Topografíja je predvsemgeografski pojem, ki se nanaša na opisovanje in preučevanjeZemljinih površinskih značilnosti oziromafizičnogeografskih značilnosti, kot sovišina, nagib inslemenitev. Soroden pojem jeteren, ki označuje bolj same značilnosti površja kot njih študije. Zraven sodi tudi pojemrelief, ki pa se nanaša na višinsko razporejenost površja.
Razumevanje topografije je kritičnega pomena za mnogo študij in dejavnosti. Tako je vokoljskem inženiringu,agrikulturi inhidrologiji pomembno zaradi določanjarazvodnic, značilnostivodnih tokov in odnašanja ter značilnostivodovja samega. Ravno tako je topografija pomemben vir podatkov za razumevanjevremenskih vzorcev, ki so za posamezno pokrajino izdelani glede na to, ali je ta ravninska ali razgibana, nizka ali visoka idr. Topografske študije so tudi del študija obstoječearhitekture, popisov umetnostne in druge kulturne dediščine in posledično načrtovanja različne infrastrukture, kot je prometna.
Geografske topografske raziskave so se razmahnile šele v 19. stoletju, saj je večina narodnih geografskih raziskav na svojih zemljevidih popisovala lenadmorske višine posameznihtočk. Kljub temu pa je prvatopografska karta, ki je med drugim vsebovala tudi žeizohipse, izšla leta 1784, pet let predfrancosko revolucijo vFranciji, prikazovala pa je teren te dežele; kmalu ji je sledila tudi topografska kartaAnglije.
Oblika zemeljskega površja oziroma teren je posledica zapletenega součinkovanjaendogenih in eksogenih sil. Ti dve skupini sil sta si v nasprotju, saj prva izmed njih, v katero sodijotektonika plošč, vodoravni in navpični premiki teh invulkanizem, višino površja v splošnem povečuje, medtem ko eksogene sile, tj.denudacijski inerozijski procesi, višino površja zmanjšujejo.
Prvo pomembno teorijo o oblikovanju površja je ob koncu 19. in začetku 20. stoletja razvil geomorfologWilliam Morris Davis, in sicer teorijo o cikličnem razvoju reliefa. Ta predvideva razmeroma hiter dvig terena na osnovi tektonike, zatem pa daljši čas vztrajnega eksogenega delovanja. Novejše teorije, ki so podlaga današnjega topografskega raziskovanja, pa razlagajo stalno in hkratno součinkovanje obeh skupin procesov.
Endogeni procesi v načelu delujejo močneje od eksogenih procesov, zaradi česar se povprečna višina Zemljinega površja počasi dviguje; v tem trenutku znaša povprečno 875 metrov nad morjem za kopne predele. Takomlado nagubana gorovja pridobijo med 4 in 12 mm višine vsako leto, nekatera najstarejša območja zemeljskega površja,ščiti ali kratoni, tj. območja tektonskega mirovanja, pa endogenih sil ne čutijo. VSloveniji tektonska aktivnost povzroči za največ 1-2 mm višinskega premika letno.
Na drugi strani eksogene sile delujejo tako, da letno znižajo površje za povprečno 1-1,5 mm vsako leto vvisokogorju in manj na drugačnih reliefih. Na tak način vodovja odplavijo s površja Severne Amerike vsako leto 1,2 milijarde ton materiala, kar pomeni odstranitev 25-75 mm površinskega sloja v 1.000 letih. Takšno odnašanje površinskega sloja gradiva poteka na vseh ozemljih: kamnine, ki danes predstavljajo površjeavstrijskihVisokih Tur na 4.000 metrih, so nastale na globini 12 kilometrov pred 10-15 milijoni let, material nad njimi je bil v tem času odstranjen zaradi eksogenih sil, sloji pod njim pa so se dvignili zaradi tektonskega gubanja inizostazije.
