Svalbard jeotočje vArktičnem oceanu severno od celinskeEvrope, približno na polovici poti medNorveško inSevernim polom.
Sestoji iz otoške skupine med 74 ° in 81° severno ter 10° in 34° vzhodno. S tem so najsevernejši del Kraljevine Norveške. Večji otoki so Spitzberg (37.673 km²), Nordaustlandet (14.443 km²), Edgeøya (5047 km²), Barentsøya (1288 km²), Kvitøya (628 km²) in Prins Karls Forland (615 km²). Na otočju živi okoli 2750 prebivalcev, največNorvežanov inRusov. Naseljeni so trije otoki:Spitsberg,Medvedji otok inHopen. Največjenaselje inpristanišče jeLongyearbyen. Ostala pristanišča so še Barentsburg, Green Harbur, Advent in Ny Aaleslund (za izvozpremoga).
Podnebje je arktično, vendar ga blažiZalivski tok. Povprečne temperature v mesecu marcu se gibljejo od -16 °C do -22 °C, v juliju pa 4 °C do 6 °C. Letna količina padavin je okoli 300 mm.
Otoki sogorati, najvišjivrh Newton je visok 1717 m. Številniledeniki pokrivajo okoli 60 % vse površine. Obobalah so globokifjordi. Na otočju živiseverni medved,severni jelen inpolarna lisica. Na otočju so bogatirudniki črnega premoga. Poleg premoga, ki ga izkoriščajo od leta 1920 pa so še ležiščaželeza,svinca,bakra inazbesta. Od leta 1947 premog poleg Rusije izkorišča tudi Norveška. V zadnjih desetletjih pa se razvija tudi turizem.[1]
Otoke so odkrili proti koncu 12. stoletja norveškiVikingi. Z raziskavami je leta 1596 začel nizozemski pomorščakWillem Barents. V 17. stol. so ustanovili bazeangleški in nizozemskikitolovci. Nizozemci so to področje izkoriščali vse do 18. stol., ko so sem prišli šeruskilovci inraziskovalci, v začetku 19. stol pa tudi Norvežani. Otočje je v 19. in prvi polovici 20. stoletja predstavljalo bazo mnogim poletnim polarnim ekspedicijam. Od tu so 1926 prekosevernega tečaja zletalom poleteliRoald Amundsen,Richard Evelyn Byrd inUmberto Nobile.
Čeprav je Svalbard za svoje ozemlje zahtevalo več držav je otočje ostalo »nikogršnja zemlja« vse do leta 1920, ko je bil 9. februarja 1920 podpisan Pariški sporazum, ki je priznal Norveški suverenost nad otoki in prepovedal na njih graditi vojaška oporišča. Vse države podpisnice sporazuma (Danska,Francija,Italija,Japonska,Nizozemska, Norveška,Švedska,Združeno kraljestvo inZdružene države Amerike) pa so dobile pravico doribolova in izkoriščanja rudnega bogastva. Leta 1925 je bil Svalbard priključen Norveški, 1935 pa je k sporazumu pristopila tudiSovjetska zveza in še nekatere druge države. Meddrugo svetovno vojno so 1941 Spitsberge zasedliNemci, a so jih Norvežani leta 1942 osvobodili.[2]
- ↑Enciklopedija leksikonografskog zavoda. (1964). Knjiga 7. Zagreb: Jugoslovenski leksikonografski zavod.
- ↑Mala splošna enciklopedija DZS. (1975). Knjiga 3. Ljubljana: DZS.
- v angleščini
|
|---|
| Splošno | |
|---|
| Narodne knjižnice | |
|---|
| Drugo | |
|---|
