Trubadur (ital. Il trovatore) je opera v štirih dejanjih (osmih slikah)italijanskegaskladateljaGiuseppeja Verdija. Besedilo je napisalSalvatore Cammarano po igriEl Trovador (1836)španskegadramatikaAntonia Garcie Gutierreza. Zaradi nenadne smrti prvega libretista je delo po njegovih osnutkih in skicah dokončalLeone Emanuele Bardare. Večinoma se libreto označuje kot slab zaradi svoje nejasnosti. Krstna predstava je bila vrimskem gledališču Teatro Apollo19. januarja1853. Uspeh opere je bilo eno samo zmagoslavje, saj v njej prevladujejo melodično izjemno bogate melodije. Zaradi nepopisnega navdušenja so morali v celoti ponoviti tretje in četrto dejanje. Nekateri kritiki so označili novo opero kot nebeško. Najbolj znana odlomka iz opere sta nedvomnozbor ciganov iz prve slike drugega dejanja ter Manricova strettaDi quella pira, l'orrendo foco iz druge slike tretjega dejanja. Slednjo večinoma tenoristi pojejo s končnima visokima c-jema, vendar pa je skladatelj v partituri previdel »le« a (ton in pol nižje). Za premiero leta1857 vParizu je Verdi, kot je bila tedaj navada, napisal balet, ki ga je vstavil neposredno za zborom vojakov. VLjubljani je bila prva izvedba Trubadurja18. aprila1860 v izvedbi italijanske operne družbe.
Zgodba se dogaja na začetku 15. stoletja vŠpaniji.
Na gradu grofa Lune.
Ferrando pripoveduje zbranim služabnikom in vojščakom zgodbo o očetu grofa Lune, ki je pred leti ukazal sežgati staro ciganko. Medtem, ko je gorela na grmadi, je ukradla njena hči Azucena, ki je bila priča materine smrti, grofovega sina in ga vrgla, da bi maščevala materino smrt, v ogenj. Česar pa Ferrando ne ve, je dejstvo, da je Azucena prepozno spoznala usodno zmoto: namesto grofovega je dala vplen plamenom lastnega sina. Grofiča je odnesla s seboj v gore in ga vzgajala pod imenom Manrico kot svojega lastnega otroka. Njen namen pri tem je bil, da bi postal nekoč maščevalec njene matere. Stari grof Luna je imel še drugega sina. Ko je ta dorasel, si je prizadeval najti morilko svojega brata. Nesrečno naključje pa hoče, da se nepoznana srečata kot tekmeca za ljubezen plemkinje Leonore, in sicer grof Luna in »cigankin sin«, trubadur Manrico.
Vrt pri knežji palači.
Leonora razkrije svoji zaupnici Ines, kako je vzljubila Manrica. Medtem, ko ji poje trubadur serenado, pride njegov tekmec grof Luna in ga zasači. Le s težavo se posreči Leonori, da prepreči krvav dvoboj med njima.
V ciganskem taboru.
Manrico se je povrnil v gore k Azuceni. Vsa prežeta maščevalnosti mu ta razodene skrivnost njegovega rojstva in smrt njene matere. V mrzlici izda, kdo je Manrico in ko jo ta zgrožen roti, naj mu pove vse, se mu izvije z zatrdilom, da je vendarle njen sin in mora kot tak biti njen maščevalec. V tem prijezdi sel, ki mu naznani, da je Leonora, v dobri veri, da je grof Luna usmrtil Manrica, odšla v samostan in da je prav zdaj na tem, da prejme posvetitev.
Samostanski vrt.
Z divjo naglico prihiti Manrico s svojimi jezdeci v samostan ravno v trenutku, ko hoče grof Luna s pomočjo vojščakov ugrabiti Leonoro. Manricu se posreči, da mu jo iztrga in jo odpelje s seboj.
Tabor grofa Lune.
Azucena se potika brez cilja po kraju, pri tem jo najdejo grofovi vojščaki in jo odpeljejo kot svojo jetnico.
Soba na gradu Castellorju, kamor je pripeljal Manrico Leonoro.
S pomočjo svojih ljudi je utrdil grad zoper napade grofa Lune. Toda sreča mu je nemila, sovražniki ga ujamejo, odpeljejo v ječo in ga zaprejo skupaj z Azuceno.
Pred ječo.
Leonora tvega zadnji, obupni korak za Manricovo rešitev: vrže se grofu Luni k nogam in mu obljubi, da bo postala njegova, pod pogojem, da bo dal Manricu prostost. Ko ji grof to obljubi, popije Leonora skrivajstrup, ki ga ima v prstanu in pohiti v ječo k Manricu, da bi mu oznanila svobodo in umrla v njegovem objemu.
Ječa.
Raztogoten nad to prevaro ukaže Luna odvesti Manrica na morišče. Ko Manrico umre pod sekiro, Azucena zakriči grofu skrivnost v obraz: »Bil je tvoj rodni brat! — Maščevana si, mati!«
| Mednarodno | |
|---|---|
| Nacionalno | |
| Drugo | |
