Podrobnost prve strani rokopisaBeowulf, ki prikazuje besede»ofer hron rade«, prevedene kot »čez kitovo cesto (morje)«. Je zgled staroangleškega slogovnega sredstva,keninga.
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki poIPA. Brez ustreznepodpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namestoUnicode znakov.
V razvojnem obdobju stare angleščine, ki je obsegalo nekako 700 let in se je začelo s selitvamiAnglov inSasov v 5. stoletju, ki so oblikovale Anglijo, ter končalo znormanskim zavzetjem Anglije leta 1066, je stara angleščina asimilirala nekaj značilnostijezikov, s katerimi so njeni govorci prihajali v stik. To so bili denimokeltski jeziki in dvenarečji stare nordijščine, prevzeti odVikingov, ki so v 9. in 10. stoletju plenili in zasedli področje, imenovanoDanelaw (»danskizakon« – območje, kjer je veljalodansko – vikinškopravo) v severni in vzhodni Angliji. Stara nordijščina in stara angleščina izhajata iz skupnega prednika. Kasnejši normanski vdor je v staro angleščino vnesel velik vplivfrancoščine in tako v jeziku povzročil korenite spremembe.
Izraz stara angleščina se ne nanaša na starejše različice sodobne angleščine, kot se jih denimo najde vShakespearjevih delih ali pa vBibliji kralja Jakoba, saj tak jezik sodobnijezikoslovci označujejo kot zgodnjo sodobno angleščino.
V nekaterih starejših delih, kot je izdajaWebsterjevega slovarja iz leta 1913, sestara angleščina nanaša na jezik, ki se sedaj imenujesrednja angleščina in je bil v uporabi v letih med 1150 in 1350.[1] Srednja angleščina sedaj sicer predstavlja zgodovinsko obliko angleškega jezika, ki je bil v uporabi med letoma 1150 in 1500 in je naslednik stare angleščine, uporabljal pa ga je na primer avtorCanterburyjskih zgodbGeoffrey Chaucer.
V besedilih se pogosto najde tudi okrajšavo za veznik »in«– znak podoben številki7 in simbol za oziralni zaimek »þæt«–»«. Značilna je tudi uporaba znaka ˉ nadsamoglasniki (na primer ā), ki je označevala dolge samoglasnike.
Prikrepkih glagolih se za določitevglagolskega časa spreminjakoren besede. Taki glagoli obstajajo tudi v sodobni angleščini, denimopeti – sing, sang, sung. V stari angleščini je obstajalo sedem glavnih razredov krepkih glagolov, od katerih ima vsak svoj vzorec spreminjanja korena.
Omejimo se na pravilne krepke glagole, ki se spregajo podobno oziroma enako. Glavna razlika nastopa v korenskem samoglasniku. Značilen predstavnik te skupine je glagolstelan – krasti.
