Tavri (starogrško Ταῦροι, Tauroi) so bili staroveško ljudstvo, v 1. tisočletju pr. n. št. naseljeno na jugu polotokaKrim, v Krimskih gorah in ozkem pasu ozemlja med Krimskimi gorami inČrnim morjem.[1] Po primarnih virih naj bi bili Tavri prvi naseljenci Krimskega polotoka in nikoli vdirali preko svojih meja.[2] Dali so ime polotoku, ki se je v antiki imenoval Tavrika, Tavrida in Tauris.
Tavri so se od konca 3. stoletja pr. n. št. pomešali sSkiti. Nekateri grški pisci so jih zato omenjali kot Tavroskite in Skitotavre. Tavri so preživeli vladavinoPontskega kraljestva v 2. stoletju pr. n. št. in bili po rimski zasedbi Krima v 1. stoletju n. št. romanizirani. Kasneje so njihovo ozemlje zasedliGoti inAlani in Tavri so v 4. stoletju izginili.[1]
Herodot v svojiZgodovini opisuje Tavre kot ljudstvo, ki živi"od ropanja in vojne". Znani so bili po svojem čaščenju boginje Device, ki so ji darovali brodolomce in popotnike:
Herodot poudarja, da živijo v Skitiji, vendar niso Skiti:
Strabon v svojiGeografiji omenja Tavre kot skitsko pleme.[3]
Četudi so na obali Krima sčasoma začele prevladovati grške in nato rimske kolonije, so Tavri ostali velika grožnja grškim naseljencem. Ukvarjali so se spiratstvom na Črnem morju. Napadali so predvsem iz svojega oporišča v Simbolonu (današnjaBalaklava). V 2. stoletju pr. n. št. so postali podložniki skitskega kralja Skilurja.
V 4. stoletju n. št. je zgodovinarAmijan Marcelin omenil imena treh tavriških plemen (Ariki, Sinki in Napeji), znanih po njihovi"izjemni ostrini".[2]
Tavri so igrali pomembno vlogo pri razvoju in poselitvi kulture Kizil-Koban (KKC) v 8.-4. stoletju pr. n. št. Osmolovski, ki je leta 1921 opravil raziskavo v Krasni (Rdeči) jami, je poudaril, da so bile konice puščic, keramika in ogrlice, najdene v jami, last Tavrov. Obstaja več znakov, ki kažejo, da je ta kultura pripadala prav njim: