Paradni oklep kralja Sake v slogu katafrakta, znan tudi kot "zlati bojevnik", iz kurgana Issyk, zgodovinskega grobišča blizu Almatija v Kazahstanu. Okoli 400–200 pr. n. šz.[1][2]
Saki (staroperzijsko Sakā,perzijskoساکا, Saka,Śaka,starogrškostarogrškoΣάκαι, Sákai,latinskoSacae,kitajsko:塞, staro *Sək, sodobno Sāi) je naziv, s katerim soperzijski insanskrtski viri označevaliSkite, veliko skupino vzhodnoiranskih nomadskih plemen iz evrazijskih step.[3][4][5] Sodobni znanstveniki izraz Saki običajno uporabljajo zaIrance iz Vzhodne stepe inTarimske kotline.[6] René Grousset méni, da tvorijo posebno vejo skitsko-sarmatske družine in izvirajo iz nomadskih ljudstev iz severozahodne evrazijske stepe.[7] Od tam so se preselili vSogdijo inBaktrijo vSrednji Aziji in nato proti severozahoduIndijske podceline, kjer so bili znani kot Indo-Skiti. V Tarimski kotlini in puščaviTakla Makan v severozahodni Kitajski so naseliliHotan inKašgar in bili v različnih obdobjihvazali večjih sil, med njimi dinastij Han in Tang iz cesarske Kitajske.
Zlat nakit Sakov z najdišča Tilia tepe v Baktriji, severni Afganistan
Sodobne razprave o identiteti Sakov so delno posledica dvoumne rabe njihovega imena s strani tujih oblastnikov. PoHerodotu soPerzijci z imenom Saka imenovali vse Skite.[8]Plinij Starejši trdi, da so z imenomSakai imenovali samo najbližja skitska plemena.[9] Skite daleč severno odAsirije so Perzijci imenovali tudiSaka Suni –Sinovi Skitov. Asirci so v časuAsarhadona dokumentirali vojni pohod proti ljudstvu, ki se je vakadščini imenovaloAškuza aliIšhuza.[10] Sodobni znanstveniki se strinjajo, da je jezik Sakov prednik pamirskih jezikov v severniIndiji in da med skitske jezike spada tudi hotanski jezik v Činjangu na Kitajskem.[11]
S Saki so bili v tesnem sorodstvu tudiGomeri,[10] katere so Stari Grki imenovaliKimerijci. V antičnih hebrejskih besedilih se Aškuzi (Aškenazi) štejejo za neposredno vejo Gomerov.[12]
PriBabiloncih sta bila naziva Saki in Gomeri enakovredna. Na trojezičnemBehistunskem napisu iz leta 515 pr. n. št. na ukaz kraljaDareja Velikega, se pojavljata obe imeni.[13] Za ti ljudstvi se omenja, da bi se želeli naseliti v kraljestvuUrartu, ki je kasneje postalo delArmenije, in da je po njih imenuje Šakusen v provinci Uti.[14]Behistunski napis jih sprva omenja z enim samim imenom, kasneje pa jih razdeli v tri skupine:[15][16][17]
Sakā tigrašaudā (𐎿𐎣𐎠 𐏐 𐎫𐎡𐎥𐎼𐎧𐎢𐎭𐎠) –Sakā s koničastimi pokrivali,
Sakā haumavargā (𐎿𐎣𐎠 𐏐 𐏃𐎢𐎶𐎺𐎼𐎥𐎠) –Sakā, ki pijejohaomo, vendar obstajajo tudi druge razlage,[15][18][19]
Sakā paradraja (𐎿𐎣𐎠 𐏐 𐎫𐎹𐎡𐎹 𐏐 𐎱𐎼𐎭𐎼𐎹) –Sakā onkraj morja; ime so dodali po Darejevem pohodu v zahodno Skitijo severno odDonave.[15]
Sakā para Sugdam – Saki onkraj Sugde (Sogdije). Izraz je uporabljal Darej za ljudstvo na meji njegovega cesarstva onkraj Kuša, se pravi na skrajni vzhodni meji njegovega cesarstva.[15][21]
Sakā paradraja so bili zahodni (evropski) Skiti aliSarmati. ZaSakā tigrašaudā inSakā haumavargā se domneva, da so bili naseljeni v Srednji Aziji vzhodno odKaspijskega jezera.[15] Domneva se, da soSakā haumavargā istovetni z Amirgijani, sakškim plemenom, naseljenim v pokrajinah, najbližjihBaktriji inSogdiji.Sakā haumavargā bi lahko bili tudiSakā para Sugdam, naseljeni bolj vzhodno kotSakā tigrašaudā, morda vPamirju ali Čindžjangu.
Arheolog Hugo Winckler (1863–1913) je bil prvi, ki je povezal Sake in Skite. J. M. Cook je vThe Cambridge History of Iran izjavil: »Perzijci so s Saki imenovali nomade, s katerimi so se srečevali med srednjeazijsko stepo in Kaspijskim morjem, in tiste severno od Donave in Črnega morja, proti katerim se je kasneje vojskoval Darej. Grki in Asirci so vse Sake, ki so jih poznali, imenovali Skutaj ali Iškuzaj. Saka in Skutaj sta bili očitno rodovni imeni nomadov na njihovih severnih mejah«.«[15] Perzijski viri jih pogosto omenjajo kot eno samo pleme z imenom Saka, Sakai ali Sakas. Grška in latinska besedila kažejo, da so bili Skiti sestavljeni iz številnih podskupin.[22][23] Sodobni znanstveniki naziv Saka običajno uporabljajo za iransko govoreča plemena, ki so naseljevala Vzhodne stepe in Tarimsko kotlino.[6][24]
Zlat moški in ženski nakit iz grobov 2 in 4 vTilja tepeju
Saki so bili iransko ljudstvo, ki je govorilo jezik iz iranske vejeindoevropskih jezikov.Starim Grkom so bili znani kotSkiti in so potrjeni v zgodovinskih in arheoloških virih, ki segajo približno do 8. stoletja pr. n. št.[25] Staroperzijskih napisi izahemenidskega obdobja, ki so jih odkrili vPerzepolisu in so datirani v vladavinoDareja I. (vladal 522–486 pr. n. št.), kažejo, da so Saki živeli tik za sogdijsko mejo.[26] Podoben napis iz obdobjaKserksesa I. (vladal 486–465 pr. n. št.) jih združuje zDahi, ljudstvom iz Srednje Azije.[26] Grški zgodovinar Herodot omenja, da so ahemenidski Perzijci z Dahi imenovali vsa iranska skitska ljudstva.[26]
Ujeti sakški kralj Skunha na ahemenidskem Behistunskem reliefu iz časa kralja Dareja I.
Grški zgodovinarji so pisali o vojnah Sakov zMedijci inKirom II. Velikim, vladarjem perzijskega Ahemenidskega cesarstva, v katerih so se ob možeh bojevale tudi sakške žen.[24] Po Herodotu se je Kir vojskoval tudi zMasageti, sorodnimi s Saki.[27] Na pohodu proti njim je vzhodno od Kaspijskega jezera leta 530 pr. n. št. padel.[28] Z vzhodnimi Saki se je vojskoval tudi njegov naslednik Darej Veliki, ki se je, poPolienu, spopadel s tremi vojskami, katerim so poveljevali trije kralji.[29] Leta 520–519 pr. n. št. je porazil plemeSakā tigrašaudā in ujel kraljaSkunho, ki se z visokim pokrivalom upodobljen naBehistunskem napisu.[6] Njegovo ozemlje je bilo priključeno k Ahemenidskemu cesarstvu kot delHorezma, ki je obsegal večino porečjaAmu Darje (Oxus) inSir Darje (Jaxartes).[30] Saki so v ahemenidskih vojnah perzijsko vojsko oskrbovali z velikim številom konjenikov lokostrelcev.[15] Omenjeni so tudi med ljudstvi, ki so se upirala prodiranjuAleksandra Velikega v Srednjo Azijo.[24]
V starodavnih kitajskih dokumentih so Saki znani kotSai (starokitajsko (塞, sāi, sək).[33][34] Zapisi kažejo, da so bili prvotno naseljeni v dolinah rek Ili in Ču v sedanjemKirgizistanu inKazahstanu. V kitajskiKnjigi Hanov se je njihovo ozemlje imenovalo Dežela Saijev, se pravi Sakov.[35] Natančen datum prihoda Sakov v dolini rek Ili in Ču ni znan. Tja so prišli morda tik pred vladavino Dareja I.[35] Približno trideset saških grobnih gomil (kurganov) iz obdobja 550–250 pr. n. št. so odkrili tudi vTjanšanu. Nekaj dokazov o prisotnosti Sakov, morda že iz 7. stoletja pr. n. št., so odkrili tudi v Tarimski kotlini.[25]
Sake so iz dolin rek Ili in Ču pregnali indoevropski Juedži, čeprav nekateri menijo, da so to bili Tohari. Njihovo selitev je opisalSima Čjan vŠiji (Zapisi velikega zgodovinarja). Juedži, ki so prvotno živeli med Tjanšanom inDunhuangom v današnjemGansuju, Kitajska,[36] so bili prisiljeni zbežati zaradi napadovMongolov, ki so leta 177–176 pr. n. št. zasedli njihovo ozemlje.[37][38][39][40] Juedži so na podoben način napadli in pregnali Saje (Sake) na zahod v Sogdijo, od koder so okoli leta 140-130 pr. n. št. prešli preko Sir Darje v Baktrijo. Saki so se umaknili tudi proti jugu v Pamir in severno Indijo, kjer so se naselili vKašmirju in vzhodu, kjer so se naselili v nekaj oazah v Tarimski kotlini.[41][42] Juedži so se morali pred napadi nomadskih Vusunov leta 133–132 pr. n. št. umakniti iz dolin rek Ili in Ču in okupirali Daksijo (大夏) ali Baktrijo v sedanjem severnemAfganistanu.[35][43]
Antični geografStrabon omenja, da so Baktrijce potolkla štiri plemena -Asioi, Pasianoi, Tokharoi in Sakaraulai, ki so prišla z ozemlja severno od Sir Darje, kjer so doline rek Ili in Ču.[7][35] Čeprav je identificiranje teh plemen različno, biSakaraulai lahko bili Saki,Asioi pa Juedži.[7][44]
Regija v sodobnem Afganistanu inPakistanu, v kateri so se naselili Saki, je postala znana kotdežela Sakov ali Sakastan.[26] Saki so zasedli tudiGandaro inTaksilo in prodrli v severno Indijo.[45] VMathuri so ustanovili svoje kraljestvo (200 pr. n. št.–400 n. št.).[26] Indijski jezikoslovec Weer Rajendra Rishi je ugotovil jezikovne podobnosti med indijskimi in srednjeazijskimi jeziki, ki kažejo na morebiten vpliv Sakov na severno Indijo.[45][46] Zgodovinar Michael Mitchiner méni, da so pleme Abhira Saki, omenjeni na napisuGunda, ki ga je dal napisati zahodni satrap Rudrasimha leta 181 n. št.[47]
Kovanec hotanskega kralja Gurgamoje, 1. stoletje n. št.
Hotansko kraljestvo je bila saška mestna država na južnem robu Tarimske kotline. Kot posledica hansko-kitajske vojne, ki je trajala od leta 133 pr. n. št. do 89 n. št., je regija Činjang v Tarimski kotlini v severozahodni Kitajski, vključno Hotanom in Kašgarjem, prišla pod vpliv Hanov. Vpliv se je začel s cesarjem Vujem izdinastije Han (vladal 141–87 pr. n. št.).[48][49] Pod kasnejšodinastijo Tang je ozemlje po pohodih cesarja Taizonga (vladal 626–649) spet prišlo pod kitajsko oblast.[50] Od poznega 8. stoletja do 9. stoletja sta se na oblasti menjavali Kitajska in rivalsko Tibetansko cesarstvo.[51][52] V zgodnjem 11. stoletju so ozemlje zasedla muslimanskaturška ljudstva izKarakanidskega kanata, ki so povzročila poturčenje regije in spreobrnitev izbudizma vislam.
Arheološke najdbe in pisni dokumenti izHotana in drugih mest v Tarimski kotlini dajejo podatke tudi o jeziku, ki so ga govorili Saki.[26][53] Uradni jezik Hotana je bil sprvagandari prakrit, pisan v pisavikharošti. Na kovancih iz Hotana iz 1. stoletja so dvojezični napisi v kitajščini ingandara prakritu, ki kažejo na povezave s Kitajsko in Indijo.[54] Ohranjeni dokumenti kažejo, da je prebivalstvo govorilo iranski jezik. V dokumentih iz 3. stoletja n. št. iz bližnjega Šanšana, pisanih v prakritu, je omenjeno, da se hotanski kralj nazivahinajha, se pravigeneralisimo. Beseda je iranska in enakovrednasanskrtskemu nazivusenapati. Nazivhinajha je skoraj identičen saškemu izrazuhīnājsa iz kasnejših hotanskih dokumentov.[54] To in dejstvo, da so se obdobja kraljevanja Hotana imenovalakṣuṇa, kaže, da so bile med vladarji in iranskim prebivalstvom vzpostavljene vezi.[54] Kraljevski prepisi iz 10. stoletja kažejo, da je vladar zelo verjetno govoril iransko.[54] Profesor iranskih študij Ronald E. Emmerick trdi tudi to, da je ime Hotanahvatana semantčno povezano z imenom Saka.[54]
Dokument iz Hotana s seznamom živali kitajskega zodiaka, pisan v sakškem jeziku; črnilo na papirju, zgodnje 9. stoletje
Kasnejše dokumente v hotansko-sakškem jeziku, ki vsebujejo vse od medicinskih besedil do budistične književnosti, so odkrili v Hotanu in Tumšuku, severovzhodno od Kašgarja.[55] Podobne dokumente v hotansko-sakškem jeziku, večinoma iz 10. stoletja, so našli tudi v Dunhuangu.[56]
Stari Kitajci so Hotan običajno imenovaliJutian (于闐), včasih pa so uporabljali tudi bolj iransko imeDžusadana (瞿薩旦那), ki je izpeljano iz indo-iranskegaGostan inGostana, imena mesta in pokrajine okoli njega.[57]
Podobno kot v Hotanu, so tudi sosedje v Kašgarju, prestolnici kraljestva Šule, govorili enega od vzhodnih iranskih jezikov.[58] PoKnjigi Hanov so bili Saki razdeljeni in so v regiji ustanovili več držav. Mednje sta morda spadali tudi dve državi severozahodno od Kašgarja: Tumsuk severovzhodno od njega in Tuškurgan južno v Pamirju.[59] Kašgar je pod dinastijo Han osvojil tudi druge države, med njimi Jarkand inKuča, kasneje pa je sam prišel pod oblast različnih cesarstev, vključno s kitajskim cesarstvom Tang,[60][61] dokler ni v 10. stoletju postal del turškega Karakanidskega kanata. Po pisanju Mahmuda al-Kašgarija se je v 11. stoletju v nekaterih pokrajinah okoli Kašgarja še vedno govorilo nekaj neturških jezikov, med njimi kančaki in sogdijski,[62] Za jezik kančaki se domneva, da je pripadal saški jezikovni skupini.[59] Domneva se tudi, da je bila Tarimska kotlina do konca 11. stoletja popolnoma poturčena.[63]
Sakški jezik je spadal med vzhodno-iranske jezike. Obe sakški narečji sta vsebovali veliko sposojenk iz srednjega indo-arijanskega prakrita in imeli nekaj podobnosti s sodobnima jezikoma vaki in pašto.[64]Isiški napis, kratek odlomek s srebrne čaše, ki so jo našli v Isiškem kurganu v sodobnemKazahstanu, je primerek zgodnjega saškega jezika. Pisan je v različici pisave karošti. Harmata je v napisu prepoznal hotansko sakško narečje in ga preskusno prevedel kot:Posoda mora vsebovati vino iz grozdja, kateremu se doda kuhano jed in nato kuhano sveže maslo.[65]
Jezikovno središče sakškega jezika je bilo Hotansko kraljestvo. Jezik je imel dve narečji s težiščema v največjih naseljih – Hotanu in Tumšuku.[66][67] Sakško jedro so začeli v 4. stoletju postopoma osvajati Turki, dokler se ni podUjguri regija popolnoma poturčila.
↑Rhie, Marylin M. (2002).Early Buddhist art of China and Central Asia. Leiden: Brill. str. Fig. 5.70d.ISBN978-90-04-11499-9.Fig. 5.70d Gold mail suit, crown and leg covers, from an Issik tomb, period of the Saka tribes, 5th to 4th century B.C., Institute of Archaeology, History and Ethnography, Alma-Ata, Kazakhstan (after Shiruku rodo no yuihO, pl. 18)
↑10,010,1Westermann, Claus (1984).A Continental Commentary. John J. Scullion (prev.). Minneapolis. str. 506.ISBN 0800695003.
↑Elena E. Kuz'mina (2007).The Origin of the Indo Iranians. Edited by J.P. Mallory. Leiden, Boston: Brill, str 381-382.ISBN 978-90-04-16054-5.
↑Robert Young.Analytical Concordance to the Bible. McLean, Virginia: Mac Donald Publishing Company.ISBN 0-917006-29-1.
↑George Rawlinson.Prevod Herodotovih Zgodb, VII, str. 378.
↑Kurkjian, Vahan M. (1964).A History of Armenia. New York: Armenian General Benevolent Union of America. str. 23.
↑15,015,115,215,315,415,515,6J. M. Cook (6. junij 1985).The Rise of the Achaemenids and Establishment of Their Empire. V Ilya Gershevitch.The Cambridge History of Iran, Volume 2. Cambridge University Press; Reissue edition. str. 253–255.ISBN 978-0521200912.
↑Briant, Pierre (29. julij 2006).From Cyrus to Alexander: A History of the Persian Empire. Eisenbrauns. str. 173.ISBN 978-1575061207.
↑M. A. Dandamayev.History of Civilizations of Central Asia. Volume II:The development of sedentary and nomadic civilizations: 700 BC to AD 250. UNESCO. str. 44–46.ISBN 978-8120815407.
↑Muhammad A. Dandamaev, Vladimir G. Lukonin (21. avgust 2008).The Culture and Social Institutions of Ancient Iran. Cambridge University Press. str. 334.ISBN 978-0521611916.
↑The Cambridge Ancient History, Volume IV. Cambridge University Press. 24 November 1988. str. 173.ISBN 978-0521228046.
↑Briant, Pierre (29. julij 2006).From Cyrus to Alexander: A History of the Persian Empire. Eisenbrauns. str. 178.ISBN 978-1575061207.
↑Journal of the Royal Asiatic Society... Google Books, 6. april 2007. Pridobljeno 30. decembra 2010.
↑Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain & Ireland By Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland, str. 323.
↑24,024,124,2L. T. Yablonsky.The Archaeology of Eurasian Nomads. V Donald L. Hardesty. Archeology, Volume I. EOLSS. str. 383.ISBN 9781848260023.
↑25,025,1J. P. mallory.Bronze Age Languages of the Tarim Basin (PDF). Penn Museum.
↑26,026,126,226,326,426,5Bailey, H.W. (1996) [14. april 1983].Chapter 34: Khotanese Saka Literature. V Ehsan Yarshater.The Cambridge History of Iran, Vol III: The Seleucid, Parthian, and Sasanian Periods, Part 2 (ponatis). Cambridge University Press. str. 1230–1231.ISBN 978-0521246934.
↑Barbara A. West.Encyclopedia of the Peoples of Asia and Oceania. str. 516.
↑Cunliffe, Barry (24. september 2015).By Steppe, Desert, and Ocean: The Birth of Eurasia. Oxford University Press. str. 206.ISBN 978-0199689170.
↑Cunliffe, Barry (24. september 2015).By Steppe, Desert, and Ocean: The Birth of Eurasia. Oxford University Press. str. 235.ISBN 978-0199689170.
↑Jayarava Attwood.Possible Iranian Origins for the Śākyas and Aspects of Buddhism. Journal of the Oxford Centre for Buddhist Studies 2012 (3): 47-[1].
↑Christopher I. Beckwith.Greek Buddha: Pyrrho's Encounter with Early Buddhism in Central Asia, 2016, str. 1-21.
↑Zhang Guang-da.History of Civilizations of Central Asia Volume III: The crossroads of civilizations: AD 250 to 750. UNESCO. str. 283.ISBN 978-8120815407.
↑H. W. Bailey. Indo-Scythian Studies: Being Khotanese Texts. Cambridge University Press. str. 67.ISBN 978-0521118736.
↑35,035,135,235,3Yu Taishan (junij 2010).The Earliest Tocharians in China. V Victor H. Mair (ur.). Sino-Platonic Papers, Chinese Academy of Social Sciences, University of Pennsylvania Department of East Asian Languages and Civilizations, str. 13.
↑J. P. Mallory, Victor H. Mair (2000).The Tarim Mummies: Ancient China and the Mystery of the Earliest Peoples from the West. Thames & Hudson. London. str. 58.ISBN 0-500-05101-1.
↑Torday, Laszlo. (1997).Mounted Archers: The Beginnings of Central Asian History. Durham: The Durham Academic Press, str 80-81.ISBN 978-1-900838-03-0.
↑Yü, Ying-shih. (1986).Han Foreign Relations. The Cambridge History of China: Volume I: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 377-462. Uredila Denis Twitchett in Michael Loewe. Cambridge: Cambridge University Press, str 377-388, 391,ISBN 978-0-521-24327-8.
↑Chang, Chun-shu (2007).The Rise of the Chinese Empire: Volume II; Frontier, Immigration, & Empire in Han China, 130 B.C. – A.D. 157. Ann Arbor: University of Michigan Press, str 5-8.ISBN 978-0-472-11534-1.
↑Di Cosmo, Nicola. (2002).Ancient China and Its Enemies: The Rise of Nomadic Power in East Asian History. Cambridge: Cambridge University Press, str. 174-189, 196-198, 241-242.ISBN 978-0-521-77064-4.
↑Yu Taishan (junij 2010).The Earliest Tocharians in China. V Victor H. Mair (ur.). Sino-Platonic Papers, Chinese Academy of Social Sciences, University of Pennsylvania Department of East Asian Languages and Civilizations, str. 13-14, 21-22.
↑Bernard, P. (1994).The Greek Kingdoms of Central Asia. V Harmatta, János.History of civilizations of Central Asia, Volume II. The development of sedentary and nomadic civilizations: 700 B.C. to A.D. 250. Pariz: UNESCO. str. 96–126.ISBN 92-3-102846-4.
↑Baumer, Christoph (30. november 2012).The History of Central Asia: The Age of the Steppe Warriors. I.B.Tauris. str. 296.ISBN 978-1780760605.
↑45,045,1Sulimirski, Tadeusz (1970).The Sarmatians. Volume 73 of Ancient peoples and places. New York: Praeger. str. 113–114.
↑Rishi, Weer Rajendra (1982).India & Russia: linguistic & cultural affinity. Rim. str. 95.
↑Mitchiner, Michael (1978).The ancient & classical world, 600 B.C.-A.D. 650. Hawkins Publications; distributed by B. A. Seaby. str. 634.ISBN 978-0-904173-16-1.
↑Loewe, Michael. (1986).The Former Han Dynasty. The Cambridge History of China: Volume I: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 103–222. Ur. Denis Twitchett in Michael Loewe. Cambridge: Cambridge University Press, str. 197-198.ISBN 978-0-521-24327-8.
↑Yü, Ying-shih. (1986).Han Foreign Relations. The Cambridge History of China: Volume I: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 377-462. Ur. Denis Twitchett in Michael Loewe. Cambridge: Cambridge University Press, str 410-411.ISBN 978-0-521-24327-8.
↑Xue, Zongzheng (薛宗正). (1992).History of the Turks (突厥史). Peking: Zhongguo shehui kexue chubanshe, str. 596-598.ISBN 978-7-5004-0432-3. OCLC 28622013.
↑Beckwith, Christopher (1987).The Tibetan Empire in Central Asia. Princeton, NJ: Princeton University Press, str 36, 146.ISBN 0-691-05494-0.
↑Wechsler, Howard J.; Twitchett, Dennis C. (1979). Denis C. Twitchett; John K. Fairbank, ur.The Cambridge History of China, Volume 3: Sui and T'ang China, 589–906, Part I. Cambridge University Press. str. 225–227.ISBN 978-0-521-21446-9.
↑Ronald E. Emmerick.Khotanese and Tumshuqese. V Gernot Windfuhr.Iranian Languages. Routledge. str. 377.
↑54,054,154,254,354,4Emmerick, R.E. (14. april 1983).Chapter 7: Iranian Settlement East of the Pamirs. V Ehsan Yarshater.The Cambridge History of Iran, Vol III: The Seleucid, Parthian, and Sasanian Periods, Part 1. Cambridge University Press; Reissue edition. str. 265–266.ISBN 978-0521200929.
↑Bailey, H.W. (1996).Khotanese Saka Literature. V Ehsan Yarshater.The Cambridge History of Iran, Vol III: The Seleucid, Parthian, and Sasanian Periods, Part 2 (ponatis). Cambridge University Press. str. 1231–1235.
↑Hansen, Valerie (2005).The Tribute Trade with Khotan in Light of Materials Found at the Dunhuang Library Cave (PDF). Bulletin of the Asia Institute. 19: 37–46.
↑Ulrich Theobald. (16. oktober 2011).City-states Along the Silk Road. ChinaKnowledge.de. Pridobljeno 2. septembra 2016.
↑Xavier Tremblay.The Spread of Buddhism in Serindia: Buddhism Among Iranians, Tocharians and Turks before the 13th Century. VThe Spread of Buddhism, ur. Ann Heirman in Stephan Peter Bumbacker, Leiden: Koninklijke Brill, 2007, str. 77.
↑59,059,1Ahmad Hasan Dani, B.A. Litvinsky (1. januar 1996).History of Civilizations of Central Asia: The crossroads of civilizations, A.D. 250 to 750. UNESCO. str. 283–.ISBN 978-92-3-103211-0.
↑Howard J. Wechsler, Dennis C. (1979). Denis C. Twitchett, John K. Fairbank, ur.The Cambridge History of China, Volume 3: Sui and T'ang China, 589–906, Part I. Cambridge University Press. str. 225–228.ISBN 978-0-521-21446-9.
↑Scott Cameron Levi, Ron Sela (2010).Islamic Central Asia: An Anthology of Historical Sources. Indiana University Press. str. 72–.ISBN 0-253-35385-8.
↑Akiner (28. oktober 2013).Cultural Change & Continuity. Routledge. str. 71–.ISBN 978-1-136-15034-0.
↑Boris Abramovich Litvinsky, M.I. Vorobyova-Desyatovskaya (1999).Religions and religious movements. History of civilizations of Central Asia. Motilal Banarsidass, str. 421–448.ISBN 8120815408.
↑János Harmatta (20. avgust 1994).History of Civilizations of Central Asia: The Development of Sedentary and Nomadic Civilizations. UNESCO. str. 420–421.ISBN 978-9231028465.
↑Sarah Iles Johnston.Religions of the Ancient World: A Guide. Harvard University Press, 2004, str. 197.
↑Edward A Allworth.Central Asia: A Historical Overview. Duke University Press, 1994. str 86.
Akiner (28. oktober 2013).Cultural Change & Continuity In Central Asia. Routledge.ISBN 978-1-136-15034-0.
Bailey, H.W. 1958.Languages of the Saka. Handbuch der Orientalistik, I. Abt., 4. Bd., I. Absch., Leiden-Köln. 1958.
Bailey, H.W. (1979).Dictionary of Khotan Saka. Cambridge University Press. 1979. 1st Paperback edition 2010.ISBN 978-0-521-14250-2.
Beckwith, Christopher. (1987).The Tibetan Empire in Central Asia. Princeton, NJ: Princeton University Press.ISBN 0-691-05494-0.
Bernard, P. (1994).The Greek Kingdoms of Central Asia. V Harmatta, János.History of civilizations of Central Asia, Volume II. The development of sedentary and nomadic civilizations: 700 B.C. to A.D. 250. Paris: UNESCO. str. 96–126.ISBN 92-3-102846-4.
Bailey, H.W. (1996).Khotanese Saka Literature. V Ehsan Yarshater (ur.). The Cambridge History of Iran, Vol III: The Seleucid, Parthian, and Sasanian Periods, Part 2 (reprint edition), Cambridge: Cambridge University Press.
Chang, Chun-shu. (2007).The Rise of the Chinese Empire: Volume II; Frontier, Immigration, & Empire in Han China, 130 B.C. – A.D. 157. Ann Arbor: University of Michigan Press,ISBN 978-0-472-11534-1.
Davis-Kimball, Jeannine. 2002.Warrior Women: An Archaeologist's Search for History's Hidden Heroines. Warner Books, New York. 1st Trade printing, 2003.ISBN 0-446-67983-6 (pbk).
Di Cosmo, Nicola. (2002).Ancient China and Its Enemies: The Rise of Nomadic Power in East Asian History. Cambridge: Cambridge University Press,ISBN 978-0-521-77064-4.
Bulletin of the Asia Institute:The Archaeology and Art of Central Asia. Studies From the Former Soviet Union. New Series. Edited by B. A. Litvinskii and Carol Altman Bromberg. Translation directed by Mary Fleming Zirin. Vol. 8, (1994), str. 37–46.
Emmerick, R. E. (2003).Iranian Settlement East of the Pamirs. V Ehsan Yarshater (ur.). The Cambridge History of Iran, Vol III: The Seleucid, Parthian, and Sasanian Periods, Part 1 (reprint edition) Cambridge: Cambridge University Press, str. 265–266.
Hill, John E. (2009).Through the Jade Gate to Rome: A Study of the Silk Routes during the Later Han Dynasty, 1st to 2nd Centuries CE. John E. Hill. BookSurge, Charleston, South Carolina.ISBN 978-1-4392-2134-1.
Hill, John E. 2004.The Peoples of the West from the Weilue 魏略 by Yu Huan 魚豢: A Third Century Chinese Account Composed between 239 and 265 CE. Draft annotated English translation.
Kuz'mina, Elena E. (2007).The Origin of the Indo Iranians. Uredil J.P. Mallory. Leiden, Boston: Brill.ISBN 978-90-04-16054-5.
Lebedynsky, Iaroslav. (2006).Les Saces: Les Scythes d'Asie, VIIIe av. J.-C.-IVe siècle apr. J.-C. Editions Errance, Paris.ISBN 2-87772-337-2 (v francoščini).
Loewe, Michael. (1986).The Former Han Dynasty. V The Cambridge History of China: Volume I: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 103–222. Uredila Denis Twitchett in Michael Loewe. Cambridge: Cambridge University Press.ISBN 978-0-521-24327-8.
Millward, James A. (2007).Eurasian Crossroads: A History of Xinjiang (illustrated ed.). Columbia University Press.ISBN 0231139241.
Pulleyblank, Edwin G. 1970.The Wu-sun and Sakas and the Yüeh-chih Migration. Bulletin of the School of Oriental and African Studies 33 (1970), str. 154–160.</ref>
Puri, B. N. 1994.The Sakas and Indo-Parthians. V History of civilizations of Central Asia, Volume II. The development of sedentary and nomadic civilizations: 700 B.C. to A.D. 250. Harmatta, János, ur., 1994. Paris: UNESCO Publishing, str. 191–207.
Sulimirski, Tadeusz (1970).The Sarmatians. Volume 73 of Ancient peoples and places. New York: Praeger. str. 113–114.
Theobald, Ulrich. (26. november 2011).Chinese History - Sai 塞 The Saka People or Soghdians. ChinaKnowledge.de. Pridobljeno 2. septembra 2016.
Thomas, F. W. 1906.Sakastana. Journal of the Royal Asiatic Society (1906), str. 181–216.
Torday, Laszlo. (1997).Mounted Archers: The Beginnings of Central Asian History. Durham: The Durham Academic Press,ISBN 978-1-900838-03-0.
Tremblay, Xavier (2007).The Spread of Buddhism in Serindia: Buddhism Among Iranians, Tocharians and Turks before the 13th Century. The Spread of Buddhism. Uredila Ann Heirman in Stephan Peter Bumbacker, Leiden: Koninklijke Brill.
Xue, Zongzheng (薛宗正). (1992).History of the Turks (突厥史). Beijing: Zhongguo shehui kexue chubanshe.ISBN 978-7-5004-0432-3; OCLC 28622013.
Yu, Taishan. 1998.A Study of Saka History. Sino-Platonic Papers No. 80. July, 1998. Dept. of Asian and Middle Eastern Studies, University of Pennsylvania.
Yu, Taishan. 2000.A Hypothesis about the Source of the Sai Tribes. Sino-Platonic Papers No. 106. September, 2000. Dept. of Asian and Middle Eastern Studies, University of Pennsylvania.
Yu, Taishan (June 2010).The Earliest Tocharians in China. V Victor H. Mair (ur.). Sino-Platonic Papers, Chinese Academy of Social Sciences, University of Pennsylvania Department of East Asian Languages and Civilizations.
Yü, Ying-shih. (1986).Han Foreign Relations. The Cambridge History of China: Volume I: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 377-462. Uredila Denis Twitchett in Michael Loewe. Cambridge: Cambridge University Press.ISBN 978-0-521-24327-8.
Wechsler, Howard J.; Twitchett, Dennis C. (1979). Denis C. Twitchett; John K. Fairbank, ur.The Cambridge History of China, Volume 3: Sui and T'ang China, 589–906, Part I. Cambridge University Press. str. 225–227.ISBN 978-0-521-21446-9.
West, Barbara A. (1. januar 2009).Encyclopedia of the Peoples of Asia and Oceania. Infobase Publishing.ISBN 1438119135. Pridobljeno 18. januarja 2015.
