 Panova piščal
|
Trstenke,panova piščal ali siringa (grškosyrinx) so glasbilo, ki temelji na akustični resonanci. Sestavljene so iz več cevi, ki se postopoma večajo (in občasno z obodom). Različne vrste trstenk so že dolgo priljubljene kot ljudsko glasbilo. Cevi so običajno izdelane izbambusa,navadnega trstikovca (Arundo donax) ali lokalnih trsov, pa tudi iz lesa, plastike, kovine in slonovine.Na Slovenskem poznamo več imentrsténke, trstovínke, trstovinske orglice, večina se nanaša na trstiko, iz katere je glasbilo narejeno.
Nastanek siringe ali panove piščali je povezan sPanom, grškim bogom pastirjev in plodnosti čred. Zgodba pravi, da je bil Pan rojen vArkadiji na gori Likejon, imel je človeški trup, a kozje noge, rep, brado in rogove. Druga legenda pripoveduje, da se je zaljubil vnimfo Siringo, toda v begu pred njim se je spremenila v trstiko, iz katere je užaloščeni Pan urezal piščal.[1]Del grškega življenja in bistvena sestavina vseh javnih verskih obredov, gostij in družabnih prireditev je bilaglasba. Pomembnejši glasbili sta bililira inpiščal. Lira je veljala za glasbilo višjih slojev, piščal pa je bila povezana zDionizovim kultom.
Siringo ali panovo piščal je sestavljalo sedem med seboj povezanih piščali (lahko jih je bilo tudi več ali manj). Vanje so pihali brez ustnika. V stari Grčiji so bile piščali enako dolge, uglaševali so jih s čepki znotraj cevi; siringo poznamo iz upodobitev v likovni umetnosti in je bilaetruščanska inrimska različica.[2]
Zunaj Evrope so podobne piščali našli v južni Ameriki, na Kitajskem, v Polineziji in drugod. Izdelane so iz trstike, bambusa, lesa, kovine ali drugih snovi. Najstarejše slikovno pričevanje o trstenkah v Sloveniji imamo navaški situli iz starejšeželezne dobe. Danes je prevladalo mnenje, da so bile trstenke predvsem značilno pastirsko glasbilo. Na Slovenskem so jih največ izdelovali na vzhodnem delu, in sicer v okoliciPtuja, vHalozah, naDolenjskem, pa tudi vPrekmurju,Porabju in naKoroškem.
Na oltarju iz Celeje so upodobljeni vrč, daritvena posodica ter glasbila. Med glasbili je poleg činel in frigijske dvojne piščali tudi panova piščal (2. ali 3. stoletje, Pokrajinski muzej v Celju).
Cevi trstenk so na enem koncu zaprte, pri čemer se stalni val odbija in daje ton, ki je za oktavo nižji od tistega, ki ga proizvaja odprta cev enakega obsega. V tradicionalnem južnoameriškem slogu so cevi natančno nastavljene tako, da dajo majhne kamenčke ali suho koruzno zrno v dno cevi, da se pravilno prilagodijo. Sodobni ustvarjalci ukrivljenih romunskih trstenk uporabljajo vosek (običajnočebelji vosek), da se prilagajajo novim glasbilom. Za vgradnjo ali odstranjevanje voska uporabljamo posebno orodje. Prav tako se uporabljajopluta in gumijasti zamaški, da se cevi enostavno in hitro prilagajajo.
Trstenke so pihalo. Zvok nastane zaradi vibracij zračnega toka, ki piha čez odprtino na koncu resonančne cevi. Dolžina cevi določa osnovno frekvenco. Pretiran harmonični register je blizu 12-tega nad temeljnim cilindričnim cevnim sistemom, lahko pa se približuje oktavnemu skoku (osem), če se uporablja zmanjševalna konica.
V skladu s temeljnim načelom za trstenke sta frekvenca in dolžina cevi obratno sorazmerni. Vsakič, ko se poravna višina eneoktave, se frekvenca podvoji. Ker je v sodobni temperiranikromatični lestvici 12 not ali polna oktava, se vsaka polovica koraka v kromatični lestvici pomnoži z dvanajstim korenom od 2, da se dobi nota poleg nje. S tem je mogoče izračunati dolžino katere koli cevi, če poznamo dolžino katere koli cevi. Formula za izračun dolžine cevi za trstenke je L = (c / f) / 4 ("teoretična dolžina"L je enakahitrosti zvokac = 343 m / s, deljena z želenofrekvenco vhertzuf, ki je količina, deljena s 4, kar poenostavljeno pomeni: dolžina cevi (v centimetrih) × frekvenca (v hertzih) = 8575). Zaradi lastnosti stiskanja v cevi mora biti dolžina nekoliko manjša, da se popravi osnovna intonacija. Dodatna dolžina je koristna za izdelovalca, ki lahko na dnu uporablja pluto ali vtič, da prilagodi višino. Nekateri instrumenti uporabljajo vosek ali vtič, da bi prilagodili temeljni tlak vsake cevi. Cev, ki ima premer 1/10 svoje dolžine, daje tipično barvo tona. Razpon notranjega premera med 1/7 in 1/14 dolžineL je sprejemljiv. Ozka cev bo dala "piskajoč" zvok, medtem ko bo široka dala zvok "flavte". Če ste perfekcionist, pomnožite premer vrtine za 0,82 in odštejte to vrednost od dolžine cevi.[3][4][5][6]
Na trstenko se igra s pihanjem vodoravno prek odprtega konca proti ostremu notranjemu robu cevi. Vsaka cev je nastavljena na osnovni ton, ki se imenuje osnovna frekvenca. S preobremenitvijo, to je povečanjem pritiska dihanja in napetosti ustnic, se lahko proizvedejo tudi neobičajnitoni. Romunska trstika ima cevi, razporejene v ukrivljenem nizu, ki omogočajo igralcu, da zlahka doseže vse tone tako, da enostavno obrne glavo. Ta glasbila lahko prav tako igrajo vse višaje in nižaje s posebno tehniko tako pri nagibanju gibov cevi in čeljusti, s čimer se zmanjša velikost odprtine cevi in povzroči spremembo nagiba. Spreten igralec lahko igra v kateri koli skali in v katerem koli ključu. Obstajata dva načina, ročni vibrato in dihalni vibrato.
Trstenke z ukrivljenimi cevmi so popularizirali romunski glasbenikGheorghe Zamfir, ki je v 1970-ih izdal več albumov filmske glasbe, in nekaj drugih umetnikov, ki so začeli snemati hkrati. Danes je na tisoče predanih igralcev po Evropi, Aziji in Ameriki. Ukrivljene in tradicionalne južnoameriške različice so prav tako zelo priljubljene v perujskih tradicionalnih skupinah, v andski glasbi so nekatere narejene iz hrastovega lesa.
VLaosu in naTajskem poznajo valjasto različico, imenovanovot, ki se uporablja v ljudski glasbi v pokrajini Isan. Igralec spremeni note z vrtenjem instrumenta z rokami in ne s premiki glave.
