Plavutonožci (znanstveno imePinnipedia), preprosteje kartjulnji, so skupinazveri, v katero združujemo 34 danes živečihvrstmorskih sesalcev, prepoznavnih po gibčnem, hidrodinamičnem telesu in okončinah, preobraženih v plavuti. Po slednji značilnosti so dobili tudi ime.[1] Razen nekaj izjem naseljujejo polarne oceane[2] in se prehranjujejo s priložnostnim plenom.[3]
Danes živeče vrste združujemo v tri družine,uhate tjulnje,mrože z eno samo vrsto – mrožem – inprave tjulnje, ki so se razvili iz istega skupnega prednika, najbolj sorodnega bodisimedvedom, bodisikunam.[4] Za razliko od preostalih dveh večjih skupin morskih sesalcev,kitov inmorskih krav, niso v celoti vezani na morje in prihajajo na obalo počivat ter kotit mladiče, kar se odraža v njihovi telesni zgradbi in načinu življenja.[1]
Samec in samica patagonijskega morskega leva; pri nekaterih vrstah je izraženaspolna dvoličnost, tu očitna v velikosti
Imajo vretenasta telesa z zaokroženo glavo, gibčnim vratom brez zožitve med glavo in trupom, razmeroma kratkimi okončinami, preoblikovanimi v plavuti, in majhnim repom. V splošnem na njihovih telesih ni nobenih drugih štrlin:uhlji so reducirani in so tudi pri uhatih tjulnjih vidni le še ostanki v obliki krpice kože, zunanjaspolovila so skrita v kožni gubi in tudi prsne bradavice ne štrlijo nad ravnino kože.[5]Lobanja je prepoznavna po velikih očesnih jamicah, kratkem gobcu in zožanem medočesnem prostoru.[6] Med zvermi so posebni po tem, da njihove očesne jamice omejuje večinoma lezgornja čeljustnica,[7] poleg tega imajo nekoliko reducirano število zob, predvsemsekalcev inkočnikov.[8] Pri mrožih so zgornjipodočniki preoblikovani v okle.[9]
Najmanjši plavutonožec jebajkalski tjulenj, ki zraste 1 m v dolžino in doseže 45 kg telesne teže, medtem ko največji predstavnik,južnomorski slon, doseže dolžino 5 m in težo 3200 kg. V povprečju so večji od ostalih zveri, južnomorski slon pa je sploh največja zver.[10] Skoraj vsi so pokriti s kožuhom, razen mroža, ki je le redko poraščen z dlakami, je pa kožuh redkejši kot pri večini kopenskih sesalcev.[11] Za zadrževanje toplote je predvsem pod vodo prav tako pomembna kot kožuh plast tolšče, ki se nahaja tik pod kožo. Poleg tega daje obliko telesu in predstavlja zalogo hranil. Pravi tjulnji imajo praviloma debelejšo plast tolšče od uhatih, do 10 cm.[12] Predstavlja lahko tudi do polovico telesne teže tjulnja.[13]
Navadni tjulenj (zgoraj) in kalifornijski morski lev v vodi; prvi spada med prave tjulnje in se pod vodo poganja z zadnjimi plavutmi, slednji pa med uhate tjulnje in se bolj zanaša na sprednje plavuti.
Umestitev plavutonožcev znotraj razreda sesalcev je bila negotova vse do odkritja vmesnega člena med kunami in plavutonožci leta 2007, fosila izroduPuijila, ki je bil delno prilagojen na sladkovodne habitate.[14] Odtlej jih uvrščamo med zveri. Nekaj časa je nato prevladovalo mnenje, da plavutonožci niso naravna skupina (klad), temveč da jo sestavljata dve evolucijski liniji, od katerih naj bi si uhati tjulnji in mroži delili skupnega prednika z medvedi, pravi tjulnji pa s kunami,[7] leta 2021 pa jemolekularna študija potrdila, da so vsi plavutonožci najbližje sorodni kunam.[15]
Delimo jih v tri družine. Za uhate tjulnje (Otariidae) je značilno, da se pod vodo poganjajo z močnimi sprenjimi plavutmi, zadnje pa lahko obrnejo naprej za »hojo« po kopnem.[16] Tradicionalno delimo uhate tjulnje na kožuhaste tjulnje inmorske leve, kar pa ne odraža njihove sorodnosti, zato se delitev v sodobni taksonomiji opušča.[17][18] Mrož (edini predstavnik družine Odobenidae) je skoraj brez kožuha in ima značilne okle, tako kot uhati tjulnji lahko obrne zadnje plavuti naprej, nima pa kožne krpe na ušesih. Za razliko od uhatih tjulnjev uporablja zadnje plavuti tudi za poganjanje pod vodo, medtem ko so sprednje bolj za krmarjenje.[19] Podobno plavajo pravi tjulnji, ki poleg tega ne morejo obrniti zadnjih plavuti naprej, zato so na kopnem še okornejši.[16]
Kot skupina živijo v raznolikihhabitatih, od priobalnih voda od koder se podajajo na lov v globlje predele oceanov, dosomornice in tudi sladkovodnihjezer terrek. Bajkalski tjulenj, ki živi vBajkalskem jezeru, je edina izključno sladkovodna vrsta.[21] Za aktivnosti, kot so parjenje, kotenje mladičev, počivanje in izogibanje plenilcem, uporabljajo obalne dele kopnega; takrat se zadržujejo na peščenih ali prodnatih plažah, blatnih ravnicah ipd. Nekatere vrste v ta namen s pridom izkoriščajo tudi umetne strukture, kot sopomoli,boje innaftne ploščadi. V redkejših primerih se premaknejo dlje od vode in lahko tudi plezajo na pečine,[22] kolonije novozelandskih morskih medvedov lahko najdemo vgozdu tudi do 2 km od obale.[23] Polarne vrste splezajo iz vode naledene police ali dovolj velike plavajoče kose ledu.[24]
Večina vrst živi v polarnih in subpolarnih delih sveta, zlasti v severnemAtlantiku inPacifiku ter vJužnem oceanu. Le medvedjice in nekatere vrste uhatih tjulnjev živijo v tropskih in subtropskih vodah. Praviloma potrebujejo hladne vode, bogate s hranili, in z izjemo medvedjic se tudi v tropskih morjih praviloma zadržujejo v predelih, kjer hladnitokovi prinašajo več hranil.[25][26]
Deset vrst je ogroženih ali ranljivih po merilihSvetovne zveze za varstvo narave,[27] posebej polarne vrste ogrožajopodnebne spremembe, zaradi katerih se krči morski led.[28] Posredno jih ogrožataribištvo, saj se kotprilov ujamejo na trnke ali v mreže,[29] in onesnaževanje.[30][29] Po drugi strani so se vrste, kot je kalifornijski morski lev, zaradi zaščite izjemno namnožile, zaradi česar prihajajo v konflikt z ljudmi.[31]
↑Wynen, L.P.; Goldsworthy, S.D.; Insley, S.J.; Adams, M.; Bickham, J.W.; Francis, J.; Gallo, J.P.; Hoelzel, A.R.; Majluf, P.; White, R.W.; Slade, R. (2001). »Phylogenetic relationships within the eared seals (Otariidae: Carnivora): Implications for the historical biogeography of the family«.Molecular Phylogenetics and Evolution.21 (2): 270–84.doi:10.1006/mpev.2001.1012.PMID11697921.
↑Arnason, U.; Gullberg, A.; Janke, A.; Kullberg, M.; Lehman, N.; Petrov, E.A.; Väinölä, R. (2006). »Pinniped phylogeny and a new hypothesis for their origin and dispersal«.Molecular Phylogenetics and Evolution.41 (2): 345–54.doi:10.1016/j.ympev.2006.05.022.PMID16815048.
