Socialne demokracije v prvotnem pomenu besede ne smemo enačiti s socialno demokracijo v današnjem pomenu besede[1][2]. Socialna demokracija se je prvotno pojavila kot dopolnitev in nasprotovanjeliberalni demokraciji. Slednja se je zadovoljila s pravno enakostjo državljanov, torej enakostjo teh državljanov pred zakonom; pri tem je pozabila na razredne razlike med temi državljani, pozabila pa je tudi, da samo pravo te razredne razlike priznava, legitimira in utrjuje. Pridevnik »socialna« v socialni demokraciji (v prvotnem pomenu besede) tako izhaja iz upoštevanja razrednih razlik med pravno enakimi državljani. Opozarja, da je ravno ta razredna razlika temeljna ovira, ki preprečuje družbeno enakost; vzpostavitev družbene enakosti iz tega vidika zahteva tudi odpravo razredne družbe kot take.
Socialna demokracija in komunizem sta postala uradno ločena pojma šele po začetkuprve svetovne vojne. Temeljni prevrat se je zgodil pri vprašanju vojnih kreditov in splošne podpore vojni pod imenom domoljubja in »obrambe pred tujimi barbari«[3]. V Franciji je takšna podpora socialdemokratov bila znana pod imenom »Sveta zveza« (v izvirniku: »union sacrée«), vNemčiji pa je taka podpora vojni nosila ime »Burgfriedenspolitik«. VRusiji so podobno pozicijo zavzelimenjševiki; zmerno socialdemokratsko krilo, ki se je od revolucionarnega krila (boljševikov) ločilo že ob drugem kongresu ruske socialdemokratske partije leta 1903.
Socialdemokratska podpora buržoazni in imperialistični državi ni bila omejena le na glasovanje v prid vojnim kreditom. Vključevala je tudi premirje med proletariatom in buržoazijo, znan kot "civilni mir". V praksi je to pomenilo, da sedaj zmerna socialna demokracija ni vzpodbujala delavskega nasprotovanja kapitalu, ampak je ta antagonizem celo mirila. Takšno pozicijo je branila z retoričnim pristopom, da so razredni konflikti na nacionalnem nivoju »nepotrebno sektaštvo«, da se bodo razrešili po koncu vojne in »zmago nad barbari«. Socialna demokracija navkljub svojim pozicijam ni zavrgla razredne retorike, ampak jo je spreobrnila sebi v prid; mir z buržoazijo je predstavila kot interes delavstva, saj naj bi oba razreda bila izpostavljena skupni zunanji nevarnosti[3].
Takšna politična linija je bila bistveno odstopanje od tudi uradne socialdemokratske linije, ki je prevladovala tudi tik pred začetkom prve svetovne vojne. To odstopanje se je prikazalo na dveh območjih: na odnosu doimperializma in odnosu do razrednega boja.
Evropska socialna demokracija je še tedne pred začetkom vojne izpostavljala, da konflikt medCentralnimi silami in Antanto (glavnima taboroma prve svetovne vojne) ni boj za obrambo domovine, ampak je povsem imperialističnega značaja; borbeno geslo je tudi poatentatuFranca Ferdinanda ostalo »Boj proti imperializmu!«. Ko je dejansko prišlo do vojne, pa so socialdemokrati spremenili svoja stališča; vprašanje imperializma so postavili na stran, so ga označili za problem, ki se ga bo razrešilo, ko se bo odpravila eksistenčna grožnja domovini. Boj proti imperializmu je zamenjala »obramba domovine«, boj proti domači imperialistični buržoaziji je bil prestavljen na »ugodnejše razmere«; razredni boj tako na nacionalnem (v naslednjem odstavku) kot internacionalnem nivoju (tj. boj proti imperialistični vojni) je nadomestil skupni boj naroda proti zunanjemu sovražniku, kritika imperializma lastne dežele pa je utihnila[3].
Iz vidika razrednega boja, torej konflikta med delavskim razredom in kapitalom, je socialna demokracija zavzela pozicijo, da je to vprašanje neprimerno nasloviti v času vojne. Vprašanja, kot na primer imperializem, militarizem (vpliv vojske v družbenem življenju ter naslavljanje njene družbene vloge nasploh) in produkcijapresežne vrednosti ter razredni boj nasploh, so bila v očeh socialne demokracije drugotnega pomena; bila so celo nezaželena motnja »narodne enotnosti proti sovražniku«.
Zmerna in sporazumaška narava socialne demokracije je prišla najbolj do izraza tekom neuspele nemške revolucije leta 1918-1919. Socialna demokracija ne le, da ni podprla delavskih vstaj (npr. vBerlinu), ampak je tudi podprla desničarske milice (Freikorps enote), ki so redni vojski pomagale pri zadušitvi vstaje; pri tem je treba še dodati, da je tekom nemške revolucije minister za obrambo bil socialdemokrat Gustav Noske[4]. Socialna demokracija je revoluciji nasprotovala tudi v bodočih letih; pri tem se je sklicevala na vrsto argumentov, kot na primer, da »razmerje moči« ni ugodno za revolucijo, kot tudi, da slednja uporablja nasilje, da se brani pred svojimi sovražniki. Primer takšne linije je Karl Kautsky, ki je leta 1919 izdal kritiko Oktobrske revolucije z naslovom »Terorizem in komunizem«; na to delo je leto kasneje Lev Trocki odgovoril z istoimensko polemiko[5].
Takšen razcep med zmernim in revolucionarnim socialdemokratskim krilom ni bil posledica nenadnih sprememb ali spontanih odločitev; reformistične in oportunistične tendence so v socialni demokraciji bile prisotne in se krepile že daljše obdobje, odkrita podpora kapitalizmu ob izbruhu vojne pa je bila le iskra v sod smodnika[6]. Iz Nemčija sta primera del, ki naslavljata vprašanje, »Socialna reforma ali revolucija«[7] iz leta 1899 ter »Množična stavka, partija in sindikati« iz leta 1906[8]. V Rusiji je do razkola med revolucionarnim in reformističnim (današnjim socialdemokratskim) krilom prišlo že na drugem kongresu socialdemokratske stranke leta 1903[9]; predlog za preimenovanje v komunistično partijo je boljševikomLenin podal šele v Aprilskih tezah leta 1917[10] (v Nemčiji je revolucionarno krilo socialne demokracije bilo izobčeno in se je preoblikovalo v Spartakovo zvezo (Spartakusbund) že leta 1914, ob izbruhu vojne)[11].
Velika gospodarska kriza, ki se je začela z zlomom ameriške borze leta 1929 in je trajala še naslednjo desetletje (razširila se je tudi na vse države, ekonomske povezane zZDA, vključno z večino evropskih držav), je bila velik udarec stabilnosti kapitalistične družbe. Liberalne ekonomske pozicije, kot na primer laissez-faire kapitalizem, so izgubile večino svoje avtoritete. Njihova trditev, da je tržno gospodarstvo zmožno samo razrešiti ekonomske probleme, se je izkazala za problematično, saj so ravno za tržno gospodarstvo (in kapitalistično ekonomijo) značilne periodične krize, vključno s takrat aktualno krizo.
Nadalje se je delavski boj razvil do mere, kjer je predstavljal relevantno grožnjo buržoazni politiki. Večji sindikati, kot na primer Ameriška zveza dela (American Federation of Labor, AFL), so sicer zavzemali reformistične pozicije; je pa kot radikalna alternativa bila relevantna politična sila tudi Komunistična partija ZDA (CPUSA). Ta je pod svojim okriljem, na primer, organizirala tudi črnce in ženske, ki so jih zmerni sindikati zapostavljali, v nekaterih primerih pa so se tudi aktivno borili proti njihovi emancipaciji[12].
Kot posebno zgodovinsko okoliščino je treba omeniti še obstojSovjetske Zveze kot politične sile, ki je predstavljala alternativokapitalizmu. To je za delavski boj v kapitalističnih deželah imelo pomembne posledice; dokler je obstajala Sovjetska Zveza, je obstajal tudi praktičen odgovor na vprašanje, kaj naj bi bilo alternativa kapitalizmu (ki je pogosto postavljen kot »naravno stanje« in nespremenljiv, kot nekaj, čemur ni alternative)[13]. Ta argument je dobil toliko večjo težo, ker Sovjetske Zveze zaradi (vsiljene)[14] trgovske izolacije kriza ni prizadela[15].
Nadalje navkljub protikomunistični propagandi povezanost gibanja s Sovjetsko Zvezo (obtožba, da je agitator »sovjetski agent«), ampak je ta propaganda lahko bila celo kontraproduktivna. Če se je za gibanje smatralo, da je povezano s Sovjetsko Zvezo (aliKominterno), je to lahko celo povečalo avtoriteto gibanja; če uživa materialno in ideološko podporo tuje socialistične dežele, ima po takšni logiki toliko večje možnosti, da uspe[12].
Model socialne demokracije, ki se je vzpostavil tekom gospodarske krize, v zahodnih evropskih državah pa po koncu druge svetovne vojne, je tako treba razumeti kot odgovor na grožnjo komunistične revolucije. Keynesianizem kot ekonomski model, kjer država zapolni pomanjkanje povpraševanja na trgu, hkrati pa nadzoruje nivobrezposelnosti, je postal širše uveljavljen, ker se je moral vzpostaviti sistem, v katerem lahko kapitalizem vsaj delno obvlada svoja lastna protislovja. V nasprotnem primeru bi ta bil odpravljen, nadomestil pa bi gakomunizem; za buržoazijo je izguba v profitu manjše zlo kot odprava njenega obstoja, zato je na ta model tudi pristala. Nadalje je takšen ekonomski model na kratki in srednji rok bil ugoden za buržoazijo, saj so državni izdatki predstavljali dodatne investicijske možnosti[16].
VZahodni Evropi je vzrok za uvedbo socialdemokratskega modela zelo podoben. Glavna razlika je v tem, da je Sovjetska Zveza imela toliko večjo vlogo (tudi zaradi geografske bližine); vpliv komunističnih gibanj (in političnih strank) je nadalje povečal njihov prispevek k zlomufašizma. Na tem območju je narava socialne demokracije kot zmerne, reformistične alternative komunizmu bila toliko bolj očitna. To toliko bolj drži, ker sta socialna demokracija in socializem bila medsebojno izključujoča; ZDA so, na primer, državam, kjer so komunisti imeli »preveliko« politično vlogo, zagrozila, da jim bo odtegnila finančno pomoč, če situacije ne »popravijo« in postavijo na oblast zmernejše opcije[17].
V deželah, kjer situacija ni bila tako delikatna, kjer buržoaziji ni bilo treba delovati »v rokavicah«, da bi zavarovala svoje interese, je situacija bila drugačna. Primer jeLatinska Amerika, ki poMonroe doktrini spada vinteresno sfero ZDA. Tukaj ZDA niso zatirale le komunistov, ki so odkrito podpirali Sovjetsko Zvezo, ampak tudi politične pozicije, ki so se od Sovjetske Zveze distancirale; primer izČila je demokratični socializemSalvadora Allendeja, ki je padel podvojaškim udarom (s podporo obveščevalne agencijeCIA) leta 1973[18]. Takšna usoda je doletela tudi socialdemokratske režime; takšen primer je bil vGvatemali, kjer je leta 1954 z državnim udarom bil odstavljen takratni predsednik državeJacobo Árbenz[17].
Socialdemokratski model ne odpravitržnega gospodarstva in kapitalistične privatne lastnine, s čimer obdrži tudi dovzetnost zagospodarsko krizo. Do te je v začetku 70' let tudi prišlo; delno je k temu pripomogel tudi dvig cennafte (tako imenovana naftna kriza leta 1974), pomembno pa je bilo tudi splošno pregrevanje gospodarstva.
Za razliko od gospodarske krize v 30' letih, kjer je kapitalistična država zaradi pritiska delavskega razreda vzpostavila socialdemokratski model (opis spodaj), pa je tokrat ta pritisk bil nesorazmerno manjši. Sovjetska Zveza je podNikito Hruščovom razvijala politiko mirne koeksistence[19]; podLeonidom Brežnjevom je sicer zavzela bolj intervencionistično držo, a je de facto ta bila defenzivna. V samih kapitalističnih deželah je revolucionarna politika izgubila iniciativo reformističnim sindikatom; ti so sicer bili močni, a so svoje zahteve omejili na mezdni boj (tj. rast plač) in omejevanje brezposelnosti[20].
Oba faktorja sta bila pomembna pri določanju ekonomske politike; zaradi teh sprememb odgovor na krizo ni bil nadaljnje vzdrževanje socialdemokratskega modela, ampak liberalizacija gospodarstva. Dva pomembna ukrepa liberalizacije gospodarstva sta deregulacija in privatizacija. Deregulacija se nanaša tako na finančne trge kot delavske pravice; oboje se je začelo spreminjati v prid kapitalu. Privatizacija se je izvajala tako na področju storitev socialne države (npr. privatizacija državnih stanovanj, šolstva in zdravstva) kot v ostalih ekonomskih sektorjih[21].
.png)
