Sasanidsko cesarstvo, uradnoCesarstvo Irancev (srednjeperzijsko 𐭠𐭩𐭥𐭠𐭭𐭱𐭲𐭥𐭩 Ērānshahr),[8] za zgodovinarjeNovoperzijsko cesarstvo,[9] je bilo zadnje perzijsko cesarstvo pred prihodomislama sredi 7. stoletja n. št. Ime je dobilo poSasanidski dinastiji, najdlje vladajoči perzijski vladarski hiši,[10][11] in trajalo več kot štiri stoletja od leta 224 do 651 n. št. Nasledilo jePartsko cesarstvo in v pozni antiki iz Perzije ponovno naredilo velesilo, enakovredno sosednjemu rivalskemuRimskemu-Bizantinskemu cesarstvu.[12][13][14]
Cesarstvo je ustanovilArdašir I., lokalni iranski vladar, ki je prišel na oblast v Partskem cesarstvu, oslabelem zaradi notranjih sporov in vojn zRimom. Po porazu zadnjega partskega šahinšahaArtabana IV. v bitki pri Hormizdeganu leta 224 je ustanovil Sasanidsko dinastijo in začel načrtovati obnovo zapuščineAhemenidskega cesarstva s širjenjem iranskega ozemlja. Sasanidsko cesarstvo je v svojem največjem obsegu zajemalo ves sedanji Iran inIrak in se raztezalo od vzhodnegaSredozemlja, vključno zAnatolijo inEgiptom, doPakistana in od dela južneArabije doKavkaza in centralneAzije. Po legendi je bil prapor Sasanidskega cesarstvaDerafš Kaviani.[15]
Sasanidsko obdobje se šteje za višek iranske zgodovine[16] in do neke mere višek iranske kulture pred muslimansko osvojitvijo in posledično islamizacijo. Sasanidi so bili strpni do različnih verstev in kultur svojih podložnikov. Razvili so zapleteno centralizirano državno upravo in obnovilizoroastrstvo kot legalistično in združevalno silo svoje oblasti. Gradili so mogočne spomenike in javne zgradbe in podpirali kulturne in izobraževalne ustanove. Kulturni vpliv cesarstva je segal preko njegovih meja, tudi v zahodnoEvropo,[17]Afriko,[18]Kitajsko inIndijo[19] in pomagal oblikovati evropsko in azijsko srednjeveško umetnost.[20] Perzijska kultura je postala osnova za veliko islamskih kultur in vplivala naumetnost,arhitekturo,glasbo,književnost infilozofijo po celotnem islamskem svetu.[21]
Kulminacija iransko-bizantinskega spora v 7. stoletju je privedla do velikih vojnih, demografskih in gospodarskih izgub na obeh straneh, kar jeArabcem, združenim pod islamom, odprlo pot k osvojitvi sasanidskega in bizantinskega ozemlja. Zadnji sasanidski šahJazdegerd III. je bil ubit leta 651 in dinastija je uradno prenehala obstajati. Njegov sin Peroz je zbežal na kitajski dvor. Padec Sasanidov je pomenil konec staroveškega obdobja iranske zgodovine in začetek 200 letne dominacijeRašidunskega kalifata. Prve srednjeveške iranske dinastije (Tahiridi, Samanidi, Safaridi) so se pojavile vHorasanu na začetku 9. stoletja.
Uradno ime cesarstva je bilo Cesarstvo Irancev (srednjeperzijsko ērānšahr,partsko aryānšahr). Ime je prvič dokazano naVelikem napisu Šapurja I., na katerem kralj pravi:"Jaz sem kralj Cesarstva Irancev" (srednjeperzijsko ērānšahr xwadāy hēm, partsko aryānšahr xwadāy ahēm).[22] Ker se je vladajoča dinastija imenovala po Sasanu, je v zgodovinarskih in akademskih krogih cesarstvo bolj znano kot Sasanidsko cesarstvo. Zgodovinarji ga imenujejo tudi Novoperzijsko cesarstvo, ker je imelo korenine v Perziji (Parsu).[9] Prvo perzijsko cesarstvo je biloAhemenidsko cesarstvo.
Sasanidsko cesarstvo je v Istahru ustanovil Ardašir I.
Prvi kovanec ustanovitelja Ardaširja I., ki ga je kot kralj Perzije Artakserks (Ardašir) V. koval v obdobju od okoli 205/206 do 223/224 Ovberz: Bradata glava z diademom in tiaro v partskem slogu in napisom"Božanski Ardašir, kralj" (pahlavi) Reverz: Bradata glava Papaka z diademom in partsko tiaro in napisom"Sin božanskega Papaka, kralj" (pahlavi)[23]Ghal'eh Dokhtar (Deviški grad) v sedanjem Farsu, Firuzabad,Iran, ki ga je zgradil Ardašir I. leta 209, preden je dokončno porazilPartsko cesarstvoTaq-i Kisra, najslavnejši perzijski spomenik iz sasanidskega obdobja
Ardaširjev očePapak je bil iranski princ, ki je vladal od leta 205/206 do svoje smrti med letoma 207 in 210. Do leta 200 mu je uspelo strmoglaviti Gohirja, dinasta iz Barzangidske dinastije, in prevzeti njegov položaj. Ardaširjeva mati Rodhag je bila hčerka pokrajinskega guvernerja Parsa.
Papak in njegov najstarejši sin Šapur sta uspela razširiti svojo oblast na cel Pars. Dogodki, ki so sledili, so zaradi nezanesljivih virov nejasni. Jasno je samo to, da sta se po Papakovi smrti Ardašir, ki je bil takrat guverner Darabgerda, in starejši brat Šapur spopadla za oblast v Parsu. Viri omenjajo, da se je po srečanju z bratom na Šapurja zrušila streha in ga ubila. Ardašir je do leta 208 obračunal z brati, ki so protestirali zaradi Šapurjeve smrti, in se proglasil za vladarja Parsa.[24][25]
Ko je bil Ardašir imenovan za šaha (kralja), je prestavil svojo prestolnico bolj proti jugu in ustanovil novo prestolnico Ardašr-Huarra (nekdanji Gur, sedanjiFiruzabad). Mesto so dobro varovale visoke gore in lahko branljivi ozki prelazi. Mesto samo je obdajalo visoko obzidje, ki je bilo verjetno kopija obzidja Darabgirda. Vladarjeva palača je bila na seveni strani mesta. Njeni ostanki so še vedno obsežni.
Po vzpostavitvi oblasti v Parsu je Ardašir hitro širil svoje ozemlje, zahteval fevdno zvestobo od lokalnih knezov Parsa in vzpostavil oblast v sosednjih provincahKerman,Esfahan,Susiana inHarakena. Njegovo širjenje je vzbudilo pozornost partskega kraljaArtabana V., ki je ukazal guvernerjuHuzistana, naj napade Ardaširja. V vojni z njim je Ardašir v bitkah leta 224 zmagal. V drugem poskusu je Ardaširja napadel Artaban V. osebno in v bitki pri Hormozganu padel. Ardašir je po zmagi napadel zahodne province umrlega Partskega cesarstva.[26]
Skalni relief vNakš-e Rostamu, na katerem so upodobljeni perzijski cesarŠapur I. (na konju) in ujeta rimski cesarValerijan (stoji) inFilip Arabec (kleči), ki po porazu pri Edesi prosita za mir
Arsakidska dinastija je bila v tistem času razdeljena med podpornikeArtabana V. inVologasa VI. Slednji je verjetno dovolil Ardaširju utrditi oblast na jugu brez večjega vmešavanja Partov. Ardaširju je bila naklonjena tudi geografija Parsa, ki je z gorami ločen od ostalega Irana.[27] Leta 224 je bil vKtezifonu kronan za izključnega vladarja Perzije in privzel naslovšahinšah alikralj kraljev. Napis kot njegovobanbišnan banbišn –kraljico kraljic omenja Adhur-Anahid, čeprav njuna zveza ni bila povsem sklenjena. S kronanjem se je končalo štiristoletno Partsko cesarstvo in začela štiristoletna sasanidska oblast.[28]
V naslednjih nekaj letih so po celem cesarstvu izbruhnili upori. Ardašir I. je kljub temu širil svoje cesarstvo proti vzhodu in severozahodu. Osvojil je pokrajineSistan,Gorgan,Horasan,Margiana (v sedanjemTurkmenistanu),Balh inHorezmijo. K cesarstvu je priključil tudiBahrajn inMosul. Kasnejši napisi omenjajo tudi vdajo kraljevKušana,Turana inMekrana.Numizmatični dokazi kažejo, da so se omenjeni kralji verjetneje vdali njegovemu sinu Šapurju I. Na zahodu so bili napadi naHatro,Armenijo inAdiabeno manj uspešni. Ardašir je leta 230 prodrl globoko na ozemljeRimskega cesarstva. Rimska protiofenziva dve leti kasneje so je končala brez zmagovalca, rimski cesarAleksander Sever pa je vRimu kljub temu triumfiral.[29][30][31]
Hans Holbein mlajši (1521):Šapurjevo poniževanje cesarja Valerijana, pero in črno črnilo na skici s kredo, Kunstmuseum Basel)
Ardaširjev sinŠapur I. je nadaljeval širjenje cesarstva. Osvojil jeBaktrijo in zahodne dele Kušanskega cesarstva in izvedel več pohodov proti Rimskemu cesarstvu. Napadel je rimskoMezopotamijo in osvojil Karhe in Nisibis, potem pa ga je pri Resaini porazil rimski general Timesitej in osvojil izgubljena rimska ozemlja.[32] CesarGordijan III. (vladal 238-244) je kasneje prodrl še dlje obEvfratu in bil pri Mešiki leta 244 poražen. Po porazu so ga njegovi vojaki ubili in omogočili Šapurju I., da je z novim cesarjemFilipom Arabcem sklenil zelo ugoden mir. Rimljani so mu takoj izplačali 500.000denarijev in se obvezali za nadaljnja letna plačila.
Šapur I. je kmalu nadaljeval vojno, porazil Rimljane pri Barbalisu (253) in kasneje veljetno osvojil in izropal Antiohijo[32][33] Rimski protinapad pod poveljstvom cesarjaValerijana se je končal s katastrofo. Valerijan je bil po obleganju v Edesi ujet in ostal do smrti v perzijskem ujetništvu. Šapur I. je svojo zmago ovekovečil z impresivnima skalnima reliefoma vNakš-e Rostamu in Bišapurju in monumentalnim skalnim napisom v perzijščini in grščini pri Perzepolisu. Izkoristil je svoj uspeh in leta 260 prodrl v Anatolijo in se po porazu z Rimljani in njihovim palmirskim zaveznikom Odenatom v neredu umaknil. Izgubil je svoj harem in vsa osvojena ozemlja.[34][35]
Šapur je imel ambiciozne razvojne načrte. Ukazal je gradnjo prvega jezu v Iranu in ustanovil veliko mest. V nekatera je naselil del beguncev z rimskih ozemelj, vključno skristjani, ki so lahko pod sasanidsko oblastjo svobodno prakticirali svojo vero. Po njem se imenujeta mestiBišapur inNišapur. On sam je dajal prednostmanihejstvu in ščitilManija, ki mu je posvetil svojo knjigoŠabuhragan. V tujino je poslal veliko manihejskihmisijonarjev.
Podpiral je tudi babilonskegarabina Samuela. Njuno prijateljstvo je bilo ugodno za tamkajšnjo judovsko skupnost, za katero so sicer veljali zelo zatiralni zakoni. Kasnejši sasanidski vladarji niso vodili tako tolerantne verske politike. Ko je na oblast prišel Šapurjev sinBahram I., je pod pritiskomzoroastrskega visokega svečenika Katirja ukazal ubiti Manija in začel preganjati njegove pristaše. Zahteve zoroastrske duhovščine je ubogljivo izpolnjeval tudi njegov naslednikBahram II.[37][38] Med njegovim vladanjem so Rimljani pod poveljstvom cesarjaKara opustošili prestolnicoKtezifon, pod cesarjemDioklecijanom pa je po pol stoletja perzijske vladavine Rim zasedel večinoArmenije.[39]
Bahrama III., ki je vladal zelo malo časa leta 293, je nasledilNarseh, ki je začel novo vojno z Rimom. Po prvih uspehih pri Kliniku na Evfratu proti cesarjuGaleriju leta 296 je bil nazadnje odločilno poražen. Galerijeva vojska je bila, verjetno spomladi 298, okrepljena z enotami, zbranimi v rimskih obdonavskih provincah.[40] Galerij je nato nameraval preko Armenije napasti severno Mezopotamijo. Narseh se je iz Mezopotamije umaknil v Armenijo, da bi ustavil napad Rimljanov. Skalnat teren v Armeniji je bolj ustrezal rimskipehoti kot sasanidskikonjenici. Galerij je s pomočjo domačinov uspel presenetiti Narseha in ga v dveh bitkah premagal.[41]
Rimsko cesarstvo in satelitska Kraljevina Armenija okoli leta 300
Med drugo bitko so Rimljani zasegli Nasrehov tabor, zakladnico, harem in ženo.[41] Galerij je nato nadaljeval pohod vMedijo inAdiabeno in večkat zmagal, najvidneje priErzurumu, in pred 1. oktobrom 298 osvojil Nisibis (Nusaybin, Turčija). Pohod je nadaljeval obTigrisu in osvojilKtezifon. Narseh je pred tem poslal h Galeriju delegacijo s prošnjo, da mu vrne žene in otroke. Spomladi 299 so se začela mirovna pogajanja, ki sta jim predsedovala Galerij inDioklecijan.
Mirovni pogoji so bili težki: Perzija je morala Rimu prepustiti vsa osvojena ozemlja. Meja med cesarstvoma je postal Tigris. Armenija je prišla pod rimsko oblast. Mejo je predstavljala trdnjava Ziata.Kavkaška Iberija je postala rimski fevd z guvernerjem, ki ga je imenoval Rim. Nisibis, zdaj pod rimsko oblastjo, je postal edini kanal za trgovanje med Perzijo in Rimom. Rim je dobil oblast v petihsatrapijah med Tigrisom in Armenijo: Ingileni, Sofaneni (Sofena), Arzaneni (Aghdznik),Kordueni in Zabdiceni (pri sedanjem Hakkâriju,Turčija).[42] Perzijci so se tudi obvezali, da se ne bodo vmešavali v notranje zadeveArmenije inGruzije.[43]
Narseh je zaradi katastrofalnega poraza odstopil in leto kasneje umrl. Prestol je nasledil njegov sinHormizd II. Po celi državi so se začeli upori. Novi kralj je uspel zatreti upore vSakastanu inKušanu, ni pa mogel obvladati perzijskega plemstva. Leta 309 so ga na lovu ubiliBeduini.
Po smrtiHormizda II. so začeli severniArabci pustošiti in pleniti zahodna mesta perzijskega cesarstva. Napadli so celo Pars, domovino sasanidskih kraljev. Perzijski plemiči so medtem umorili Hormizdovega najstarejšega sina, drugega pa oslepili. Tretjega so aretirali, vendar mu je uspelo pobegniti na rimsko ozemlje. Prestol je bil rezerviran zaŠapurja II., nerojenega sina ene od žena Hormizda II. Kronan je bilin utero, tako da so krono položili na materin trebuh.[44] Med Šapurjevim otroštvom so v cesarstvu vladali njegova mati in plemiči. Ko je odrasel in prevzel oblast, se je kmalu izkazal za dejavnega in učinkovitega vladarja.
Z majhno, a disciplinirano vojsko, se je odpravil na jug proti Arabcem, jih porazil in zavaroval južne pokrajine cesarstva.[45] Zatem se je odpravil na svoj prvi pohod proti Rimljanom in večkrat zmagal. Zaradi več neuspelih obleganj ključne obmejne trdnjave Nisibis in rimskih osvojitev perzijskih mest Singara in Amida mu ni uspelo osvojiti nobenega ozemlja pod rimsko oblastjo.
Šapurjevi pohodi so zaustavili plenilske pohode nomadskih plemen ob zahodni meji cesarstva, ki so ogrožali predvsemTransoksanijo, ključno za nadzor nadsvilno cesto. Šapur se je v Transoksaniji srečal z vzhodnimi nomadi in lokalnim poveljnikom dovolil nadlegovalne pohode na Rimljane.[46] Podjarmil je srednjeazijska plemena in njihovo ozemlje priključil kot novo provinco.
Na vzhodu je Šapur II. okoli leta 325 zasedel veliko ozemlja v sedanjemAfganistanu inPakistanu. Širitvi ozemlja je sledila širitev sasanidske kulture in umetnosti vTurkestan in celo naKitajsko. Šapur II. je s svojim zaveznikom, nomadskim kraljem Grumbatom, leta 359 krenil na svoj drugi pohod proti Rimljanom in kmalu osvojil Singaro in Amido. Rimski cesarJulijan je v protinapadu prodrl globoko na perzijsko ozemlje in priKtezifonu porazil Šapurja. Prestolnice mu ni uspelo zavzeti, pri poskusu umika na rimsko ozemlje pa so ga ubili.[47] Njegov naslednikJovijan, ujet v past na vzhodnem breguTigrisa, je moral za prost prehod iz Perzije prepustiti Sasanidom vse province, ki so jih oni leta 298 prepustili Rimu, ter Nisibis in Singaro.
Zgodnji kovanecAlhonskih Hunov, datiran v obdobje 400 do 440; kovanec se je zgledoval po kovancih Šapurja II., samo da je bil na obverzu dodan simboltamga in napis "Alhono" (αλχοννο) v baktrijski pisavi[48]
Od okoli leta 370 do konca vladanja Šapurja II. so Sasanidi izgubili oblast v Baktriji na račun napadalcev s severa, najprejKidaritov, natoHeftalitov in nazadnjeAlhonskih Hunov.[49] Huni so začeli kovati svoj denar, ki se je zgledoval po sasanidskem.[50] Na kovancih, kovanih v Baktriji, je bila pogosto doprsna podoba, zelo podobna sasanidskima kraljema Šapurju II. (vladal 309-379) inŠapurju III. (vladal 383-388). Na obverzu sta bila dodana alhonska tamga in ime "Alhono", napisano v baktrijski pisavi. Na reverzu so bili upodobljeni darovalci ob žgalnem oltarju.[51][52]
Šapur II. je nadaljeval strogo versko politiko svojega predhodnika. Med njegovim vladanjem je bila zbranaAvesta, zbirka svetihzoroastrskih besedil.Krivoverstvo in odpadništvo se je kaznovalo. Slednje je bila reakcija na pokristjanjevanje, ki ga je v Rimskem cesarstvu izvajalKonstantin I. Veliki. Šapur II. je bil, tako kot Šapur I., naklonjen Judom. Živeli so relativno svobodno in med njegovim vladanjem dobili veliko ugodnosti. Ob njegovi smrti je bilo cesarstvo močno kot nikoli prej. Vsi nasprotniki na vzhodu so bili pokorjeni, pod sasanidsko oblastjo pa je bila tudi Armenija.[47]
Bahram V. je bil velik ljubljenec perzijske književnosti in poezije:"Bahram in indijska princesa v črnem paviljonu", pesnitev velikega perzijskega pesnika Nizamija in safavidskega obdobja (sredina 16. stoletja)
Od smrti Šapurja II. (379) do prvega kronanja Kavada I. (488) je bilo obdobje relativnega miru s samo dvema kratkima vojnama zVzhodnim rimskim cesarstvom. Prva je bila leta 421-422 in druga leta 440.[53][54][55][56][57] V tem obdobju se je sasanidska verska politika spreminjala od vladarja do vladarja. Trden sistem državne uprave, ki ga je vzpostavil Šapur II., je ostal učinkovit, čeprav je v tem obdobju v cesarstvu vladalo nekaj šibkih vladarjev.[53]
Po smrti Šapurja II. leta 379 je oblast prešla na njegovega polbrataArdaširja II. (vladal 379-383), sinaHormizda II., in nato na sinaŠapurja III. (vladal 383-388). Nobeden od njiju ni imel vladarskih sposobnosti njunega predhodnika. Ardašir je bil vzgojen kot cesarjev polbrat, Šapur III. pa je bil preveč melanholičen, da bi lahko kaj dosegel.Bahram IV. (vladal 388-399) ni bil tako neaktiven kot njegov oče, a kljub temu ni dosegel nič pomembnega. V tem času je bila Armenija z mednarodnim sporazumom razdeljena med Bizantinsko in Sasanidsko cesarstvo. Sasanidi so vzpostavili svojo oblast v Veliki Armeniji, Bizantinci pa v manjšem delu zahodne Armenije.
Bahram IV., sinJazdegerda I. (vladal 399-421), se je pogosto primerjal sKonstantinom Velikim. Oba sta bila fizično in diplomatsko močna, oportunistična, prakticirala versko strpnost in zagotavljala svobodo nastajajočim verskim manjšinam. Jazdegerd je prekinil preganjanje kristjanov in kaznoval plemiče in svečenike, ki so jih preganjali. Njegova vladavina je bila obdobje relativnega miru z Rimljani. Jazdegerd je celo prevzel skrbstvo nad mladimTeodozijem II. (vladal 408-450) in se poročil z judovsko princeso, s katero je imel sina Narsija.
Jazdegerdov sinBahram V. (vladal 421-438) je eden od najbolj znanih perzijskih sasanidskih kraljev in junak številnih mitov. Miti so se ohranili tudi po propadu Sasanidskega cesarstva po napadu Arabcev. Bahram V. je prišel na prestol po nenadni Jazdegerdovi smrti ali umoru, ki so ga zagrešili njegovi nasprotniki s pomočjo arabskega dinasta al-Mundirja iz al-Hiraha. Bahramova mati Šušanduht je bila hčerka judovskega eksilarha. Bahram je na vzhodu zdrobil invazijo Heftalitov in razširil svoje cesarstvo v Osrednjo Azijo. Njegov portret se je na buharskih kovancih ohranil še nekaj stoletij. Odstavil je vazalnega kralja perzijskega dela Armenije in Armenijo pretvoril v perzijsko provinco.
Hrabrost, lepota, zmage nad Rimljani, turškimi ljudstvi, Indijci in Afričani, dosežki na lovu in iskanje ljubezni Bahrama V. so opisani v številnih zgodbah. Bolj kot Bahram V. je znan kot Bahram-e Gur. Gur pomenionager in kaže na njegovo ljubezen do lova, predvsem na onagerje. Bahram V. simbolizira kralja na višku zlate dobe in utelešenje blaginje. Na oblast je prišel po rivalstvu z bratom in večino časa preživel v spopadih s tujimi sovražniki, lovu, dvornih zabavah in predstavah slavnih skupin gospa in dvorjanov. V tem obdobju so bile napisane največje mojstrovine sasanidske književnosti in skomponirana najboljša glasba. Polo je postal dvorni šport.[58]
Bahramov sinJazdegerd II. (vladal 438-457) je bil v nekaterih pogledih zmeren vladar, vendar je, v nasprotju z Jazdegerdom I., vodil ostro politiko do verskih manjšin, predvsem krščanske.[59] Po bitki pri Avarajru leta 451 so Armenci pod vodstvom Vardana Mamikonijana povovno uveljavili svojo pravico do svobodnega prakticiranja krščanske vere.[60][61] Pravica je bila kasneje potrjena zNvarsaškim sporazumom (484).
Jazdegerd II. je na začetku svojega vladanja leta 441 zbral vojsko zazličnih narodnosti, vključno z indijskimi zavezniki, in napadelBizantinsko cesarstvo. Po nekaj manjših spopadih je bil ponovno vzpostavljen mir. Kralj je zatem leta 443 zbral vojsko v Nišapurju in začel dolg pohod protiKidaritom. Po več bitkah jih je strl in jih leta 350 pregnal preko rekeOks.[62]
Med svojo vzhodno kampanjo je Jazdegerd II. začel dvomiti v zvestobo kristjanov v svoji vojski in jih je odstranil z vodstvenih položajev. Kasneje je začel preganjati kristjane po celi državi in v veliko manjši meri tudi Jude.[63] Da bi ponovno vzpostavilzoroastrstvo vArmeniji, je v bitki pri Vartanancu leta 451 zatrl vstajo armenskih kristjanov. Armenci so kljub temu ostali predvsem krščanski. V poznejših letih se je vse do svoje smrti leta 457 spet spopadal s Kidariti. Nasledil ga je mlajši sinHormizd III. (vladal 457–459). Slednji se je v svoji kratki vladavini nenehno boril s starejšim bratomPerozom I., ki je imel podporo plemstva,[63] in zHeftaliti vBaktriji. Leta 459 ga je ubil brat Peroz.
Na začetku 5. stoletja so Heftaliti (Beli Huni) skupaj z drugimi nomadskimi skupinami ponovno napadli Perzijo. Bahram V. in Jazdegerd II. sta jih na začetku odločilno porazila in jih pregnala nazaj proti vzhodu. Huni so se konec 5. stoletja vrnili in leta 483 premagali Peroza I. Po tej zmagi so Huni dve leti neprestano napadali in plenili dele vzhodne Perzije in zatem nekaj let pobirali visok davek.
Ti napadi so v kraljestvu povzročili nestabilnost in kaos. Peroz je znova poskusil pregnati Heftalite, toda na poti v Herat so njegovo vojsko Huni v puščavi ujeli v past in jo uničili. Peroz je v bitki padel. Heftaliti so po tej zmagi prodrli naprej do mestaHerat in v cesarstvu povzročili kaos. Sčasoma je iranskemu plemiču Suhri iz rodbine Karen uspelo vzpostaviti določeno stopnjo reda. Na perzijski prestol je postavil Balaša, enega od bratov Peroza I. Huni so ogrožali cesarstvo do vladavineKozrava I.
Balaš (vladal 484-488) je bil blag in velikodušen vladar, ki je popuščal kristjanom, ni pa ukrepal proti sovražnikom cesarstva, zlasti Belim Hunom. Po štirih letih vladanja je bil pod pritiskom visokega plemstva oslepljen in odstavljen. Nasledil ge je nečakKavad I.
Kavad I. (vladal 488–531) je bil energičen in reformističen vladar. Podprl je sekto, ki jo je ustanovil Bamdadov sin Mazdak, ki je zahtevala, naj bogati delijo svoje žene in bogastvo z revnimi. S sprejetjem doktrine mazdakitov je očitno nameraval zlomiti vpliv magnatov in naraščajoče aristokracije. Reforme so privedle do tega, da so ga odstavili in zaprli v grad pozabe v Huzistanu. Leta 496 ga je nasledil mlajši bratDžamasp. Kavadu I. je kmalu uspelo pobegniti iz zapora in dobiti zatočišče pri heftalitskem kralju.[64][65]
Džamaspa (vladal 496-498) je po odstavitvi Kavada I. ustoličilo perzijsko plemstvo. Bil je dober in prijazen kralj, ki je znižal davke, da bi izboljšal položaj kmetov in revnih. Bil je tudi privrženec večinske zoroastrske religije, od katere se je Kavad II. odmaknil in zato izgubil prestol in svobodo. Džamaspova vladavina se je kmalu končala, ko se je Kavad I. na čelu velike vojske, ki mu jo je prepustil heftalitski kralj, vrnil v prestolnico cesarstva. Džamasp je odstopil s svojega položaja in vrnil prestol svojemu bratu.[66] Po Kavadovi vrnitvi se Džamasp nič več ne omenja. Na splošno prevladuje mnenje, da je užival naklonjenost bratovega dvora.[67]
Druga zlata doba Sasanidskega cesarstva se je začela z drugo vladavinoKavada I. Kavad je s podporo Heftalitovj sprožil kampanjo proti Rimljanom. Leta 502 je zavzel Teodoziopol v Armeniji, vendar ga je kmalu zatem izgubil. Leta 503 je zavzelAmido naTigrisu. Leta 504 je invazija Zahodnih Hunov sKavkaza na Armenijo pripeljala do premirja, vrnitve Amide pod rimsko oblast in mirovnega sporazuma leta 506. Leta 521/522 je Kavad izgubil oblast nad Laziko, katere vladarji so svojo zvestobo preusmerili na Rimljane; enak poskus Ibercev leta 524/525 je sprožil vojno med Rimom in Perzijo.
Rimsko ofenzivo na Nisibis leta 527 so Perzijci odbili in onemogočili rimska prizadevanja za utrditev položajev ob meji. Leta 530 je Kavad poslal vojsko pod Perozovim poveljstvom v napad na pomembno rimsko obmejno mestoDara. Vojsko je zaustavil rimski general Belizar in jo v bitki pri Dari porazil, čeprav je bila številčno močnejša. Istega leta so rimske sile pod Sitasom in Dorotejem pri Satali premagale tudi drugo perzijsko vojsko pod poveljstvom Mihr-Mihroeja. Naslednje leto je perzijska vojska, okrepljena s kontingentom Lahmidov pod poveljstvom Al-Mundirja III., v bitki pri Kaliniku porazila Belizarja. Leta 532 sta državi sklenili "večni" mir.[68] Kavadu ni uspelo otresti se jarma Heftalitov, a je kljub temu vzpostavil red v državi in se uspešno boril proti Bizantincem. Ustanovil je več mest, nekaj tudi s svojim imenom, in začel urejati davčni sistem in notranjo upravo.
Pladenj s podobo Kozrava I.
Kavada I. je nasledil inKozrav I., znan tudi kot Anuširvan ("z nesmrtno dušo", vladal 531-579). Najbolj znan je po uvedbi racionalnega davčnega sistema, ki je temeljil na popisu zemljiških posesti, ki ga je začel njegov oče. Kavad je na vse načine poskušal povečati blaginjo in prihodke svojega cesarstva. Pred njim so imeli veliki fevdalci svoje vojske z njihovo opremo, privržence in podpornike. Kozrav I. je razvil nove enotedehkanov (vitezov), ki sta jih opremljala in plačevala centralna vlada[69] in birokracija, s čimer je poskušal vojsko in birokracijo tesneje povezati s centralno vlado kot z lokalnimi mogotci.[70]
Bizantinski cesarJustinijan I. (vladal 527-565) je na račun"večnega miru" iz leta 532 plačal Kozravu I. 440.000 zlatnikov. Kozrav je leta 540 sporazum prelomil in napadel Sirijo, oplenilAntiohijo in od več drugih mest izterjal velike vsote denarja. Sledili so še drugi uspehi: leta 541 je na perzijsko stran prestopila Lazika, naslednje leto pa se je pri Anglonu zalomila bizantinska ofenziva na Armenijo. Istega leta se je Kozrav I. odzval vabilu laziškega kralja in obiskal Laziko, osvojil veliko bizantinsko trdnjavo v Petri in tam ustanovil svoj protektorat,[71] s čimer je sprožil laziško vojno. Leta 545 je bil sklenjen petletni mir, ki je bil že leta 547 prekinjen. Lazika je ponovno zamenjala strani in z bizantinsko pomočjo izgnala perzijsko garnizijo. Vojna se je nadaljevala, vendar je bila omejena samo na Laziko, ki je po sklenitvi miru leta 562 ostala pod bizantinsko oblastjo.
Justinijana I. je po njegovi smrti leta 565 nasledilJustin II. (vladal do leta 578), ki je sklenil prenehati plačevati davek arabskim poglavarjem v zameno za mir v bizantinski Siriji. Leto pred tem je perzijski guverner Armenije Čikor-Višnasp zgradil tempelj v Dvinu pri sodobnemErevanu in usmrtil vplivnega člana Mamikojanove družine, s čimer je sprožil upor, ki je privedel do pokola perzijskega guvernerja in njegove osebne straže leta 571. Upor je izbruhnil tudi v Iberiji. Justin II. je izkoristil upor Armencev in prenehal Kozravu I. plačevati letni davek za obrambo prelazov na Kavkazu.
Armenci so bili za Rimljane dobrodošli zavezniki. Na sasanidsko ozemlje so poslali vojsko, ki je leta 573 oblegala Nisibis. Nesoglasje med bizantinskimi generali ni povzročilo samo opustitve obleganja, ampak so nato njih same oblegali v mestu Dara. Perzijci so osvojili Daro in izkoristili uspeh in opustošili Sirijo, zaradi česar je Justin II. pristal na plačilo letnega davka v zameno za petletno premirje na mezopotamski fronti. Na drugih frontah se je vojna nadaljevala.
Leta 576 je Kozrav I. vodil svoj zadnji pohod, ofenzivo na Anatolijo. Izropal jeSebastejo inMeliteno, potem pa se je pohod končal s katastrofo. Pred Meliteno so Perzijci med bizantinskim protinapadom utrpeli velike izgube in pobegnili čez Evfrat. Bizantinci so izkoristili nered v perzijski vojski in vdrli globoko na Kozravovo ozemlje in celo izvedli amfibijski napad čez Kaspijskega jezera. Kozrav je zaprosil za mir in se po zmagi svojega generala Tamhozrava v Armeniji leta 577 odločil za nadaljevanje vojne v Mezopotamiji. Upor v Armeniji se je končal s splošno amnestijo in njeno vrnitvijo pod sasanidsko oblast.[69]
Okoli leta 570 je polbratjemenskega kralja Mard-Karib zaprosil Kozrava I., naj intervenira v Jemenu. Kozrav I. mu je v bližino sedanjegaAdena poslal ladjevje in majhno vojsko pod Vahrizovim poveljstvom. Vojska se je od tam odpravila proti okupirani prestolniciSana. Spremljal jo je Mard-Karibov sin Saif, ki je nato v letih 575-577 vladal kot kralj. Sasanidi so južni Arabiji ustanovili svojo bazo, iz katere naj bi nadzirali pomorsko trgovino z vzhodom. Kraljestvo v južni Arabiji je kasneje zavrnilo sasanidsko nadoblast, zato je Kozrav I. leta 598 poslal tja novo odpravo, ki je uspešno priključila južnoArabijo kot sasanidsko provinco. Perzijska oblast je trajala do obdobja težav po smrtiKozrava II.[69]
Med vladanjem Kozrava I. je prišlo do vzponadikanov (dobesednovaški gospod), drobnega posestniškega plemstva, ki je postalo hrbtenica kasnejše sasanidske provincialne uprave in sistema pobiranja davkov.[72] Kozrav I. je bil velik graditelj, ki je polepšal svojo prestolnico in ustanovil več novih mest. Obnovil je kanale in kmetije, uničene v vojnah. Na gorskih prelazih je zgradil močne utrdbe in ob mejah naselil podložna plemena, ki so jih branila pred napadalci. Bil je strpen do vseh verstev, čeprav je odredil, da mora bitizoroastrstvo uradna državna vera. Kozrava I. ni pretirano motilo, ko je eden od njegovih sinov postal kristjan.
Hormizd IV., ilustracija v knjigiŠahname (Knjiga kraljev)iz 15. stoletja
Kozrava I. je nasledilHormizd IV. (vladal 579-590). Vojna z Bizantinci se je nadaljevala z nezmanjšano silo, dokler ni Hormizd po uporu leta 589 odslovil generala Bahrama Čobina. Naslednje leto so Hormizda v dvornem državnem udaru odstavili in na njegov položaj postavili njegovega sinaKozrava II. (vladal 590-628). Generala Bahrama zamenjava ni pomirila. Premagal je Kozrava II. in ga prisilil, da je pobegnil na bizantinsko ozemlje, in sam zasedel prestol kotBahram VI. Kozrav je za pomoč zaprosil bizantinskega cesarjaMavricija (vladal 582–602) in mu v zameno ponudil zahodni Kavkaz. Da bi utrdil zavezništvo, se je poročil z Mavricijevo hčerko Mirjam. Nova perzijsko-bizantinska vojske pod njegovim poveljstvom in poveljstvom bizantinskih generalov Narsa in Ivana Mistakona je napadla Bahrana in ga v bitki pri Blaratonu leta 591 premagala. Kozrav je po zmagi izpolnil obljubo in Bizantincem prepustil zahodno Armenijo in Kavkaško Iberijo.
Nov mirovni sporazum je cesarstvoma omogočil preusmeritev vojaških zadev na druge fronte: Kozrav se je usmeril na vzhodno fronto, Mavricij pa je ponovno vzpostavil bizantinsko oblast naBalkanu. Okoli leta 600 so Sasanidsko cesarstvo ponovno napadli Heftaliti in prodrli do Spahana v osrednjem Iranu. Začeli so kovati denar, ki se je zgledoval po Kozravovem denarju. Okoli leta 606/607 je Kozrav II. odpoklical Smbata IV. Bagratunija iz Perzijske Armanije in ga poslal v boj proti Heftalitom. Smbat je s pomočjo perzijskega kneza Datojeana izgnal Heftalite in izropal njihove posesti v vzhodnemHorasanu. Smbat naj bi v boju mož na moža ubil njihovega kralja.[71]
Po Mavricijevi odstavitvi in umoru leta 602, je na prestol prišelFokas. Kozrav II. je umor svojega dobrotnika izkoristil za pretvezo, da je začel nov napad na Bizantinsko cesarstvo. Zaradi stalnih državljanskih vojn v njem je naletel na šibek odpor. Kozravovi generali so osvojili močno utrjena obmejna mesta v bizantinski Mezopotamiji in Armeniji in postavili temelje za širitev brez primere. Preplavili soSirijo in leta 611 osvojiliAntiohijo.
Leta 613 sta perzijska generala Šarbaraz in Šahin pred Antiohijo odbila protinapad bizantinskega cesarjaHeraklija in ga odločilno premagala. Perzijci so neovirano napredovali in osvojiliJeruzalem (614),Aleksandrijo (619) in do leta 621 preostali delEgipta. Sasanidske sanje, da bi cesarstvo razširili do ahemenidskih meja, so se skoraj uresničile, Bizantinsko cesarstvo pa je bilo na robu propada. Vzporedno s to izjemno širitvijo so doživljali razcvet perzijska umetnost, glasba in arhitektura.
Kampanja Kozrava II. je bila v prvi fazi (od 602 do 622) uspešna, vendar je izčrpala perzijsko vojsko in finance. V prizadevanjih za napolnitev državne zakladnice je Kozrav prebivalstvo pretirano obdavčil. Ko je bilo njegovo cesarstvo na robu popolnega poraza, jeHeraklij (vladal 610–641) izkoristil vse svoje moči, da bi uničil preostale vire Sasanidskega cesarstva. Reorganiziral je svojo vojsko in sprožil veliko in tvegano protiofenzivo. Med letoma 622 in 627 je vodil kampanjo proti Perzijcem v Anatoliji in na Kavkazu. Nanizal je več zmag proti perzijskim generalom Šarbarazu, Šahini in Šaraplakanu, oplenil velik zoroastrski tempelj vGanzaku in zagotovil pomočHazarov inZahodnoturškega kaganata.
Kozrav se je na ofenzivo odzval z obleganjemKonstantinopla leta 626, v katerem so sodelovali tudiAvari inSlovani. Sasanidi pod Šarbarazovim poveljstvom so napadli z vzhoda zBosporja, avarski in slovanski zavezniki pa z zahoda. Najbolj uspešna je bila slovanska vojska, perzijsko vojsko pa je blokiralo bizantinsko ladjevje. Obleganje se je končalo s porazom.
Heraklij je pozimi 627/628 napadel Mezopotamijo in kljub odhodu hazarskih zaveznikov v bitki pri Ninivah premagal perzijsko vojsko pod Rahzadovim poveljstvom. Po zmagi se je odpravil obTigrisu navzdol in opustošil deželo in izropal Kozravovo palačo vDastagerdu. Napad naKtezifon mu je preprečilo uničenje mostov na kanalu Nahravan. Pred umikom vDijalo v severozahodnem Iranu je izvedel še nekaj roparskih pohodov.[73]
KraljicaBoran, hčerka Kozrava II., prva ženska in ena od zadnjih vladarjev Sasanidskega cesarstva (vladala od 17. junija 629 do 16. junija 630)
Heraklijeve zmage, opustošenje najbogatejših delov Sasanidskega cesarstva in ponižujoče uničenje pomembnih ciljev, kot sta bila Ganzak in Dastagerd, so usodno spodkopali Kozravov ugled in podporo med perzijsko aristokracijo. Na začetku leta 628 ga je strmoglavil in umoril sinKavad II. (vladal 628), ki je takoj končal vojno in pristal na umik z vseh okupiranih ozemelj. Leta 629 je Heraklij v veličastni slovesnosti vJeruzalemu postavilpravi križ.[73] Kavad II. je čez nekaj mesecev umrl, kar je sprožilo državljansko vojno. V naslednjih štirih letih je vladalo pet kraljev in cesarstvo je znatno oslabelo. Centralna oblast je prešla v roke generalov. Več let je trajalo, da se je po nizu državnih udarov ponovno pojavil močan kralj, Sasanidsko cesarstvo pa se ni nikoli več povsem opomoglo.[74]
Sasanidsko cesarstvo leta 632; za primerjavo so na zemljevidu narisane tudi meje sodobnih držav
Na začetku leta 632 je na prestol prišelJazdegerd III., vnuk Kozrava I., ki se je pred tem skrival v Istahru. Tisto leto so prišli na perzijsko ozemlje prvi napadalci iz arabskih plemen, ki jih je združilislam. Po Howard-Johnstonu so leta vojn izčrpala tako Bizantince kot Perzijce. Sasanidi so bili še bolj oslabljeni zaradi gospodarskega upada, velikih obdavčitev, verskih nemirov, toge družbene razslojenosti, vse večje moči provincialnih posestnikov in hitrega menjavanja vladarjev, kar je še olajšalo islamsko osvajanje Perzije.[75]
Sasanidi se niso nikoli učinkovito uprli pritiskom prvih arabskih vojsk. Jazdegerd III. je bil deček, prepuščen na milost in nemilost svojim svetovalcem, in ni mogel združiti prostrane države, ki se je razsula v majhna fevdalna kraljestva, čeprav so bili pod pritiskom Arabcev tudi Bizantinci in niso več ogrožali Perzije. Poveljnik kalifa Abu Bakra Halid ibn Valid, nekoč eden od izbranih spremljevalcevpreroka Mohameda in njegov poveljnik arabske vojske, je v nekaj bliskovitih napadih osvojilIrak. Od tam je junija 634 odšel na bizantinsko fronto vSirijo. Njegov naslednik v Iraku je bil v bitki pri mostu leta 634 poražen. Arabska grožnja se s tem ni končala in se je kmalu ponovno pojavila kot disciplinirana vojska Halida ibn Valida.
Leta 637 je muslimanska vojska pod kalifom Omarjem ib al-Katabom na planoti Kadisija porazila veliko perzijsko vojsko pod poveljstvom generala Rostama Farohzada. Po zmagi je nadaljevala pohod proti Ktezifonu in ga po daljšem obleganju osvojila. Jazdegerd je pobegnil iz Ktezifona proti vzhodu in za seboj pustil večino bogate cesarske zakladnice. Številni sasanidski guvernerji so poskušali združiti svoje sile in odbiti napadalce, vendar so bila njihova prizadevanja neuspešna zaradi pomanjkanja močne centralne oblasti. V bitki pri Nihavandu so bili poraženi. Cesarstvo z neobstoječo vojaško poveljniško strukturo, zdesetkano plemiško vojsko, uničenimi finančnimi viri in delno uničeno kasto vitezov je bilo povsem nemočno pred arabskimi zavojevalci.
Ko je Jazdegerd III. izvedel za poraz pri Nihavandu, je skupaj s Faruhzadom in nekaj perzijskimi plemiči pobegnil v vzhodno perzijsko provincoHorasan, kjer ga je konec leta 651 iz koristoljubja umoril nek mlinar. Nekaj plemičev se je naselilo v Srednji Aziji, kjer so veliko prispevali k širjenju perzijske kulture in jezika v teh regijah ter k ustanovitvi prve domorodne iranske islamske dinastijeSamanidov, ki je poskušala oživiti sasanidsko izročilo.
Nenaden padec sasanidskega imperija je bil končan v samo petih letih. Večino njegovega ozemlja je priključil islamski kalifat. Veliko iranskih mest se je večkrat uprlo in borilo proti napadalcem. Upore v mestihRej,Isfahan inHamadan so muslimani zatrli.[76] Del lokalnega prebivalstva se je pod pritiskom spreobrnil vislam, ostali pa so kot nemuslimanski podložniki plačevalidžizjo.[77] Razen tega je bil uveden tudi stari sasanidski zemljiški davek, v arabščini znan kotharač. Kalif Omar naj bi občasno ustanovil komisijo za nadzor davkov, da naj bi presodila, ali so višji, kot bi jih država lahko prenesla.[78]
Meje Sasanidskega cesarstva so se približno ujemale z mejami patrskega Arsakidskega cesarstva. Prestolnica cesarstva je bilKtezifon v provinciAsuristan. Vladarji so se naslavljališahinah (kralj kraljev), bili vrhovna oblast z neomejenimi pooblastili in varuhi svetega ognja, simbola nacionalne religije. Ta simbol je bil eksplicitno upodobljen na reverzu sasanidskih kovancev. Na obverzu je bil upodobljen vladajoči monarh s krono in pripadajočimi regalijami.[82] Sasanidske kraljice so se naslavljalebanbišan banbišin (kraljica kraljic).
Na manjših ozemljih so vladali številni mali vladarji iz plemiških družin, imenovanišardar, ki so bili neposredno podrejenišahinšahu. V okrožjih provinc so vladališahrabi inmoubedi (glavni svečenik).Moubedi so se ukvarjeli predvsem s premoženjskimi in pravnimi zadevami.[83] Za sasanidsko oblast je bila značilna znatna centralizacija, ambiciozno načrtovanje mest, razvoj kmetijstva in tehnološke izboljšave.[74] Za večino upravnih opravil je skrbela močna državna uprava. Načelnik uprave se je imenovalvuzurg framadar (vezir ali prvi minister).Zoroastrska duhovščina je imela v državni upravi ogromno moč. Načelnik duhovniškega razreda magovmoubedan moubed, vrhovni komandant armadespahbed, načelnik sindikata trgovcev na debelo in trgovcev na drobnoho tohšan bod in minister za poljedelstvovastarjošan-salar so bili za kraljem kraljev najmočnejše osebnosti v sasanidski državi.[84]
Sasanidski vladarji so vedno upoštevali nasvete svojih ministrov. Muslimanski zgodovinar Masudi je nadvse hvalil"izvrstno administracijo sasanidskih kraljev, dobro organizirano policijo, skrb za podložnike in blaginjo njihovih domen". V normalnih obdobjih so bili državni položaji dedni in po kraljevi odločitvi prenešeni na mlajše sinove. V cesarstvu sta dvakrat vladali kraljici. Če vladar ni imel neposrednega naslednika, so novega vladarja imenovali plemiči in prelati, vandar je bila njihova izbira omejena na člane kraljeve družine.[85]
Sasanidsko plemstvo je bilo mešanica partskih klanov, perzijskih aristokratov in plemiških družin z osvojenih ozemelj. Veliko novih plemiških družin je nastalo po razpustitvi Partske dinastije, medtem ko je nekaj od nekoč dominantnihsedmih partskih klanov obdržalo svoj visok položaj. Na dvoruArdaširja I. so imele časten položaj stare arsakidske družine izKarenove inSurenove rodbine in več drugih družin, med njimi Varazi in Andigani. Ob teh iranskih in neiranskih plemiških družinah so imeli častne položaje na šahinšahovem dvoru tudi kraljiMerva,Abaršarja,Kermana,Sakastana,Iberije inAdiabene. Obširne posesti Surenov, Karenov in Varazov so se vključile v izvirno sasanidsko državo kot skoraj neodvisne države. Plemiške družine na sasanidskem dvoru so nadaljevale svoje vladarske linije, čeprav so bile podrejene šahinšahu.
Na splošno so najvišje položaje v državni administraciji, vključno z guvernerskimi v obmejnih provincah (marzaban), zasedalivuzurgani iz iranskih družin. Večina položajev je bila dedna in so več generacij pripadali isti družini.Marzabani na najvišjih džavnih položajih so lahko imeli srebrn prestol,marzabani strateško najbolj pomemnih mejnih provinc, na primer Kavkaške, pa zlatega.[86] Na vojnih pohodil so regionalne marzabane obravnavali kot nafeldmaršale, manj pomembni spahbedi pa so lahko bili poveljevali poljski vojski.[87]
Sasanidska družba je bila socialno razslojena. Razslojenost je podpiralo tudizoroastrstvo, ki je imelo položaj državne religije. Druga verstva so večinoma tolerirali, vendar je ta trditev sporna.[88] Sasanidski cesarji so zavestno poskušali oživiti perzijsko izročilo in izbrisati grški kulturni vpliv.[74]
Obzidje Derbenta, dela sasanidskih obrambnih linij
Vojsko Sasanidskega cesarstva je ustanovil prvi šahinšahArdašir I., ki je obnovil ahemenidske vojaške organizacije, obdržal model partske konjenice in uvedel nove vrste orožja in oblegovalnih tehnik.
Povezave med svečeniki in vojsko so igrale pomembno vlogo, ker je pojem Irana (Ērānshahr) oživila prav duhovščina. Brez teh povezav bi Sasanidsko cesarstvo ne preživelo prvih obdobij svojega obstoja. V zoroastrstvu so se povezave med vojaki in svečeniki ter državo in religijo šteli za neločljive, ko so nekatere stranke poskušale vsiliti svojo oblast drugim, pa so ravno te povezave povzročile slabitev cesarstva. Nesoglasja med duhovščino in vojaki so povzročila drobitev znotraj cesarstva, ki je privedla do njegovega propada.[89]
Glavnino sasanidske pehote so tvorilipajgani, ki so jih pogosto novačili iz kmečke populacije. Na čelu vsake enote je bil častnikpajgan-salar (dobesednopoveljnik pehote). Glavna naloga pešakov je bila čuvanje vojaškega trena, služenje višjim častnikom, napadanje in spodkopavanje obzidij in utrjevanje obrambnih položajev.[90] Pešaki so bili oboroženi s ščiti in kopji. Sasanidska armada je bila okrepljena z vojaki, ki so jih morali prispevatiMedijci inDejlemiti. Medijci so prispevali zelo izurjene kopjanike, pračarje in težko pehoto. Amijan Marcelin o sasanidski vojski piše, da je bila"oborožena kot gladiatorji" in"ubogala ukaze kot konjski hlapci".[91] Dejlemiti, ki so tudi služili predvsem kot pešaki, so bili iransko ljudstvo, ki je živelo večinoma vGilanu,Iranskem Azerbajdžanu inMazandaranu. Borili so se predvsem z meči, bodali in kopji in sloveli po tem, da so celo Rimljani spoštovali njihove veščine in žilavost v boju iz bližine. Eno od besedil omenja, da je v invaziji naJemen sodelovalo 800 Dejlemitov pod poveljstvom njihovega častnika Vahriza.[90] Vahriz je porazil arabsko vojsko v Jemenu in prestolnicoSano priključil kotvazala k Sasanidskemu cesastvu. Sana je ostala vazal do arabske osvojitve Perzije.[92]
Sasanidska vojna mornarica je bila pomemben del sasanidske armade odkar je Ardašir I. osvojil arabsko obaloPerzijskega zaliva. Mornarica je nadzirala gospodarsko pomembni Perzijski zaliv, branila trgovske ladje predpirati, preprečevala rimske napade z morja in krotila arabska plemena. Veliko zgodovinarjev je prepričanih, da ni bila med najmočnejšimi, ker so v njej služili predvsem ujetniki in kaznjenci.[93] Komandant ladjevja se je imenovalnāvbed.[94]
Sasanidski kralj v opravi oklepljenjega konjenika; Taq-e Bostan, IranSrebrn sasanidski pladenj, na katerem sta upodobljena plemiča v spopadu s kopjem
V sasanidski konjenici sta bili dve vrsti težkih konjeniških enot: klibanariji inkatafrakti. Prvo so tvorili elitni plemiči, urjeni od otroštva za vojaško službo. Podpirala so je lahka konjenica, pehota in lokostrelci.[95] V to konjenico so bili vključeni tudi Turki, Kušani, Samaritani, Hazari, Gruzinci in Armenci. V drugi vrsti konjenice so bili tudi bojni sloni, usposobljeni za podporo konjenici. V nasprotju s Parti so Sasanidi razvili tudi napredne oblegovalne naprave. Razvili so jim med vojnami z Rimljani, ki so obvladovali obleganje mest in utrdb. Razen tega so Sasanidi razvili tudi več tehnik za obrambo mest. Rimski zgodovinar Amijan Marcelin pravi, da so bili klibanarijiŠapurja II. zelo težko opremljeni in da je bil s kopji oborožen samo del konjenikov:
Vse čete so bile oblečene v železo. Vsi deli njihovih teles so bili prekriti z debelimi ploščami, nameščenimi tako, da so se gibljivi sklepi prilegali tistim na njihovih udih. Čelade so bile oblikovane po obrazih in tako spretno pritrjene na njihove glave, da so jih, ker je bilo njihovo celo telo pokrito s kovino, nanje padajoče puščice lahko zadele le skozi drobne odprtine okoli zenic oči ali skozi odprtino za dihanje na koncu nosu. Tisti, ki so bili oboroženi s kopji, so stali tako negibno, da bi si mislili, da jih trdno držijo bronaste spone.
Konjeniki v sasanidski konjenci niso imeli stremen. Namesto njih so uporabljali vojaško sedlo z navzgor obrnjenim zadnjim delom in dve sponi, pritrjeni preko vrha konjenikovih stegen. Oboje je konjeniku omogočilo, da je med bitko ostal v sedlu, zlasti med nasilnimi spopadi.[96]
Tudi bizantinski cesar Mavricij (vladal 582-602) v svojemStrategikonu omenja, da veliko sasanidskih težkih konjenikov ni oboroženih s kopji, ampak z loki. Z reliefovTaq-e Bostanu in izAl-Tabarijevega sezname opreme vitezov dihkanov je razvidno, da je med opremo spadalo tudi kopje. Oprema konjenikov je bila zagotovo zelo obsežna.
Za opremo in vzdrževanje enega samega težkega konjenika so bili potrebni dohodki majhnega posestva. Konjeniki iz viteške kaste asvaran (azatan) so opremo prejeli od vladarja v zameno za obrambo dvora v času vojne.
Kameja s konjeniški spopadom cesarjevValerijana inŠapurja I. v bitki pri Edesi leta 260
Sasanidi, tako kot Parti, so bili v stalnih sovražnostih z Rimskim cesarstvom. Sasanidsko in sosednje rivalskoRimsko in za njimBizantinsko cesarstvo sta bila več kot 400 let vodilni svetovni sili.[97][12][13] Po delitvi Rimskega cesarstva leta 395 je Bizantinsko cesarstvo s prestolnicoKonstantinopel nadaljevalo vlogo glavnega zahodnega sovražnika Perzije in glavnega sovražnika sploh. Sovražnosti med imperijema so postale pogostejše.[98] Obe cesarstvi sta bili tudi v stalnem konfliktu s sosednjimi kraljestvi in nomadskimi hordami. Grožnje nomadskih vpadov nikoli ni bilo mogoče v celoti rešiti, vendar so se Sasanidi na splošno veliko bolj uspešno ukvarjali s temi vprašanji kot Rimljani, predvsem zaradi svoje politike usklajenih kampanj proti grozečim nomadom.[99]
Zadnja od številnih in pogostih vojn z Bizantinci, ki je trajala od leta 602 do 628 in vključevala tudi obleganje Konstantinopla, se je za oba nasprotnika končala z drastičnim izčrpanjem človeških in materialnih virov. Sasanidsko cesarstvo so dodatno znatno izčrpali socialni konflikti v državi sami.[100][101] Posledično je postalo ranljivo za nenaden pojav islamskegaRašidunskega kalifata, katerega vojske so samo nekaj let po vojni napadle oba imperija. Muslimanske sile so hitro osvojile celotno Sasanidsko cesarstvo in v bizantinsko-arabskih vojnah Bizantinskemu cesarstvu odvzele ozemlja vLevantu, naKavkazu, vEgiptu in severniAfriki. V naslednjih stoletjih je polovica Bizantinskega cesarstva in celotno Sasanidsko cesarstvo prišlo pod muslimansko oblast.
Na splošno se je sasanidsko ozemlje na zahodu ves čas naslanjalo na veliko in stabilno rimsko/bizantinsko državo, na vzhodu pa so bili njegovi najbližji sosedjeKušansko cesarstvo in nomadska plemena, kot so biliBeli Huni. K obrambi vzhodnih provinc pred napadi nomadov je veliko pripomogla gradnja utrdb, kot sta bila citadela v Tusu v provinci Razavi Horasan ali mestoNišapur, ki je kasneje postalo središče učenja in trgovine.
Na jugu in v osrednjiArabiji so v Sasanidsko cesarstvo tu in tam vpadala nomadska arabska plemena. Kot varovalno ozemlje med Sasanidskim cesarstvom inbeduinskimi plemeni je bilo ustanovljena vazalna kraljevinaal-Hira. Razpustitev al-Hire med vladanjemKozrava II. leta 602 je močno prispevala k odločilnim porazom Sasanidov kasneje v istem stoletju.
Severne province Sasanidskega cesarstva so pogosto napadaliHazari inZahodnoturški kaganat. Leta 634 so oplenili Medijo. Kmalu zatem jih je perzisjska vojska porazila in izgnala. Sasanidi so zgradili veliko trdnjav tudi na Kavkazu, med katerimi je verjetno najbolj opazna in veličastna trdnjava vDerbentu (Dagestan, Severni Kavkaz, zdaj delRuske federacije). Trdnjava je ostala skoraj nedotaknjena do današnjega dne.
Na vzhodni obaliKaspijskega jezera so Sasanidi zgradiliVeliki gorganski zid, dolg 200 km, ki je branil cesarstvo pred vpadi nomadov s severa, med njimi tudi Belih Hunov.
Egiptovska tkana volnena zavesa ali hlače iz 5. ali 6. stoletja, kopija sasanidske svilene tkanine; izvirna slika je temeljila nafreski, na kateri se Kozrav I. bori proti etiopskim silam vJemnu
Leta 522, malo preden je na prestol prišelKozrav I. (vladal 531-579), je skupinamonofizitskihAksumitov napadla dominantneHimarite v južniArabiji. Lokalni arabski vodja se je napadu zlahka uprl, a je prosil za pomoč Sasanide, medtem ko so Aksumiti za pomoč zaprosili Bizantince. Aksumiti so čezRdeče morje poslali novo vojsko, ki je tokrat ubila arabskega vodjo in za kralja regije postavili svojega moža.[102]
Leta 531 je cesarJustinijan I. (vladal 527-565) predlagal, da bi jemenski Aksumiti presekali sasanidsko pomorsko trgovanje zIndijo.Etiopci niso njegove zahteve nikoli izpolnili, ker je aksumitski general Abraha prevzel oblast v Jemenu in ustanovil svoje neodvisno kraljestvo.[102] Po Abrahovi smrti je eden od njegovih sinov izgnal svojega polbrata Ma'd-Kariba in sam zasedel jemenski prestol. Justinijan je Ma'd-Karibovo prošnjo za pomoč zavrnil, zato je Ma'd-Karib za pomoč zaprosil Kozrava I. Slednji je poslal na jug Arabije manjše ladjevje in vojsko pod Vahrizovim poveljstvom, ki naj bi odstavila novega jemenskega kralja. Po osvojitvi Sane je bil na prestol postavljen Ma'd-Karibov sin Saif.[102]
Justinijan se je nazadnje odzval na sasanidsko pomorsko prisotnost v Jemnu. Ker ni zagotovil podpore jemenskih Arabcev, je Kozrav lahko pomagal Ma'd-Karibu in nato ustanovil Jemen kot vazalno kneževino Sasanidskega cesarstva.[103]
Sasanidi so nadaljevali aktivno zunanjo politiko svojih predhodnikov Partov doKitajske in tja pogosto pošiljali svoje ambasadorje. Kitajski dokumenti poročajo o trinajstih perzijskih delegacijah. Kopenska in pomorska trgovina je bila pomembna za obe cesarstvi. Pomorsko trgovanje potrjuje veliko število perzijskih kovancev v južni Kitajski.
Sasanidski kralji so ob posebnih priložnostih na kitajski cesarski dvor pošiljali svoje najbolj talentirane glasbenike in plesalce. Med vladanjem dinastij Džin in Severni Wei v Luojang in med vladanjem dinastij Sui in Tang v Čang'an. Obe cesarstvi sta imeli skupne interese v trgovanju poSvilni cesti, zato sta jo skupaj vzdrževali in varovali. Sodelovali sta tudi pri varovanju drugih trgovskih poti skozi osrednjo Azijo in gradili postojanke na obmejnih območjih, da bi varovale trgovce pred nomadskimi plemeni in razbojniki.
Več dokumentov dokazuje, da sta Perzija in Kitajska sklepali sporazume o zavezništvu proti skupnim sovražnikomHeftalitom. Nekaj zapisov kaže, da sta po vzponu nomadskihGokturkov v Notranji Aziji cesarstvi sodelovali tudi pri razbijanju gokturškega napredovanja. Dokumenti iz Mogha pričajo tudi o prisotnosti kitajskega generala v službisogdijskega kralja v času arabskih vpadov.
Po invaziji muslimanskih Arabcev na Iran soPeroz III., njegov sinJazdegerd III. in nekaj perzijskih plemičev dobili zatočišče na kitajskem cesarskem dvoru. Peroz in njegov sinNarseh (kitajskoneh-šie) sta dobila visoka dvorna naslova. Peroz je najmanj dvakrat, zadnjič verjetno leta 670, s pomočjo kitajske vojske poskušal ponovno priti na oblast v Iranu. Eden od poskusov se je verjetno končal s kratko Perozovo vladavino vSakastanu, kar dokazujejo njegovi kovanci. Narseh je dobil položaj poveljnika kitajske cesarske garde. Njegove potomce so sasanidski begunci, ki so se po arabski osvojitvi Irana naselili na Kitajskem, šteli za svoje prince. Na Kitajskem je takrat vladal cesar Gaozong iz dinastije Tang.
Kovaneckušanšaha Peroza II. Kušanšaha (vladal 303-330)Risba na stropu Jame 1 v Jamah Ajanta: dostojanstveniki, ki pijejo vino, so morda sasanidski ambasadorji na dvoru indijskega kralja Pulakesina II. (vladal 610–642)[104]
PoArdaširjevi osvojitvi Irana in sosednjih pokrajin jeŠapur I. razširil svojo oblast do severozahodne mejeIndijske podceline. Pred tem svobodni zahodniKušani, ki so vladali tudi vAfganistanu, so bili prisiljeni sprejeti njegovo suverenost.[105] Vzhodni Kušani so bili dejavni vIndiji. Čeprav je Kušansko cesarstvo konec 3. stoletja propadlo in ga je v 4. stoletju zamenjalo indijskoGuptsko cesarstvo, je jasno, da so Sasanidi v tem obdobju postali pomembna sila na indijskem severozahodu.
Perzija in severozahodna Indija, ki je bila prej del Kušanskega cesarstva, sta v tem obdobju očitno vzdrževali kulturne in politične stike, saj so se nekatere sasanidske prakse razširile na ozemlje Kušanov. Na Kušane je vplivalo zlasti sasanidsko pojmovanje kraljevstva, ki se je širilo s trgovanjem s sasanidskimi srebrnimi izdelki in tekstilom, na katerem so upodobljeni cesarji, ki lovijo ali delijo pravico.
Zanimivo je, da ta kulturna izmenjava ni razširila sasanidskih verskih praks ali stališč do Kušanov. V tem obdobju so med Indijo in Perzijo potekale kulturne izmenjave tudi na nižji ravni. Perzijci so na primer iz Indije uvozili zgodnjo oblikošahačaturang (srednjeperzijskočatrang). V zameno so v Indijo izvozilibackgammon.
Med vladanjemKozrava I. so iz Indije pripeljali veliko knjig in jih prevedli v srednjeperzijski jezik. Nekatere knjige so se pozneje znašle vislamski inarabski književnosti. Opazen je na primer prevod indijskePančatantre, ki ga je opravil eden od Kozravovih ministrov. Prevod, znan kotKalīlag ud Dimnag, se je kasneje prebil v arabsko književnost inEvropo.[106] Podrobnosti Borzujevega legendarnega potovanja v Indijo in njegove drzne pridobitvePančatantre so v celoti podrobno opisane vFirduzijeviKnjigi kraljev (Šahname), ki pravi:
Borzuja je v indijskih knjigah prebral, da na gori v tej deželi raste rastlina, ki se posuje po mrtvem in mrtvi oživi. Borzuja je prosil Kozrava I. za dovoljenje, da odpotuje v Indijo po omenjeno rastlino. Brezplodno iskanje ga je pripeljalo do asketa, ki mu je razkril skrivnost rastline: "rastlina" pomeni besedo, "gorska" učenost in "mrtvi" nevedneža. Borzuji je povedal za knjigo, zdravilo za nevednost, imenovanoKalila, ki je bila shranjena v kraljevi zakladnici. Indijski kralj je Borzuji dovolil branje Kalile pod pogojem, da je ne prepiše. Borzuja je pogoj sprejel, vendar si je vsak dan zapomnil po eno poglavje knjige. Ko se je vrnil v svojo sobo, je zapisal, kaj si je tistega dne zapomnil, in tako ustvaril prepis knjige, ki ga je poslal v Iran. V Iranu je Bozorgmer prevedel knjigo v pahlavi in na Borzujevo prošnjo po njem naslovil prvo poglavje.[107]
Iranci so pripisovali velik pomen glasbi in poeziji; na pladnju iz 7. stoletja so upodobljeni glasbenike iz sasanidskega obdobja
Sasanidi so, v nasprotju s Parti, obnovili karizmatično in centralizirano vlado. Po sasanidski teoriji je lahko idealna družba ohranila stabilnost in pravičnost samo z močnim monarhom.[108] Sasanidi so želeli postati urbano cesarstvo in bili v tem kar uspešni. V poznem sasanidskem obdobju je imelaMezopotamija največjo gostoto prebivalstva v srednjeveškem svetu.[109] To je med drugim mogoče pripisati tudi temu, da so Sasanidi ustanovili ali ponovno ustanovili številna mesta, o čemer govori ohranjeno srednjeperzijsko besediloŠahrestānīhā ī Ērānšahr (Iranske provincialne prestolnice).[109] Ardašir I. je sam zgradil in obnovil številna mesta, ki jih je poimenoval kar po sebi. Med slednjimi so bila mesta Veh-Ardašir vAsuristanu, Ardašir-Khwarrah vParsu in Vahman-Ardašir vMešanu. V sasanidskem obdobju so bila ustanovljena številna mesta z imenom Iran-khwarrah, ker so Sasanidi želeli oživiti avestsko ideologijo.[109]
Mnoga mesta, tako nova kot stara, niso bila naseljena samo z domačimi etničnimi skupinami, kot so biliIranci inSirci, ampak tudi z deportiranimi rimskimi vojnimi ujetniki, med njimiGoti,Slovani,Latinci in drugi.[109] Med ujetniki so bili številni izkušeni obrtniki, ki so jih zaposlili za gradnjo mest, mostov in jezov. Sasanidi so se preko njih seznanili z rimskimi tehnologijami. Vpliv tujcev na gospodarstvo je bil velik. Med njimi je bilo veliko kristjanov, ki so pospešili širjenjekrščansta po celem cesarstvu.[109]
V nasprotju z obiljem podatkov o naseljenem prebivalstvu Sasanidskega cesarstva je o nestalno naseljenih nomadih znanega zelo malo. Znano je, da so jih Sasanidi imenovaliKurdi in da so redno služili sasanidski vojski, zlastiDajlamiti inGilani. Takšen odnos do nomadov se je nadaljeval tudi v islamskem obdobju, v katerem so Dajlamiti in Gilani v nezmanjšani meri služili v cesarski vojski.[110]
Krožnik sasanidskega kralja; Muzej Azerbajdžana, Iran
Glava Sasanidskega cesarstva je bilšahinšah (kralj kraljev) ali preprostošah (kralj). Zelo pomembno je bilo njegovo zdravje in dobro počutje, zato so ga nagovarjali z"bodi nesmrten". Na sasanidskih kovancih, kovanih v 6. stoletju in kasneje, sta prikazana luna in sonce, ki po besedah iranskega zgodovinarja Touraja Darjaeja"kažeta, da je bil kralj središče sveta in da sta se sonce in luna vrtela okoli njega". Bil je"kralj štirih strani sveta", kar je bila stara mezopotamska zamisel.[111] Kralj je vzvišeno gledal na vse druge vladarje – rimske, turške in kitajske. Nosil je pisana oblačila, težko krono in brado, okrašeno z zlatom. Zgodnji sasanidski kralji so se imeli za vladarje božanskega porekla in se naslavljali zbaj (božanski).[112]
V javnosti je bil skrit za zaveso[111] in imel pred seboj nekaj svojih mož, ki so odrivali množico in mu utirali pot.[113] Ko je nekdo prišel h kralju, se je od njega pričakovalo, da bo pred njim globoko priklonil (proskineza). Kraljeva dvorna straža se je imenovalapuštigban. Ob drugih priložnostih je kralja zaščitila druga skupina dvorskih stražarjev, imenovanadarigan. V obeh skupinah so bili samo člani kraljeve družine.[113] Poveljeval jima jehazarbed, ki je bil zadolžen za kraljevo varnost, nadziral vhod v kraljevo palačo in kralju predstavljali obiskovalce. Lahko je bil tudi vojaški poveljnik in kraljev posrednik.[113] MedNauruzom (iransko novo leto) in Mehreganom (dan bogaMitre) je imel kralj govor.[112]
Sasanidska družba je bila izredno kompleksna in imela več sistemov družbene organizacije, ki so jim vladale različne skupine ljudi.[114] Zgodovinarji menijo, da so družbo sestavljali štirje[115][116][117] družbeni razredi:
duhovščina (asronan)
vojska (artešteran)
podložniki (vasterjošan)
umetniki (hutuhšan)
V središču kastnega sistema je bil šah, ki je vladal vsemu plemstvu.[118] Kraljevi princi, mali vladarji, veleposestniki in duhovščina so bili privilegiran družbeni sloj, opredeljen kotvuzurgan (plemstvo). Zdi se, da je bil ta družbeni sistem precej tog.[98]
Sasanidski sistem kast je preživel cesarstvo in se nadaljeval v zgodnjem islamskem obdobju.[118]
Masovno suženjstvo se ni v Iranu nikoli prakticiralo. Delno zasužnjenim prebivalcem, na primer vojnim ujetnikom, se je pogosto bolje godilo kot svobodnim podložnikom.[119] V Perziji se je naziv suženj uporabljal tudi za dolžnike, ki so morali del svojega časa služiti v ognjenem templju.[120]
Najpogostejši sužnji v Sasanidskem cesarstvu so bili hišni služabniki na zasebnih posestvih in v ognjenih templjih. Na domovih so bile pogoste sužnje, povsem podrejene gospodarju, s katerimi je lahko imel tudi otroke. Sužnji in sužnje so prejemali plače in so lahko imeli svoje družine.[120] Poškodovanje sužnja je veljalo za kaznivo dejanje, ki ga ni smel storiti niti kralj.[121]
Gospodar je sužnja lahko osvobodil, kar se je ne glede na sužnjevo versko prepričanje štelo dobro dejanje.[121] Suženj je lahko bil osvobojen tudi po gospodarjevi smrti.[120]
V prestolnici cesarstva je bila tako imenovana Velika šola, v kateri je na začetku lahko študiralo samo 50 študentom. V manj kot 100 letih se je vpis v Veliko šolo povečal na več kot 30.000 študentov.[122]
Pripadnost družbenem razredu je temeljila na rojstvu. Izjemne posameznike je bilo mogoče na podlagi zaslug dvigniti v višji družbeni razred. Funkcija kralja je bila zagotoviti, da je vsak razred ostal v svojih pravnih okvirih, da močni niso zatirali šibkih in šibki močnih. Bistvena kraljeva pravica in dolžnost je bila ohranjanje tega socialnega ravnovesja, za njegovo učinkovito delovanje pa je bilo potrebno poveličevanje monarhije nad vsemi drugimi družbenimi skupinami.
Na nižji ravni je bila sasanidska družba razdeljena na svobodnjake (azatan), ki so ljubosumno čuvali svoj status kot potomci starodavnih arijskih osvajalcev, in množico nearijskih kmetov. Azatani so tvorili obsežno nižje plemstvo nižjih uradnikov in večinoma živeli na majhnih posestvih. Azatani so tvorili hrbtenico konjenice sasanidske vojske.[114]
Konjska glava, pozlačeno srebro, 4. st., sasanidska umetnost
Sasanidski srebrn pladenj s podobosimurga, mitološkega ptiča, ki se je v sasanidskem bdobju uporabljal kot kraljev simbol[123]
Sasanidski srebrn ščit s podobo leva
Sasanidski srebrn pladenj, ki prikazuje kraljev lov na leva
Sasanidska srebrna vaza z dekoracijo vinske trte in trgatve
Sasanidska svilena tkanina s simurgom in kroglicami okoli njega, 6.–7. st.; iporabljali so jo pri verskih obredih; Saint Len, Pariz
Sasanidski kralji so bili pokrovitelji pismenosti in filozofije.Kozrav I. je imel tudi delaPlatona inAristotela, prevedena v pahlavi. Jezika se je naučil na Akademiji Gundišapur in dela tudi prebral. Med njegovo vladavino so bile zbrane številne zgodovinske kronike, od katerih se je ohranila samoKarnamak-i Artaxshir-i Papakan (Ardašhirjeva dejanja), mešanica zgodovine in romance, ki je služila kot podlaga za iranski nacionalni epŠahname (Knjiga kraljev). Ko jeJustinijan I. zaprl šole vAtenah, je sedem atenskih profesorjev pobegnilo v Perzijo, kjer so našli zatočišče na Kozravovem dvoru. V sporazumu, ki ga je Kozrav sklenil z Justinijanom I., je določil, da se mora grškim modrecem omogočiti vrnitev in se jih ne sme preganjati.
Pod Kozravom I. je bila v 5. stoletju ustanovljena Akademija Gundišapur in postala"največje intelektualno središče tistega časa". Učenci in učitelji na akademiji so bili z vseh koncev sveta.Nestorijanski kristjani so tja prinesli sirske prevode grških del s področjamedicine infilozofije. Na Gundishapurju so se zbrala tudi spoznanja indijske, perzijske in sirske medicine in akademija je postala cvetoča šola zdravilstva.
V sasanidskem obdobju je nastalo nekaj največjih umetnin iranske civilizacije. Veliko tega je kasneje postalo znano kot islamska kultura, vključno z arhitekturo in književnostjo, čeprav je izviralo iz perzijske kulture. Sasanidsko cesarstvo se je na svojem višku raztezalo od zahodneAnatolije do severozahodneIndije (zdajPakistan), njegov vpliv pa je segal daleč preko njegovih političnih meja. Sasanidski motivi so našli pot v umetnost Srednje Azije, Kitajske, Bizantinskega cesarstva in celoMerovingov vFranciji. Islamska umetnost je bila v resnici sasanidska umetnost, katere koncepte je asimilirala in ji hkrati vdihnila novo življenje in moč. Will Durant o tem pravi:
Sasanidska umetnost je svoje oblike izvozila na vzhod v Indijo, Turkestan in Kitajsko in na zahod v Sirijo, Malo Azijo, Konstantinopel, Balkan, Egipt in Španijo. Njen vpliv je verjetno pripomogel spremeniti klasično grško umetnost v bizantinsko, v latinsko-krščanski umetnosti pa prehod z lesenih stropov na opečnate ali kamnite oboke, kupole in podprte zidove.
Sasanidske rezbarije vTaq-e Bostanu inNakš-e Rostamu so bile pobarvane, tako kot v palačah. Na žalost je od poslikav ostalo samo nekaj sledov. Iz književnosti je razvidno, da je sasanidskem obdobju slikarska umetnost cvetela: prerokMani je ustanovil slikarsko šolo,Firduzi govori o perzijskih mogotcih, ki so svoje dvorce okrasili s slikami iranskih junakov, pesnik al-Buhturi pa opisujefreske v palači vKtezifonu. Ko je sasanidski kralj umrl, je bil na dvor pozvan najboljši slikar tistega časa, da bi naslikal njegov portret za zbirko v kraljevi zakladnici.
Slikarstvo,kiparstvo,lončarstvo in drugi so pri krašenju delili motive s sasanidsko tekstilno umetnostjo.Svila, vezenine,brokat,damast,tapiserije, prevleke za pohištvo, nadstreški, šotori in odeje so bili tkani s potrpežljivostjo in mojstrsko spretnostjo in pobarvani v toplih odtenkih rumene, modre in zelene barve. Vsak Perzijec, tudi kmet in svečenik, se je prizadeval oblačiti lepše kot je bilo njegovemu stanu primerno. V darilih so bila pogosto razkošna oblačila. Velike pisane preproge so bile na vzhodu od asirskih časov znak bogastva. Ohranila sta se dva ducata sasanidskih tkanin, ki spadajo med najbolj dragocene obstoječe tkanine. Sasanidske tkanine so občudovali in posnemali vEgiptu in naDaljnem vzhodu, vsrednjem veku pa so vanje oblačili relikvije krščanskih svetnikov. Ko je cesarHeraklij zasedel palačo Kozrava II. v Dastagerdu, so bile njegov najdragocenejši plen nežne vezenine in ogromno preprog. Med najdragocenejšimi je bila "Zimska preproga", znana tudi kot "Kozravova pomlad", last Kozrava Anuširvana. Na preprogi so bili pomladni in poletni motivi, ki naj bi kralju pomagali pozabiti zimo: cvetje in sadje izrubinov indiamantov, srebrne poti in potoki iz biserov na zlati podlagi. Harun al-Rašid je bil zelo ponosen na svojo veliko sasanidsko preprogo, bogato okrašeno z dragulji. Perzijci so o svojih preprogah pisali celo ljubezenske pesmi.[124]
Študije sasanidske zapuščina kažejo na več kot 100 vrst kron, ki so jih nosili kralji. Različne krone kažejo na kulturno, gospodarsko, družbeno in zgodovinsko stanje v posameznem obdobju. Krone kažejo tudi značajske lastnosti kraljev v tem obdobju. Različni simboli in znaki kot so luna, zvezde, orli in palme kažejo na uporabnikovo vero in prepričanje.[125]
Skica palače v Sarvestanu
Sasanidska dinastija, kot pred njimiAhemenidska, je izvirala iz Perzije (pokrajina Pars ali Fars). Sasanidi so se imeli za naslednike Ahemenidov po vmesnem helenističnem in partskem obdobju in verjeli, da je njihovo poslanstvo obnoviti veličino Perzije.
V oživljanju ahemenidske preteklosti niso bili zgolj posnemovalci. Sasanidska umetnost razkriva presenetljivo zrelost in ima v nekaterih pogledih ključne značilnosti kasnejše islamske umetnosti. Elemente tradicionalne perzijske umetnosti je kombinirala s helenističnimi elementi in vplivi.Aleksander Veliki je bil po osvojitvi Irana zaslužen za širjenje helenistične umetnosti v Zahodno Azijo. Vzhod je to umetnost navzven sprejel, vendar se z njo ni nikoli poistovetil. Helenistična umetnost se je že v partskem obdobju posnemala po celem Bližnjem vzhodu, sasanidska umetnost pa je bila ves čas odziv nanjo. Obudila je tradicionalne perzijske oblike, ki so v islamskem obdobju dosegle obaloSredozemlja.[126] Fergusson o tem pravi:
S prihodom Sasanidov si je Perzija povrnila velik del moči in stabilnosti, ki sta ji bili že dolgo neznani ... oživitev likovne umetnosti kaže na vrnitev blaginje in varnosti, ki je bila neznana od padca Ahemenidov.[127]
Ohranjene palače kažejo razkošje, v katerem so živeli vladarji. Mednje spadajo palače v Firuzabadu in Bišapurju v Parsu ter glavnem mestu Ktezifon v provinci Asuristan v sedanjem Iraku. Sasanidska arhitektura nima samo lokalnih ampak tudi partske značilnosti. Za vse so značilniivani, sodčasti oboki, uvedeni v partskem obdobju. V sasanidski dobi so ivani dosegli velike razsežnosti, zlasti v Ktezifonu. Lok velike obokane dvorane, ki se pripisuje Šapurju I. (vladal 241-272), je dolg več kot 24 metrov in visok 36 m. Ta veličastna zgradba je privlačila arhitekte več naslednjih stoletij in veljala za enega najpomembnejših zgledov perzijske arhitekture.
Mnogo palač je imelo notranjo sprejemno dvorano s kupolo. Perzijci so problem gradnje okrogle kupole na kvadratni stavbi rešili tako, da so čez vogale kvadrata zgradili polkrožne loke in ga s tem pretvorili v osmerokotnik, na katerega je bilo enostavno postaviti kupolo. Dvorana v Firuzabadu je najstarejši ohranjeni primer rabe polkrožnih lokov in kaže, da so to tehniko razvili verjetno prav v Perziji.
Edinstvena značilnost sasanidske arhitekture je značilna raba prostora. Sasanidski arhitekt je pri načrtovanju zgradbe upošteval njeno maso in površino. Načrtoval je masivne zidove iz opeke, okrašene z ulitimi in izklesanimi štukaturami. Na panelih so v rondelah upodobljene živali, doprsni človeški kipi ter geometrični vzorci in rastlinski motivi.
V Bišapurju je bilo nekaj palač okrašenih s talnimi mozaiki s prizori pojedin. Mozaiki jasno kažejo na rimski vpliv. Nekatere so verjetno ustvarili prav rimski vojni ujetniki. Stavbe so bile okrašene tudi s stenskimi poslikavami. Najlepše so odkrili na gori Kajeh v Sistanu.
Ostanki vodnega sistema Šuštar so na seznamuUnescove svetovne dediščineSasanidska svilena tkanina (keper) iz 6.-7. stoletja s podobosimurga; relikvarij cerkve sv. Lena,Pariz
Ker je bila večina iranskega prebivalstva kmečkega stanu, je sasanidsko gospodarstvo temeljilo predvsem na poljedelstvu in živinoreji. Kmetijsko najpomembnejši provinci sta bili Huzistan in Irak. Eden od največjih sasanidskih namakalnih sistemov je tvoril kanal Nahravan. Nekaj ostankov namakalnih sistemov je v Iranu še vedno mogoče najti. V goratih predelih cesarstva so se lokalni nomadi ukvarjali z gozdarstvom. Centralizirana državna uprava je omogočala uvedbo davkov tudi nomadom in prebivalcem gora. Med vladavino Kozrava I. je pod državno upravo prišla še vsa preostala zemlja.[128]
V sasanidskem obdobju sta bili v rabi dve veliki trgovski poti: na severu vsem znanasvilna pot in na jugu manj pomembna obalna cesta obPerzijskem zalivu. Tovarne vSusi, Gundešapurju in Šuštarju so bile znane po proizvodnjisvilenih tkanin in so konkurirale kitajskim tovarnam. Sasanidi so bili zelo strpni do podeželskega prebivalstva, od katerega so bili odvisni v obdobjih lakote.[128]
Perzijska industrija se je pod Sasanidi razvila z zasebne na urbano raven. Nastali so številnicehi. Dobro varovane dobre ceste in mostovi in državne trgovske postaje so omogočili, da so trgovske karavane povezaleKtezifon z vsemi provincami cesarstva in pristanišči v Perzijskem zalivu, kar je pospešilo trgovanje zIndijo.[124] Sasanidski trgovci od blizu in daleč so kmalu izrinili Bizantince z donosnih trgovskih poti protiIndijskemu oceanu.[129] Nedavna arheološka odkritja so razkrila, da so sasanidski trgovci svoje blago označevali s posebnimi etiketami, ki so promovirale njihovo blagovno znamko in označevale različne kakovosti.[130]
Kozrav I. je že tako široko trgovsko mrežo še bolj razširil. Sasanidska država je začela težiti k monopolnemu nadzoru trgovanja. V trgovanju je vedno večji delež dobivalo luksuzno blago. S trgovanjem in urbanizacijo so bile povezane tudi gradnje pristanišč,karavanserajev, mostov in drugih zgradb. Perzijci so v času Kozrava I. kljub močni konkurenci Bizantincev dominirali v mednarodni trgovini v Indijskem oceanu, Srednji Aziji in južni Rusiji. Sasanidska naselja vOmanu inJemnu pričajo o pomembnosti trgovine z Indijo, trgovina s kitajsko svilo pa je bila v rokah sasanidskih vazalovSogdijcev.[131]
Glavno sasanidsko izvozno blago je bila svila, volnene in zlate tkanine, preproge, nestrojene kože in usnje in biseri iz Perzijskega zaliva. Med tranzitno blago iz Kitajske sta spadala papir in svila, iz Indije pa začimbe, za katere so pobirali carino in jih izvažali vEvropo.[132]
V sasanidskem obdobju se je zelo povečala proizvodnja kovinskih predmetov, tako da je Iran zaslovel kotorožarna Azije. Večina rudarskih središč je bila na robu cesarstva - vArmeniji, naKavkazu in predvsem vTransoksaniji. Izredna mineralna bogastva vPamirju na vzhodu Sasanidskega cesarstva so med iranskimiTadžiki ustvarila legende, ki so še žive in se še pripovedujejo. Legende pravijo, da se je bog med ustvarjanja sveta spotaknil ob Pamir in iz rok izpustil vrč mineralov, ki so se raztresli po vsej regiji.[129]
V partskem obdobju (247 pr. n. št.–224) se je zaratustrstvo razdrobilo na regionalne različice. Pojavljati so se začeli tudi lokalni kulti in božanstva, nekateri iz iranskega verskega izročila, drugi pa tudi iz grškega. Ko jeAleksander Veliki osvojil cesarstvo odDareja III., se je začel proces grško-perzijskega verskega in kulturnega spajanja, ki se je nadaljeval v partskem obdobju. Pod Sasanidi je oživelo ortodoksno zaratustrstvo in religija je doživela številne in pomembne spremembe.
Sasanidsko zaratustrstvo naj bi se reformiralo tako, da bi bilo povsem skladno zAvesto, svetimi spisi zaratustrstva. Sasanidska zaratustrska duhovščina je pozneje religijo spremenila tako, da je služila njej, kar je povzročilo precejšen verski nemir. Sasanidska verska politika je prispevala k razcvetu številnih verskih reformnih gibanj, predvsem manizma in mazdaizma.
Odnosi med sasanidskimi kralji in religijami v njihovem cesarstvu so postali zapleteni in raznoliki. Pod kasnejšimi kralji, kot je bilBahram II., so bile verske manjšine včasih zatirane, medtem ko jeŠapur II. je dopuščal vse verske manjšine, razen kristjanov, ki jih je začel preganjati poKonstantinovi spreobrnitvi vkrščanstvo.[133][134]
Ortodoksno perzijsko usmerjeno zaratustrsko izročilo je imelo pomembno vlogo v utrjevanju in legitimiranju oblasti od samega začetka sasanidske vladavine leta 224 do njenega propada sredi 7. stoletja. Ko jeArdašir I. odstavil zadnjega partskega kraljaArtabana V., je poiskal pomoč Tansarja,herbada (velikega svečenika) iranskih zaratustrov, ki mu je pomagal legitimirati novo dinastijo. Tansar je pisal nazivnim in vazalnim kraljem v različnih regijah Irana, naj Ardaširja I. sprejmejo za svojega novega kralja. Zlasti pomembno je bilo Tansarjevo pismo, naslovljeno na Gušnaspa, vazalnega kraljaTabaristana. Gušnasp je Ardaširja I. obtožil, da je z uzurpacijo prestola prelomil tradicijo in da so njegova dejanja,"čeprav so bila morda dobra za svet, slaba za vero". Tansar je te obtožbe ovrgel s trditvijo, da niso bili vsi stari običaji dobri in da je Ardašir krepostnejši od svojih predhodnikov. V pismu je bilo tudi nekaj napadov na verske običaje in usmerjenost Partov, ki niso sledili ortodoksnemu zaratustrskemu izročilu ampak heterodoksnemu. Ardaširjev upor proti njim je poskušal utemeljiti s trditvijo, da je zaratustrstvo propadlo po Aleksandrovi invaziji. Razpadanje se je nadaljevalo tudi pod Parti, zato ga je treba obnoviti.[135]
Tansar je kasneje nadziral ustanavljanje enotne 'zaratustrske cerkve' pod nadzorom perzijskih magov in urejanje enotne zbirke avestskih besedil, ki jih je nato sam odobril in podpisal.
Kartir je bil zelo močan in vpliven perzijski klerik, ki je služil pod več sasanidskimi vladarji in aktivno spremljal vzpostavljanje ortodoksnega zaratustrstva po celem cesarstvu s središčem v Parsu. Njegova moč in vpliv sta bila tako velika, da je postal edini 'navadni' državljan, ki mu je bilo dovoljeno, da po kraljevsko izkleše lastne skalne napise. PodŠapurjem I. je Kartir dobil absolutno oblast nad duhovščino na kraljevem dvoru in v celem cesarstvu. Vsa regionalna zaratustrska duhovščina je bila prvič v zgodovini podrejena duhovščini v Parsu.
Kartir je bil do neke mereikonoklast, ki si je zadal nalogo, da bo po celem Iranu postavil številne Bahramove ognjene templje namestobaginov/ajazanov, ki so vsebovali podobe in idole kultnih božanstev in so se razširili v partskem obdobju. V svoji doktrinarni ortodoksnosti je med običajnimi ljudmi spodbujal nejasen zaratustrski koncept, znan kothvedodah - sklepanje zakonskih zvez znotraj družine, se pravi med brati, sestrami in bratranci. V različnih obdobjih svoje dolge kariere na kraljevem dvoru je nadziral občasno preganjanje ne-zoroastrijcev v Iranu in med vladanjemBahrama I. dosegel usmrtitev prerokaManija. Med vladanjemHormizda I., predhodnika in brata Bahrama I., je bil Kartir nagrajen z novim zaratustrskim naslovomofmobad, ki se je štel za višjega od vzhodnoiranskega (partskega) naslovaherbad.[135]
Perzijci so že dolgo poznali egipčanski koledar s 365 dnevi, razdeljenimi na 12 mesecev, vendar so uporabljali zaratustrski koledar z 12 meseci po 30 dni. Med vladanjem Ardaširja I. so si prizadevali uvesti natančnejši zaratustrski koledar in letu dodali pet dni. Ti dnevi so se imenovaligatha in so imeli tako posveten kot verski pomen. Duhovščina se je zaradi spoštovanja izročila še vedno držala starega zaratustrskega koledarja. Reforma koledarja je povzročila nekaj težav, zlasti zaradi vsakoletnega zamika pomembnih zaratustrskih praznovanj, kot sta bili Hamaspat-medaja inNauruz (Novo leo). Zmeda je pri navadnih ljudeh očitno povzročila tako veliko stisko, da je večina prebivalstva še naprej upoštevala tradicionalni koledar, kar je povzročilo veliko zmede in trenj med laiki in vladajočim slojem. Pogosto se je namreč zgodilo, da je praznovanju po enem koledarju takoj sledilo isto praznovanje po drugem, zato je bil kasneje sklenjen kompromis, ki je zaporedna praznovanja povezal v šestdnevna praznovanja. Izjema je bil Nauruz.
Nauruz je bil izjema zato, ker se je začel sspomladanskim enakonočjem, po novem koledarju pa se je premaknil v obdobje med spomladanskim in jesenskim enakonočjem. Neskladja so se verjetno dogajala tudi v partskem obdobju.
Druga reforma koledarja se je zgodila v poznem sasanidskem obdobju, ker od reforme Ardaširja I. ni bilo nobenega vrivanja dodatnih dni. Koledar je bil vsako leto prekratek za četrtino dneva. Zaratustrsko sveto leto je počasi drselo nazaj, tako da se je Nauruz pomaknil na konec julija. Sklican je bil velik posvet na katerem so sklenili, da se Nauruz premakne na svoj prvotni položaj, kakršnega je imel pod Ahemenidi, se pravi na pomlad. Sprememba se je zgodila verjetno med vladanjemKavada I. v zgodnjem 6. stoletju. Zdi se, da je bila reforma izpeljana predvsem zaradi pomladi in ne zaradi praznovanj.[135]
Ruševine Adur Gušnaspa, enega od treh glavnih zaratustrskih templjev v Sasanidskem cesarstvu
Regionalno rivalstvo in pristranskost, ki naj bi jo Sasanidi gojili do svojih predhodnikovPartov, sta povzročila promoviranje dveh velikih ognjenih templjev, prvega v Parsu (Adur Farnbag) in drugega v Mediji (Adur Gušnasp), ki naj bi konkurirala svetemu ognju v Partiji (Adur Burzen-Mehr). Slednji je bil z legendo povezan z Zaratustro in prvim zaratustrskim kraljem Vištaspom in zato preveč svet, da bi ga perzijski magi povsem prenehali častiti.
V času Sasanidov so začeli tri velike zaratustrske ognje (templje) povezovati z različnimi združenji: Adur Farnbag v Parsu z magi, Adur Gushnasp v Mediji z vojaki in Adur Burzen-Mehr v Partiji z malimi posestniki, kmeti in pastirji.
Adur Gušnasp je sčasoma postal cilj romanja novih vladarjev po njihovem kronanju. Zdi se, da so v sasanidskem obdobju vsi trije veliki templji postali osrednja zaratustrska romarska središča.[135]
Ikonoklazem in dvig srednje perzijščine nad druge iranske jezike
Zgodnji Sasanidi so prepovedali uporabo kultnih podob pri bogoslužju, zato so bili iz številnih templjev odstranjeni kipi in idoli in namesto njih prižgani sveti ognji. V nekaterih obdobjih se je ta politika razširila tudi na neiranske dele cesarstva.Hormizd I. naj bi vArmeniji uničil celo kipe, postavljene mrtvim, sicer pa so odstranili samo kultne kipe. Sasanidi so še naprej uporabljali kipe zaratustrskih božanstev, vključno s Ahuro Mazdo, uvedenem vselevkidskem obdobju.
V zgodnjem sasanidskem obdobju so bili kraljevi skalni napisi pogosto napisani vpartskem,srednjeperzijskem ingrškem jeziku. Zadnji napis v partskem jeziku je iz obdobjaNarseha, sinaŠapurja I., potem pa so se Sasanidi očitno odločili, da bodo kot edini uradni jezik v Iranu uvedli perzijščino in prepovedali pisati v partščini. Odločitev je imela pomembne posledice za zoroastrstvo, ker se je vsa sekundarna književnost, vključno zZendom, začela pisati samo v srednjeperzijskem jeziku.[135]
Nekateri strokovnjaki za zaratustrstvo, kot je Mary Boyce, domnevajo, da se je glavni zaratustrski obredjasna v času Sasanidov podaljšal,"da bi se povečala njegova impresivnost".[136] Zdi se, da so to naredili tako, da soGatam, ki so tvorile jedro obredajasna, pridružilihaomo. Razen tega so razvili še en daljši obred, znan kotvisperad, ki je izhajal iz razširjenejasne.Visperad je bil razvit za praznovanje sedmih svetih dni obveznosti (Gahambars plusNauruz) in bil posvečen Ahura Mazdi.
Medtem ko so se najzgodnejši zaratustrijanci izogibali pisanju kot obliki demonske prakse, so bili v času Sasanidov prvič zapisani tako srednjeperzijskiZend kot obsežna sekundarna zaratustrska književnost. Veliko zaratustrskih besedil je bilo izvirnih del iz sasanidskega obdobja. Morda najpomembnejše delo je bilBundahišn - mitska zaratustrska zgodba stvaritvi sveta. V tem obdobju je bilo v srednjeperzijski jezik prevedeno veliko starejših del, tudi antičnih, in del v drugih iranskih jezikih. Pomembni deliDraht-i Asurig (Asirsko drevo) inAyadgar-i Zareran (Zarterjevi podvigi) sta bili verjetno prevedeni iz partskih izvirnikov.
Sasanidi so zapis sveteAveste razvili natančen fonetski alfabet
Za zaratustrstvo je bilo zelo pomembno, da so Sassanidi razvili avestski alfabet, ki je prvič omogočil natančen zapisAveste tudi v izvirnem jeziku in fonologiji. Alfabet je temeljil na pahlavijskem, vendar je imel 46 črk in bil zelo primeren za pisanje aktualnega pogovornega jezika. Perzijski magi so končno lahko zapisali vsa ohranjena starodavna avestska besedila.
Rezultat tega razvoja je bila sasanidskaAvesta, zbrana v 21naskih (delih), ki so ustrezali 21 besedam zaklinjanjaAhunavar. Naske so razdelili v tri skupine po sedem. Prva skupina je vsebovalaGate in vsa z njimi povezana besedila, druga pa akademska dela. V tretji skupini so bile zbrane razprave o navodilih za mage, na primerVendidad, pravna besedila in druga dela, na primerjašti.
V sasanidskem času je nastalo pomembno knjižno besediloKhwaday-Namag (Knjiga kraljev). Besedilo je bilo osnova za kasnejšeFirduzijevo deloŠahname (Knjiga kraljev). Drugo pomembno zaratustrsko besedilo iz sasanidskega obdobja jeDadestan-e Menog-e Khrad (Sodbe duha modrosti).[135]
Večina kristjanov v Sasanidskem cesarstvu je pripadalanestorijanski (vzhodna cerkev) injakobinski (sirska pravoslavna cerkev) veji krščanstva. Obe cerkvi sta prvotno vzdrževali vezi s krščanskimi cerkvami vRimskem cesarstvu, vendar sta se od njih precej razlikovali. Eden od razlogov za to je bil liturgični jezik obeh ceskva, ki je bisirski in negrški, ki je bil jezik rimskega krščanstva v zgodnjih stoletjih in vzhodnorimskega krščanstva v poznejših stoletjih. Drugi razlog za razhajanje med vzhodnim in zahodnim krščanstvom je bil močan pritisk sasanidskih oblasti, da bi prekinile povezave z Rimom, ker je bilo Sasanidsko cesarstvo pogosto v vojni z Rimskim cesarstvom.
Krščanstvo kot dopustno vero v Sasanidskem cesarstvu je priznalJazdegerd I. leta 409.[137]
Največji prelom z glavnim tokom krščanstva se je zgodil leta 431 zaradi sklepovPrvega efeškega koncila. Na koncilu so obsodilkonstantinopelskega patriarhaNestorija, teologa kilikijskega porekla, ker je poučeval svoj pogled na kristologijo, v katerem je zavračal imenovanje Marije Jezusova mati, Teotokos ali mati božja. Sklepi efeškega koncila so bili v Rimskem cesarstvu sprejeti, sasanidska cerkev pa se z obsodbo Nestorijevega učenja ni strinjala. Ko je bil Nestorij odstavljen s položaja patriarha, je več njegovih privržencev pobegnilo v Sasanidsko cesarstvo. Perzijski cesarji so beg izkoristili za okrepitev Nestorijevega položaja znotraj sasanidske cerkve, ki je zajemala veliko večino kristjanov v pretežno zaratustrskem Perzijskem cesarstvu. Odstranili so najpomembnejše rimsko usmerjene duhovnike v Perziji in poskrbeli, da so njihova mesta zasedli nestorijanci. Ukrep naj bi bil zagotovilo, da bodo ti kristjani zvesti Perzijskemu cesarstvu in ne Rimljanom.
Večina kristjanov v Sasanidskem cesarstvu je živela na zahodnem robu cesarstva, večinoma vMezopotamiji, obstajalo pa je tudi več pomembnih skupnosti na severnejših ozemljih, in sicer v Kavkaški Albaniji, Laziki, Iberiji in perzijskem delu Armenije. Druge pomembne skupnosti so bile na otoku Tylos (današnjiBahrajn), južni obaliPerzijskega zaliva in območju arabskega kraljestvaLahm. Nekatera od teh območij so bila pokristjanjena med prvimi;Armensko kraljestvo je bilo kot prva neodvisna krščanska država na svetu ustanovljeno že leta 301. Številna asirska ozemlja so bila skoraj v celoti pokristjanjena že v 3. stoletju, vendar nikoli niso postala neodvisne države.[138]
V nekaj nedavnih izkopavanjih so bila odkritabudistična,hindujska injudovska verska središča.[139] Budizem in hinduizem sta bila konkurenca zaratustrstvu predvsem vBaktriji inMargiani,[140] najvzhodnejših pokrajinah cesarstva. Zelo velike judovske skupnosti so imela središča v Isfahanu, Babilonu in Horasanu. Imele so tudi svoj delno avtonomen eksilarhat s sedežem v Mezopotamiji. Judovske skupnosti so bile preganjane samo občasno. Uživale so relativno svobodo veroizpovedi in dobile nekaj privilegijev, ki jih druge verske skupnosti niso dobile.[141] Do Judov je bil zelo prijateljsko razpoložen Šapur I. (aramejsko Šabur Malka). Njegovo prijateljstvo s Šmuelom je prineslo judovski skupnosti številne prednosti.[142] Šapur II., katerega mati je bila Judinja, je prijateljeval z babilonskim rabinom Rabahom. Njegovo prijateljstvo s Šapurjem II. je omogočilo sprostitev zatiralskih zakonov, ki so veljali za Jude v Perzijskem cesarstvu.
Budisti so bili dejavni predvsem v vzhodnem delu cesarstva, zlasti v mestu Bamyan.
V zgodnjem sasanidskem obdobju se v napisih kraljev ob srednjeperzijskem jeziku pojavljata tudigrščina inpartščina. MedNarsehovim vladanjem (293–302) je grščina izginila, morda zaradi pritiskov protihelenistično razpoložena duhovščine, da bi grščina enkrat za vselej izginila. Izginotje je bilo verjetno tudi posledica rabe grščine pri stalnih sasanidskih rivalih Rimljanih/Bizantincih.[143] Iz državne uprave je kmalu izginila tudi partščina, ki se je kljub temu še vedno govorila in pisala v vzhodnih delih cesarstva, domovini Partov.[144] Partsko je govorilo tudi mnogo partskih aristokratov, ki so vstopili v sasanidsko službo po propaduPartskega cesarstva, in članov sedmih partskih klanov, ki so posedovali večino moči v cesarstvu. Včasih je kateri pripadnik klanov celo protestiral proti sasanidski oblasti.
Aramejščina se je, tako kot vAhemenidskem cesarstvu, na široko uporabljala tudi v Sasanidskem cesarstvu in dala pisavo srednjeperzijskemu in drugim jezikom.
Srednjeperzijski jezik, ki je bil materni jezik Sasanidov, čeprav po poreklu niso bili iz Parsa, je bil v obsežnem sasanidskem cesarstvu manjšinski govorni jezik. Večinski je bil samo v Parsu, razširjen pa je bil tudi v Mediji in okoliških regijah. V tistem času je obstajalo več perzijskih narečij. V Adurbadaganu (Azerbajdžan) so poleg perzijščine govorili še adhari in eno od njegovih narečij (tati). VGilanu so govorili dajlamitsko in gilaško, vTabaristanu pa mazandarani, zdaj znan kot tabari. V obeh regijah so se govorili tudi številni drugi jeziki in narečja.[145]
Tudi v Huzistanu so govorili več jezikov: na severu in vzhodu perzijsko, v preostalem delu govoriliaramejsko.[147] Razen njiju so v provinci govorili tudi o novoelamitsko.[145] V Mešanu so Aramejci, stalno naseljeniArabci, znani kot Mesenski Arabci, nomadski Arabci ter nabatejski in palmirski trgovci tvorilisemitsko prebivalstvo province. V provinco so se začeli naseljevati tudi Iranci in Džati, ki je bili tja izgnani iz Indije. V Mešan so bile morda kot ujetniki ali rekrutirani mornarji deportirane tudi druge indijske skupine, kot so Malajci.[148] V Asuristanu so večino prebivalstva tvorili aramejsko govorečih nestorijanski kristjani, manjšino pa Perzijci, Judje in Arabci.
Zaradi vdorovSkitov in njihove podskupineAlanov vAzerbajdžan,Armenijo in druge kraje naKavkazu, so se tja priselile velike, vendar relativno majhne skupine Irancev.[149] V Horasanu se je govorilapartščina in druga iranska narečja in jeziki. Na bolj vzhodnih ozemljih, ki jih niso bila vedno pod oblastjo Sasadidov, so se govorili sogdijski, baktrijski in horezmijski jeziki. Bolj južno, v Sakastanu, kamor se je v partskem obdobju priselilo veliko Skitov, so govorili sistansko narečje.[145][150] V Kerman se je naselila skupina Irancev, zelo podobnih Perzijcem. V Paratanu, Turanu in Makranu na skrajnem vzhodu države so se govorili beluški in neiranski jeziki.[150] V večjih mestih, kot sta biliGundešapur inKtezifon, so rimski/bizantinski vojni ujetniki govorililatinsko,grško insirsko. Poleg tega se je v Sasanidskem cesarstvu govorilo tudi slovansko in nemško, tudi to zaradi rimskih vojnih ujetnikov.[151] VJemnu so se govorilisemitski jeziki, vključno s himaritskim in sabejskim.
Vpliv Sasanidskega cesarstva je trajal še dolgo po njegovem padcu. Imperij pod vodstvom več sposobnih vladarjev je dosegel perzijsko renesanso, ki je postala gonilna sila kulture v novoustanovljeni islamski državi.[152] V sodobnem Iranu in regijah pod njegovim vplivom se sasanidsko obdobje šteje za enega od viškov iranske civilizacije.[153]
Sasanidska trdnjava v Derbentu, Rusija (Kaspijska vrata)"Bombayski Perzijci" , lesorez, okoli 1878
Sasanidska kultura in vojaška organizacija sta imeli pomembnen vpliv na rimsko civilizacijo. Na organizacijo in značaj rimske vojske so vplivale metode perzijskega vojskovanja. Rimska cesarska avtokracija je v nekoliko prirejeni obliki privzela kraljevske običaje na sasanidskem dvoru v Ktezifonu. Običaji so se preko Rima prenesli tudi na druge srednjeveške evropske dvore. Izvor formalnosti evropskih diplomacij se pripisuje diplomatskim odnosom perzijskih vlad z Rimskim imperijem.[154]
Sasanidsko cesarstvo je imelo pomemben vpliv na razvoj judovske zgodovine. V obdobju od 3. do 6. stoletja je v sasanidski Mezopotamiji nastalBabilonski Talmud.[155] V Suri in Pumbediti sta bili ustanovljeni judovski akademiji, ki sta postali temelj judovskega izobraževanja.[156] Več članov sasanidske cesarske družine je bilo poročenih z Judinjami. Judinji sta bili Ifra Hormizd, kraljica matiŠapurja I., in Šušanduht, ženaJazdegerda I., ki sta pomembno prispevali k tesnim odnosom med Judi v Sasanidskem cesarstvu in vlado v Ktezifonu.[157]
Propad Sasanidskega cesarstva je povzročil, da jezaratustrstvo kot državno religijo Irana postopoma zamenjalislam. Veliko zaratustrijancev je iz strahu pred islamskim preganjanjem emigriralo. Po mnenju Qissa-i Sanjana je skupina teh beguncev pristala na ozemlju sedanje indijske provinceGudžarat, kjer so imeli večjo versko svobodo in so lahko ohranjali svoje običaje. Potomci teh emigrantov naj bi imeli majhno a pomembno vlogo v razvoju Indije. V Indiji je še vedno več kot 70.000 zaratustrijancev.[158]
Zaratustrijanci še vedno uporabljajo različico verskega koledarja, uvedenega v času Sasanidov. Ta koledar še vedno šteje leta od prihoda na prestolJazdegerda III., tako kot leta 632.
410: formalizacija Vzhodne cerkve na Izakovi sinodi pod pokroviteljstvom Jazdegerda I.; kristjanom je dovoljeno javno opravljanje obredov in gradnja cerkva
416-420: po Jazdegerdovem preklicu zakonov se začne preganjanje kristjanov
526-532: vojna z Bizantinskim cesarstvom; po sklenitvi Večnega miru Sasanidi obdržijo Iberijo, Bizantinci pa dobijo Laziko in Perzijsko Armenijo;[163] Bizantinsko cesarstvo mora plačevati davek 11.000 funtov zlata letno[163]
531-579: vladavinaKozrava I. Anuširvana ("z neumrljivo dušo")
541-562: vojna z Bizantinskim cesarstvom
572-591: vojna z Bizantinskim cesarstvom
580: Sasanidi podHormizdom IV. razpustijo monarhijo v Kraljevini Iberiji in začnejo imenovati svoje guvernerje
603-628: vojna z Bizantinskim cesarstvom; Perzija osvoji bizantinsko Mezopotamijo, Anatolijo, Sirijo, Palestino, Egipt in Zakavkazje, potem pa jih bizantinska vojska prisili k umiku na predvojne meje
636: odločilen poraz Sasanidov vbitki pri Kadiziji med islamskim osvajanjem Irana
641: muslimani v bitki pri Nihavandu z velikimi izgubami premagajo ogromno perzijsko vojsko
644: muslimani osvojijoHorasan; Jazdegerd III. postane preganjan ubežnik
651: Jazdegerd III. beži proti vzhodu iz ene pokrajine v drugo; pri Mervu (sedanjiTurkmenistan) ga iz koristoljubja ubije lokalni mlinar, kar konča Sasanidsko dinastijo;[164] Njegov sinPeroz II. in mnogi drugi zbežijo na Kitajsko.[165] Jazdegerda pokoplje asirski škof Mar Gregor;[166] njegov sin Peroz III. in več drugih odide v izgnanstvo na Kitajsko[167]
↑Parvaneh Pourshariati,Decline and Fall of the Sasanian Empire: The Sasanian-Parthian Confederacy and the Arab Conquest of Iran, I.B. Tauris, 2008. (str. 4)
↑Security and Territoriality in the Persian Gulf: A Maritime Political Geography by Pirouz Mojtahed-Zadeh, page 119
↑ MacKenzie, D. N. (2005).A Concise Pahlavi Dictionary. London & New York: Routledge Curzon. str. 120.ISBN 978-0-19-713559-4.
↑9,09,1Fattah, Hala Mundhir (2009).A Brief History of Iraq. Infobase Publishing. str. 49.ISBN 978-0-8160-5767-2.
↑13,013,1Norman A. Stillman.The Jews of Arab Land. str. 22 Jewish Publication Society, 1979.ISBN 0827611552.
↑International Congress of Byzantine Studies Proceedings of the 21st International Congress of Byzantine Studies, London, 21–26. August 2006, Volumes 1–3. str. 29. Ashgate Pub Co, 30. september 2006.ISBN 075465740X.
↑41,041,1Barnes.Constantine and Eusebius. str. 18; Potter.The Roman Empire at Bay. str. 293.
↑Michael H. Dodgeon; Samuel N.C. Lieu (1991).Galienus conquests:Google Book on Roman Eastern Frontier (part 1). Routledge.ISBN 9780415103176. Pridobljeno 16. decembra 2013.
↑ Neelis, Jason (2010).Early Buddhist Transmission and Trade Networks: Mobility and Exchange Within and Beyond the Northwestern Borderlands of South Asia. BRILL. str. 159.ISBN 978-9004181595.
↑ Tandon, Pankaj (2013). "Notes on the Evolution of Alchon Coins" (PDF).Journal of the Oriental Numismatic Society216: 24–34. Pridobljeno 8. julija 2018.
↑Rienjang, Wannaporn; Stewart, Peter (2018).Problems of Chronology in Gandhāran Art: Proceedings of the First International Workshop of the Gandhāra Connections Project. University of Oxford, 23rd–24th March, 2017. Archaeopress. str. 23.ISBN 9781784918552.
↑ Khodadad Rezakhani. "Iranologie History of Iran Chapter V: Sasanians". Iranologie.com. Arhivirano iz izvirnika 6. februarja 2014. Pridobljeno 16. decembra 2013.
↑ Michael Mitterauer; Gerald Chapple (15. julij 2010). Why Europe?: The Medieval Origins of Its Special Path. University of Chicago Press. str. 106.ISBN 9780226532387.
↑Shahbazi, A. Sh.[1]. Pridobljeno 10. decembra 2012.
↑George Liska (1998).Expanding Realism: The Historical Dimension of World Politics. Rowman & Littlefield Pub Incorporated. str. 170.ISBN 978-0-8476-8680-3.
↑Farazmand, Ali (1998).Persian/Iranian Administrative Tradition. V Jay M. Shafritz (ur.).International Encyclopedia of Public Policy and Administration. Boulder, CO: Westview Press, str 1640–1645.
↑Lowe, Roy; Yasuhara, Yoshihito (2016).The Origins of Higher Learning: Knowledge networks and the early development of universities. Taylor & Francis.ISBN 9781317543275.
↑Alexander A. Vasiliev.History of the Byzantine Empire, 324–1453, Vol. I. University of Wisconsin Press, 1980. str. 96–97.
↑Khodadad Rezakhani.Iranologie History of Iran Chapter V: Sasanians. Iranologie.com. Arhivirano iz izvirnika 6. februarja 2014. Pridobljeno 16. decembra 2013.
↑Naslovnica Jamsheed Kairshasp Choksy (1997).Conflict and Cooperation: Zoroastrian Subalterns and Muslim Elites in Medieval Iranian Society. Columbia University Press. str. 5.
↑Ahmad Hasan Dani; B. A. Litvinsky (1994).History of Civilizations of Central Asia: The crossroads of civilizations, A.D. 250 to 750. UNESCO. str. 410.
Börm, Henning (2010)."Herrscher und Eliten in der Spätantike." In: Henning Börm, Josef Wiesehöfer (eds.):Commutatio et contentio. Studies in the Late Roman, Sasanian, and Early Islamic Near East. Düsseldorf: Wellem, pp. 159ff.
Daniel, Elton L. (2001),The History of Iran, Westport, Connecticut: Greenwood Press,ISBN978-0-313-30731-7
Daryaee, Touraj (2009):Sasanian Persia. The Rise and Fall of an Empire. London: I. B. Tauris.
Frye, R.N. (1993), »The Political History of Iran under the Sassanians«, v Fisher, William B.; Gershevitch, Ilya; Yarshater, Ehsan; Frye, R.N.; Boyle, J.A.; Jackson, Peter; Lockhart, Laurence; Avery, Peter; Hambly, Gavin; Melville, Charles (ur.),The Cambridge History of Iran, Cambridge University Press,ISBN0-521-20092-X
Haldon, John (1997),Byzantium in the Seventh Century: the Transformation of a Culture, Cambridge,ISBN0-521-31917-X
Hourani, Albert (1991),History of the Arab Peoples, London: Faber and Faber, str. 9–11, 23, 27, 75, 87, 103, 453,ISBN0-571-22664-7
Howard-Johnston, James: "The Sasanian's Strategic Dilemma". V: Henning Börm - Josef Wiesehöfer (ur.),Commutatio et contentio. Studies in the Late Roman, Sasanian, and Early Islamic Near East, Wellem Verlag, Düsseldorf 2010, pp. 37–70.
Khaleghi-Motlagh, Djalal (1996),»Derafš-e Kāvīān«,Encyclopedia Iranica, zv. 7, Cosa Mesa: Mazda, arhivirano izprvotnega spletišča dne 7. aprila 2008, pridobljeno 9. februarja 2014.
Mackenzie, David Neil (2005),A Concise Pahalvi Dictionary (v perzijščini), Trans. by Mahshid Mirfakhraie, Tehrān: Institute for Humanities and Cultural Studies, str. 341,ISBN964-426-076-7
Nicolle, David (1996),Sassanian Armies: the Iranian Empire Early 3rd to Mid-7th Centuries AD, Stockport: Montvert,ISBN978-1-874101-08-6.
Rawlinson, George,The Seven Great Monarchies of the Ancient Eastern World: The Seventh Monarchy: History of the Sassanian or New Persian Empire, IndyPublish.com, 2005 [1884].
Sarfaraz, Ali Akbar, and Bahman Firuzmandi,Mad, Hakhamanishi, Ashkani, Sasani, Marlik, 1996.ISBN 964-90495-1-7
Shapur Shahbazi, A. (2005),»Sasanian Dynasty«,Encyclopedia Iranica, Columbia University Press, zv. 1
Speck, Paul (1984), »Ikonoklasmus und die Anfänge der Makedonischen Renaissance«,Varia 1 (Poikila Byzantina 4), Rudolf Halbelt, str. 175–210
Stokvis A.M.H.J., Manuel d'Histoire, de Généalogie et de Chronologie de tous les Etats du Globe depuis les temps les plus reculés jusqu'à nos jours, Leiden, 1888-1893 (ré-édition en 1966 par B.M.Israel)
%2522%2c_Folio_from_a_Shahnama_(Book_of_Kings)_MET_DP215844.jpg)
![Sasanidski srebrn pladenj s podobo simurga, mitološkega ptiča, ki se je v sasanidskem bdobju uporabljal kot kraljev simbol[123]](/mt/?noimg=&dark=on&url=https%3a%2f%2fsl.wikipedia.org%2fwiki%2fSlika%3aSassanid_silver_plate_by_Nickmard_Khoey.jpg)
.jpg)
_in_Bombay_1873.jpg)
