Leta 493 jepapež Gelazij posvetil 29. september svetemu nadangelu Mihaelu. Po eni legendi se je namreč nadangel Mihael 8. maja 492 prvič prikazal pred neko votlino vGarganskih gorah pri Sipontu blizuNeaplja v južni Italiji (pokrajinaApulija) in pri tem sporočil, "Ta votlina mi je sveta, izbral sem si jo, da bom tukaj vaš zaščitnik." Drugič se je prikazal leta 492 škofu v Sipontu in mu obljubil pomoč. V noči na 29. september se je sveti Mihael prikazal tretjič in sporočil, da je on sam tisto votlino posvetil v baziliko. Od tam se je njegovo češčenje razširilo po vsej Evropi.[1][2][3]
Podrugi legendi pa je prišlo do uvedbe praznika takole:
Za časa papeža Gelazija, leta 493, se je zgodilo na gori Gargano v Apuliji, blizu mesta Siponto, da se je nekemu pastirju izgubil vol; šele po dolgem iskanju ga je našel v neki votlini, v katero si nihče ni upal. Neki lovec je ustrelil v vola s puščico, ki ga pa ne samo da ni poškodovala, ampak je udarila nazaj samega strelca. Ta dogodek je povzročil veliko začudenje po celi pokrajini in tako je zanj zvedel tudi škof. Tudi njemu se je dogodek zdel izreden; da bi spoznal Božjo voljo, je določil, naj se kristjani skupaj z njim postijo skozi tri dni. Tretjega dne ponoči je imel škof videnje, med katerim je slišal tele besede: »Jaz sem nadangel Mihael, ki stojim vedno pred Božjim obličjem in ta votlina je pod mojim varstvom. Želim, da Boga in njegove angele na tem mestu posebno častijo.« Škof je zjutraj vesel pripovedoval o razodetju in v spremstvu ljudstva in duhovščine odšel na goro, kjer so v votlini na svoje največje presenečenje našli tako rekoč končano cerkev, ki ji je manjkal le oltar. Cerkev so nato posvetili med velikimi slovesnostmi na čast nadangelu Mihaelu in drugim angelom. Tam je Bog na njihovo priprošnjo storil mnogo čudežev.
[4]
Papež Gregor Veliki je leta 590 uvedel pomembno procesijo v cerkveni zgodovini. Določil jo je, ker je priprošnja Device Marije odvrnila kugo od mestaRim. Nadloga je sicer malo pojenjala, vendar ni prenehala. Zato je papež priredil naslednje leto novo procesijo k cerkviMarije Snežne. Ob tej priliki so javno nosili okrog tudi podobo Device Marije, ki jo je po izročilu naslikalsveti Luka in jo v tej cerkvi hranijo. Tedaj je na čudežen način prenehala črna smrt v vseh tistih hišah, pred katerimi so nosili sveto podobo. Ob koncu procesije je bilo kuge rešeno celotno mesto.
Poročila govorijo tudi o tem, da so ljudje zaslišaliangelsko petje, ki se je glasilo: »Veseli se, nebeška Kraljica, zakaj katerega si bila vredna nositi pod svojim srcem, je vstal, kakor je rekel, aleluja!« Ko je zaslišal papež te besede, je skupaj z ljudstvom pokleknil ter dopolnil angelski hvalospev z besedami: »Prosi za nas Boga, aleluja!« Istočasno, ko je papež med stalnimi molitvami in pesmimi v procesiji prišel do stavbe, ki nosi ime po cesarjuHadrijanu –Hadrijanov mavzolej – je videl nad njo nadangela Mihaela, ki je dotlej iztegnjeni meč porinil v nožnico v znamenje, da se je razžaljeniBog usmilil ljudstva na Marijino priprošnjo in iztrebil kugo, ki je tako dolgo razsajala po mestu. Prebivalci mesta so se razveselili in začeli s čaščenjem čudodelne podobe.[5]Obenem je to spodbudilo še večje češčenje nadangela Mihaela in drugih nadangelov ter angelov, a mavzoleja se je prijelo ime po (nad)angelu:Angelski grad.
