Ozemlja, na katerem je vladal satrap, se je imenovalosatrapija (grško: σατραπεία, satrapeia). Ko je v Perziji vladala dinastijaAhemedidov (do leta330 pr. n. št.), je satrap formalno priznavalkraljevo suverenost, vendar je imel popolno politično, upravno in sodno oblast. Lahko je koval svoj denar in pobiral davke, od katerih je del denarja odvajal v kraljevo blagajno.
V časuDareja I. je bilo cesarstvo razdejeno na dvajset satrapij, ki so ustrezale nekdanjim državam, in so se naprej delile na šest podsatrapij. Ko je cesarstvo začelo slabeti, se je moč satrapov okrepila in njihova oblast je v mnogih satrapijah postala dedna.
Ko je Perzijo osvojilAleksander Veliki, je obdržal upravno delitev na satrapije. V nekaterih satrapijah so ostale na oblasti staredinastije, v drugih pa je na oblast postavil svoje privržence. Vojska in finance so bile povsod v rokah Makedoncev.
Naslov satrap se je ohranil še nekaj stoletij po Aleksandrovi smrti. V času rimske nadvlade po njihovi zmagi nadParti (226) in v obdobjuSasanidov, so se tako imenovali tudi upravitelji pokrajin vArmeniji. Naziv je formalno ukinilcesarJustinjan (527–565) s svojo zakonodajo.
Satrap je v prenesenem pomenu lahko naziv za okrutnega samodržca, despota in tirana.
Medijski cesarji so do takrat, ko jih je porazil Kir Veliki, osvojena ozemlja organizirali kot province, katerim so vladali lojalni kralji ali guvernerji. Razlika med Medijci in Perzijci je bila v tem, da je v perzijski kulturi koncept kraljestva neločljivo povezan zbogom: kralj je svoje božanske pravice dobil od boga. Vladarji dvajsetih satrapij, ki jih je ustanovil Kir, zato niso mogli bili kralji, pač pa podkralji, ki so vladali v njegovem imenu. Politična realnost je bila seveda drugačna, saj so mnogi satrapi izrabili vsako priložnost, da se osamosvojijo. Sistem satrapij je dokončno organiziralDarej I. Njihovo število je povečal na 23 in določil njihove letne dajatve.
Na čelu uprave province je bil satrap, ki je zbiral davke in nadziral lokalne uradnike ter podložna plemena in mesta. Bil je vrhovni sodnik province, ki je razsojal o vseh civilnih sporih in kriminalnih dejanjih (Nehemiah 3:7), bil je odgovoren za varnost na cestah (Ksenofont Efeški) in moral je krotiti razbojnike in puntarje.
Pri delu mu je pomagal vladni svet, ki so ga praviloma sestavljaliPerzijci, vanj pa so sprejemali tudi domačine. Satrapovo delo so nadzirali državni tajnik, kraljevi odposlanci in poseben kraljev predstavnik, ki so ga imenovali »kraljevo oko«in je vsako leto opravil poseben pregled.
Strapovo moč so nadzirali tudi glavni pisar, glavni finančni uradnik (staroperzijsko:ganzabara) ingeneral, ki je poveljeval kraljevi vojski v njegovi provinci in vsem utrdbam. Našteti uradniki so bili neposredno odgovorni šahu. Satrap je lahko imel svojo vojsko.
Velike satrapije so se pogosto delile na manjše enote, katerih guvernerji so se tudi imenovali satrapi, kasneje tudihiparhi (izgrškegahyparkhos, podkralj). Delitev velikih satrapij se je stalno spreminjala in dvema satrapijama je pogosto vladal en sam strap.
Z osvajanjem novih ozemelj so seveda nastajale nove satrapije, ki so bile pogosto kar bivše države in/ali etnično in versko zaključene ozemeljske enote. Eden od ključev uspehaAhemenidov, ki je veljal tudi za večino drugih dolgotrajnih cesarstev, je bila njihova odprta drža do kultur in religij pokorjenih ljudstev. Še več! Ker si je šah prizadeval, da bi, predvsem v glavnem mestuPerzepolis, nastal nov cesarski slog, ki bi vseboval elemente kultur vseh podložnih držav, je prvotna perzijska kultura povsem izgubila svojo prvotno podobo.
V obdobjih, ko je centralna oblast oslabela, so satrapi pogosto uživali skoraj popolno neodvisnost in začeli prevzemati poveljstva vojaških okrožij, kar je bilo sicer v nasprotju s prvotnimi zakoni. Ko so njihovi položaji sčasoma postali dedni, je postajala osrednja oblast vedno bolj ogrožena. Od sredine5. stoletja pr. n. št. so postali upori satrapov vedno bolj pogosti. Mnogo uporov je bilo v časuDareja I. v časuArtakserksa II. pa se je odkrito uprl velik delMale Azije inSirije. Zadnji velik upor ja zatrlArtakserks III.
Sistem satrapij in njihova imena so se obdržala tudi po grško-makedonski osvojitviPerzijskega cesarstva.Aleksander Veliki je cesarstvo celo povečal, njegovi nasledniki –diadohi - in njihove dinastije pa so si ga nato razdelili. Helenistični satrapi so se, predvsem vselevkidskem cesarstvu, imenovalistrategi, njihove province pa so bile praviloma mnogo manjše od perzijskih. Satrapije so nazadnje postale plen osvajalskih imperijev, predvsemRimljanov.
VPartskem cesarstu je kraljeva moč slonela na podpori plemiških družin, ki so posedovale obsežna zemljška posestva, oskrbovale kralja z vojaki in plačevale davke. Mestne države so imele visoko stopnjo samouprave in so kralju plačevale davke.
VSasanidskem cesarstvu je bila državna uprava mnogo bolj centralizirana. Delno neodvisna kraljestva in samoupravne mestne države je zamenjal sistem »kraljevih mest«, v katerih so bili sedeži guvernerjev –shahrabov – ki jih je izbrala osrednja oblast, in vojaških garnizonov.Shahrabi so vladali mestom in okoliškim pokrajinam.
Naziv satrap se je neskladno z zgodovinskim izročilom uporabljal tudi za raznovrstneguvernerje, predvsem na vzhodu, katerih uradni nazivi etimološko niso imeli s satrapom nobene zveze. Takšna naziva sta na primershaknu inbel pihati v zgodnjemAsirskem imperiju.
V sodobnem času se naziv, običajno poniževalno, uporablja za lojalne hlapčevske namestnike ali varovance neke pomembne politične ali poslovne osebe, za katere se uporabljata tudi nazivamogul intajkun.
Vmadžarskem jeziku se rahlo spremenjen nazivsatrafa nanaša na prepirljivo starejšo žensko, pogosto taščo, ki stalno vsiljuje svojo voljo.
Všpanskem jeziku besedasátrapa ne pomeni samo zgodovinskega satrapa, pač pa tudi osebo, ki je zlorabila svoj položaj ali avtoriteto. Nanaša se tako na tiste, ki živijo v razkošju, kot na tiste, ki so zvijačni ali celo izdajalski.
