Ratiaria[1]Raetiaria,Retiaria,Reciaria aliRazaria (bolgarsko Рациария, Raciarija,grškostarogrškoΡαζαρία μητρόπολις, Razaría metrópolis) je bilo mesto, ki so ga v 4. stoletju pr. n. št. obDonavi ustanovili dačansko-tračanskiMezi. Vrimskem času se je imenovaloColonia Ulpia Traiana Ratiaria.
Ostanki mesta ležijo 2 km zahodno od sedanje vasi Arčar vVidinskem okraju v severozahodniBolgariji. Najbližji večji mesti staVidin (27 km severozahodno) in Lom (28 km vzhodno).
Arheološki muzej, posvečen v Ratiariji, je bil nedavno ustanovljen v Dimovem.[2]
Ratiarijo so v 1. stoletju pr. n. št. osvojiliBurebistoviDačani in zatemRimljani. V mestu je bil rudnik zlata, ki so ga izkoriščali že Tračani.[3]
Najzgodnejša vpletenost Rimljanov je omenjena leta 75 pr. n. št., ko je sem prišel prefektMakedonije Gaj Skribonij Kurio, da bi zavrnil napadeSkordiskov,Dardancev inDačanov.
Leta 29 pr. n. št. se jeMark Licinij Kras tukaj boril sTribali. Ratiarija je bila takrat že utrjeno mesto.[4][5]
Rimljani so osvojili regijo šele vAvgustovemprincipatu in regijo organizirali v provincoMezijo. Leta 33/34 n. št. jeTiberij zgradil cesto, ki je povezovala donavske utrdbe, vključno zViminacijem in Ratiarijo. Mesto je bilo vsekakor manj pomembno od bližnjihSirmija, Viminacija inNaissusa, vendar je bilo kljub temu pomembna trdnjava in ključna legijska postaja ob donavskem limesu. Ratiarija je bila vsaj do osvojitveDakije (101-106 n. št.) sedežIV. legijeFlavia Felix in podVespazijanom sedež donavskega ladjevjaClassis Moesica. Po razdelitvi Mezije leta 86 n. št. je mesto postalo glavno mesto Zgornje Mezije.[3]
Po rimski osvojitvi Dakije je bilkastrum opuščen, naselje pa je postalo kolonija znotraj Gornje Mezije. Po njenem ustanovitelju cesarjuTrajanu se je imenovalaColonia Ulpia Traiana Ratiaria (107 n. št.). V 2. in 3. stoletju je Ratiarija postala uspešno trgovsko središče in carinsko pristanišče.
V Ratiariji so živeli številni rimski patriciji (aristokracija), medtem ko je bila v bližnji Bononiji (današnjiVidin) nastanjena majhna vojaška enota.
Ko jeAvrelijan leta 271 dokončno zapustilDacio Traiano, so bili ponovno odprti stari kastri ob Donavi.
Cesar Avrelijan aliDioklecijan sta provincoDacio Aureliano razdelila na dve provici.[6] Kdo od njiju je to storil, ni jasno. Po letu 285 je bilaDacia Aureliana razdeljena naDacio Mediterraneo prestolnico v Serdiki (Sofija,Bolgarija) inDacio Ripensis s prestolnico v Ratiariji.[7] Kot glavno mesto nove province je bila Ratiarija sedež vojaškega guvernerja (dux) in vojaška baza rimskeXIII. legijeGemina.
Kasneje sta ti dve Daciji skupaj zDardanijo, Spodnjo Mezijo inPrevalitanijo sestavljalidiecezo Dakija. V mestu je bila v 4. stoletju n. št. zgrajena pomembna škofovska stolnica. V 4. stoletju je mesto postalo pomembno krščansko središče. Omenjenih je več škofov. V poznem 4. stoletju je v mestu živel Paladij iz Ratiarije,arijanski krščanski teolog.
Leta 440 ali 441 so Ratiarijo opleniliHuni. Obnovitvena dela so bila opravljena pod cesarjemAnastazijem I.[7] Ratiarijo so po cesarju preimenovali v Anastazijevo Ratiarijo (Anastasiana Ratiaria).Prisk jo v 5. stoletju omenja kot cvetoče mesto.[8]
Leta 586 so Ratiatijo opleniliAvari.
Arheološke raziskave staroveškega mesta so se začele leta 1958 in občasno še trajajo.
Raziskovalni novinar Ivan Dikov navaja, da je majhen del najdišča, ki ga je v 80. letih dvajsetega stoletja izkopala bolgarsko-italijanska misija, ostal neraziskan in brez nadzora. Dikov nadaljuje, da je preostalih 20 ha najdišča nezakonito prekopanih ročno in strojno ter da je najdišče skrčeno na hribe in kraterje. Po Dikovih besedah so lokalne priče izjavile, da so si kraj v poznih 90. letih dvajsetega stoletja razdelili župan, policija, lokalni prebivalci in ljudje na visokih položajih iz Sofije.[9] V mestu so odkrili ruševine avdienčne dvorane z Oprejevim mozaikom, nakitom in starodavnimi kovanci.
{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)