Sončni uri napodeželski hišiHoughton Hall vNorfolku sta zgled navpične sončne ure, ki je velikokrat v uporabiVodoravna sončna ura vTaganrogu (1833)Sončna ura v Belgiji (natančnost = ±30 sekund)Sončna ura v Planetariju Carla Zeissa vStuttgartu
Sónčna úra jeura, kimeričas s pomočjo navidezne legeSonca nadnevnemnebu, oziroma s pomočjo sončnesvetlobe, po navadi preksence, ki jo na ravno ali krivo urino ploskev meče palica -gnomon, postavljena pod različnimikoti glede na ploskev. Če so pravilno izdelane, sončne ure kažejo čas dovoljtočno skozi vseleto, saj jetropsko (Sončevo) leto v kratkoročnem smislu konstantno. Kako senca potuje po urini ploskvi, je odvisno od vrste ure - ali je ekvatorialna, vodoravna, navpična, polarna. Na potek sence vpliva tudi stran v katero je usmerjena navpična ura.
Sončne ure kažejo krajevniSončev čas. ZaradinagibaZemljinevrtilne osi protiekliptiki in neenakehitrosti njenegakroženja okrog Sonca pa nastanejo razlike med pravim in srednjim Sončevim časom, ki ga podajačasovna enačba. Ta imaničle štirikrat na leto:15. aprila,14. junija,1. septembra in25. decembra. Največje razlike so ±15 minut. Popravki sončnih ur zaradi časovne enačbe veljajo za poljubno točko na Zemlji in niso odvisni od krajevnezemljepisne širine. Zgled sončne ure, ki upošteva časovno enačbo, je ura v Planetariju Carla Zeissa vStuttgartu. Uporablja različni obliki gnomonov (poletnega in zimskega).
Za najstarejšo znano sončno uro velja ura vneolitski prehodni grobnici na arheološkem najdiščuKnowth v dolini rekeBoyne naIrskem (5000 pr. n. št.). Druge stare sončne ure so predstavljaliobeliski (3500 pr. n. št.) in senčne ure (1500 pr. n. št.) izstarega Egipta inBabilona. Verjetno so ljudje merili čas zdolžinami senc še bolj zgodaj, kar pa je težko potrditi.
Prvo pristno omembo sončne ure zasledimo v letu 742 pr. n. št..Stara zaveza za približno leto 700 pr. n. št. opisuje sončno uro - uro iz Ahaza, ki je omenjena v Izaiji (Iz 38,8 in 2. knjigi kraljev2 Kr 20,11. Verjetno gre za najzgodnejši zapis o sončni uri, ki pa je zgodovinsko ni moč najti. Izdelana je bila morda v starem Egiptu ali Babilonu. Sončne ure so vstarem veku poznali tudi naKitajskem, vendar je o njih malo znanega.
Stari Grki so razvili več načel in oblik sončnih ur. Morda je sončne urestari Grčiji predstavilAnaksimander okoli leta 560 pr. n. št. PoHerodotu so bile starogrške sončne ure na začetku izvedene iz babilonskih. Stari Grki so izpopolniligeometrijo in še posebej so odkrilikonične preseke, ki jim sledijo nodusi sončnih ur.Teodozij je verjetno iznašel prenosno sončno uro, ki je delovala kjerkoli na Zemlji.
Rimljani so privzeli starogrške sončne ure v takšni meri, da se jePlavt v eni od svojih iger pritoževal da je dan »razrezan na dele« s povsod prisotnimi sončnimi urami.Vitruvij je v deveti knjigi svojega delaO arhitekturi (De architectura) iz okoli leta 25 pr. n. št. navedel vse znane tipe sončnih ur in njihove starogrške izumitelje.[1] Po vsej verjetnosti so bile vse z nodusi in so se v glavnem razlikovale po ploskvah, na katere je padala njihova senca.
↑»Marcus Vitruvius Pollio:de Architectura, Book IX« (v angleščini). Latinsko besedilo je Teubnerjeva izdaja iz leta 1899 Valentina Rosea v prevodu Billa Thayerja. 7. julij 2007. Pridobljeno 7. septembra 2007.
Ta članek o tehniki ješkrbina. Pomagajte Wikipediji in garazširite.
