Sveti Hubert | |
|---|---|
 Možna slika svetega Huberta iz angleškega rokopisa iz 13. stoletja (slika lahko prikazuje tudisvetega Evstahija) (Biblioteca Marciana) | |
| Rojstvo | cca.650[1] Toulouse |
| Smrt | 30. maj727 Tervuren[d],Vojvodina Brabant |
| Čaščenje | Rimskokatoliška cerkev,Vzhodna pravoslavna cerkev |
| God | 3. november |
| Atributi | škof, ki obhaja mašo in mu angel prinese zvitek, škof z lovskim psom inlovskim rogom, škof z jelenom in križem, rog, konj, lovec, ki časti jelena s križem med rogovi, klečeč pred jelenom, ko mu angel prineseštolo, klečeč v molitvi, lovski pes pred njim in pogosto z lovskim orožjem v bližini, vitez z zastavo, na kateri je jelenova glava s križem med rogovi, jelen, jelen s križem nad glavo, mladi dvorjan z dvema psoma |
| Zavetnik | lovcev, matematikov, optikov in kovinarjev |
Sveti Hubert, imenovan tudiApostolArdenov,škof v Liègu (danesBelgija),svetnik, * okoli656 do658, verjetnoToulouse, †30. maj727,Tervuren blizuBruslja.
Sveti Hubert je zavetnik lovcev, matematikov, optikov in kovinarjev, do 20. stoletja pa so se obračali nanj tudi pri zdravljenjustekline s pomočjo tradicionalnegaHubertovega ključa. Hubert je bil splošno češčen v srednjem veku. Ikonografija njegove zgodbe je tesno prepletena z zgodbosvetega Evstahija.
Hubert je bil sin in zakoniti naslednikBoggisa (imenovanega tudi Bertrand),vojvode Akvitanije. Boggisova žena je vhagiografijah različno imenovana kot Hugbern ali Afre, hkrati pa sestrasvete Ode ali kar Oda sama. To bi lahko bila domnevna oznaka ženske nižjega stanu, kakor je tudi bilo značilno vmerovinški kulturi, ko so kralji dobili dediča po kmečki ženski. Sodobnorodoslovje pogosto uvršča Odo ali Audo kot Boggisovo ženo in mater Hubertovega brata Euda (Oda).
Še kot mladeniča so Huberta poslali nanevstrijski dvorTeoderika III. vParis, kjer je s svojo milino in uglajenim naslavljanjem dosegel častpalatinskega grofa. Kot mnogo takratnjih plemičev, je bil tudi Hubert predan lovu. Medtem jemajordomEbroin s svojim tiranskim vodenjem povzročil splošen prebeg plemičev in drugih ljudi naavstrazijski dvor vMetz. Kmalu jim je sledil tudi Hubert, tam pa ga je toplo sprejel majordomPipin Srednji, ki mu je kaj kmalu zaupal nalogo glavnega upravitelja dvora. Približno takrat (682) se je Hubert poročil s Floribanno, hčerjo Dagoberta, grofaLeovna. Njun sin Floribert je kasneje postal škofLièga, saj so bile vse škofije, razen določenihfevdov, v pomembnih merovinških družinah dedne.
Njegova žena je pri porodu sina umrla, zato se je Hubert umaknil iz dvora v gozdoveArdenov in se popolnoma predal lovu. Toda velika duhovna preobrazba je že bila na vidiku. Zjutraj naveliki petek, ko so se verniki gnetli po cerkvah, se je Hubert podal ven na lov. Ko je zalezoval velikega jelena, se je žival obrnila in Hubert je od začudenja obstal kakor vkopan, ko je med rogovi zapazi križ in zaslišal glas: "Hubert, če se ne spreobrneš h Gospodu in si prizadevaš za sveto življenje, boš hitro pristal v peklu." Hubert je razjahal, se vrgel na tla in rekel: "Gospod, kaj bi želel, da ukrenem?" Dobil je odgovor: "Pojdi in najdi Lamberta in on te bo poučil."
Ta zgodba o jelenu se najprej pojavi v eni od kasnejših legendarnih hagiografij (Bibliotheca hagiographica latina) in je bila prevzeta po zgodbisvetega Evstahija ali Placida. Prvič je bila pripisana svetemu Hubertu v 15. stoletju.
Hubert se je nemudoma odpravil vMaastricht, kjer je bilLambert (kasneje pravtako proglašen za svetnika) škof. Ta ga je prijazno sprejel in postal njegov duhovni vodja. Hubert se je odpovedal svojim pomembnim častem in prepustil svojo pravico prvorojenstva do Akvitanije v korist svojega brataOda, ki mu je zaupal tudi skrbništvo nad svojim mladoletnim sinom Floribertom. Ko je vse svoje imetje razdelil med uboge, je začel s študijem bogoslovja, kmalu postal duhovnik in nedolgo zatem postal eden izmed Lambertovih predstojnikov pri upravljanju škofije. Po Lambertovem nasvetu se je Hubert leta 708 odpravil na romanje v Rim, v njegovi odsotnosti pa so Lamberta ubili Pipinovi privrženci. Po pripovedovanju hagiografij je istočasno preko videnja za dogodek zvedel tudi papež, skupaj z napotilom, da Huberta imenuje zamaastrichtskega škofa.
Svoje škofovske dohodke je razdelil med revne, bil je zelo vztrajen pri postu in molitvi in postal slaven kot pridigar. Leta 720 je zaradi videnja, ki ga je imel, dal v velikem slavju in obredjupremestiti Lambertove relikvije v Liège, pri čemer je sodelovalo nekaj sosednjih škofov. Na kraju Lambertovega mučeništva so zgradili baziliko, ki je naslednje leto postala tudi stolnica, kot sedež škofije, ki je bil iz Maastrichta prenešen v Liège, takrat majhno vasico. To jo povzročilo kasnejšo veličino mesta, katerega zavetnik je sveti Lambert, Hubert pa kot njegov ostanovitelj in prvi škof.
Hubert je dejavno oznanjal evangelij med pogani širom Ardenskih gozdov inToksandrije, območja, ki se razteza skoraj odTongerna pa do sotočja rekWall inRena.
Hubert je umrl mirno v Furi vBrabantu 30. maja 727 ali 728. Najprej je bil pokopan vstolnici svetega Pavla v Liègu, a so njegove kosti leta 825 pokopali v benediktinski opatiji Amdain ("Andagium", francosko "Andage", današnjiSaint-Hubert, Belgium) v Ardenih. Opatija je postala romarsko središče, vse dokler ni krsta z ostanki medreformacijo izginila. Njegovgod je 3. november, ki je verjetno datum prenosa relikvij v Amdain.
Sveti Hubert je bil zelo češčen v srednjem veku in zaradi njegovega plemiškega porekla se je nekaj vojaških redov poimenovalo po njem: bavarski, češki in redkölnskega nadškofa. Sveti Hubert je zavetnik lokostrelcev, gozdarjev, lovcev, kovinarjev, talilcev, Lièga inSaint-Lamberga v Belgiji. Skupaj zsvetim Kvirinom iz Neussa,sveti Kornelijem tersvetim Anton Puščavnikom je bil vPorenju češčen kot eden izmedštirih svetih maršalov (Vier Marschälle Gottes). Leta 1444 je bil ustanovljen tudiRed svetega Huberta, ki ga je ustanovil Gerhard V. iz Jülicha in Berga.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Inštituti za umetnostno raziskovanje | |
| Biografski slovarji | |
| Drugo | |
