazilci indvoživke, ustvarijo zeleno ali svetlo modro barvokože.[1]
