Rudarstvo je primarnagospodarska dejavnost, ki se ukvarja s odkrivanjem, izkopom in v večji meri predelovanjemrudnin iz Zemeljske skorje, rudninske žile,grebena ali nahajališča. Črpa naravne zaloge rudnin, kovin in zemljin, v širšem smislu pa tudi nafto, zemeljski plin ali geotermalno vodo. Zaloge zajemajo vsa že odkrita nahajališča rud ter rudišča, do katerih pridemo z razvojemtehnologije in tudi neodkrite zalogekovin,polkovin in dragocenih redkih zemljin. Rude vključujejo tudipremog,poldrage kamne indrage kamne,skrilavec inapnenec,gramoz,glino,kredo ter dimenzijski kamen.[1] Zaloge so v veliki večini neobnovljive, saj je časovni obseg nastanka bistveno daljši od časovnega razpona porabe (rudarjenja, črpanja) zalog. Za snovi, ki jih ne moremo ustvariti v laboratoriju je rudarstvo ključnega pomena. Načini rudarjenja so odvisni od koncentracijerudnine, globine in vrednosti nahajališča. V primeru debelih žil je ekonomično najbolj ugoden rudniški jašek. Če je ruda manjše vrednosti v širokih in debelih koncentracijah blizu površja, izkop poteka v dnevnem kopu. Zlato se ne izkopava v običajnem postopku, ampak se ga izpira na rečnih obrežjih ali v rečnih koritih.
Rudarstvo in izkoriščanje naravnih zalog ima velik vpliv nadržavno rast inrazvoj. Rudninsko bogata ozemlja usmerjajo in nadzorujejo tržne niše in s tem vplivajo na odločitve na svetovni ravni.Slovenija spada med rudninsko revnejše države, zato na svetovnih trgih nima pomembne vloge. Primarni cilj rudarskega plana države je izkoriščanje rudnin in mineralov z pravilom dostopnosti prihodnjim generacijam. Rudarski posegi med in po izvajanju aktivnosti slabo vplivajo na okolje, zato ima večina držav predpise o vplivih rudnikov na okolje. Po zaprtjurudnika je okolje rehabilitirano z zasutjem dnevnega kopa ali vrnjeno v prvotno stanje z gradacijo okolja. Danes se analizirajo tudi že izkoriščena nahajališča o potencialnih zaslužkih, saj so zaradi nizkih stopenj recikliranja nekaterih kovin odlagališča bolj nasičena z kovinami kot izvorni rudniki kovin.[2][1] V Republiki Sloveniji je gospodarjenje z minerali in rudninami določeno z Državno rudarsko strategijo, ki določa cilje, usmeritve in usklajeno raziskovanje ter rudarjenje surovin.[3]
Prve datirane oblike rudarstva so se pojavile že vneolitiku. Prvi uporabljeni mineral je bilkremen. Ko so ga razlomili so dobili ostre robove, zato so bili okruški uporabljeni kot noži, strgala ali puščice. Temu priča so potopljeni rudniški jaški kremena na območjuFrancije inVelike Britanije okrog 8000-3000 pr. n. št. z globino približno300 m (980 ft). Prazgodovinski človek je uporabljal pigmente, v večji merimalahit in rdeči oker.[4] Začetki uporabe kovin segajo v 9. tisočletje pr. n. št., kjer so v pokrajiniAnatoliji tamkajšnji prebivalci so uporabljali obilico bakra za izdelovanje šil, igel, sekir in nakita. Obdelovali so ga z tolčenjem, saj je odkritje segrevanja bakrove rude sledilo šele v 8. tisočletju pr. n. št.Metalurška dejavnost se je razširila šele z odkritjem taljenja rude okrog 6000 pr. n. št.
Med kovinami sta bili poleg bakra najprej odkriti srebro in zlato, ki sta bili cenjeni zaradi lepote in redkosti. Bili sta znamenje bogastva in razkošja, pogosto so jih kovali vingote in v kovance. Med največjimi porabniki zlata so prevladovali Stari Egipčani, ki so obdelovali kovno zlato, niso mu pa dodajalibakra insrebra za večjo trdnost. Rudarjenje zlata na aluvialnih nanosih ob rekah je bilo razmeroma preprost postopek izpiranja zlata iz prsti. Izpiranje ali težko rudarjenje zlatonosne rude so opravljali predvsem sužnji. Ker se zlato pojavlja samo v obliki spojini, so ga prečistili, kljub temu pa so tudi cenilielektrum, zlato z velikim odstotkom srebra. Egipčanski zlatarji so iz zlata naredili izključno nakit oziroma razne ornamente, predvsem posmrtne maske itd. V starem veku so zlato pridobivali na območjihEgipta,Nubije, grških otokih,Dakiji inŠpaniji. Rudniki so bili plitki, z rovi v dolžino okrog 100 m. V bližini so bile preproste fužine, kjer so rudo talili v nekakšnih lončarskih pečeh. Za končanje fabrikacije kovine so uporabljalikalupe. Baker so v večjih količinah uporabljali šeleBabilonci Na območju Orienta so okrog 4000 pr. n. št. izumilibron, ki je bil glavni razlog za razvitje prvih visokih civilizacij na območju Bližnjega Vzhoda in vzhodnega Sredozemlja. Južnoameriška ljudstva so ga odkrila sama. S tem so se pojavili prvi specializirani poklici, npr.rudarji, talilci inkovači. To se je kasneje preneslo tudi v drugeobrti.
Najstarejše sledi taljenja in kovanjaželeza so v razvalinahAlac Hüyüka v severni Anatoliji iz okrog 3000 pr. n. št.[5] Prvi množični izdelovalci železnih izdelkov so bili Hetiti, toda že okrog 1400 pr. n. št. so pripadniki njim podložnega ljudstva Halibov odkrili jeklo. Uporabljali so postopek cementiranja. Razžarjeno železo so segrevali v oglju, ki je tako ogljičil železo, dokler niso dobili jekla. Ogljik je v železo prehajal na podlagi difuzije, kjer je tvoril cementit (Fe3C). Postopki cementiranja so se iz Bližnjega vzhoda razširili tudi v Evropo in Indijo. Tam so okrog 400 pr. n. št. odkrili postopek ulivanja jekla v kalupe pogačaste oblike. Rimljani so to jeklo uvažali in ga napačno poimenovalikitajsko aliserijsko železo.
Nahajališče in pravica do njegovega izkoriščanja je pripadalakralju, prvič mu je bila podeljena naRonkalskem državnem zboru leta1158. Kralji so pogosto te pravice prenesli na deželnekneze, ki so proti rudarskemu davku podelili pravico do odkopa posameznim skupinam ali plačnikom. V zgodnjemnovem veku so se izoblikovali rudarskicehi zaradi visokega tveganja med izkopavanjem in velike možnosti vdora vode v jamo.Rudarji so po udeležbi prejeli nekakšne delnice, imenovanekuksi. Vabsolutizmu je potek rudarstva temeljil na uradnikih rudarskih akademij, ki so bili izbrani s strani deželnih gospodarjev. S tem je tudi propadlo skupinsko rudarjenje. Tako so vladarji z rudniki, ki so bili v državni lasti, reševali finance države. Potreba pokapitalu je v časuindustrijske revolucije spet postavila zasebne družbe, ki so z napredkom tehnologije in izumomparnih strojev močno povečale izkop rudnin tudi v nižje ležečih rudnih nahajališčih.[6]
Rudarstvo ima na območju Slovenije dolgo tradicijo. Preko antičnih ljudstev, predvsem Grkov,Keltov in Rimljanov, se je rudarstvo razširilo tudi na ozemljeSlovenije. Zaradi primanjkljaja rudnih zalog so večji rudniki redkost. Večja sta bila rudnikživega srebra vIdriji in rudniksvinca in cinka vMežici. Zaradi bogatih nahajališč je bilo območjeJulijskih Alp strateško pomembno območje okrog 3000 let. Postopki pridelave železa segajo vželezno dobo in vrh doseže v antični dobi in srednjem veku. Največje železarsko središče je bilo vBohinju z zalednimi rudniki železa naPokljuki, Gorjušu,Vogli in Studorskih planinah.Prvo pridobivanje na našem ozemlju je omenjeno okrog l. 931 vZgornji Labotski dolini. V 11. stoletje pa segajo prve uporabe železarskih talilnih peči. Jeseniški rudarji so z pomočjoOrtenburžanov začeli zpremogovništvom, kar je veljalo za začetke uporabepremoga v industrijske namene. Leta 1490 so vIdriji odkriliživo srebro. V 17. stoletju so začeli kopatigalenit ter v 19. stoletju se je pojavila povečana izkoriščenost premogovnikov. V 90. letih prejšnjega stol. so se rudniki na Slovenskem zaradi izčrpanosti rudnih nahajališč zapirali.[7] Največji premogovniki lignita so bili na območjuTrbovelj,Hrastnika inZagorja ter vVelenju. Pojavili so se zaradi velike potrebe in porabe premoga v obdobju industrijske revolucije. Danes obratuje samo še rudnik v Velenju.
Naš rudnik je globok in redko se bo tujec spustil do dna, ker je treba po lestvi kakih sto sežnjev navpično navzdol v štirioglati luknji, ki je približno 4 čevlje široka. ... Ponekod vidiš pravi samorodni merkur ali tako imenovano samorodno živo srebro (namreč čisto), ki se tako rekoč iz zemlje znoji.
—
Janez Vajkard Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske[8]
Poglejte si besedo
rudarstvo v Wikislovarju, prostem slovarju.
