Sicilski parlament je bilzakonodajna oblastKraljevine Sicilije. Prvič je zasedal leta 1097, vendar se za njegov uradni nastanek upošteva leto 1130^[1], ko je bilRogerij II. ustoličen zakralja in je s temSicilija postalakraljevina. V teku stoletij se je pomembnost parlamenta nekajkrat skrčila, odvisno od večje ali manjše oblasti kraljev, vendarparlament ni bil nikoli ukinjen do leta 1894, zato se tudi sama Kraljevina Sicilija obravnava kot neprekinjena politična enota za isto dobo, čeprav je bila občasno podvržena tujim oblastnikom. Podrugi svetovni vojni je bila Sicilija priznana zaavtonomno deželo v okviruItalijanske republike in deželni svet je za Sicilijancezgodovinski naslednik starega parlamenta.

Normanska zakonodaja je predvidevalavlado, ki so jo sestavljali poleg kralja predstavniki vseh pokrajin kraljevine in ki se je delila na ločene odseke zasodstvo,vojaško organizacijo infinance. Vsi odseki so imelizakonodajno pravico.^[2]

Skupščina, ki jo je sklical Rogerij II. Leta 1097, se je zbrala v krajuMazara del Vallo. Praviloma je to bilo, kot se je temu pravilo v zgodnjemsrednjem veku, "asiza" (it.assise, iz lat.assidere = sedeti ob nekomu) ali "zasedanje" kralja,plemičev in predstavnikov ljudstva in je bilo izključno posvetovalnega značaja. Od vsega začetka so se sicilska zasedanja delila na tri veje:fevdalno (plemiči),cerkveno (škofje) in zemljiško (predstavniki 42mest kraljevine). V prvih časih ni bil še določen njihov uradni sedež, ker so se sklicevala "po potrebi" in v "zainteresiranih krajih", skladno s sicilijanskim razumevanjem glavnega mesta države, ki je bilo tisto, kjer se je trenutno kralj mudil. Leta 1130 je zasedanje v Palermu imenovalo Rogerja II. za kralja in s tem proglasilo kraljevino. Od tega datuma se skupščina imenujeparlament, ker je bilo odrejeno, da bodo vsi nadaljnji vladarji podrejeni uradni odobritvi parlamenta.^[3] Dokončna pravila sicilskih zasedanj so bila sprejeta v krajuAriano di Puglia leta 1140 in so pomembna, v kolikor velja, da so bila upoštevana pri sestavljanjuJustinijanovega zakonika.^[4]

Kakor vsa zasedanja normanskih vlad, tudi sicilski parlament ni imelizvršne oblasti, temveč je bil posvetovalno telo in je le potrjeval oziroma zavračal kraljeve odloke v zvezi zgospodarstvom, predvsem zdavki, in odnosi z drugimidržavami. Kljub temu ga modernizgodovinarji prištevajo med prve moderne parlamente, skupaj zAlthingom naIslandiji,Tynwaldom na otokuMan inLøgtingom izFerskih otokov. Od slednjih se razlikuje samo v kolikor ga je moral kralj interpelirati pred izdajo zakonov.

Friderik II. Hohenstaufen je prvi posodobil sicilski parlament. Na zasedanju vMesini je leta 1221 dal odobriti nekatera moralna pravila, ki jih je pozneje delno vključil tudi vMelfijski zakonik. Za časa Friderika so bili sprejeti v parlament tudi "najboljši državljani" (lat.cives de melioribus de qualibet civitate), to je civilni meščani. Poleg tega si je parlament pridržal razen zakonodajne tudi najvišjo sodno oblast v tožbah državljanov proti kraljevim magistratom in plemičem. V ta namen so bile ustanovljene posebne komisije (lat.solemnes curiae), ki so se letno sestajale v petih mestih in preučevale predložene pritožbe.

Melfijski zakonik predstavlja zgodovinsko pričevanje delovanja in pomembnosti sicilskega parlamenta, pa tudi popis postopnega večanja parlamentarne oblasti in Friderikovega nadzorstva nad kraljevino. Friderikovabsolutizem, ki je narekoval načelo "Ne moremo biti osebno povsod, a naša oblast doseže vsakogar.", se ni mogel razviti brez trdnihzakonov in močnega parlamenta, ki bi jih uresničil. Prav parlamentarna dejavnost je bila najhujši udarec staremu normanskemu fevdalizmu, ki ga je hotel Friderik ukiniti – ali vsaj zmanjšati – v korist kraljeve oblasti.

Med letoma 1232 in 1240 se je parlament precej spremenil. Zasedanja niso bila več zakonodajna posvetovanja, temveč sestanki predstavnikov raznih slojev, ki niso imeli nobene prave legislativne moči, saj so se vršili če in kadar je hotel kralj in z dnevnim redom, ki ga je kralj določil. Parlamentarci so postali le kraljevi uslužbenci, ki so se bili dolžni redno sestajati.

Po Friderikovi smrti (1250) je sicilski prestol prešel na njegova dva sinova in na vnuka, a leta 1266 je oblast prevzelKarel I. Anžujski, ki je parlament enostavno prezrl in odslovil večino Sicilijancev iz državnih služb. Kljub nasprotovanju domačinov in samoproglasitviPetra III. Aragonskega za kralja (1282) soAnžujci formalno ostali na oblasti do leta 1302, ko je z razdelitvijo Kraljevine Sicilije na dva dela pripadel Aragoncem otočni del, Sicilija.

V vsem obdobjuaragonske nadoblasti (1285 – 1516) so sestavljali parlament v glavnem fevdalni gospodje, plemiči in mestnižupani, predsedoval mu je kralj, ki je parlament tudi skliceval. Glavne ustavne pristojnosti parlamenta so bile izvolitev kralja in garantiranje pravičnega poslovanjasodnikov,notarjev in drugih državnih pooblaščencev.^[5]

Prvi aragonski vladar Sicilije je bil Petrov sin Jakob Aragonski (tudiJakob II. Pravični), ki je še med vojno z Anžujci obnovil parlament (1285) in mu povrnil vso oblast. Zastavavečerniških upornikov (rumena in rdeča s tronogo glavo - triskelom na sredini) je postala bandero sicilskega parlamenta in je še danes, na obratno pobarvani podlagi (rdeča zgoraj in rumena spodaj), uradna zastava Sicilije. Ker je Jakob želel zaključiti vojno, je mislil odstopiti Sicilijo Anžujcem, česar pa domačini niso bili pripravljeni dovoliti. Parlament je Jakoba odstavil in uradno ustoličil njegovega brataFriderika. V tej dobi je parlament znatno utrdil svojo moč in razširil svoje pristojnosti.

Ko je s smrtjo kraljaMartina I. izumrla aragonsko-sicilska veja vladarjev (1410), je parlament imel zgodovinsko zasedanje vTaormini, ki pa ni imelo zadostnega mednarodnega pomena, da bi vključilo sicilski parlament v pogajanja leta 1412 v krajuCaspe. Tu so predstavniki Aragonske krone,Valencije inKatalonije določili Ferdinanda Trastamara za kralja Aragonije in Sicilije z imenomFerdinand I. Aragonski.

Zadnji Aragonec, ki se je udeležil zasedanj sicilskega parlamenta, je bilAlfonz V. Aragonski leta 1446 v gradu Ursino pri Cataniji. Naslednja vladarja sta onemogočila sicilskoavtonomijo; zaIvana In zaFerdinanda Katoliškega je bila Sicilija samo anektirano ozemlje, zato je bil njen parlament postavljen pod predsedstvo in nadzorstvo kraljevega namestnika, tako imenovanega “vice-kralja”.^[6]

Ferdinanda Katoliškega je nasledilKarel V. Habsburški (1516), ki je potrdil Sicilijo kot “vice-kraljevino”, se pravi kraljevino, kjer je on sam vladal, a ga je nadomeščal “vice-kralj”. Kljub temu je kmalu sklical sicilski parlament v Palermu in obnovil redna zasedanja. Leta 1532 je obnovil večino parlamentarnih pravic v zameno za pomoč Sicilijancev v vojni protiOsmanskemu cesarstvu. V sodelovanju s parlamentom je njegov naslednikFilip II. Španski ustanovilmestne senate v Palermu,Trapaniju,Sirakuzah in Mesini^[7].

Po Španskem in kratkotrajnemSavojskem kraljevanju je Sicilija pripadlaBorboncem. BorbonecKarel III. Španski se je dal leta 1735 kronati za kralja Sicilije, s čimer je priznal Sicilijo za samostojno kraljevino, povezano v osebi kralja zNeapeljskim kraljestvom. S tem je parlament posredno dobil najuglednejši položaj za vladarjem, saj ni bil več podvržen nadzorstvu tujega vice-kralja.^[8] Karlov naslednikFerdinand I. Dveh Sicilij je postal kralj (1759) še mladoleten in se za politiko sploh ni zanimal. Ni bil dovolj seznanjen z razlikami med sicilskimi in neapeljskimi posestvi, zato je razumeval parlament le kot oviro pri pobiranju davkov – oviro, ki je ni bilo v Neaplju^[9]. Ko je pa s šestnajstimi leti dosegel polnoletnost, je aktivno stopil v politiko in državno administracijo. Leta 1806 se je dvor zaradi nemirov v Neaplju preselil v Palermo. Ker soFrancozi vedno huje napadaliNeapelj, je kralj leta 1810 sklical sicilski parlament, da bi mu pomagal proti njim. Sicilijanci pa niso hoteli podpirati kralja, ki se je obrnil do njih samo v stiski. V prepir so se vmešali tudibritanskipropagandisti in prisilili kralja, da je imenoval novo vlado, sestavljeno pretežno iz sicilijanskih veljakov.

Sicilski parlament je dne 19. julija 1812 odobril sicilskoustavo, ki je temeljito preuredila državno administracijo in uradno preklicala fevdalizem.

Sicilski parlament je prišel spet v poštev leta 1860, ko se jeGaribaldi izkrcal vMarsali in postavil Sicilijo pod kronoViktorja Emanuela II.. Razpisane so bile volitve za določitev ljudskih predstavnikov v Garibaldijevi vladi, a zaradi raznih političnih pritiskov in nesoglasij so volitve odpadle in se je izvršil samoplebiscit za združitev sKraljevino Italijo. O sicilskem parlamentu ni bilo več govora, vsa oblast je prešla direktno na Garibaldijevo predstavništvo Kraljevine Italije.^[15]

Podrugi svetovni vojni je bilo avtonomistično gibanje na Siciliji zelo razvito, zato je kralj že 15. maja 1945 odobril posebni statut (it.statuto speciale), s katerim je Sicilija postala avtonomna dežela s posebnim statutom. Kraljevi odlok 15.5.46 je postal ustavni zakon št.2 leta 1948. Prve deželne volitve so ustanovile Deželni sicilski zbor (Assemblea regionale siciliana, tudi ARS), ki je polnomočni parlament dežele Sicilije. Kar se tiče zakonodajne oblasti in števila zainteresiranih državljanov, je bil do leta 1970, ko so nastali sveti navadnih dežel, najpomembnejše italijansko zakonodajno telo za državnima zbornicama. Če upoštevamo samo zakonodajno oblast, je to še danes. Zaradi tega se njegovi udeleženci imenujejoposlanci (it.deputati) kakor člani italijanskega državnega parlamenta.^[16]

Sicilski parlament je sestavljen iz šestih zakonodajnih komisij in posebne komisije za probleme Evropske skupnosti. Sestaja se v Normanski palači (Palazzo dei Normanni) v Palermu. Zasedanjem je mogoče slediti po lokalni televizijski postaji, ki jih direktno prenaša, ali po streamingu.^[17]

Leta 1997 je parlament slovesno praznoval devetstoletnico svoje ustanovitve leta 1097.