| Tintin | |
|---|---|
 Tintin št. 1 (26. september 1946) | |
| Informacije o objavi | |
| Založba | Le Lombard |
| Urnik | Tedenska izdaja |
| Datum publikacije | 26. september 1946 – 1993 |
| Glavni junak(i) | Tintin |
Tintin (francoskoLe Journal de Tintin;nizozemskoKuifje) je bila tedenskaFranko-belgijska stripovska revija, ki je izhajala v drugi polovici dvajsetega stoletja. S podnaslovom "Revija za mlade od 7 do 77" je bila ena večjih publikacij Franko-belgijske stripovske scene, ki je objavljala pomembne serije, kot staBlake in Mortimer,Alixter glavni naslovTintin in njegove pustolovščine. Prvotno pod založboLe Lombardom, je prva številka izšla leta 1946, zadnja pa leta 1993.
RevijaTintin je bila del zapletene založniške sheme. Primarna vsebina revije se je osredotočala na eno ali dve novi strani iz številnih prihajajočih stripovskih albumov, ki jih je bilo treba še objaviti v celoti, s čimer so pritegnili bralce, ki niso mogli prenesti čakanja na celotne albume. Revije je objavljala več različnih stripovskih vsebin, kar je omogočalo izpostavitev tudi drugače manj znanih avtorjev.Tintin je bila na voljo tudi v vezavi iz trde ali mehke platnice. Vsebina je vedno vsebovala polnilno gradivo, od katerih je nekatero zanimalo oboževalce, na primer nadomestne različice strani zgodb o Tintinu in intervjuji z avtorji in umetniki. Vsak strip, ki se je pojavil v reviji, ni bil pozneje postavljen v knjižno obliko, kar je bila še ena spodbuda za naročanje na revijo. Če je bila kakovost tiskanja vTintinu v sedemdesetih letih visoka v primerjavi z ameriškimi stripi, je bila kakovostalbumov odlična, saj so uporabljali drage papirne in tiskarske postopke (in imeli zato ustrezno visoke cene).
Raymond Leblanc in njegovi partnerji so po drugi svetovni vojni ustanovili majhno založbo in se odločili za ustvarjanje ilustrirane mladinske revije. Odločili so se, da boTintin popoln junak, saj je bil takrat že zelo znan. Poslovni partner André Sinave se je sestal zTintinovim avtorjemHergéjem in predlagal ustanovitev revije. Hergéja, ki je med vojno delal zaLe Soir, so preganjali zaradi domnevne kolaboracije z Nemci in je tako ostal brez založnika.[1] Po posvetovanju s prijateljemEdgarjem Pierrom Jacobsom se je Hergé strinjal s predlogom.
Prva številka, ki je izšla 26. septembra 1946, je bila v francoščini. V njej so biliumetniki[2] Hergé, Jacobs,Paul Cuvelier inJacques Laudy, njihov skupni prijateljJacques Van Melkebeke pa je bil njihov urednik. (Zaradi sumov incivizma, ki je ostal zaradi vojne, je bil Van Melkebeke primoran kmalu zatem odstopiti iz svojega položaja.)[3] Hkrati je izšla nizozemska izdaja z naslovomKuifje (Kuifje je ime istoimenskega lika Tintina v nizozemščini). Izdano je bilo 40.000 izvodov v francoščini ter 20.000 v nizozemščini.[1]
ZaKuifje je bil imenovan ločen glavni urednik, Karel Van Milleghem. Izmislil je znameniti slogan "Revija za mlade od 7 do 77", ki so ga kasneje vsebovale druge izdaje. (Van Milleghem je Raymondu Leblancu dal idejo za animacijski studioBelvision, ki je postal največji evropski animacijski studio, ki je ustvaril deset celovečernih filmov, med njimi tudi nekaj s Tintinom. Van Milleghem je bil tudi tiste, ki jeBoba De Moora predstavil reviji in Hergéju. De Moor je postal redni član revije in glavni umetnik vStudiu Hergé.)[1]
Leta 1948 je revija narasla z 12 na 20 strani, začela pa je izhajati tudi ločena različica za Francijo. Ekipi se je pridružila skupina novih mladih umetnikov: FrancoziÉtienne Le Rallic,Jacques Martin inDino Attanasio ter FlamecWilly Vandersteen.
Hergé je desetletja imel umetniški nadzor nad revijo, čeprav je bil včasih odsoten za daljša obdobja, njegova nova dela pa so bila redkejša. Njegov vpliv je zelo očiten v VandersteinoviSuske en Wiske, v kateri je Hergé namenil večjo pozornost zgodbam, urejanju in spremembi likovnega sloga.
Da bi ohranili svoje bralce, je revijaTintin ustvarila neke vrste potni list zvestobe, imenovan "Chèque Tintin" v Franciji (Tintin-kupon) in "Timbre Tintin" v Belgiji (Tintin-žig), ki je bil ponujen pri vsaki številki revije, v vsakem komičnem albumu založbeLe Lombard in tudi na številnih živilskih izdelkih. Te kuponi so bili lahko zamenjani za različna darila, ki drugače niso na voljo v trgovinah. Druge blagovne znamke, večinoma iz prehrambenih podjetij, so se povezale s sistemom kuponovTintin: mogoče jih je bilo najti na moki, škatlah z zdrobom, itd. Obstajala je Tintin soda in celo čevlji Tintin. Francoska železniška družba je šla tako daleč, da je predlagala 100 km železniškega prevoza za 800 znamk. Med darili so bili kromolitografi, izvlečeni iz posameznih številk revij, ali izvirne umetnine.
V času uvedbe kuponov je revija prodajala 80.000 izvodov v Belgiji in le 70.000 v Franciji. Zaradi uspeha kuponov je število izdanih izvodov v Franciji hitro naraslo na 300.000 na teden.[4] Kuponi so izginili do konca šestdesetih let dvajsetega stoletja.
V petdesetih letih so se pojavili novi umetniki in serije:
Revija je postajala vedno bolj mednarodna in uspešna: naenkrat so obstajale ločene različice za Francijo, Švico, Kanado, Belgijo in Nizozemsko, z okoli 600.000 prodanimi izvodi na teden. Revija se je povečala na 32 strani, nastala je tudi cenejša različica:Chez Nous (v francoščini) /Ons Volkske (v nizozemščini), natisnjena na cenejšem papirju in v glavnem iz ponatisov revijeTintin ter nekaj novih serij Tibeta in Studia Vandersteen.[4]
V šestdesetih letih je revija še naprej privabljala nove umetnike. Uredniška vrstica je bila očitno nagnjena k humorju:Greg (kot glavni urednik in avtor nadaljevank, kot je priredbaZig et Puce),Jo-El Azara (sTaka Takata),Dany (zOlivierjem Rameaujem) inDupa (sCubitusom). Reviji so se pridružili še drugi avtorji, denimoWilliam Vance (zRingom inBruno Brazil) inHermann (zBernardom Princeom).[5]
V 70. letih dvajsetega stoletja je scena stripov v Franciji in Belgiji doživela pomembne spremembe. Razpoloženje za revije se je v poznih šestdesetih letih zmanjšalo v prid albumom. Leta 1965 je bil Greg imenovan za glavnega urednika. Preoblikoval je uredniško vrstico, da bi bil v koraku z novim načinom razmišljanja tistega časa. Liki so pridobili psihološke dimenzije, pojavili so se pravi ženski liki in seks. Reviji so dodali nove serije tujih umetnikov. Tudi moralizirajoči članki in dolge biografije so izginili. Te preobrazbe so bile okronane z uspehom, kar je vodilo donagrade Rumenega dečka nafestivalu stripov Lucca, ki jo je revija prejela leta 1972 za najboljšo publikacijo leta. Greg je leta 1974 odstopil z mesta glavnega urednika.
Najpomembnejši novi avtorji v sedemdesetih letih so bili:
In še več v smeri humorja:
Osemdeseta leta dvajsetega stoletja kažejo stalen upad revijeTintin z različnimi kratkotrajnimi poskusi privabljanja novega občinstva. Mladostniki in odrasli so imeli raje (A SUIVRE), če so sploh brali stripe, mlajši otroci pa so se zdeli manj naklonjeni branju stripovskih revij, saj so imeli rajšialbume. Kljub temu so bili predstavljeni nekateri pomembni novi avtorji in serije, med njimiGrzegorz Rosiński sThorgalom inAndreas zRorkom. Konec leta 1980 je bila belgijska izdaja preklicana, francoska izdaja pa je ostala.
Leta 1988 je število prodanih francoskih izdaj upadlo na 100.000, in ko se je končala pogodba med družino Hergé in Raymondom Leblancem, so ime spremenili vTintin Reporter. Alain Baran, Hergéjev prijatelj, je poskušal revijo oživeti. Revija po šestih mesecih izginila in za seboj pustila finančno katastrofo.[4] Prodaja revije je močno upadla, objava nizozemske različiceKuifje pa se je leta 1992 končala, francoska različica, preimenovana vHello Bédé, pa je leta 1993 končno izginila.[5]
Revija Tintin je bila že od začetka v konkurenci z revijoSpirou. Kot delgentlemanskega dogovora obeh založnikov, Raymonda Leblanca izLe Lombarda in Charlesa Dupuisa izDupuisa, če bi enega umetnika izdala ena od revij, ga druga ne bi objavljala. Ena izjemnih izjem je bilAndré Franquin, ki se je leta 1955 po sporu z urednikom preselil iz bolj priljubljeneSpirou vTintin.[5] Spor je bil hitro rešen, toda do takrat je Franquin sTintinom že podpisal pogodbo za pet let. Ustvaril jeModeste et Pompon zaTintin, medtem ko je nadaljeval delo zaSpirou. Ob koncu pogodbe je zapustilTintina. Nekateri umetniki so se izSpirouja preselili vTintin kotEddy Paape inLiliane & Fred Funcken, nekateri pa so se izTintina prešli vSpirou kotRaymond Macherot inBerck.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava){{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
