Slavonija je geografska in zgodovinskapanonskapokrajina v severovzhodniHrvaški in se razprostira vzhodno od območja Križevcev terSiska med rekamaDravo inSavo, tako da na skrajnem vzhodu doseže tudiDonavo. Pokrajina je danes glavna žitnica Hrvaške.
Zametek stare Slavonije se je po zlomuAvarov oblikoval ne celotnem panonskem področju med Savo in Dravo, kjer so odLjudevita Posavskega doBraslava v 9. stoletju večino časa vladali domači slovanski vladarji, po prihoduMadžarov konec 9. stoletja je stara Slavonija prišla pod madžarsko nadoblast, v 10. stoletju pa je to območje postalo prehodno med hrvaškimi in madžarskimi vplivi.[1] Območje stare Slavonije se je po prihodu Madžarov skrčilo na območje med Dravo in Petrovo goro, zahodno od reke Karašice in severozahodno od rekeVrbas.[2][3] Slovani na območju stare Slavonije so sčasoma razvili posebno obliko govorice, ki jo danes imenujemokajkavščina. Na območju Slavonije so bili med letoma 1399 in 1456 zelo aktivni tudiCeljski grofi, zlastiHerman II. inUlrik II.
PrihodTurkov je povzročil velike migracije, zaradi česar se je področje kajkavskega govora skrčilo in deloma premestilo. Vzhodni del Slavonije (vzhodno od Križevcev) je že v 16. stoletju postalSlavonska vojna krajina.[4] V 17. stoletju je ime Slavonija označevalo le še severni del stare Slavonije, južni del je postal del Hrvaške. Ko so se Turki morali umakniti iz ozemlja današnje Slavonije, je bila stara srednjeveška Slavonija v celoti vključena v Hrvaško, ime Slavonije pa se je ohranilo v vojni krajini. Z avstrijskimi osvajanji se je območje te vojne krajine v 17. in 18. stoletju širilo naštokavsko govoreče območje proti vzhodu, to je na območje Virovitiške in Požeške vojne krajine,[5] obenem pa se je tudi ime Slavonija premestilo proti vzhodu.
Območje tenove Slavonije je do leta 1991 ves čas ostajalo v okviru Hrvaške. Po razglasitvi hrvaške neodvisnosti pa je uporno srbsko prebivalstvo na področju današnje Slavonije zasnovalo lastno politično skupnost. Leta 1992 so bila tudi srbska območja Slavonije vključena medobmočja pod zaščito OZN (UNPA), a že v letu 1995 so Hrvati v en dan in pol trajajoči ofenziviBlisk zavzeli zahodni del srbske Slavonije, vzhodni del pa je z Erdutskim sporazumom leta 1995 prešel pod upravo Združenih narodov (UNTAES) in je bil leta 1998 prav tako vrnjen Hrvaški.[6]
Slavonsko gospodarstvo je prilagojeno celinskemu podnebju, obširne nižine pa so izpostavljene tudi nevarnostipoplav. Slavonija je hrvaška žitnica: na obdelovalnih površinah Slavonci gojijožita (pšenico,koruzo), industrijske rastline (sladkorno repo, oljnice, krmo intobak), deloma pa se ukvarjajo tudi ssadjarstvom (jabolka,hruške,slive). Na vzhodu je razvito tudivinogradništvo. Vživinoreji prevladujetagovedoreja insvinjereja, razvito je tudiribištvo, slavonsko gozdarstvo pa ponuja visokokvaliteten les iz hrastovine.
Večino prebivalcev predstavljajoHrvati,Srbi pa predstavljajo največjo narodno manjšino.
V vzhodni Hrvaški ali Slavoniji je po rezultatih popisa prebivalstva iz leta 2001 živelo 891.259 prebivalcev, kar predstavlja 20,1 % skupnega prebivalstva Hrvaške. Glede na leto 1991, ko je bilo prebivalcev 977.391, je zabeležen velik upad prebivalstva za 8,8 % (86.132 oseb).[7]
| Mesto | Število prebivalstva |
|---|---|
| Osijek | 108.048 |
| Slavonski Brod | 59.141 |
| Vinkovci | 35.312 |
| Vukovar | 27.683 |
| Đakovo | 30.092 |
| Požega | 26.248 |
| Virovitica | 21.291 |
| Našice | 16.224 |
| Županja | 12.090 |
| Nova Gradiška | 14.229 |
| Daruvar | 11.633 |
| Pakrac | 8.460 |
| Otok | 6.343 |
| Lipik | 6170 |
Kutjevo-6247
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
