Sekvani (latinsko: Sequani),galsko ljudstvo, ki je bilo naseljeno v zgornjem porečju rekeSaone (Arar), doliniDoubs inŠvicarski Juri. Njihovo ozemlje ustreza sedanji regijiFranche-Comté v vzhodniFranciji in deluBurgundije.[3]
Ime Sekvani so skovali Rimljani, najverjetneje na osnovi podobno zvenečega domačega imena, ki ni zanesljivo poznano. Ime je podobno imenu Sekvana, ki ga jeCezar uporabljal zaSeno, toda država Sekvana ni ležala v porečju Sene. Za ljudsko etimološko povezavo je odgovorenStrabon, ki je napačno domneval, da Sekvana teče preko sekvanskega ozemlja.[4] Tudi francosko ime rekeSaone - Saône, ki je tvorila zahodno mejo sekvanskega ozemlja, ni nastalo iz imena Sekvani, pač pa iz njenega keltskega imena Souconna. Rimljani so jo imenovali Arar. Leksikograf William Smith (1813–1893) je domneval, da sta bili imeni Sekvani in Souconna kljub temu sorodni.[5]
Ozemlje Sekvanov je mogoče določiti iz poročil antičnih piscev.[5] Sekvane je od Helvetov na vzhodu ločevala Švicarska Jura, ki je spadala k Sekvaniji. K njej je spadal tudi ozek prehod medRono inŽenevskim jezerom.[6] SotočjaSaone in Rone Sekvani niso zasedli, ker so tamkajšnje ozemlje Eduov stalno ropali Helveti.[7] Južna meja Sekvanije je bila podaljšana črta grebena Jure proti zahodu doMâcona, Mâcon sam pa je pripadal Eduom.[8] Strabon pravi, da Arar ločuje Sekvane od Eduov in Lingonov, kar pomeni, da so Sekvani prebivali samo na vzhodnem bregu Saone.[9] Severovzhodni kot države je segal doRena.[10]
Pred Cezarjevim prihodom v Galijo so se Sekvani naarvernski strani vojskovali proti njihovim tekmecem Eduom in leta 71 pr. n. št. najeliAriovistoveSvebe z druge obale Rena, da so jim prišli na pomoč. Z njihovo pomočjo so porazili Edue, položaj pa se jim je po vojni še poslabšal, ker je Ariovist zasedel tretjino njihovega ozemlja in jim grozil, da bo zasedel še drugo tretjino[3] in jih ponižal na položaj polsužnjev.
Sekvani so se zato pritožili Cezarju, ki je leta 58 pr. n. št. pregnal germanskega poglavarja preko Rena, za kar so mu morali Sekvani predati vse, kar so dobili od Eduov. To jih je tako razkačilo, da so se leta 52 pr. n. št. pridružiliVercingetoriksovi vstaji in bili skupaj z njim poraženi vbitki pri Aleziji. Pod cesarjemAvgustom je bilo okrožje, poznano kot Sekvanija, sestavni del Belgike. Po smrti cesarjaVitelija leta 69 se Sekvani niso pridružili galskemu uporu proti Rimu na pobudo Gaja Julija Civilisa in Julija Sabina in celo pregnali Sabina, ki je vdrl na njihovo ozemlje. Tej zmagi je morda posvečen slavolok zmage v Vesontiu (Besançon), ki so ga zgradili Rimljani kot povračilo za njihove zasluge.[3]
Dioklecijan je k Sekvaniji priključil Helvetio in del Gornje Germanije (Germania Superior) in jo preimenoval v Veliko sekvansko provinco (Provincia Maxima Sequanorum). Vesontio je dobil položaj metropole (Metropolis civitas Vesontiensium). Petdeset let kasneje (leta 355) so Galijo preplavili barbari in oplenili Vesontio. Pod cesarjemJulijanom je mesto pridobilo nekaj svojega prejšnjega pomena kot utrjeno mesto in je bilo zmožno odbiti napadeVandalov. Kasneje, ko Rim ni bil več zmožen zaščititi prebivalcev Galije, so se Sekvani pridružili novoustanovljenemuBurgundskem kraljestvu.[3]
