Sirij (α CMa / α Canis Majoris / Alpha Canis Majoris) jenajsvetlejša zvezda na nočnem nebu. Njegovo ime je izpeljano izgrške besedeΣείριος (v latinici:Seirios), kar pomeni sijoč ali žgoč. Zvezda imaoznakoα Canis Majoris, kar je latinizirano vAlpha Canis Majoris in okrajšano vα CMa aliAlpha CMa. Znavideznim sijem -1,46 je Sirij skoraj dvakrat toliko svetel kotKanop, naslednja najsvetlejša zvezda. Sirij jebinarna zvezda, ki jo sestavljazvezdaglavnega nizaspektralnega tipa A0 ali A1, imenovana Sirij A in spremljevalka, medlabela pritlikavka spektralnega tipa DA2, imenovana Sirij B. Razdalja med obema variira med 8,2 in 31,5astronomskih enot, medtem ko orbitirata vsakih 50 let.[24]
Sirij izgleda svetlo zaradi svojega neločljivegaizseva in bližineOsončju. Na razdalji 2,64parska (8,6 svetlobnih let) je sistem Sirija eden od Zemljinajbližjih sosedov. Sirij se postopoma približuje Osončju in pričakuje se, da se bo rahlo povečal v svetlosti v naslednjih 60.0000 letih ter dosegel magnitudo -1,68. Po naključju bo Sirij približno v istem času, okrog leta 66.270, zavil kot južna polarna zvezda. Tega leta bo Sirij prišel v okvir 1,6 stopinje od južnega nebesnega pola. To je zaradiprecesije enakonočij in pravilnega gibanja Sirija, ki se giba počasi v smeri jug-jugozahod in bo viden samo z južne poloble.[25] Po tem času se bo njegova razdalja začela povečevati in postal bo bolj medel, toda še vedno bo za približno 210.000 let najsvetlejša zvezda na Zemljine nočnem nebu, po tem pa bo postala najsvetlejša zvezdaVega, še enazvezda tipa A, ki je neločljivo bolj žareča od Sirija.[26]
Sirij A je približno dvakrat toliko masiven kotSonce (Sončeva masa) in imaabsolutni izsev +1,43. Je okrog 25-kratbolj žareč od Sonca,[12] vendar ima bistveno nižji sijaj od drugih svetlih zvezd kot soKanop,Betelgeza aliRigel. Sistem je star med 200 in 300 mio. let.[12] Prvotno sta ga sestavljali dve svetli modrikasti zvezdi. Prvotno masivnejša izmed njiju, Sirij B, je porabil svoje vodikovo gorivo in je postalrdeča orjakinja, nato pa je izgubil svoje zunanje plasti in se je pred okrog 120 mio. leti sesul v svoje trenutno stanje kot bela pritlikavka.[12]
Sirij je pogovorno znan kot »Pasja zvezda«, kar odraža njegovo pomembnost v svojemozvezdju,Canis Major (Veliki pes).[18] Sončevo vzpenjanje Sirija je vStarem Egiptu označevalopoplavljanje Nila, zaStare Grke »pasje dneve« poletja, zaPolinezijce, večinoma v južni polobli, pa je zvezda označevala zimo in je bila pomembna referenca za navigacijo po Tihem oceanu.
Sirij se kot najsvetlejša zvezda na nočnem nebu pojavlja v nekaterih najzgodnejših astronomskih zapisih. Izpodriv odekliptike povzroča, da je zvezdno dvigovanje izjemno pravilno glede na druge zvezde s periodo skoraj natančno 365,25 dneva in je tako konstantno relativno naSončevo leto. To dvigovanje se pojavi priKairu 19. julija (julijanski koledar), s čimer se zgodi tik pred pojavom letnih poplavNila v antiki.[27] Zaradi nepravilnosti poplav je izjemna natančnost zvezdinega povratka povzročila, da je bila pomembna zastare Egipčane,[27] ki so ga častili kot boginjoSopdet (starodavnoegipčanskoSpdt, »Trikotnik«;[a]starogrškoΣῶθις},Sō̂this), garant rodnosti njihove zemlje.[b]
Stari Grki so opazili, da se pojavitev Sirija kot jutranje zvezde napoveduje vroče in suho poletje in bali so se, da bo zvezda povzročila, da se bodo planeti utrudili, ljudje ošibili in ženske postale vzburjene.[29] Zaradi svoje svetlosti se je zdelo, da Sirij miglja bolj v nestabilnih vremenskih razmerah zgodnjega poletja. Za grške opazovalce je to pomenilo, da izžarevanje povzroča škodljiv vpliv. Vsak, ki je trpel zaradi njegovih učinkov naj bi bil »zvezdno-napaden« (ἀστροβόλητος,astrobólētos). V literaturi je bil opisan kot »goreč« ali »žareč«.[30] Obdobje po ponovni pojavitvi zvezde je bilo znano kot »pasji dnevi«.[31] Prebivalci otokaKea vEgejskem morju so Siriju inZevsu ponudili daritve, da bi jim prinesla hladne vetrove in so čakali na ponovno pojavitev zvezde poleti. Če je vzšla čista, naj bi napovedala srečo; če je bila meglena ali medla naj bi napovedala kužne bolezni. Kovanci, pridobljeni z otoka s 3. stoletja pred našim štetjem, upodabljajo pse ali zvezde z izžarevajočimi žarki, kar poudarja pomen Sirija.[30]
Rimljani so praznovali zvezdno lego Sirija okrog 25. aprila tako, da so boginjiRobigo žrtvovali psa skupaj s kadilom, vinom in ovco, tako da zvezdino izžarevanje to leto ne bi povzročilo pšenične rje na pšenici.[32]
Svetle zvezde so bile pomembne za antičnePolinezijce za navigacijo na Tihem oceanu. Služili so tudi kot znaki zemljepisne širine; deklinacija Sirija se ujema z zemljepisno dolžino arhipelagaFidži na17°J in tako prečka neposredno nad otoki vsaksiderski dan.[33] Sirij tudi služi kot telo ozvezdja »Velike ptice«, imenovanegaManu, s Kanopom na južni konici kril inProkijonom na severni konici kril, kar razdeljuje polinezijsko nočno nebo na dve polobli.[34] Tako kot je pojavitev Sirija na jutranjem nebu v Grčiji označevala poletje, je zaMaore označevala začetek zime in njihovo imeTakurua je opisovalo tako zvezdo kot letni čas. Kulminacijo zimskega solsticija so naHavajih označevali s praznovanjem, znanim kotKa'ulua, »Kraljica nebes«. Zabeleženih je veliko drugih polinezijskih imen, vključno sTau-ua vMarkesaških otokih,Rehua na Novi Zelandiji inTa'urua-fau-papa »Praznovanjem prvotnega visokega poglavarja« terTa'urua-e-hiti-i-te-tara-te-feiai »Praznovanjem tistega, ki se dvigne z molitvami in verskimi obredi v Tahitiju«.[35]
Leta 1868 je Sirij postal prva zvezda, katere hitrost je bila izmerjena, kar je pomenilo začetek raziskovanja nebesneradialne hitrosti. SirWilliam Huggins je raziskoval zvezdni spekter zvezde in je opazovalrdeči premik. Sklenil je, da se Sirij oddaljuje od Sončnega sistema približno 40 km/s.[38][39] V primerjavi s sodobno vrednostjo −5,5 km/s je to precenjena vrednost in ima napačni predznak: znak minus pomeni, da se Soncu približuje.[40]
Christiaan Huygens v svoji knjigi iz leta 1698,Cosmotheoros, ocenjuje razdaljo do Sirija na 27.664-kratrazdalja med Zemljo in Soncem (okrog 0,437 svetlobnega leta ali paralaksa okrog 7,5 kotnih sekund).[41] Bilo je več neuspešnih poskusov izmeritiparalakso Sirija:Jacques Cassini (6 sekund); nekateri astronomi (med drugimNevil Maskelyne)[42] z uporaboLacaillovih opazovanj priRtu dobrega upanja (4 sekunde);Piazzi (ista vrednost); z uporabo Lacaillovih opazovanj, narejenih vParizu, bolj številčni in gotovi kot tisti narejeni na Rtu (nobene razumne paralakse);Bessel (nobene razumne parlakse).[43]
Škotski astronomThomas Henderson je uporabil svoja opazovanja, narejena v 1832–1833, in opazovanja južnoafriškega astronomaThomasa Macleara iz 1836–1837, da je opredelil vrednost paralakse na 0,23kotne sekunde, napako paralakse pa je ocenil na največ četrtino sekunde, ali kot je pisal Henderson leta 1839, »Na koncu koncev lahko zaključimo, da paralaksa Sirija vesolju ni večja od pol sekunde in je verjetno veliko manj.«[44] Astronomi so sprejeli vrednost 0,25 kotne sekunde v večini 19. stoletja.[45] Zdaj je znano, da ima paralakso skoraj 0,4 kotne sekunde.
Hipparcosoav paralaksa za Sirij je natančna na približno 0,04svetlobnega leta, kar pomeni razdaljo okrog 8,6 svetlobnega leta.[1] Predpostavlja se, da je Sirij na enaki razdalji. Sirij ima paralaksoGaia Data Release 3 z veliko manjšim odstopanjem, kar pomeni razdaljo 8,709±0,005 svetlobnega leta, vendar je označena kot da ima zelo veliko vrednost za astrometrični presežni šum, kar nakazuje, da bi bila vrednost paralakse lahko nezanesljiva.[9]
V pismu z 10. avgusta 1844 je nemški astronomFriedrich Wilhelm Bessel na podlagi sprememb v lastnem gibanju Sirija sklepal, da ima nevidenega spremljevalca.[46] 31. januarja 1862 je ameriški proizvajalec teleskopov in astronomAlvan Graham Clark prvič opazoval medlega spremljevalca, ki je sedaj znan kot Sirij B.[47] To se je zgodilo med preizkušanjem teleskopa z 18,5-palično (470 mm) zaslonko zaDearborn observatorij, ki je bil takrat eden od največjih lomljivih lečastih teleskopov na svetu in največji teleskop vZDA.[48] Opažanje Sirija B je bilo potrjeno 8. marca z manjšimi teleskopi.[49]
Vidna zvezda je zdaj včasih znana kot Sirij A. Od leta 1894 so bile opazovane nekatere očitne orbitalne nepravilnosti v Sirijevem sistemu, kar nakazuje na tretjo zelo majhno spremljevalno zvezdo, toda to ni bilo nikoli potrjeno. Najboljše ujemanje s podatki nakazuje šestletno orbito okoli Sirija A in maso 0,06 Sončeve mase. Ta zvezda bi bila pet do deset magnitud bolj medla kot bela pritlikavka Sirij B, zaradi česar bi jo bilo težko opazovati.[50] Opazovanja, objavljena leta 2008 niso uspela zaznati bodisi tretjo zvezdo, bodisi planet. Očitna tretja zvezda je bila opazovana v 20. letih 20. stoletja in naj bi bila po trenutnih prepričanjih objekt v ozadju.[51]
Leta 1915 jeWalter Sydney Adams s 60-paličnim (1,5 m) reflektorjem naMount Wilson observatoriju opazoval spekter Sirija B in je določil, da gre za medlo belkasto zvezdo.[52] Na tej podlagi so astronomi zaključili, da gre za belo pritlikavko, ki je bila odkrita druga po vrsti.[53] Premer Sirija A sta prvič izmerilaRobert Hanbury Brown inRichard Q. Twiss leta 1959 priJodrell Banku z uporabo zvezdnega intenzivnega interferometra.[54] Leta 2005 so astronomi z uporabovesoljskega teleskopa Hubble določili, da ima Sirij B približno tolikšen premer kot Zemlja, 12.000 km, maso pa 102 % Sončeve.[55]
Okrog leta 150 jeKlavdij Ptolemaj[56] iz Aleksandrije, etnični grški egipčanski astronom iz rimskega obdobja, narisal zvezde v knjigah VII in VIII v svojemAlmagestu v katerem je uporabil Sirij kot lokacijo za globusov centralni poldnevnik.[57] Sirij je opisal kot rdečkast, skušaj s šetimi drugimi zvezdami,Betelgezo,Antaresom,Aldebaranom,Arkturjem inPoluksom, ki so vse trenutno po opazovanjih rdeče ali oranžne barve.[56] Diskrepanco je prvi opazil amaterski astronomThomas Barker, zemljiški posestnik vLyndonu vRutlandu, ki je pripravil članek in govoril na sestankuKraljeve družbe v Londonu leta 1760.[58] Obstoj drugih zvezd, ki se spreminjajo po svetlosti je dal kredibilnost zamisli, da se lahko spreminjajo tudi v barvi; sirJohn Herschel je to opazil leta 1839, pri čemer je bil mogoče pod vplivom tega, da je dve leti pred tem opazilEto Gredlja.[59]Thomas J.J. See je z izdajo več člankov leta 1892 in s končnim povzetkom leta 1926 ponovno oživil diskusijo o rdečem Siriju.[60] Ni navajal samo Ptolemaja, temveč tudi pesnikaArata, govorcaCicerona in generalaGermanika, ki so vsi imenovali zvezdo za rdečo, čeprav priznava, da ni nobeden od slednjih treh avtorjev astronom in sta zadnja dva samo prevajala Aratovo pesemPhaenomena.[61]Lucij Anej Seneka je Sirij opisal kot globlje rdeči odMarsa.[62] Tako je mogoče, da je opis kot rdeče barve je pesniška metafora za nesrečo. Nemška astronoma Wolfhard Schlosser in Werner Bergmann sta leta 1985 objavila pripovedlombardskega rokopisa iz 8. stoletja, ki vsebujeDe cursu stellarum ratio od sv. Gregorja iz Toursa. Latinski tekst je učil bralce kako določati čase nočnih molitev na podlagi zvezd in svetla zvezda, opisana kotrubeola (»rdečkasta«) naj bi bila Sirij. Avtorji predlagajo, da je to dokaz za to, da je bil Sirij B rdeča orjakinja v času opazovanja.[63] Drugi učenjaki so odgovorili, da je sv. Gregor verjetno mislil naArkturja.[64][65]
Pomembno je, da niso vsi antični opazovalci videli Sirij kot rdeč. PesnikMarcus Manilius iz 1. stoletja ga je opisal kot »morsko modrega«, enako kotAvienius iz 4. stoletja.[66] Poleg tega so Sirij v antičniKitajski konsistentno poročali kot belo zvezdo: podrobno ponovno branje kitajskih besedil iz 2. stoletja pred našim štetjem je zaključilo, da so vsi zanesljivi viri konsistentni s Sirijem kot belo zvezdo.[67][68]
Ne glede na to pa so zgodovinski viri, ki omenjajo Sirij kot rdečo zvezdo dovolj obširni, da so vodili raziskovalce v iskanje mogočih fizičnih razlag. Mogoče teorije spadajo v dve kategoriji: intrinzične in ekstrinzične. Intrinzične teorije predpostavljajo realno spremembo v Sirijevem sistemu v zadnjih dveh tisočletjih, od katerih je najbolj diskutiran predlog, da je bila bela pritlikavka Sirij B 2000 let nazaj rdeča orjakinja. Ekstrinzične teorije se ukvarjajo z možnostjo prehodnega rdečenja v vmesnem mediju, skozi katerega je zvezda opazovana, npr. takšen, ki ga je povzročil prah vmedzvezdni snovi ali delci vozraćju.
Možnost, da bizvezdni razvoj bodisi Sirija A, bodisi Sirija B, lahko povzročil diskrepanco je bila zavrnjena zaradi tega, ker je časovnica nekaj tisoč let veliko prekratka in da ni znakov megličasti v sistemu, ki bi bila prisotna v primeru, da bi se zgodila takšna sprememba.[62] Prisotnost tretje zvezde z zadostno svetlostjo, da bi vplivala na vidno barvo sistema je podobno nekonsistentna z opazovalnimi dokazi.[69] Intrinzične teorije lahko tako odpravimo. Ekstrinzične teorije na osnovi rdečenja s stranimedzvezdnega prahu so podobno malo verjetne. Prehodni oblak prahu, ki bi potoval med Sirijevim sistemom in opazovalcem na Zemlji, bi sicer do določene mere res pordečil pojav zvezde, vendar bi rdečitev, zadostna, da bi se pojavila podobno barvi kot intrinzično rdeče svetle zvezde, kot sta Betelgeza ali Arktur, tudi bistveno zameglila zvezdo, kar ni konsistentno z zgodovinskimi podatki: zameglitev bi bila zadostna, da bi spremenila barvo zvezde nezaznavno za človeško oko brez pomoči teleskopa.[62]
Ekstrinzične teorije na podlagi optičnih učinkov v Zemljini atmosferi so bolj podprte z razpoložljivimi dokazi. Scintilacije, ki jih povzročajoatmosferske turbulence, vodijo v hitre, prehodne spremembe v navidezni barvi zvezde, zlasti ko opazujemo blizu horizonta, čeprav za rdečo barvo ni posebne preference.[70] Vendar sistematično rdečenje zvezdine svetlobe povzroča absorpcija insipanje delcev v atmosferi, popolnoma analogno rdečenju Sonca pri Sončnemvzhodu inzahodu. Ker so delci, ki povzročajo rdečenje v Zemljini atmosferi različni (tipično veliko manjši) od tistih, ki povzročajo rdečenje vmedzvezdni snovi, je veliko manj bledenja v zvezdni svetlobi in v primeru Sirija je lahko sprememba barve vidna brez pomoči teleskopa.[62] Mogoče obstajajo kulturni razlogi, ki pojasnjujejo zakaj bi nekateri antični opazovalci lahko raje poročali barvo Sirija v času, ko je bil nizko na nebu (in je tako izgledal rdeče). V več sredozemskih kulturah je za lokalno vidnost Sirija pri zvezdnem dvigovanju in nameščanju (ko je izgledala bodisi svetlo in jasno, bodisi medlo) veljalo, da ima astrološki pomen in je bila tako predmet sistematičnega opazovanja in intenzivnega zanimanja. Sirij je bil tako, bolj kot katerakoli druga zvezda, opazovan in beležen takrat, ko je bil blizu horizontu. Druge sodobne kulture, kot je Kitajska, nimajo te tradicije in beležijo Sirij samo kot belega.[62]
Sirij (na dnu) in ozvezdjeOrion (desno). Tri najsvetlejše zvezde na tej sliki—Sirij,Betelgeza (zgoraj desno) inProkijon (zgoraj levo)—tvorijoZimski trikotnik. Svetla zvezda na sredini zgoraj jeAlhena, ki z Zimskim trikotnikom tvori asterizem v obliki križa.
Sirij lahko pod pravilnimi pogoji opazujemo pri dnevni svetlobi s prostim očesom.[76] Idealno mora biti nebo zelo jasno, opazovalec pa na visoki višini, pri čemer gre zvezda nad glavo, Sonce pa je nizko na obzorju. Te pogoje je najlažje izpolniti v času sončnega zahoda marca in aprila ter v času sončnega vzhoda septembra in oktobra.[77] Opazovalni pogoji so zaradi južne deklinacije Sirija bolj ugodni na južni polobli.[77]
Orbitalno gibanje Sirijevega binarnega sistema pripelje dve zvezdi na minimalno kotno ločitev 3kotne sekunde in maksimum 11 kotnih sekund. najbližjem položaju je ločiti belo pritlikavko od njenega svetlejšega spremljevalca opazovalni izziv, ki zahteva teleskop z vsaj 300 mm zaslonko in odlične vidne pogoje. Poperiapsidi iz leta 1994[c] se je par ločil, zaradi česar ju je bilo s teleskopom lažje ločiti.[78]Apoapsida se je zgodila leta 2019,[d]toda z Zemljinega vidika se je največja opazovalna ločitev zgodila leta 2023 s kotno ločitvijo 11,333″.[79]
Na razdalji 2,6 parseka (8,6 svetlobnega leta) vsebuje Sirijev sistem dve od osmih najbližjih zvezd Soncu in je peti najbližji zvezdni sistem Soncu.[80] Ta bližina je glavni razlog za njegovo svetlost, kot za drugebližje zvezde, kot soAlfa Kentavra, Prokijon in Vega, za razliko od oddaljenih zelo svetlih nadorjakinj, kot so Kanop,Rigel ali Betelgeza (čeprav bi bil Kanop lahko svetla orjakinja).[81] Še vedno je okrog 25-krat svetlejši od Sonca.[12] Najbližja velika zvezda v soseščini Sirija je Prokijon, 1,61 parseka (5,24 svetlobnega leta) stran.[82] Vesoljska sondaVoyager 2, izstreljena leta 1977, da bi preučevala štiri planete orjake Sončnega sistema, naj bi se približala Siriju čez približno 296.000 let na razdalji 4,3 svetlobnega leta.[83]
Orbita Sirija B okrog A, gledano z Zemlje (nagnjena elipsa). Široka vodoravna elipsa kaže pravo obliko orbite (s poljubno orientacijo) kot bi izgledala gledana naravnost naprej.Slikaobservatorija Chandra X-ray Sirijevega zvezdnega sistema, kjer se koničasti vzorec pojavlja zaradi podporne strukture za prenašalne rešetke. Svetel vir je Sirij B. Pravice: NASA/SAO/CXC
Sirij jebinarni zvezdni sistem, ki ga sestavljata dve beli zvezdi, ki sta v orbiti druga druge in sta ločeni 20 astronmskih enot[e](približno razdalja med Soncem inUranom) ter s periodo 50,1 leta. Svetlejši sestavni del, imenovan Sirij A je zvezdaglavnega niza spektralnega tipa zgodnjega A z ocenjeno površinsko temperaturo 9940K.[13] Njegov spremljevalec, Sirij B je zvezda, ki se je že razvila stran od glavnega niza in je postala bela pritlikavka. Sirij B je trenutno 10.000-krat manj svetel v vidnem spektru, vendar je bil nekoč bolj masiven od njiju.[84] Starost sistema se ocenjuje na 230 mio. let. Domneva se, da sta zgodaj v njunem življenju bili dve modrobeli zvezdi v eliptični orbiti druga druge vsakih 9,1 leta.[84] Sistem po meritvah vesoljskega observatorijaIRAS oddaja več infrardečega sevanja, kot je pričakovano. To bi bil lahko znak praha v sistemu, kar velja za nekoliko neobičajno za binarno zvezdo.[82][85] Slikeobservatorija Chandra X-ray so pokazale, da je Sirij B svetlejši od svojega spremljevalca kot vir rentgenskih žarkov.[86]
Leta 2015 so Vigan in kolegi uporabiliVLT Survey Teleskop za iskanje dokazov o podzvezdnih spremljevalcih in jim je uspelo ovreči prisotnost planetov orjakov 11-krat večjih od Jupitra na razdalji 0,5 astronomske enote od Sirija A, 6–7-krat mase Jupitra na razdalji 1–2 astronomskih enot in do 4-kratne velikosti Jupitra na razdalji 10 astronomskih enot.[87] Podobno niso odkrili nobenih spremljevalcev okrog Sirija B tudi Lucas in kolegi.[88]
Primerjava Sirija A in Sonca, za razmerje in relativno svetlost površine
Sirij A, znan tudi kot Pasja zvezda, ima maso 2,063 Sončeve mase.[11][12][89] Polmer zvezde je izmeril astronomski interferometer, ki je podal oceno oglatega polmera 5,936±0,016milli kotnih sekund. Projicirana rotacijska hitrost je s 16 km/s razmeroma nizka,[15] kar ne proizvaja značilne sploščitve njegovega diska.[90] To označuje pri varianci z zvezdo podobne velikosti,Vega, ki rotira veliko hitreje, z 274 km/s in močno raste okrog svojega ekvatorja.[91] Na površini Sirija A je bilo zaznano šibkomagnetno polje.[92]
Zvezdni modeli kažejo na to, da je bil zvezda oblikovana v času sesedanjamolekularnega oblaka in da je, po 10 mio. letih, njeno notranje generiranje energije potekalo v celoti iz jedrskih reakcij. Jedro je postalo konvektivno in je za ustvarjanje energije uporabljalo CNO cikel.[90] Izračunano je, da bo Sirij A v celoti izčrpal zalogo vodika v svojem jedru milijardo let po svojem nastanku in se bo nato razvil stran od glavnega niza.[93] Prešel bo stopnjordeče orjakinje in na koncu postal bela pritlikavka.[94]
Sirij A je opredeljen kot zvezda tipa Am, saj spekter kaže globoke kovinske absorpcijske linije,[95] kar kaže na okrepitev njegovih površinskih plasti v elementih, ki so težji od helija, kot je železo.[82][90] Spektralni tip naj bi bilA0mA1 Va, kar indicira, da bi bil klasificiran kot A1 iz vodikovih in helijevih linij, vendar A0 iz kovinskih linij povzroča, da je v isti skupini z zvezdami tipa Am.[6] V primerjavi s Soncem je razmerje železa v atmosferi Sirija A glede na vodik podano z[14] kar pomeni, da je železo 316 % bolj v izobilju kot v Sončevi atmosferi. Visoka površinska vsebnost kovinskih elementov je v celotni zvezdi malo verjetna; namesto tega so radioaktivno dvigovani proti površju železo in težke kovine.[90]
Sirij B (včasih imenovan »Psiček«[96]) je ena najmasivnejših znanihbelih pritlikavk. Z maso 1,02 Sončeve je skoraj dvakrat večja od povprečja 0,5–0,6. Ta masa je stisnjena na prostornino približno enako veliko Zemlji.[55] Trenutna površinska temperatura je 25.200 K.[12] Sirij se bo postopoma ohlajal, saj nima notranjega vira toplote, preostala toplota pa bo približno v naslednjih dveh milijardah let sevana v vesolje.[97]
Bela pritlikavka nastane, ko se zvezda razvije z glavnega niza in nato prečka stopnjordeče orjakinje. To se je zgodilo, ko je bil Sirij B star manj kot polovico svoje trenutne starosti, okrog 120 mio. let nazaj. Prvotna zvezda je imela po ocenah maso petih Sonc[12] in je bilazvezda tipa B (najverjetneje B5V za pet Sončevih mas),[98][99] ko je bila še vedno na glavnem nizu, potencialno goreča okrog 600–1200-krat bolj svetlo od Sonca. Ko je prečkal stopnjo rdeče orjakinje, je Sirij B mogoče obogatil kovinskost svojega spremljevalca, kar bi lahko pojasnilo zelo veliko kovinskost Sirija A.
Ta zvezda je sestavljena predvsem iz mešanice ogljika in kisika, ki je bila ustvarjena s helijevo fuzijo v zvezdi prednici.[12] To je prekrito z ovojnico lažjih elementov, z materiali, ločenimi z maso zaradi visoke površinske gravitacije.[100] Zunanja atmosfera Sirija B je skoraj čisti vodik — element z najnižjo maso — in v njegovem spektru ni vidnih nobenih drugih elementov.[101]
Čeprav Sirij A in B sestavljata binarni sistem, ki spominja na tiste, ki lahko prestanejosupernovo tipa Ia, velja za ti dve zvezdi, da sta predaleč narazen, da bi se to zgodilo, tudi če se Sirij A poveča vrdečo orjakinjo.Nove bi bile po drugi strani lahko možne.[102]
Od leta 1894 so začasno opazovali nepravilnosti v orbiti Sirija A in B z očitno periodičnostjo 6–6,4 let. Študija iz leta 1995 je zaključila, da takšen spremlejvalec verjetno obstaja in ima maso približno 0,05 Sončeve mase – majhnardeča pritlikavka ali velikarjava pritlikavka z navideznim sijem več kot 15 in manj kot 3 kotne sekunde od Sirija A.[50]
Leta 2017 so bolj natančna astrometrična opazovanja Hubblovega vesoljskega teleskopa izključila obstoj Sirija C z zvezdno maso, vendar še vedno dovolila kandidata s podzvezdno maso, kot jerjava pritlikavka z manjšo maso. Študija iz leta 1995 je napovedala astrometrično gibanje okrog 90 mili kotnih sekund (0,09 kotnih sekund), vendar ni Hubble uspel odkriti nobenih anomalij lokacije do natančnosti 4 mili kotnih sekund (0,005 kotnih sekund). To je izključilo možnost objekta v orbiti Sirija A z maso večjo od 0,033 Sončeve mase (35 Jupitrovih mas) v 0,5 leta in 0,014 (15 Jupitrovih mas) v 2 letih. Ta študija je tudi uspela izključiti možnost obstoja kakšnih spremljevalcev Sirija B z maso večjo od 0,024 Sončeve mase (25 Jupitrovih mas) v orbiti 0,5 leta in 0,0095 (10 Jupitrovih mas) v orbiti 1,8 leta. Tako v bistvu skoraj gotovo ni dodatnih teles v Sirijevem sistemu, večjih od majhne rjave pritlikavke ali velikega eksoplaneta.[103][11]
Ejnar Hertzsprung je leta 1909 na podlagi njegovih opazovanj gibanj sistema čez nebo prvi predlagal, da je Sirij član premične skupine Ursa Major. Skupina Ursa Major je zbirka 220 zvezd, ki si delijo skupno gibanje v vesolju. Nekoč je bila članicaodprte zvezdne kopice, vendar je od takrat postala gravitacijsko neomejena od kopice.[104] Analize v letih 2003 in 2005 so pokazale, da je Sirijevo članstvo v kopici vprašljivo: skupina Ursa Major ima ocenjeno starost 500 ± 100 mio. let, Sirij pa, s kovinskostjo podobno Soncu, ima starost komaj polovico tega in je tako premlad, da bi spadal v to skupino.[12][105][106] Namesto tega bi bil Sirij lahko član predlagane Sirijeve superkopice, skupaj z drugimi raztresenimi zvezdami, kot soBeta Aurigae,Alpha Coronae Borealis,Beta Crateris,Beta Eridani inBeta Serpentis.[107] To bi bila ena od treh velikih kopic na razdalji 500 svetlobnih let od Sonca. Drugi dve staHijade inPlejade in vsaka od teh kopic vsebuje na stotine zvezd.[108]
Leta 2017 je bila odkrita masivna zvezdna kopica vsega 10 kotnih minut od Sirija, s čimer sta se dve pojavili vizualno blizu ena drugi, gledano s točke zrenja naZemlji. To je bilo odkrito med statistično analizo podatkov vesoljske sondeGaia. Kopica je več kot tisočkrat dlje od nas kot zvezdni sistem, toda zaradi svoje velikosti še vedno izgleda z magnitudo 8,3.[109]
Neteru slika egipčanske boginje Sirija in rodnostiNilaSopdet, prikazana z zvezdo nad svojo glavo
Lastno ime »Sirij« izhaja iz latinske besedeSīrius, izstare grščineΣείριος (Seirios, »bleščeč« ali »žgoč«).[110] Grška beseda bi bila lahko uvožena od drugje predarhaičnim obdobjem,[111] en strokovnjak predlaga povezavo z egipčanskim bogomOzirisom.[112] Najzgodnejša zabeležena uporaba imena sega v 7. stoletje pred našim štetjem vHeziodovem poetičnem deluDela in dnevi.[111] Leta 2016 jeMednarodna astronomska zveza organiziralaDelovno skupino za zvezdna imena (WGSN)[113] za katalogiziranje in standardiziranje pravih imen za zvezde. Prvi zbornik WGSN iz julija 2016[114] vključuje tabelo prvih dveh skupin imen, ki jih je potrdila WGSN, ki vključujeSirij za zvezdo α Canis Majoris A. Zdaj je vnesena v IAU Katalog zvezdnih imen.[115]
Veliko kultur je zgodovinsko Siriju pripisovalo poseben pomen, zlasti njegov odnos dopsa. Pogovorno je pogosto znan kot »Pasja zvezda« kot najsvetlejša zvezda ozvezdja»Veliki pes«. To je bilo klasično prikazano kotOrionov pes. Stari Grki so verjeli, da Sirijevo izžarevanje negativno vpliva na pse, zaradi česar naj bi se med »pasjimi dnevi«, najbolj vročimi dnevi poletja, vedli nenormalno. Rimljani so te dneve poznalo kotdies caniculares. zvezda Sirij pa je bila znana kot Canicula, »mali pes«. Prekomerno sopenje psov v vročem vremenu naj bi jih ogrožalo zaradi izsušitve in bolezni. V skrajnem primeru bi imel lahko penast pes steklino, kar bi lahko okužilo in ubilo ljudi, ki so jih ugriznili.[30]Homer opisuje vIliadi pristopAhila protiTroji s temi besedami:[122]
Sirij se dvigne pozno na nočnem, tekočem nebu v poletnih nočeh, zvezda zvezd, imenujejo ga Orionov pes, najsvetlejši od vseh, vendar hudoben znak, nesoč vročino in vročice trpečemu človeštvu.
V malo omenjanem grškem mitu se zvezdni bog, ki ga poosebljaSirij, zaljubi v boginjo rodnostiOporo, vendar je ne more imeti. Tako začne vroče goreti tako, da ljudje, ki molijo k bogovom, trpijo. Bog severnega vetraBorej je rešil težavo tako, da je ukazal svojim sinovom naj Oporo privedejo k Siriju, medtem ko je sam hladil zemljo s svojim mrzlim vetrom.[123][124]
V iranski mitologiji, zlasti vperzijski mitologiji inzaratustrstvu, starodavni veriPerzije, se Sirij pojavlja kotTištrija in je spoštovan kot božanstvo ustvarjanja dežja (Tištar v novoperzijski poeziji). Poleg odlomkov vsvetih besedilih Avesta, izrazTištrija v avestanskem jeziku sledi različiciTir v srednji in novi perzijščini in je tudi prikazan vperzijskem epuŠahnameFirduzija. Zaradi konceptajazatas, moči, ki so »vredne čaščenja«, je Tištrija božanstvo dežja in rodnosti in je antagonistapaoša, demona suše. V tem boju se Tištrija prikazuje kot beli konj.[125][126][127][128]
V kitajski astronomiji je Sirij znan kot zvezda »nebesnega volka« (Predloga:CJKVkitajska romanizacija: Tiānláng;japonska romanizacija: Tenrō;[129] korejsko in romanizacija: 천랑 /Cheonrang) vMansion Jǐng (井宿). Veliko narodov med domorodnimi ljudstviSeverne Amerike prav tako povezuje Sirij s psi; ljudstvi Seri in Tohono Oʼodham z jugozahoda opažata zvezdo kot psa, ki sledi gorskemu pastirju, medtem kot ga ljudstvo Blackfoot imenuje »Pasji obraz«.Čerokezi so Sirij povezovali zAntaresom kot pes-zvezdni skrbnik kateregakoli konca »Poti duš«. LjudstvoPawnee iz Nebraske ima več združb; Volčje (Skidi) pleme ga je poznalo kot »Volčja zvezda«, medtem ko so ga druge veje poznale kot »Kojotovo zvezdo«. Bolj severno so gaInuiti iz aljaškegaBeringovega preliva imenovali »Lunin pes«.[130]
Več kultur je zvezdo povezovali z lokom in puščicami. Stari Kitajci so vizualizirali velik lok in puščico čez severno nebo, ki sta ju tvorili ozvezdji Krma in Veliki pes. V tem je bila konica puščice usmerjena v volka Sirija. Podobna povezava je prikazana v templju Hator vDenderi, kjer boginjaSatet potegne svojo puščico kHator (Sirij). Zvezda je znana kot »Tir« in je bila v poznejši perzijski kulturi prikazana kot sama puščica.[131]
Sirij je omenjen vSuri,zvezdaKorana, kjer se imenujeالشِّعْرَى (prečrkovanje:aš-ši'rā aliash-shira; vodja).[132] Kitica je »وأنَّهُ هُوَ رَبُّ الشِّعْرَى«, »Da je on gospod Sirija (Mogočna zvezda).« (An-Najm:49)[133]Ibn Kathir je dejal v svojem komentarju »da je svetla zvezda, poimenovana Mirzam Al-Jawza' (Sirij), ki ga je skupina Arabcev častila«.[134] Alternativno imeAschere, ki ga je uporabilJohann Bayer, izhaja iz tega.[18]
Sirijeva polnočna kulminacija ob lokalnem sončnem času novega leta 2022[135]
Vteozofiji velja, da »Sedem zvezd Plejad« pošilja duhovno energijo Sedmih žarkov zGalaktičnega logosaSedmim zvezdamVelikega medveda in nato proti Siriju. Od tam je poslana mimo Sonca bogu Zemlje (Sanat Kumara) in na koncu mimo sedem gospodov sedmih žarkov človeštvu.[136]
Polnočnakulminacija Sirija na severni polobli se ujame z začetkom novega leta[135]gregorijanskega koledarja v času desetletij okrog leta 2000. Tekom let se je polnočna kulminacija počasi premikala zaradi kombinacije zvezdinegalastnega gibanja inprecesije enakonočij. V času uvedbe gregorijanskega koledarja leta 1582 se je kulminacija zgodila 17 minut pred polnočjo na novo leto pod predpostavko stalnega gibanja. PoRichardu Hinckleyju Allenu[137] so polnočno kulminacijo praznovali v templju Demetre v Eleusisu.
Dogoni soetnična skupina izMalija v Zahodni Afriki, za katere nekateri raziskovalci poročajo, da imajo tradicionalno astronomsko znanje o Siriju, za katero bi normalno veljalo da je nemogoče brez uporabe teleskopov. PoMarcelu Griaulu so vedeli za petdesetletno orbitalno periodo Sirija in njegovega spremljevalca pred zahodnimi astronomi.[138][139]
O veljavnosti Griaulovega and Dieterleinovega dela so bili izraženi dvomi.[140][141] Leta 1991 je antropolog Walter van Beek o Dogonih zaključil, da »Čeprav govorijo osigu tolo [kar je po Griaulu ime Dogonov za Sirij], se med sabo sploh ne strinjajo katera zvezda to je; za nekatere je to nevidna zvezda, ki bi se morala dvigniti in napovedatisigu [praznovanje], za druge je to Venera, ki se, čeprav z drugačnega položaja, pojavi kotsigu tolo. Vsi pa se strinjajo, da so za zvezdo izvedeli od Griaula.«[142] PoNoahu Broschu se leta 1893, ko je francoska odprava prispela v Centralno zahodno Afriko, da bi 16. aprila opazovala popolni mrk, kulturni prenos razmeroma sodobnih astronomskih informacij, ni mogel zgoditi.[143]
VveriSererskih ljudi izSenegala,Gambije inMavretanije, se Sirij imenujeJunir izsererskega jezika (in za nekatere govorceCanginskih jezikov, ki so etnično Sereri). Zvezda Sirij je ena najpomembnejših in svetih zvezd v sererski verski kozmologiji in simbolizmu. Sererski visoki svečeniki in svečenice (Saltigue, dedni »svečeniki dežja«[146]) prikazujejoJunir kot napovedovalca dežja, ki omogoča sererskim kmetom, da začnejo saditi semena. V sererski verski kozmologiji je simbol vesolja.[144][145]
Lega Sirija na radarskem zemljevidu med vsemi zvezdnimi objekti ali zvezdnim sistemi v okviru 9 svetlobnih let od centra zemljevida, Sonca. Diamantne oblike so pozicije, vnesene porektascenziji včasovnem kotu (označeno na robu referenčenega diska zemljevida) po njihovideklinaciji. Druga oznaka kaže razdaljo vsakega do Sonca,koncenterični krogi pa prikazujejo razdaljo v stopinjah enega svetlobnega leta.
SkladateljKarlheinz Stockhausen, ki je napisal skladboSirius, naj bi večkrat trdil, da prihaja iz planeta v sistemu Sirija.[154][155] Za Stockhausena je Sirij pomenil »mesto, kjer je glasba najvišja od vibracij« in kjer se glasba razvija na najpopolnejši način.[156]
...goreči Sirij spremeni barvo in prereka se v rdečo in smaragdno.[158]
V 90. letih je več članov okultne skupine »Red sončnega templja« izvedlo množični umor in samomor s ciljem, da bi zapustili svoja telesa in duhovno prešli na Sirij. V umorih in samomorih je umrlo skupno 74 ljudi.[159]
↑Primerjaj pomen Egipčanskega imena s Sirijevo dopolnitvijo asterizmaZimski trikotnik, ki dopolnjuje drugi dve najsvetlejši zvezdi na severnem zimskem nebu,Betelgezo inProkijon.
↑Ker je Sirij viden skupaj z ozvezdjemOrion, so Egipčani častili Orion kot bogaSaha, moža Sopdet, s katerim je imela sina, bog nebaSopduja. Boginja Sopdet je bila pozneje sinkretizirana z boginjoIzido, Sah je bil povezan zOzirisom, Sopdu pa je bila povezana sHorom. Združitev Sopdet z Izido je omogočilaPlutarhu, da je izjavil, da »Dušo Izido Grki imenujejo Pes«, kar pomeni, da Sirij Egipčani častijo kot Izido-Sopdet, Grki in Rimljani pa ga imenujejo Pes. 70-dnevno obdobje 'odsotnosti Sirija z neba so razumeli kot prehod Sopdet-Izide in Sah-Ozirisa skoziegipčansko podzemlje.[28]
↑Dve polni 50,09-letni orbiti sledeči obdobju periapside 1894,13 data datum 1994,31.
↑Dve in ena in pol 50,09-letni orbiti sledeče obdobju periapside 1894,13 dajo datum 2019,34.
↑Velika polos v astronomski enoti =velika polos sekund/ paralaksa =7,56″/0,37921 = 19,8 astronomske enote; ekscentričnost je 0,6, razdalja pa fluktuira med 40 % in 160 % tega, približno med 8 in 32 astronomskimi enotami.
↑11,011,111,211,311,411,511,6Bond, Howard E.; Schaefer, Gail H.; Gilliland, Ronald L.; Holberg, Jay B.; Mason, Brian D.; Lindenblad, Irving W.; Seitz-Mcleese, Miranda; Arnett, W. David; Demarque, Pierre; Spada, Federico; Young, Patrick A.; Barstow, Martin A.; Burleigh, Matthew R.; Gudehus, Donald (2017). »The Sirius System and Its Astrophysical Puzzles: Hubble Space Telescope and Ground-based Astrometry«.The Astrophysical Journal.840 (2): 70.arXiv:1703.10625.Bibcode:2017ApJ...840...70B.doi:10.3847/1538-4357/aa6af8.
↑13,013,113,2Adelman, Saul J. (8.–13. julij 2004). »The Physical Properties of normal A stars«.Proceedings of the International Astronomical Union. Zv. 2004. Poprad, Slovakia: Cambridge University Press. str. 1–11.Bibcode:2004IAUS..224....1A.doi:10.1017/S1743921304004314.
↑Sweeney, M. A. (1976). »Cooling times, luminosity functions and progenitor masses of degenerate dwarfs«.Astronomy and Astrophysics.49: 375.Bibcode:1976A&A....49..375S.
↑Singh, Nagendra Kumar (2002).Encyclopaedia of Hinduism, A Continuing Series. Anmol Publications PVT. LTD. str. 794.ISBN81-7488-168-9.
↑Spahn, Mark; Hadamitzky, Wolfgang; Fujie-Winter, Kimiko (1996).The Kanji dictionary. Tuttle language library. Tuttle Publishing. str. 724.ISBN0-8048-2058-9.
↑»Sirius A«.SIMBAD Astronomical Database. Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 20. oktobra 2007.
↑»Sirius B«.SIMBAD Astronomical Database. Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 23. oktobra 2007.
↑Holberg 2007, str. 25 harvnb error: no target: CITEREFHolberg2007 (pomoč)
↑Holberg 2007, str. ;25–26 harvnb error: no target: CITEREFHolberg2007 (pomoč)
↑Henry, Teuira (1907). »Tahitian Astronomy: Birth of Heavenly Bodies«.The Journal of the Polynesian Society.16 (2): 101–04.JSTOR20700813.
↑Aitken, R. G. (1942). »Edmund Halley and Stellar Proper Motions«.Astronomical Society of the Pacific Leaflets.4 (164): 103–112.Bibcode:1942ASPL....4..103A.
↑Holberg 2007, str. ;41–42 harvnb error: no target: CITEREFHolberg2007 (pomoč)
↑Daintith, John; Mitchell, Sarah; Tootill, Elizabeth; Gjertsen, D. (1994).Biographical Encyclopedia of Scientists. CRC Press. str. 442.ISBN0-7503-0287-9.
↑Huggins, W. (1868). »Further observations on the spectra of some of the stars and nebulae, with an attempt to determine therefrom whether these bodies are moving towards or from the Earth, also observations on the spectra of the Sun and of Comet II«.Philosophical Transactions of the Royal Society of London.158: 529–564.Bibcode:1868RSPT..158..529H.doi:10.1098/rstl.1868.0022.
↑50,050,1Benest, D.; Duvent, J. L. (Julij 1995). »Is Sirius a triple star?«.Astronomy and Astrophysics.299: 621–628.Bibcode:1995A&A...299..621B. – For the instability of an orbit around Sirius B, see § 3.2.
↑Holberg, J. B. (2005). »How Degenerate Stars Came to be Known as White Dwarfs«.Bulletin of the American Astronomical Society.37 (2): 1503.Bibcode:2005AAS...20720501H.
↑Hanbury Brown, R.; Twiss, R. Q. (1958). »Interferometry of the Intensity Fluctuations in Light. IV. A Test of an Intensity Interferometer on Sirius A«.Proceedings of the Royal Society of London.248 (1253): 222–237.Bibcode:1958RSPSA.248..222B.doi:10.1098/rspa.1958.0240.S2CID124546373.
↑Kuchner, Marc J.; Brown, Michael E. (2000). »A Search for Exozodiacal Dust and Faint Companions Near Sirius, Procyon, and Altair with the NICMOS Coronagraph«.Publications of the Astronomical Society of the Pacific.112 (772): 827–832.arXiv:astro-ph/0002043.Bibcode:2000PASP..112..827K.doi:10.1086/316581.S2CID18971656.
↑Espenak, Fred.»Mars Ephemeris«.Twelve Year Planetary Ephemeris: 1995–2006, NASA Reference Publication 1349. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 17. februarja 2013.
↑Holberg 2007, str. 82 harvnb error: no target: CITEREFHolberg2007 (pomoč)
↑77,077,1Henshaw, C. (1984). »On the Visibility of Sirius in Daylight«.Journal of the British Astronomical Association.94 (5): 221–222.Bibcode:1984JBAA...94..221H.
↑Backman, D. E. (30. junij – 11. julij 1986). »IRAS observations of nearby main sequence stars and modeling of excess infrared emission«. V Gillett, F. C.; Low, F. J. (ur.).Proceedings, 6th Topical Meetings and Workshop on Cosmic Dust and Space Debris. Zv. 6. Toulouse, France: COSPAR and IAF. str. 43–46.Bibcode:1986AdSpR...6...43B.doi:10.1016/0273-1177(86)90209-7.ISSN0273-1177.
↑Siess, Lionel (2000).»Computation of Isochrones«. Institut d'Astronomie et d'Astrophysique, Université libre de Bruxelles. Pridobljeno 24. marca 2007.
↑Palla, Francesco (16.–20. maj 2005). »Stellar evolution before the ZAMS«.Proceedings of the international Astronomical Union 227. Italy: Cambridge University Press. str. 196–205.Bibcode:1976IAUS...73...75P.
↑Holberg, J. B.; Barstow, M. A.; Burleigh, M. R.; Kruk, J. W.; Hubeny, I.; Koester, D. (2004). »FUSE observations of Sirius B«.Bulletin of the American Astronomical Society.36: 1514.Bibcode:2004AAS...20510303H.
↑West, E. W. (1895–1910).Pahlavi Texts. Routledge Curzon, 2004.ISBN0-7007-1544-4.
↑Razi, Hashem (2002).Encyclopaedia of Ancient Iran. Tehran: Sokhan Publications.ISBN964-372-027-6.
↑Ferdowsi, A. (2003).Shahnameh e Ferdowsi. Bank Melli Iran Publications.ISBN964-93135-3-2.
↑Holberg 2007, str. 22 harvnb error: no target: CITEREFHolberg2007 (pomoč)
↑Holberg 2007, str. 23 harvnb error: no target: CITEREFHolberg2007 (pomoč)
↑Holberg 2007, str. 24 harvnb error: no target: CITEREFHolberg2007 (pomoč)
↑»Sirius«. Britannica Online Encyclopedia. 2007. Pridobljeno 10. septembra 2007.
↑»An-Najm (The Star), Surah 53«.Translations of the Qur'an. University of Southern California, Center for Muslim-Jewish Engagement. 2007. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 19. februarja 2009. Pridobljeno 8. avgusta 2009.
↑Baker, Douglas (1977).The Seven Rays: Key to the Mysteries. Wellingborough, Herts.: Aquarian Press.ISBN0-87728-377-X.
↑Allen, Richard Hinckley (1899).Star-names and Their Meanings. G.E. Stechert. str. 125.The culmination of this star at midnight was celebrated in the great temple of Ceres at Eleusis
↑Griaule, Marcel (1965).Conversations with Ogotemmeli: An Introduction to Dogon Religious Ideas. International African Institute.ISBN0-19-519821-2. (many reprints) Originally published in 1948 as Dieu d'Eau.
↑Griaule, Marcel; Dieterlen, Germaine (1965).The Pale Fox. Institut d'Ethnologie. Originally published as Le Renard Pâle.
↑van Beek, W. A. E.; Bedaux; Blier; Bouju; Crawford; Douglas; Lane; Meillassoux (1991). »Dogon Restudied: A Field Evaluation of the Work of Marcel Griaule«.Current Anthropology.32 (2): 139–167.doi:10.1086/203932.JSTOR2743641.S2CID224796672.
↑145,0145,1Clémentine Faïk-Nzuji Madiya, Canadian Museum of Civilization, Canadian Centre for Folk Culture Studies, International Centre for African Language, Literature and Tradition (Louvain, Belgium).ISBN0-660-15965-1. pp. 5, 27, 115.
↑Galvan, Dennis Charles,The State Must be our Master of Fire : How Peasants Craft Culturally Sustainable Development in Senegal, Berkeley, University of California Press, (2004), pp. 86–135,ISBN978-0-520-23591-5.
↑Henderson G, Stanbury M (1988).The Sirius:Past and Present. Sydney: Collins. str. 38.ISBN0-7322-2447-0.
↑Royal Australian Navy (2006).»HMAS Sirius:Welcome Aboard«.Royal Australian Navy – Official Site. Commonwealth of Australia. Pridobljeno 23. januarja 2008.
.png)
