Síla (oznaka F) je vfizikikoličina, ki povzroča, datelopospešuje in mu spreminja njegovhitrostnivektor. Veljavnaizpeljanaenota za silo jenewton. Prvi je silo opisalArhimed,matematično pa jo je podrobno opisalNewton zzakoni gibanja. Celotna sila natočkasto telo v določenem trenutku in legi je določena s stopnjo spremembe njegovegibalne količine:
kjer jemvztrajnostna masa točkastega telesa,v0 njegova začetna hitrost,v njegova končna hitrost int čas od začetnega do končnega stanja.
Ker je silakovariantnavektorska količina, se jo lahko razstavi na njene komponente. Vektorska vsota teh komponent je enaka izvorni sili.
Masa telesa pomnožena z njegovo hitrostjo določa njegovo gibalno količinoG. Zgornje navedbe se lahko združijo v:
ČeF ni konstantna v Δt, potem gre za povprečno silo v določenem času. Sila je ssunkom zunanjih sil določena z diferencialno oblikoizreka o gibalni količini:
Kadar je (
), na telo ne deluje nobenazunanja sila, telo tedaj ali miruje, če je že prej mirovalo (
), ali pa se gibljeenakomerno s konstantnohitrostjo (
). Mirujoča telesa, katerih vsota vseh zunanjih sil je enaka nič (
), obravnavastatika.
Mnogim silam je pridruženo poljepotencialne energije. Nagravitacijsko silo se lahko, na primer, gleda kot na delovanjegravitacijskega polja v okolici telesa. Takšnoskalarno polje potencialne energije je določeno kot polje, kateregagradient je enak negativni vrednosti sile, delujoči v vsaki točki polja:
V večini razlagmehanike silo po navadi določijo naznačeno v obliki pripadajočih enačb. Nekaterifiziki,filozofi inmatematiki, kot soMach,Truesdell inNoll, ne odobravajo takšnega pristopa in si prizadevajo za eksplicitnejšo določitev sile. Del teh problemov je za gravitacijsko silo rešilaEinsteinovasplošna teorija relativnosti, kjer potencialno polje ni več skalarno.
