Domače ime: Sicilia (italijansko) | |
|---|---|
.jpg) | |
 | |
| Geografija | |
| Lega | Sredozemsko morje |
| Koordinati | 37°34′N14°16′E / 37.567°N 14.267°E /37.567; 14.267 |
| Površina | 25.711 km2 |
| Najvišji vrh | Etna (3329 m) |
| Uprava | |
| Italijanska dežela |  Sicilija |
| Glavno in največje mesto | Palermo |
| Demografija | |
| Prebivalstvo | 4.797.359(leta 2023)[1] |
| Etnične skupine | Sicilci Italijani |
Sicilija (italijansko: Sicilia [siˈtʃiːlja]; sicilijansko: Sicilia [sɪˈʃiːlja]) je največjiotok vSredozemskem morju. Leži južno odApeninskega polotoka, od katerega (natančnejeKalabrije) jo ločuje ozekMesinski preliv. Otoška znamenitost jeEtna, najvišji delujočiognjenik v Evropi in eden najbolj aktivnih na svetu. Otok ima tipičnosredozemsko podnebje.
Administrativno jeSicilija ena od 20italijanskih dežel, oziroma ena od petih dežels posebnim statutom, z glavnim mestomPalermo. Na otoku živi 5 milijonov prebivalcev.
Sicilija je otok s približno trikotno obliko, zaradi česar so jo antičniGrki imenovali Trinakria (treis = tri, àkra = rt). Na severovzhodu jo odKalabrije in celine ločujeMesinski preliv, širok približno 3 km na severu in približno 16 km v južnem delu. V zračni črti sta severna in južna obala dolgi vsaka približno 280 km, medtem ko vzhodna obala meri približno 180 km; skupna dolžina obale je ocenjena na 1484 km. Skupna površina otoka je 25.711 km2[2]. Z geografske perspektive je del Sicilije tudimalteško otočje. Avtonomna dežela Sicilija pa seveda ne vključuje Malte, temveč zavzemaEgadske inEolske otoke,Pantellerio terLampeduso) in ima površino 27.708 km2.[3]
Teren celinske Sicilije je večinoma hribovit (61,4 % ozemlja) in se intenzivno obdeluje, kjer je to mogoče. Ob severni obali so gorske verigeMadonie z najvišjim vrhom Pizzo Carbonara (1977 m),Nebrodi (1800 m) inPeloritani (1300 m), ki so podaljšek celinskihApeninov. Stožec Etne dominira na vzhodni obali. Na jugovzhodu ležijo goreIblei (1000 m).[4] V središču otoka so goreErei, kjer na 948 m nmv leži mestoEnna. Na zahodu je prav tako gorato, tu so goreSicani, z najvišjim vrhom Cammarata (1580 m), ter manjše vzpetine, ki obkrožajo Palermo. Ravnine zavzemajo samo 14,1 % ozemlja in so v glavnem tri:Catanijska nižina (430 km², 60 m),Gelina ravan (250 km², 40 m) inConca d’Oro okoli Palerma (100 km², 20 m).
Etna je najvišja gora v Italiji južno od Alp. Trenutno je visoka 3329 metrov, čeprav se to spreminja z izbruhi na vrhu: zdaj je 21 m nižja kot leta 1981. Pokriva površino 1190 km2 z bazalnim obsegom 140 km. Zaradi tega je največji evropski vulkan in daleč najvišji od treh aktivnih vulkanov v Italiji, saj je približno dvainpolkrat višja odVezuva. Etna velja za kulturni simbol in ikono Sicilije.
.svg)
Geologija Sicilije beleži trkEvrazijske inAfriške plošče med zahodnosubdukcijo Afriške plošče od poznegaoligocena.[8]
Severni del otoka je del iste tektonske plošče kot kontinentalna Italija, južni del pa Afriške plošče. Zaradi podrivanja te pod Evrazijsko ploščo, je nastal hribovit relief, ki je seizmično zelo aktiven.
Pred 5,96 do 5,3 milijona let, v obdobju messinija (zadnja fazamiocena), je bilo Sredozemlje izolirano odAtlantskega oceana, verjetno zaradi povečane tektonske aktivnosti. Sredozemsko morje je hitro izparevalo, kar je privedlo do povečane koncentracijesoli (salinizacija), to pa do nalaganjakarbonatov insulfatov na morskem dnu.
Zaradi položaja Evrazijske in Afriške tektonske plošče je vse področje podvrženo močnim vulkanskim aktivnostim. Na Siciliji in okoliških manjših otokih je nekaj aktivnih vulkanov, ki so trenutno mirujoči. Gora Etna pa še vedno pogostoma bruha ali izloča pepel nad otok, kar je posebno škodljivo za mesinsko letališče, ki mora zaradi tega večkrat prekiniti vsak promet. Aktivni vulkani so poleg Etne še Stromboli in Vulcano na Siciliji ter Vezuv na celini.
Eolsko otočje na severu Sicilije in zahodno od celinske Italije, je vulkanski kompleks in vključujeStromboli. VTirenskem morju, nedaleč od sicilske obale, je tudi pomembna veriga večjih podmorskih ognjenikov. Trenutno delujejo tudi trije manjši vulkani, in sicerVulcano,Vulcanello inLipari, čeprav slednji običajno miruje. Ob južni obali Sicilije, v Mesinskem prelivu, se je v 19. stoletju pojavil nov otokFerdinandea, ki je danes le nekaj metrov pod morsko površino; je del večjega vulkanaEmpedocles, ki je nazadnje izbruhnil leta 1831. Leži med obaloAgrigenta in otokomPantelleria (ki je tudi sam mirujoč vulkan).
Sicilija je znana po nekdanji proizvodnježvepla, ki je bila v 19. stoletju velikega gospodarskega pomena. Pridobivanje žvepla v okrožjih Enna inCaltanissetta je bilo aktivno do polovice 20. stoletja, ko so bili rudniki ukinjeni in zapuščeni.[9] Žveplo so pridobivali na več načinov, vključno z ogrevanjem, taljenjem in hlajenjem polčistega žvepla v različnih pristopih, skupaj imenovanih sicilska metoda. Glavne rude so bile sedimentne žveplove usedline, ki so nastale med obdobjem messinijske salinizacije, pri čemer so se debele plasti evaporitov, vključno z mavcem in drugim uparjenim žveplom, nalagale v osrednji sicilski bazen, ko je bilo območje nad morsko gladino. Ta izvorna žvepla so povezana s sekundarnimi karbonati in naj bi nastala z intenzivno mikrobno redukcijo sulfata, pri kateri mikroorganizmi 'vdihnejo' sulfat namesto kisika za anaerobno dihanje.[10]
Pred severno obalo Sicilije ležiEolsko otočje (Isole Eolie), ki se imenujejo tudiLiparsko otočje, po največjem otoku Lipari v tej otočni skupini. Ostali otoki so: Salina, Vulcano, Stromboli, Panarea, Filicudi in Alicudi, na severozahodu tudi otok Ustica. Okoli zahodnega vrha otoka Sicilije jeEgadsko otočje (Isole Egadi): Favignana, Marettimo in Levanzo, med južno obalo in obaloTunizije so otoki Pantelleria inPelagijsko otočje (Isole Pelagie): Lampedusa, Lampione in Linosa.
Otok odmaka več rek, ki večinoma tečejo skozi osrednje območje in vstopajo v morje na jugu otoka.Salso (dolga 144 km) teče skozi dele Enne inCaltanissette, preden se v pristanišču Licata izliva v Sredozemsko morje. Na vzhodu jeAlcantara (52 km), ki teče mdr. skoziAlcantarski vintgar ter provincoMessina z izlivom pri Giardini Naxos ter druga najdaljša, Simeto (113 km), ki se izliva vJonsko morje južno odCatanie. Pomembnejši reki na otoku sta še Belice (107 km) in Platani (103 km) na jugozahodu; druge so: Dittaino (105 km), Gornalunga (81 km), Gela (74 km), Salso Cimarosa (72 km), Torto (58 km), Irminio] (57 km), Dirillo (54 km), Verdura (53 km), Tellaro (45 km), Anapo (40 km).
Sicilija ima tipično sredozemsko podnebje z milimi in mokrimi zimami ter vročimi, suhimi poletji z zelo spremenljivimi vmesnimi letnimi časi. Na obalah, zlasti na jugozahodu, na podnebje vplivajo afriški tokovi in poletja so lahko zelo vroča.
Sicilijo vidimo kot otok toplih zim. Sneži nad 900–1000 metri. Gore v notranjosti, zlasti Nebrodi, Madonie in Etna, uživajo polno gorsko podnebje, pozimi pa tudi močne snežne padavine. Vrh Etne je običajno zasnežen od oktobra do maja.
Po drugi strani pa zlasti poleti ni nenavaden pojav toplega vetra, ki donaša tudi peščeni prah izSahare. Padavin je malo, v nekaterih provincah se voda pojavlja le občasno.
Po podatkih Regionalne agencije za odpadke in vode je 10. avgusta 1999 vremenska postajaCatenanuova (EN) zabeležila najvišjo temperaturo 48,5 °C.[11] Skupna letna količina padavin je zelo spremenljiva, na splošno se povečuje z višino, saj je npr Etna več mesecev letno debelo pokrita s snegom. Na splošno južna in jugovzhodna obala prejme najmanj padavin (manj kot 50 cm), največ pa severno in severovzhodno visokogorje (več kot 100 cm).
Sicilija je pogosto citiran primerkrčenja gozdov, ki ga je povzročil človek in se je zgodil že od rimskih časov, ko je bil otok spremenjen v kmetijsko regijo. To je podnebje postopoma sušilo, kar je povzročilo upadanje padavin in izsuševanje rek. Osrednje in jugozahodne province so praktično brez gozdov.[12] Na severni Siciliji so trije pomembni gozdovi; blizu gore Etna, v gorah Nebrodi in v naravnem rezervatuBosco della Ficuzza blizu Palerma. Regionalni park Nebrodi, ustanovljen 4. avgusta 1993, ki zajema 86.000 hektarjev, je največje zavarovano naravno območje Sicilije in vsebuje največji gozd na Siciliji, Karonija.Kostanj stotih konjev (italijanskoCastagno dei Cento Cavalli; sicilskoCastagnu dî Centu Cavaddi) ) v kraju Sant'Alfio, na vzhodnih pobočjih Etne, je največji in najstarejši kostanj na svetu (med 2000 in 4000 let).[13]
Na Siciliji živijo najrazličnejše divje živali. Omembe vredne so na primer: evropskadivja mačka (Felis silvestris),navadna lisica,mala podlasica,kuna zlatica,srnjad,koza girgentana,divja svinja, afriški ježevec (Hystrix cristata),rjavoprsi jež,navadna krastača,laški gad,planinski orel,sokol selec,smrdokavra in pobrežnik (Himantopus himantopus).[14]
Naravni rezervat Zingaro je eden najboljših primerov neokrnjene obalne divjine na Siciliji.[15]
V okoliških vodah, vključno z Mesinskim prelivom, živijo različne vrste ptic in morskih živali, vključno z večjimi vrstami, kot soplamenci inbrazdasti kit.
Na Siciliji so štirje naravni regionalni parki in več naravnih rezervatov in drugih zavarovanih območij.
Naravni regionalni parki
Nekateri naravni rezervati so
Načrti za most, ki bi povezal Sicilijo s celino, obstajajo že od leta 1865. V zadnjem desetletju so se razvijali načrti za cestno in železniško povezavo s celino prek najdaljšega visečega mostu na svetu, mostu čez Mesinski preliv. Načrtovanje projekta je v zadnjih nekaj letih doživelo več lažnih zagonov. 6. marca 2009 je vlada Silvia Berlusconija razglasila, da se bodo gradbena dela na mostu v Messini začela 23. decembra 2009 in napovedala obljubo v višini 1,3 milijarde evrov kot prispevek k skupnim stroškom mostu, ocenjenih na 6,1 milijarde evrov.[16] Načrt so kritizirala okoljska združenja in nekateri lokalni Siciljci in Kalabrijci, zaskrbljeni zaradi njegovega vpliva na okolje, ekonomske trajnosti in celo možnih infiltracij organiziranega kriminala.[17][18]
Na Siciliji je sedem mest Unescove svetovne dediščine. Po vrstnem redu vpisa:
Ker so otok poselila, napadla ali prevladala številna ljudstva različnih kultur, ima Sicilija ogromno raznovrstnih arheoloških najdišč. Na Siciliji so tudi nekateri najpomembnejši in najbolje ohranjeni templji in druge zgradbe grškega sveta. Tu je kratek seznam glavnih arheoloških najdišč:
Izkopavanje in obnova enega najbolj znanih arheoloških najdišč na Siciliji,Doline templjev v Agrigentu, je vodil arheolog Domenico Antonio Lo Faso Pietrasanta, peti vojvoda Serradifalco, ki ga v arheoloških krogih imenujejo preprostoSerradifalco. Nadzoroval je tudi obnovo starodavnih najdišč v Segesti, Selinuntu, Sirakuzah in Taormini.
Na Siciliji je več sto gradov, med najpomembnejšimi pa so:
| Pokrajina | Grad | Občina |
|---|---|---|
| Caltanisetta | Castello Manfredonico | Mussomeli |
| U Cannuni | Mazzarino | |
| Castelluccio di Gela | Gela | |
| Catania | Castello Ursino | Catania |
| Castello Normanno | Adrano | |
| Castello Normanno | Paternò | |
| Castello di Aci | Aci Castello | |
| Enna | Castello di Lombardia | Enna |
| Metropolitansko mesto Messina | Forte dei Centri | Messina |
| Castello di Milazzo | Milazzo | |
| Castello di Federico II. | Montalbano Elicona | |
| Castello di Sant'Alessio Siculo | Sant'Alessio Siculo | |
| Castello di Pentefur | Savoca | |
| Castello di Schisò | Giardini Naxos | |
| Metropolitansko mesto Palermo | Zisa, Palermo | Palermo |
| Castello di Caccamo | Caccamo | |
| Castello di Carini | Carini | |
| Castello dei Ventimiglia | Castelbuono | |
| Ragusa | Castello di Donnafugata | Ragusa |
| Torre Cabrera | Pozzallo | |
| Castello Dei Conti | Modica | |
| Syracusa | Castello Maniace | Sirakuze |
| Trapani | Castello di Venere | Erice |
| Grad grofov Modice (Alcamo) | Alcamo | |
| Castle of Calatubo | Alcamo |
{{navedi časopis}}:Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč){{navedi časopis}}:Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)Arhivirano 2013-03-15 naWayback Machine.{{navedi časopis}}:Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
