Nauk se je začel razvijati vstari Grčiji in se nadaljeval v antičnem Rimu ter zatonil približno vdrugem stoletju našega štetja. Beseda stoicizem izvira iz besede stoa, kar pomenistebrišče – v enem od atenskih templjev s poslikanimi stebri je namreč Zenon Kitijski okoli leta300 pr. n. št. ustanovil svojo šolo (stoa poikile – pisana veža).
Nauk grškega stoicizma je bil strogimaterializem –duh intelo sta enotna (oboje je snovno-telesnasubstanca). Obstaja namreč samo tisto, kar je telesno. Nesnovnega značaja so samoprostor,praznina inpomenistavkov. V vsem pa deluje urejajočenačelo,um,usoda,božanstvo (tudi snovne narave). Stoiški materializem istovetiboga ssvetom – če je namreč v vsem nekaj božanskega ali umnega, potem lahko trdimo, da je bog vse, in vse je bog (načelopanteizma).
Stoiki so delili filozofijo nalogiko,fiziko inetiko (v logiki se je odlikoval predvsem Hrizip, ki je sestavil prvi aksiomatski stavčni račun). Zatrjevali so, da je ob rojstvu človekovaduša kot nepopisana tabla, v katero se vtiskujejo zunanje stvari. Ti vtisi so predstave, ki zapuščajo v duhuspominske slike, te pa so temelj človekove izkušnje. K popolnemu dojemanju stvari pa pripomore šele um s svojimi postopki.
Kar se tiče fizike so stoiki verjeli, da sta snov alimaterija in duh eno, in da obstaja samo to, kar ima materijo. Tudi duša naj bi bila snovna, materialna, le da tako pretanjenesnovi človek s svojimi grobimičutili ne more zaznati. Substanca sveta je pasivna materija, ki jo oživljazakon, bog, usoda, ki ji ni mogoče ubežati. Stoiki so bili torej deterministi: vse, kar se zgodi, se zgodi po nujnosti.
Stoiki boga niso pojmovali kot onostransko osebno bitje, ampak kot dejavno močkozmosa. Temelj etike jim ni ugodje (kot npr.epikurejcem), ampaknagon po samoohranitvi. Od tod tudi izhaja njihovo najvišje etično pravilo: Živeti v soglasju s samim seboj, živeti v skladu z naravo.
Naravavesolja (kozmosa) in posameznikova narava se morata ujemati, to pa pomeni tudi živeti v skladu zrazumom. Takšen način življenja je vrlina, ta pa sama po sebi zadostuje za blaženost (torej je samozadostna). Da bi jo dosegli, se moramo učiti, saj je znanje vrlina, ki ni samo teoretična, ampak tudi praktična. Cilj življenja stoika je torej odstraniti afekte, strasti, žalost in sočutje – s tem človek doseže brezstrastje oz. apatijo. Vsa čustva, ki niso umna je namreč treba odpraviti, ker so škodljiva. Poleg dobrega in zla so stoiki poznali še ravnodušnost kot nekakšno vmesno stanje.
Stoiki so odklanjalisuženjstvo. Njihov ideal je bilautopičnasvetovna država, kjer ne bi bilo nobene potrebe ponasilju niti po čaščenju bogov. Vsak človek bi bil tako državljan sveta. Zunanjih dobrin stoiki niso cenili, tudismrt jim je bila nekaj vsakdanjega, zato so pogosto sami končali svoje življenje.
Rimski stoicizem (okoli1. stoletja) je bil usmerjen v praktično življenje in ga abstraktno teoretiziranje ni zanimalo - filozof naj bi bil zdravnik bolnih duš. Rimski stoiki so svarili pred razbrzdanostjo in uživaštvomRima, ki je napovedovalo njegov propad in prihod nove dobe.
