Sibirija [sibírija] (ruskoСиби́рь,latinizirano: sibir, vtatarščini pomeni »speča dežela«) je obsežna geografska regija, ki sestavlja vso severnoAzijo, od gorovja Ural na zahodu do Tihega oceana v vzhod. Sibirija je ruska od druge polovice 16. stoletja, potem ko so Rusi osvojili dežele vzhodno od Urala. Sibirija je obsežna in redko poseljena, pokriva površino več kot 13,1 milijona kvadratnih kilometrov, vendar je dom le petine ruskega prebivalstva.Novosibirsk inOmsk sta največji mesti v regiji.
Ker je Sibirija geografska in zgodovinska regija in ne politična enota, ni enotne natančne opredelitve njenih teritorialnih meja. Tradicionalno se Sibirija razteza proti vzhodu odgorovja Ural do Tihega oceana in vključuje večinopovodja Arktičnega morja. RekaJenisej deli Sibirijo na dva dela, zahodni in vzhodni. Sibirija se razteza proti jugu do hribov severno-osrednjegaKazahstana ter do severnih delovMongolije inKitajske.[1] Osrednji del Sibirije (zahodna in vzhodnosibirska gospodarska regija) je veljal za osrednji del regije vSovjetski zvezi. Poleg jedra zahodni del Sibirije vključuje nekaj ozemelj Uralske regije, skrajni vzhodni del pa se je zgodovinsko imenovalRuski Daljni vzhod.
Sibirija je po vsem svetu znana predvsem po dolgih, ostrih zimah z januarskim povprečjem −25 °C.[2] Kulturno in politično je del Evrope.[3] Evropski kulturni vplivi, zlasti ruski, prevladujejo po vsej regiji, saj je imela rusko emigracijo iz Evrope že od 16. stoletja in tvorila sibirsko rusko subetnično skupino. Več kot 85 % prebivalstva regije je evropskega porekla.[4][5]
Etimologija besede Sibirija (Сибирь) še ni dokončno določena. Obstaja mnogohipotez o tem, da imamongolsko poreklo, po eni od alternativnih hipotez pa naj bi označevalapleme izturške jezikovne skupine, ki je živelo ob rekiIrtiš v okolici današnjega mesta Tobolsk. V13. stoletju beseda polegnarodnosti začne označevati tudi regijo, kjer je pleme živelo. Sibirija je bila prvič omenjena v pisnih virih v delih iranskih avtorjev v 13. stoletju, vkatalonskem atlasu iz leta 1375 je to področje označeno kot Sebur. V ruskihletopisih iz15. stoletja so z imenom Sibirija označevali ozemlje okrog rekeTobol srednjega toka reke Irtiš.
Sibirske trape so nastale zaradi enega največjih znanih vulkanskih dogodkov v zadnjih 251 milijonih let geološke zgodovine Zemlje. Njihova dejavnost se je nadaljevala milijon let in nekateri znanstveniki menijo, da je to možen vzrok zaveliko izumiranje pred približno 250 milijoni let,[10] – po ocenah je izumrlo 90% takrat obstoječih vrst.[11]
Čukči, eno od mnogih avtohtonih ljudstev Sibirije. Predstavitev družine Čukčev, avtor Louisa Chorisa (1816)
V preteklih tisočletjih so različne skupine nomadov – kot so Eneti, Neneti,Huni, Šiongnuji,Skiti inUjguri – naseljevali različne dele Sibirije. Protomongolsko ljudstvo Kitan je tudi zasedalo dele regije. Leta 630 je bil sibirski kan v bližini sodobnegaTobolska znan kot ugledna osebnost, ki jeKubrata potrdil kot kagana stareVelike Bolgarije. V 13. stoletju, v obdobjuMongolskega cesarstva, so Mongoli osvojili velik del tega območja.[14]
ZemljevidSibirske poti v 18. stoletju (zelena) in v začetku 19. stoletja (rdeča)
Z razpadomZlate horde se je v poznem 15. stoletju oblikoval avtonomniSibirski kanat. Turško govorečiJakuti so se pod pritiskom mongolskih plemen med 13. in 15. stoletjem preselili na sever iz regijeBajkalskega jezera. Sibirija je ostala redko poseljeno območje. Zgodovinar John F. Richards je zapisal: »... dvomljivo je, da je skupna zgodnjemoderna sibirska populacija presegla 300.000 oseb.«[15]
Rastoča moč Rusije na Zahodu je začela spodkopavati Sibirski kanat v 16. stoletju. Najprej so na območje začele vstopati skupine trgovcev inkozakov. Ruski vojski je bilo naročeno vzpostaviti utrdbe vse dlje in dlje na vzhod, da bi zaščitile nove ruske naseljence, ki so se priselili iz Evrope. Razvila so se mesta, kot so Mangazeya, Tara, Jenisejsk in Tobolsk, zadnji je postalde facto prestolnica Sibirije od leta 1590. Takrat je biloSibir ime trdnjave v Kašliku blizu Tobolska. Gerardus Mercator na zemljevidu, ki je bil objavljen leta 1595, označuje Sibir tako kot ime naselja in okoliškega ozemlja ob levem pritokuOba.[16] Nekateri viri trdijo, da so Šibe, avtohtono ljudstvo Tungusa, nudili oster odpor proti ruski ekspanziji onkraj Urala. Nekateri menijo, da je izrazSibirija rusifikacija njihovega etnonima.
Grb Sibirije, ki je bil do leta 1917 del ruskega cesarskega grba
Do sredine 17. stoletja je Rusija vzpostavila nadzorna območja, ki so segala do Tihega oceana. Do leta 1709 se je v Sibiriji naselilo okoli 230.000 Rusov.[17] Sibirija je postala ena od destinacij za pošiljanje notranjih izgnancev. Izgnanstvo je bilo glavna ruska kaznovalna praksa z več kot 800.000 ljudmi izgnanih v 19. stoletju.[18]
Prva velika sodobna sprememba v Sibiriji je bilaTranssibirska železnica, zgrajena v letih 1891–1916. Sibirijo je tesneje povezala s hitro industrializirano RusijoNikolaja II. (vladal 1894–1917). Med letoma 1801 in 1914 se je iz Evrope v Sibirijo preselilo okoli sedem milijonov Rusov.[19] Med letoma 1859 in 1917 se je na ruski Daljni vzhod preselilo več kot pol milijona ljudi.[20] Sibirija ima obsežne naravne vire: v 20. stoletju je prišlo do obsežnega izkoriščanja le-teh in po vsej regiji so se pojavila industrijska mesta.
Ob 7.15 uri 30. junija 1908 se je nad območjem rekePodkamena Tunguska v osrednji Sibiriji zgodila eksplozija, imenovanaTunguski dogodek, ki je podrla na milijone dreves. Večina znanstvenikov verjame, da je bila to posledica eksplozije meteorja ali kometa. Čeprav kraterja nikoli niso našli, pokrajina na (redko poseljenem) območju še vedno nosi brazgotine tega dogodka.[21]
V prvih desetletjihSovjetske zveze (zlasti v 1930-ih in 1940-ih) je vlada uporabila državno agencijoGulag za upravljanje sistema kazenskih delovnih taborišč, ki je nadomestila prejšnji sistemkatorga.[22] Po napol uradnih sovjetskih ocenah, ki so postale javne šele po padcu sovjetske vlade leta 1991, je od leta 1929 do 1953 skozi ta taborišča in zapore šlo več kot 14 milijonov ljudi, od tega veliko v Sibiriji. Drugih sedem do osem milijonov ljudi je bilo interno deportiranih v oddaljena območja Sovjetske zveze (v več primerih vključno s celotnimi narodnostmi ali etničnimi skupinami).[23]
Pol milijona (516.841) zapornikov je umrlo v taboriščih med letoma 1941 in 1943[24] meddrugo svetovno vojno. V drugih obdobjih je bila umrljivost razmeroma nižja.[25] Velikost in obseg taborišč gulagov ostaja predmet številnih raziskav in razprav. Številna taborišča so delovala na izjemno oddaljenih območjih severovzhodne Sibirije. Najbolj znane skupine so bile Sevvostlag (severovzhodna taborišča) ob Kolimi in Norillag pri Norilsku, kjer je leta 1952 živelo 69.000 zapornikov.[26] Večja industrijska mesta Severne Sibirije, kot sta Norilsk in Magadan, so se razvila iz taborišč, ki so jih zgradili zaporniki in vodili nekdanji zaporniki.
Velike pokrajine in najpomembnejše reke SibirijeAltaj, jezero Kutšerla v gorovjuAltajPolotok Svjatoj Nos, Bajkalsko jezeroReka Vasjugan v južni Zahodnosibirski nižiniPogled z gore Haijrakan,TuvaSibirska tajgaVulkan Korjakski se dviga nad Petropavlovsk-Kamčatskim na polotokuKamčatka
Sibirija se razprostira na površini 13,1 milijona kvadratnih kilometrov, ki pokriva veliko večino celotnega ozemlja Rusije in skoraj 9 % zemeljske površine (148.940.000 km²). Geografsko spada vAzijo, vendar se kulturno in politično šteje za evropsko, saj je del Rusije. Glavni geografski območji v Sibiriji soZahodnosibirska nižina inSrednjesibirska planota.
Vzhodna in osrednja Saha obsega številne gorske verige sever-jug različnih starosti. Te gore segajo do skoraj 3000 metrov, a so nad nekaj sto metri so skoraj popolnoma brez vegetacije. Verhojansko gorovje je bilo vpleistocenu obsežno poledenelo, vendar je bilo podnebje presuho, da bi se poledenitev razširila na nižje nadmorske višine. Na teh nižjih nadmorskih višinah so številne doline, mnoge so globoke in pokrite z macesnovim gozdom, razen na skrajnem severu, kjer prevladujetundra. Tla so večinomaturbeli (vrsta gelizola). Aktivna plast je po navadi globoka manj kot en meter, razen v bližini rek.
Najvišja točka v Sibiriji je aktivni vulkanKljučevska Sopka na polotoku Kamčatka. Njegov vrh doseže 4750 metrov.
Zahodnosibirska nižina, ki jo sestavljajo večinomakenozojske aluvialne usedline, je nekoliko ravninska. Sredi pleistocena je bilo veliko usedlin na tej ravnini posledica ledenih jezov, ki so ustvarili veliko ledeniško jezero. To jezero iz srednjega do poznega pleistocena je blokiralo severni tok rek Ob in Jenisej, kar je povzročilo preusmeritev na jugozahod vKaspijsko jezero inAralsko jezero prek doline Turgai.[28] Območje je zelo močvirnato, tla so večinomašotnata -histosol, na severnem delu brez dreves pagelisol (tla zelo hladnega podnebja, za katere je opredeljeno, da vsebujejo permafrost v dveh metrih od površine tal) Na jugu so ravnice, kjer večinoma ni večne zmrzali, bogata travišča, ki so podaljšekkazaške stepe, tvorila prvotno vegetacijo, katere večina ni več vidna.
Srednjesibirska planota je starodavnikraton (včasih imenovan Angaraland), ki je tvoril samostojno celino predpermom. Je izjemno bogata z minerali, saj vsebuje velika nahajališčazlata,diamantov in rudmangana,svinca,cinka,niklja,kobalta inmolibdena. Velik del območja vključujeSibirske trape –veliko magmatsko provinco. Ogromno eruptivno obdobje je približno sovpadalo s permsko-triasnim izumrtjem. V kvartarju je bil poledenel le skrajni severozahod, vendar je skoraj vse pod izjemno globokim permafrostom in edino drevo, ki lahko uspeva kljub toplim poletjem, je listopadnisibirski macesen (Larix sibirica) z zelo plitvimi koreninami. Zunaj skrajnega severozahoda prevladujetajga, ki pokriva pomemben del celotne Sibirije.[29] Tla so tukaj večinoma gelisol, ki se umaknejopodzolu, kjer aktivna plast postane debelejša in vsebnost ledu nižja.
Naftna provinca Lena-Tunguska vključuje srednjesibirsko planoto (nekateri avtorji jo imenujejo vzhodnosibirska planota), ki jo na severovzhodu in vzhodu omejuje pozni karbonski skozi jurski vrhojanski pregibni pas, na severozahodu pa paleozojski tajmrski pregibni pas in na jugovzhodu, jugu in jugozahodu od srednjegasilurja do srednjegadevona bajkalskega gubastega pasu.[30] Regionalna geološka izvidniška študija, ki se je začela leta 1932 in ji je sledilo površinsko in podzemno kartiranje, je razkrila Markova-Angarski lok (antiklinala). To je privedlo do odkritja naftnega polja Markovo leta 1962 z vrtino Markovo-1, ki je izvirala iz zgodnjekambrijskegapeščenjaka Osa Horizon na globini 2156 metrov. Sredne-Botuobinsko plinsko polje je bilo odkrito leta 1970, nastajalo pa je iz Ose in proterozojskega obzorja Parfenovo. Naftno polje Jaraktin je bilo odkrito leta 1971, nafta se je nahajala na globinah do 1750 metrov in leži podbazaltnimi luskamiperma in spodnjejure.
Vegetacija v Sibiriji je večinoma sestavljena iz tajge, s pasom tundre na severnem obrobju in zmernim gozdnim pasom na jugu.
Podnebje Sibirije se močno razlikuje, vendar ima običajno kratka poletja in dolge, surovo mrzle zime. Na severni obali, severno od polarnega kroga, je zelo kratko (približno en mesec) poletje.
Skoraj vse prebivalstvo živi na jugu, ob trasi Transsibirske železnice. Podnebje v tem najbolj južnem delu je vlažno celinsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacijaDfb) s hladnimi zimami, vendar dokaj toplimi poletji, ki trajajo vsaj štiri mesece. Povprečna letna temperatura je približno 0,5 °C. Januar ima v povprečju okoli −20 °C, julij pa približno +19 °C, medtem ko dnevne temperature poleti običajno presegajo 20 °C.[31][32] Z zanesljivo rastno dobo, obilico sonca in izjemno rodovitnimičernozjomskimi tlemi je južna Sibirija dovolj dobra za donosno kmetijstvo, kot se je pokazalo v začetku 20. stoletja.
Daleč najpogostejše podnebje v Sibiriji je celinsko subarktično (KöppenDfc aliDwc), z letno povprečno temperaturo okoli −5 °C in povprečjem za januar −25 °C in povprečje za julij +17 °C,[33] čeprav se to precej razlikuje, pri čemer je julijsko povprečje približno 10 °C v ekotonu tajge in tundre. Poslovno usmerjeno spletno mesto in blog Business Insider navajata Verhojansk in Ojjyakon v sibirski republiki Saha, ko tekmujeta za naslov hladnega pola severne poloble. Ojmjakon je vas, ki je 6. februarja 1933 zabeležila temperaturo −67,7 °C. Verhojansk, mesto bolj severno in bolj v notranjost, je zabeležilo temperaturo −69,8 °C za tri zaporedne noči: 5., 6. in 7. februar 1933. Vsako mesto se izmenično šteje za hladni pol severne poloble – najhladnejša naseljena točka na severni polobli. Vsako mesto poleti pogosto doseže 30 °C, kar jim in večini ostale ruske Sibirije daje največje temperaturno nihanje na svetu med poletnimi najvišjimi in zimskimi najnižjimi, pogosto krepko čez 94–100+ °C med letnimi časi.[34][neuspešno preverjanje]
Jugozahodni vetrovi prinašajo topel zrak izSrednje Azije inBližnjega vzhoda. Podnebje v Zahodni Sibiriji (Omsk aliNovosibirsk) je za nekaj stopinj toplejše kot na vzhodu (Irkutsk aliČita), kjer na severu prevladuje ekstremno zimsko subarktično podnebje (KöppenDfd aliDwd). Toda poletne temperature v drugih regijah lahko dosežejo +38 °C. Na splošno je Saha najhladnejša sibirska regija, porečje reke Jana pa ima najnižje temperature med vsemi, saj permafrost doseže 1493 metrov. Kljub temu cesarski ruski načrti za naselitev niso nikoli obravnavali mraza kot ovire. Pozimi se južna Sibirija blizu središča poltrajnega sibirskega visokogorja, zato so vetrovi pozimi običajno šibki.
Padavin v Sibiriji je na splošno malo, presegajo 500 milimetrov samo na Kamčatki, kjer vlažni vetrovi pihajo izOhotskega morja na visoke gore – kar ustvarja edine večje ledenike v regiji, čeprav vulkanski izbruhi in nizke poletne temperature omogočajo le omejenim gozdovom rasti. Padavin je veliko tudi v večjem delu Primorja na skrajnem jugu, kjer lahko monsunski vplivi povzročijo precej močne poletne padavine.
Raziskovalci, med njimi Sergej Kirpotin z državne univerze Tomsk in Judith Marquand z univerze Oxford, opozarjajo, da se je Zahodna Sibirija zaradi globalnega segrevanja začela tajati. Zamrznjena šotišča v tej regiji lahko vsebujejo milijarde ton plinametana, ki se lahko sprosti v ozračje. Metan je toplogredni plin, 22-krat močnejši odogljikovega dioksida.[35] Leta 2008 je raziskovalna odprava za Ameriško geofizično zvezo odkrila ravni metana do 100-krat nad normalno v ozračju nad sibirsko Arktiko, kar je verjetno posledica sproščanja metanskih klatratov skozi luknje v zamrznjenem "pokrovu" permafrosta na morskem dnu okoli izliva Lene in območja med Laptevskim inVzhodnosibirskim morjem.[36][37]
Od leta 1988 so poskusi v Pleistocenskem parku predlagali obnovo travinj iz prazgodovinskih časov z izvajanjem raziskav o učinkih velikih rastlinojedih živali na permafrost, kar kaže, da so živali in ne podnebje vzdrževale pretekli ekosistem. V parku naravnega rezervata izvajajo tudi klimatske raziskave o spremembah, ki jih pričakujemo od ponovne naselitve pašnih živali ali velikih rastlinojedcev, s hipotezo, da bi prehod iz tundre na travinje povzročil neto spremembo razmerja med emisijo in absorpcijo energije.[38]
Po besedah Vasilija Krjučkova je približno 31.000 kvadratnih kilometrov ruske Arktike izpostavljenih resnim okoljskim motnjam.
IzrazSibirija ima dolgo zgodovino. Njegov pomen se je skozi stoletja postopoma spreminjal. Zgodovinsko gledano je bila Sibirija opredeljena kot celoten del Rusije in Severnega Kazahstana vzhodno od Urala, vključno z ruskim Daljnim vzhodom. Po tej definiciji se je Sibirija raztezala proti vzhodu od gorovja Ural do pacifiške obale in proti jugu od Arktičnega oceana do meje Srednje Azije in državnih meja tako Mongolije kot Kitajske.[54]
Viri iz sovjetske dobe (Velika sovjetska enciklopedija in drugi)[55] in sodobni ruski[56] običajno opredeljujejo Sibirijo kot regijo, ki se razteza proti vzhodu od gorovja Ural do razvodja med pacifiškim in arktičnim povodjem ter proti jugu od Arktičnega oceana do gričev severno-osrednjega Kazahstana in državne meje tako Mongolije kot Kitajske. Po tej definiciji Sibirija vključuje federalne subjekte Sibirskega federalnega okrožja in nekaj Uralskega federalnega okrožja ter Republiko Saha (Jakutija), ki je del Daljnega vzhodnega federalnega okrožja. Geografsko ta definicija vključuje pododdelke več drugih subjektov Urala in federalnih okrožij Daljnega vzhoda, vendar niso vključeni administrativno. Ta opredelitev izključuje oblast Sverdlovsk in Čeljabinsk, ki sta obe vključeni v nekatere širše opredelitve Sibirije.
Drugi viri lahko uporabljajo bodisi nekoliko širšo definicijo, ki navaja, da je pacifiška obala, ne razvodje, vzhodna meja (torej vključuje celoten ruski Daljni vzhod), kot tudi ves severni Kazahstan je njegova podregija na jugozahodu ali nekoliko ožji, ki omejuje Sibirijo na Sibirsko federalno okrožje (torej izključuje vse subjekte drugih okrožij).[57] V ruščini se beseda za Sibirija uporablja kot nadomestek za ime federalnega okrožja tisti, ki živijo v samem okrožju, manj pogosto pa se za označevanje federalnega okrožja uporablja ljudje, ki prebivajo zunaj njega.
Najbolj naseljeno mesto v Sibiriji, pa tudi tretje najbolj naseljeno mesto v Rusiji, je mestoNovosibirsk. Današnji Novosibirsk je pomembno poslovno, znanstveno, proizvodno in kulturno središče azijskega dela Rusije.
Omsk je igral pomembno vlogo v ruski državljanski vojni, saj je služil kot začasna ruska prestolnica, pa tudi pri širitvi in upravljanju Srednje Azije. Poleg svojega kulturnega statusa je postal glavno središče za rafiniranje nafte, izobraževanje, promet in kmetijstvo.
Druga zgodovinska mesta Sibirije soTobolsk (prva prestolnica in edini kremelj v Sibiriji),Tomsk (prej bogato trgovsko mesto) inIrkutsk (nekdanji sedež generalnega guvernerja Vzhodne Sibirije, blizuBajkalskega jezera).
Druga večja mesta so: Barnaul, Kemerovo, Krasnojarsk, Novokuznetsk, Tjumen.
Rusija je ključni dobavitelj nafte in plina za večji del Evrope.
Novosibirsk je največje mesto po številu prebivalcev in najpomembnejše mesto za sibirsko gospodarstvo; z dodatnim zagonom od leta 2000, ko je bil imenovan za regionalni center za izvršno birokracijo (Sibirsko federalno okrožje). Omsk je zgodovinsko in trenutno drugo največje mesto v regiji, od 1950-ih pa gosti največjo rusko rafinerijo nafte.
Sibirija je izjemno bogata z minerali, ki vsebujejo rude skoraj vseh gospodarsko vrednih kovin. Ima nekaj največjih nahajališč niklja, zlata, svinca, premoga, molibdena, mavca, diamantov, diopsida, srebra in cinka, pa tudi obsežne neizkoriščene vire nafte in zemeljskega plina.[58] Približno 70 % razvitih naftnih polj v Rusiji je v regiji Khanty-Mansiysk.[59] Rusija vsebuje približno 40 % svetovnih znanih virov niklja v nahajališču Norilsk v Sibiriji.Norilsk Nickel je največji svetovni proizvajalec niklja in paladija.[60]
Sibirsko kmetijstvo je močno omejeno zaradi kratke rastne sezone večine regije. Vendar pa je na jugozahodu, kjer so tla izjemno rodovitenčernozjom in je podnebje nekoliko bolj zmerno, obsežna pridelava pšenice, ječmena, rži in krompirja ter paša velikega števila ovac in goveda. Drugje je proizvodnja hrane zaradi slabe rodovitnostipodzolskih tal in izjemno kratkih rastnih obdobij omejena na vzrejo severnih jelenov v tundri — s katero se domačini ukvarjajo že več kot 10.000 let. Sibirija ima največje gozdove na svetu. Les ostaja pomemben vir dohodka, čeprav je bilo veliko gozdov na vzhodu posekanih veliko hitreje, kot jih je mogoče obnoviti. Ohotsko morje je zaradi svojih hladnih tokov in zelo velikih razponov plimovanja eno od dveh ali treh najbogatejših ribiških virov na svetu, zato Sibirija proizvede več kot 10 % svetovnega letnega ulova rib, čeprav se je ribolov nekoliko zmanjšal od razpad ZSSR leta 1991.[61]
Leta 2009 poročajo, da razvoj obnovljive energije v Rusiji zavira pomanjkanje ustreznega okvira vladne politike,[62] Od leta 2011 Sibirija še vedno ponuja posebne priložnosti za razvoj obnovljivih virov energije zunaj omrežja. Odročni deli Sibirije so predragi za povezavo s centralnimi električnimi in plinskimi omrežji, zato so bili v preteklosti oskrbovani z dragim dizelskim gorivom, ki so ga včasih pripeljali s helikopterjem. V takih primerih je obnovljiva energija pogosto cenejša.[63]
Tomsk, eno najstarejših sibirskih mest, je bilo ustanovljeno leta 1604.
Po ruskem popisu iz leta 2010 imata Sibirsko in Daljnovzhodno federalno okrožje, ki sta v celoti vzhodno od Urala, skupaj približno 25,6 milijona prebivalcev. Oblasti Tjumen in Kurgan, ki sta geografsko v Sibiriji, a administrativno del Uralskega federalnega okrožja, skupaj štejeta približno 4,3 milijona prebivalcev. Tako je v celotni regiji Sibirije (v najširši rabi izraza) približno 30 milijonov ljudi.[64] Ima gostoto prebivalstva približno tri ljudi na kvadratni kilometer.
Največja etnična skupina v Sibiriji soRusi slovanskega izvora, vključno z njihovo podetnično skupinoSibirci in rusificiraniUkrajinci.[65] Obstajajo tudi druge skupine avtohtonega sibirskega in neavtohtonega etničnega izvora. Manjšina sedanjega prebivalstva so potomci mongolskega ali turškega ljudstva (Burjati,Jakuti) ali severnih avtohtonih ljudstev.
Največje neslovanske skupine soVolški Nemci[66] in rusificiraniRomuni s poreklom izBesarabije (današnjaMoldavija). Prvotne avtohtone skupine Sibirije, vključno z mongolskimi in turškimi skupinami, kot so Burjati, Tuvinci in Sibirski Tatari, so manjšine, ki jih presegajo vsi drugi neavtohtoni Sibirci. Dejansko so Rusi slovanskega izvora sami po sebi presegli vsa domorodna ljudstva skupaj, tako v celotni Sibiriji kot v njenih mestih, razen v republikah Tuva in Saha.
Rusi slovanskega porekla predstavljajo večino v republikah Burjatija in Altaj, številčno presegajo avtohtoneBurjate inAltajce. Burjati predstavljajo le 30 % lastne republike, Altajci pa le po eno tretjino,Čukči,Evenki,Hanti,Mansi inNeneti pa so številčno večji od tujerodnih ljudstev za 90 % prebivalstva.
Po popisu iz leta 2002 je v Sibiriji 500.000Sibirskih Tatarov, od tega pa je 300.000Volških Tatarov, ki so se tudi naselili v Sibiriji v obdobjih kolonizacije in so tako tudi tujerodni Sibirci, v nasprotju z 200.000 sibirskimi Tatari, ki so v Sibiriji.[67]
Od avtohtonih Sibircev so mongolsko govoreči Burjati, ki štejejo približno 500.000, najštevilčnejša skupina v Sibiriji in so v glavnem skoncentrirani v svoji domovini, Burjatski republiki.[68] Po popisu iz leta 2010 je bilo 478.085 avtohtonih turško govorečih Jakutov. Druge etnične skupine, ki so avtohtone v Sibiriji, so Keti, Evenki, Čukči, Korjaki, Jupiki in Jukagirji.
Približno sedemdeset odstotkov prebivalcev Sibirije živi v mestih, predvsem v stanovanjih.[69] Veliko ljudi živi tudi na podeželju, v preprostih, prostornih hišah, brunaricah.Novosibirsk je največje mesto v Sibiriji s približno 1,6 milijona prebivalcev.Tobolsk,Tomsk,Tjumen,Krasnojarsk,Irkutsk inOmsk so starejša zgodovinska središča.
Tradicija obravnava Sibirijo kot arhetipsko domovinošamanizma,politeizem pa je priljubljen.[71] Plemena menijo, da so te domorodne svete prakse zelo starodavne. Obstajajo zapisi o sibirskih plemenskih zdravilskih praksah iz 13. stoletja.[72] Ogromno ozemlje Sibirije ima veliko različnih lokalnih izročil bogov. Ti vključujejo: Ak Ana, Anapel, Bugady Musun, Kara Khan, Khalteš-Anki, Kini'je, Ku'urkil, Nga, Nu'tenut, Num-Torum, Pon, Pugu, Todote, Toko'yoto, Tomam, Xaya Iccita in Zonget. Kraji s svetimi območji vključujejo Olkhon, otok v Bajkalskem jezeru.
Številnih mest v severni Sibiriji, kot je Petropavlovsk-Kamčatski, ni mogoče doseči po cesti, saj praktično ni nobenih povezav iz drugih večjih mest v Rusiji ali Aziji. Do Sibirije je mogoče priti po Transsibirski železnici. Transsibirska železnica deluje od Moskve na zahodu do Vladivostoka na vzhodu. Do mest, ki so daleč od železnice, se pride z letali ali po ločeni Bajkalsko-Amurski železnici (BAM). Cestno omrežje je skromno in slabo.
↑»Yellowstone's Super Sister«. Arhivirano izprvotnega spletišča dne 14. marca 2005. Pridobljeno 17. aprila 2010.[...] the Siberian Traps is the prime suspect in wiping out 90 percent of all living species 251 million years ago – the most severe extinction event in Earth's history.. Discovery Channel.
↑Benton, M. J. (2005).When Life Nearly Died: The Greatest Mass Extinction of All Time. Thames & Hudson.ISBN978-0-500-28573-2.
↑Richards, Michael P. (2020).Archaeological Science. Cambridge University Press. str. 23.ISBN9780521195225.V začetku leta 2010 so raziskovalci objavili popolno zaporedje mitohondrijskega genoma, pridobljeno iz hominina, izkopanega iz Denisove jame v Sibiriji... Rezultati so pokazali, da se je denisovska linija zgodaj oddaljila od sodobnih ljudi in neandertalcev
↑Naumov, Igor V. (2006). »The Mongols in Siberia«. V Collins, David Norman (ur.).The History of Siberia. Routledge Studies in the History of Russia and Eastern Europe. Prevod: Collins, David Norman. London: Routledge. str. 44.ISBN9781134207039. Pridobljeno 11. junija 2019.In 1207 Chinggis Khan sent his troops north under the command of his elder son Jochi to subjugate the 'forest peoples'. Jochi was able to do so in the space of three years. The only exception was the remote northern tribes. Most of Siberia became part of the Mongol Empire.
↑Robert Conquest in "Victims of Stalinism: A Comment,"Europe-Asia Studies, Vol. 49, No. 7 (Nov. 1997), pp. 1317–1319 states: "We are all inclined to accept the Zemskov totals (even if not as complete) with their 14 million intake to Gulag 'camps' alone, to which must be added four to five million going to Gulag 'colonies', to say nothing of the 3.5 million already in, or sent to, 'labour settlements'. However taken, these are surely 'high' figures."
↑Zemskov, "Gulag,"Sociologičeskije issledovanija, 1991, No. 6, pp. 14–15.
↑Meyerhof, A. A., 1980, "Geology and Petroleum Fields in Proterozoic and Lower Cambrian Strata, Lena-Tunguska Petroleum Province, Eastern Siberia, USSR", inGiant Oil and Gas Fields of the Decade: 1968–1978, AAPG Memoir 30, Halbouty, M. T., editor, Tulsa: American Association of Petroleum Geologists,ISBN0891813063
_4Y1A8757_(28363120875).jpg)
.jpg)
.JPG)
