Témpo označuje hitrost izvajanjaglasbenih del in se nanaša na trajanje osnovneritmične enote vtaktu. (Npr. pri 3/2 alitri-polovinskem taktu je osnovna ritmična enota polovinka, pri 4/4 alištiri-četrtinskem taktu je to četrtinka).
Tempo kot enakomerno hitrost izvajanja lahko določamo z opisnimi oznakami (andante,allegro...), ali natančno, zmetronomsko oznako, s katero definiramo, koliko danihritmičnih enot moramo zaigrati v eniminuti.
Seveda se v klasični glasbeni literaturi pojavlja tudi neenakomerna hitrost izvajanja:
temporubato (italijanskoukradeno), ki dovoljuje izvajalcu samovoljne spremembe tempa, predvsem pri izrazno pomembnih delih skladbe.
colla parte, ki opozarja, da se morakorepetitor naklavirju aliorkester prilagoditi svobodni interpretacijisolista in se ne sme strogo držati tempa. Vrnitev v strogi tempo se označuje z izrazoma battuta.
Vsrednjeveškienoglasnivokalni glasbi (Gregorijanski koral) so bila navodila za hitrost izvajanja zelo redka zaradi močne soodvisnosti glasbe z besedilom. Večinoma so se osnovne ritmične enote gibale sfrekvenco 60-80-krat vminuti, kar odgovarja hitrosti bitja človeškega srca. Ti tempi so bili v uporabi tudi po nastankumenzuralne notacije, ki se je pojavila skupaj zvečglasnimi skladbami in so že bile zapisane znotnimi vrednostmi. »Umetne« kompozicije, ki so jih skladatelji ustvarjali na podlagi ljudskih plesov, so bile samoumevno izvajane v pravem tempu. Vsakdo je vedel, da je npr.sarabanda počasna skladba ingigue hitra.
V začetku17. stoletja so se pojavile opisne oznake za tempo:adagio,andante,allegro; malo kasnejelargo inpresto, ki so se internacionalizirale. Do začetka19. stoletja je bilo vpeljanih mnogo italijanskih izrazov, ki pa niso označevali samo tempa, ampak tudi karakter skladbe. Večina izmed teh karakternih oznak je služila kot pridevnik k oznaki tempa, npr.adagio cantabile,allegro assai,andante maestoso itd.
Leta 1816 jeBeethovnov prijatelj in izumiteljJohann Nepomuk Mälzelpatentiral metronom, napravo za zvočnosignaliziranje poljubnega števila notnih vrednosti v časovnem intervalu ene minute. Od tega časa dalje so skladatelji poleg opisnih oznak uporabljali še oznake M.M. (nemškoMälzels Metronom), katerim so pripisali notno vrednost (osminka, četrtinka, četrtinka s piko, polovinka...) in želeno frekvenco le-te v eni minuti. Hkrati so skladatelji večjih evropskih držav prenehali z uporabo italijanščine pri opisnih oznakah tempa in začeli pisati v domačem jeziku. Tako lahko npr. v Beethovnovih partiturah še vidimo italijanske termine, priWagnerju inSchumannu pa ne več, saj je tempo označen s številčno vrednostjo in to je mednarodnemu tolmačenju zadostovalo. Oznake tempov in karakterja so večinoma prevedli v domači jezik vfrancosko, nemško inangleško govorečih državah, s čimer pa povzročajo preglavice tujim glasbenikom, ki teh jezikov ne poznajo. Ne glede na to, da oznaka M.M. točno določa tempo skladbe, so tudi drugi opisi za glasbenika pomembna informacija, zato italijanščina še naprej ostaja univerzalni opisni jezik glasbene literature.
