Rezija Resia | |
|---|---|
| Comune di Resia Rośajanskë Kumün | |
 | |
.svg) | |
  Rezija Geografski položaj v Italiji | |
| Koordinati:46°23′N13°18′E / 46.383°N 13.300°E /46.383; 13.300 | |
| Država |  Italija |
| Dežela | Furlanija - Julijska krajina |
| Pokrajina | Videm |
| Frazioni | Prato di Resia/Ravanca, San Giorgio/Bela, Gniva/Njiva, Oseacco/Osojane, Stolvizza/Solbica, Uccea/Učja |
| Upravljanje | |
| • Župan | Sergio Chinese (državljanska lista) |
| Površina | |
| • Skupno | 119,0 km2 |
| Nadm. višina | 492 m |
| Prebivalstvo (28-2-2021) | |
| • Skupno | 931 |
| • Gostota | 7,8 preb./km2 |
| Demonim | Rezijani |
| Časovni pas | UTC+1 (CET) |
| • Poletni | UTC+2 (CEST) |
| Poštna številka | 33010 |
| Klicna koda | 0433 |
| Zavetnik | Marijino vnebovzetje |
| Dan | 15. avgusta |
| Spletna stran | Comune di Resia |
Rezija (rezijanskoRozajanska dulḯna,furlanskoResie,italijanskoResia) jealpskadolina v severovzhodniItaliji.
Njeno področje predstavlja tudi istoimensko občino (Rośajanskë Kumün), ki je od 2016 članica novoustanovljeneMedobčinske zveze Železne in Kanalske doline (kot dela nekdanjePokrajine Videm) v avtonomni deželiFurlaniji - Julijski krajini. Rezija meji naslovenski občiniKobarid inBovec, sicer pa še na italijanske občineKluže,Bardo,Na Bili inPušja vas. OdGorice je oddaljena okrog 54 km, odVidma pa okrog 35 km. Iz Slovenije je najhitreje dostopna preko mejnega prehodaRateče aliUčja. Po podatkih iz leta 2004 ima Rezija 1.244 prebivalcev. Dolina obsega površino 119 km².
Dolina Rezije leži v severovzhodnem delu Furlanije - Julijske krajine: to je predalpska dolina, ki se razteza 20 km zahod-vzhod, po njej pa teče proti zadohu istoimenskipotok Rezija, ki se izliva vreko Belo. Na vzhodu jo zapira gorski masiv, od katerega jeVisoki Kanin (2587 m) predstavlja najvišjo točko, ki označuje mejo med Italijo in Slovenijo. Najpomembnejši vidik doline je poleg nespornega jezikovno-kulturnega pomena naravoslovni profil: potopljena v zeleno kotlino, nad katero bdijo Kaninski vrhovi, ki jih dobršen del leta pokriva sneg, in je del regionalneganaravnega parka Julijske Predalpe (Parco naturale delle Prealpi Giulie), ki je bil ustanovljen leta 1996 in obsega okrog 100 km². Vredna je obiska tako za neposreden stik s prebivalci vasi kot za prijetne izlete v eno najbolj sugestivnih alpskih dolin.
V dolini je 5 glavnih naselij, ki so od zahoda proti vzhodu Na Bili (San Giorgio), Ravanca (Prato), Njiva (Gniva), Osojane (Oseacco) in Solbica (Stolvizza); obstajajo tudi zaselki Lipovec (Lipovaz), Crisacis, Gost, Liščaca (Lischiazze), Korito (Coritis) in v sosednji dolini južneje,Učja (Uccea). Tam je tudi vremenska postaja Rezija (Resia). Do nje se pride tako, da se slediTabeljski cesti (SS13 Pontebbana) v smeri proti Trbižu ali od cestninske postaje Karnija-Tolmeč (Carnia-Tolmezzo) avtoceste A23 v smeri proti Trbižu, po približno 10 km se prispe v vasNa Bili in sledi križišču za Rezijansko dolino.
Rezija je omenja v testamentu grofa Kacelina iz konca 11. stoletja, ki jo je po smrti podariloglejskemu patriarhu Frideriku skupaj številnimialodi vFurlaniji in naKoroškem, v okviru meja, katere so vključevale tudi »sartum montem«. V srednjem veku se je izraz »mons« nanašal na obstoječe koče na gori Žrd (MonteSart) in je odprta možnost, da je v dolini že tedaj obstajala stalna naselbina. Zato je sprejeto, da so v 6. in 7. stoletju tudi Rezijansko dolino poselila slovanska plemena iz današnje Koroške, ki so se premikala proti jugu in se naseljevala v dolinah severne Furlanije in obmejnem pasu današnje Slovenije. Na to kažejo šrevilna slovenska krajevna imena, posejana po Kanalski inŽelezni dolini.
Rezijanska zgodovina je tesno povezana zOglejskim patriarhatom, saj je bila pod oblastjo mogočne opatije sv. Gala vMožacu vse do prihodaBeneške republike leta 1420. Pripadnost Benečanom je Rezijanom prekinila stike s Posočjem, ki so prej prav tako spadali pod patriarhat. Nadaljnja zgodovina je podobna kot pri drugih območjih: prihodNapoleona, prehod podAvstro-ogrsko cesarstvo in končno priključitevkraljevini Italiji leta 1866.
Rezijani predstavljajo vzhodno-alpske slovanske prebivalce Rezijanske doline, ki so zaradi geografske lege in orografske odrezanosti doline od preostale Slovenije razvili značilno rezijansko govorico in kulturo. Ker je rodovitne zemlje, primerne za obdelavo, v dolini bolj malo, so Rezijani od nekdaj iskali kruh na tujem, skoraj po vsej Evropi, predvsem kot potujoči trgovci in krošnjarji, kasneje tudi kot trgovci s sadjem in zelenjavo. Rezijani so bili poznani tudi kot brusači, v delavnici, ki so jo vozili kar na kolesu, so brusili nože in škarje ter popravljali lonce in dežnike. Tudi ženske, ko so običajno doma skrbele za živino in v košarah na hrbtu nosile seno z visokih senožeti, so se pogosto oprtale s suho robo (izdelano doma v dolgih zimah) in jo nosile naprodaj daleč naokoli.
V nekdanji videmski pokrajini je jezikovni položaj slovenske narodne skupnosti bolj problematičen, saj so bili tamkajšnji Slovenci in Slovenke v preteklosti slabše organizirani in narodno gibanje v 19. stoletju nanje ni imelo vpliva. Z jezikovnega vidika se od Tržaškega in Goriškega razlikujejo tudi po tem, da že v preteklosti, podkraljevino Italijo, niso bili deležni šolanja v slovenščini. VBenečiji tako od leta 2001 deluje državna večstopenjska dvojezična šola vŠpetru, ki je bila ustanovljena kot zasebna šola leta 1984. V Reziji imajo prebivalci in prebivalke na voljo le tečaje rezijanskega narečja, vKanalski dolini pa imajo pri organizaciji tečajev slovenskega knjižnega jezika precejšnje težave.
Rezijanščina, ki se vnarečju razlikuje od vasi do vasi, je staro slovenskoslovensko narečje, ki ga lahko, če se potrudi, razume vsak Slovenec. Rezijani pravijo o sebi, daromunijo po rozejanski. Prvi zapis v rezijanščini jeOčenaš iz 18. stoletja, ki je na ogled v cerkvi v Bili (San Giorgio). Rezijanščina je konec 20. stoletja dobila tudi svoj prvi pravopis. Zaradi gospodarskih razmer se prebivalstvo Rezije sooča z izseljevanjem in s posledično nizko rodnostjo, vse to pa po drugi strani vpliva na manjšanje kroga ljudi, ki uporabljajo rezijanščino. Rezijani so bili le delno vključeni vslovensko etnogenezo; čeprav se v slovanski družbi izrekajo za Slovence (Slavince) in v italijanski družbi za Italijane, ohranjajo tudi domačo pokrajinsko-govorno etnično zavest.[1] Slovenci so to dolino in njene prebivalce počastili s poimenovanjem dveh ulic; ena »Rezijanska ulica« je vLjubljani, druga pa vMariboru.
Rezijanske ceremonije, pesmi, glasba, plesi in pravljice so samonikle in so v 20. stoletju našle mnoge predelave. Njihovo izročilo so uporabili slovenski skladateljiAlojz Srebotnjak,Jani Golob,Aldo Kumar in drugi. Značilne so tudi rezijanske pustne maske.
Rezijanska mitologija vsebuje pripovedi odivjih ženah (dujačesah), ki jih poznamo tudi drugod po Sloveniji. Posebnost rezijanskega mitološkega izročil so pripovedi dveh o močnih, samotarskih orjakih-junakih- o tihotapcu Lölu Kotliču, ki je obračunal z žandarji, in o zaščitniku vasiDardaju,[2] in ki glede na kriterij Georgesa Dumézila spadata med junakeVāyujevega tipa.[3] Posebnost je tudi neopredeljivo zlobno bajeslovno bitje Grdinica, ki nastopa tudi v otroški televizijskilutkovni serijiZverinice iz Rezije, pripravljeni po pripovedih, ki jih je v Reziji zbraletnolog inetnograf dr.Milko Matičetov.
| Slovensko | Rezijansko | Italijansko | Furlansko |
|---|---|---|---|
| Ravanca | Ravanzä | Prato (di Resia) | Prât (di Resie) |
| Bela / Bila | Bilä | San Giorgio (di Resia) | San Zorç (di Resie) |
| Osojane | Osoanë | Oseacco | Oseac |
| Njiva | Njïwa | Gniva | Gnive |
| Liščaca | Lišćaza | Lischiazze | Liscjace |
| Solbica | Stolbiza | Stolvizza | |
| Korito | Korütö | Coritis | Curitis |
| Gost | |||
| Crisacis | |||
| Lipovec | Lipovaz |
V zatrepu doline paKorito (Coritis), vendar prebivalci v njem niso nastanjeni skozi vse leto.
Ob šolskem centru v Ravanci, kjer je tudi občinski sedež, stoji rezijanski etnografski muzejNaš Muzeo, ki je bil tako kotKulturska hiša (kulturno središče Rezijanov), zgrajen s pomočjo Slovenije po potresu leta1976.
| Narodne knjižnice | |
|---|---|
| Drugo | |
