V smeri urinega kazalca: Calle La Ronda, Iglesia de la Compañía de Jesús, El Panecillo, palača Carondelet, centralno-severni Quito, Parque La Carolina in Iglesia y Monasterio de San Francisco
Zastava
Pečat
Vzdevek:
Luz de América' (Luč Amerike), Carita de Dios (Božji obraz), Ciudad de los Cielos (Mesto nebes)
Quito (izvirno San Francisco de Quito) je glavno mestoEkvadorja 20 kilometrov južno odekvatorja na nadmorski višini 2.850 v kotlini med verigamaAndov in je tako drugo najvišje ležeče glavno mesto na svetu (zaLa Pazom,Bolivija). Mesto ima približno 2,5 milijona prebivalcev in je zaGuayaquilom drugo največje mesto v državi. Je tudi glavno mesto provincePichincha in sedež metropolitanske regije Quito. Staro mestno jedro je od leta 1978 naUnescovem seznamu svetovne dediščine.
Plaza San Fransisco ( Church and Convent of St. Francis ) in the Historic Center of Quito.
Quito je na severozahodnem deluEkvadorja v andski regiji (Sierra), v vzhodni provinciPichincha. Središče mesta je približno 22 kilometrov južno odekvatorja na 0° 4'in 0° 20' južne zemljepisne širine ter med 78° 25'in 78° 33' zahodne zemljepisne dolžine.
Mesto ima podolgovato lego po osi sever-jug v tipični ozki kotlini med verigamiAndov, ki jo je ustvarila reka Guayllabamba (imenovana tudi kotlina Quito) in sodi v eno od osmih notranjih kotlin v Ekvadorju. Kotlina reke Guayllabamba se razteza okoli 50 kilometrov v dolžino in približno 4 km na široko. Na južnem koncu kotline jo omejuje gora Atacazo, na severu pa Pululagua (v bližini San Antonio de Pichincha). Na zahodni strani kotlino in samo mesto omejuje trenutno neaktivnistratovulkanPichincha Rucu (4.690 m), ki ni pokrit s snegom. Vulkan Guagua Pichincha neposredno za njim je nekoliko bolj aktiven in višji (4794 m), vendar ga iz mesta ni mogoče videti. Na zahodni strani je vrsta manjših gora -vulkanov. Južno od starega mesta Quita se nahaja kupolasta gora Panecillo, ki ločuje kotlino od severnega nižavja. Severna okrožja Quita so višje ležeča območja okoli vulkanov Iñaquito in Cotocollao.
Quito ima proti jugovzhodu čudovit pogled na vulkanCotopaxi (5.897 m). Na širšem območju so dejavni tudi vulkaniCayambe (5790 m),Antisana (5753 m),Illiniza (5263 m) in številni manjši. Poleg Guayllabambe je pomembnejša še reka Machangara. Teče proti po dolini vzhodu, omejujejo jo strma pobočja, na koncu pa se nahajata vulkan Guápulo in dolina Tumbaco. Druge reke so še Monjas, Pita in Rio San Pedro, ki vse sodijo v porečje Guayllabambe.
Quito je skoraj v celoti na peščenih tleh vulkanskega izvora.Potresi inpepel so pogosto pretresali Quito tako v bližnji kot daljni preteklosti. Quito je obdan s 14 vulkani in od potresa uničene objekte v starem mestnem jedru, so že vsaj štirikrat obnovili. Zadnji večji izbruh je bil v septembru leta 2002. V tem času je izbruhnil vulkanReventador, ki se nahaja v vzhodnih Andih in je miroval več kot 20 let. Celotno mesto je bilo do gležnjev globoko pokrito s finim pepelom.
Ker je zemlja na območju mesta zelo plodna, se je mesto skozi stoletja oblikovalo kot podeželsko mesto. Danes to zaradi gostote prebivalstva ni več mogoče.Kmetijstvo je še razvito v dolinah predvsem zahodno in južno od Quita (vključno Tumbaco, Pifo in Píntag).Erozija je še posebej severno od mesta in v dolinah rek velik problem. Zahodno od Quita je delno zaradi erozije v vulkanskih plasteh popolnoma izginila plast zemlje in se je pojavilkremen.
Podnebje v Quitu je, kljub svoji legi obekvatorju, zaradi zmerne nadmorske višine, hladno tropsko. To pomeni tako vlažno kot suho. Povprečna letna temperatura je 13 °C, in se ne razlikuje bistveno glede na dan v letu. Temperature se gibljejo med približno 6-7 °C v nočnih urah in do 24-25 °C v vročih dneh. Quito je znan tudi kot "mesto večne pomladi".
Letna količina padavin je okoli 1250 mm. Od septembra do novembra, od januarja do aprila je deževna sezona (v tem zaporedju) in je prva sezona običajno bolj izrazita. Čeprav so omenjeni meseci "zima", temperaturne razlike v ostalih mesecih niso zelo drugačne. Je pa zaradi dnevnih padavin manj sončnih ur. Običajno dežuje okoli poldneva in nato pozno popoldne ponovno sije sonce.
Zaradi svoje lege ob ekvatorju so dnevi v letu približno enake dolžine. Sonce sije od 6:15-6:30 ure naprej in okoli 18.30 ure do 18:45 zaide. Mrak je zelo kratek.
Glede na arheološke najdbe je bil plato na mestu današnjega Quita naseljen že okoli leta 1500 pred našim štetjem. Tukaj naj bi živelo poljedelsko ljudstvo Cotocollao kulture, ki jo je mogoče datirati do približno 500 pr. n. št.. Zgodovinski podatki iz tega obdobja niso znani. V 14. in 15. stoletju je bilo več naselij v kotlini reke Guayllabamba z lokalnimi vldarji. Med njimi je obstajalo tudi naselje na območju današnjega Plaza San Francisco v starem mestnem jedru Quita (Španci so ga kasneje imenovali Tianguez). Ni dokazov, da so bila naselja pod eno politično oblastjo, vendar domnevajo, da so bili povezani z zakonskimi zvezami. Prebivalci severnega dela kotline naj bi se imenovali, po navedbah španskega kronista Pedra Cieza de Leona, Zambizas (področje med Quitom, Pillajos in Collaguazos). Območje današnjega starega dela Quita naj bi naseljevali prebivalci kulture Caras, medtem ko naj bi bili v južnem delu Panzaleos. Položaj je bil, poleg trgovskega in strateškega pomena, tudi stičišče andskih ljudstev Quijos iz nižin Amazonije in ljudstev Yumbo iz zahoda. Več kot štiri stoletja je bil Quito kraljestvo (shyris).
Ljudstvo Caras in njihovi zavezniki so bili poraženi v epskih bitkah Tiocajas in Tixán v letu 1462. Porazila jih je vojska 250.000 vojakov pod vodstvom 11. inkovskega cesarjaHuayna Capaca, ki nato leta 1493 ustanovi drugo prestolnicoInkovskega imperija, Quito. Po Capacovi smrti je v Quitu leta 1530 prevzel oblast njegov sinAtahualpa in tik pred prihodom Špancev, v državljanski vojni premagal brataHuascarja.
Inkovski imperij je imel obsežno upravo, ki je bila na čelu zapletenega sistema pokrajinskih prestolnic, kakršen je bil tudi Quito. Quito je bil trgovsko mesto, v današnjem starem delu Quita pa je bilo versko in politično središče. Območje je segalo od današnjeRiobambe na jugu inOtavala na severu ter bilo polegCuzca inCajamarce eno najpomembnejših mest v inkovskem imperiju. Upravna oblast je bila centralizirana (za potrebe poljedelstva, zbiranja in razdeljevanja hrane, rokodelstva, upravljanja s cestami in mostovi). Vojska je skupaj s sistemom slov in utrdbami vzdrževala cesarjevo oblast. Imeli so delavnice za lončevino, tkanje in obdelavo kovin, kar so v okolici Quita še danes poznane obrti.
Neposredno po prihodu v Andsko višavje leta 1534 Španci zasedejo ozemlje današnjega Ekvadorja. 6. decembra 1534konkvistador Sebastián de Belalcázar na ostankih starega Quita ustanovi mesto San Francisco de Quito.
V 16. stoletju je bil Quito regionalni center. Leta 1563 kraljFilip II. Španski ustanoviReal Audiencia de Quito, to je vrhovno sodišče za območje, ki sega vse do juga današnjeKolumbije na severu in doPeruja na jugu ter na vzhodu do izliva rekeNapa vAmazoniji. Predsednik sodišča je bil guverner Quita, sopredsedujoči pa podkralj Peruja.
Avtohtono prebivalstvo je živelo v naseljih v okolici, mestno prebivalstvo pa je nadaljevalo s trgovanjem in storitveno dejavnostjo.frančiškanom so v 16. in 17. stoletju sledilidominikanci, kasneje šeavguštinci injezuiti.
V začetku španske kolonialne vladavine je bila družba dvojna: španski zavojevalci, lastniki zemljišč in redovniki na eni strani in avtohtono prebivalstvo na drugi strani. Od začetka 17. stoletja ima cvetoča proizvodnja volnenih tekstilij za posledico trajne povezave med mesti in podeželjem ter hitro rast mest.
Na začetku 18. stoletja je gospodarstvo nazadovalo, španska država je v svojih kolonijah zašla v finančne težave. Za Quito je to pomenilo predvsem zapiranje proizvodnje volnenih izdelkov. Dinamika rasti mesta je močno upadla. Vse več je bilo nezadovoljstva z davčno obremenitvijo, zato leta 1765 sledil upor proti monopolu države nad proizvodnjo in prodajoalkohola intobaka. Upor se je končal brez posledic.
Med letoma 1737 in 1743 je francosko-španska družbaGeodesic Mission obiskala Ekvador. Vodil jo jeCharles Marie de La Condamine. Namen je bil določiti točno lokacijo ekvatorja in pridobiti vpogled v obliko zemlje. Ekvador naj bi bil v tistem času najbolj ustrezen kraj za določitev ekvatorialne linije (drugje so bila bodisi neprehodna območja ali ocean).
Spomenik bitki za osvoboditev Quita
Kljub tujim vplivom je Quito ostal nedostopen za nove ideje. Do 18. stoletja prevladuje konservativna aristokracija in katoliški red. Najpomembnejši kritik teh razmer je bil Eugenio Espejo, ki je ideje razsvetljenstva skušal širiti tudi v latinskoameriške kraje.
V časufrancoske revolucije je 10. avgusta 1809 tudi v Quitu prišlo do gibanja, ki ga je vodil Juan Pio Montúfar, ki je imelo za cilj osvoboditev od Španije. Voditelji zvesti španski kroni so ta upor, s pobojem voditeljev v avgustu 1810, zatrli. Kasneje lokalni zgornji razredmestizos pridobi od oblastnikov v Španiji več vpliva. Boj za vpliv te elite je bil kasneje tudi pomembna gonilna sila vojne za neodvisnost. Veriga konfliktov je bila sklenjena 24. maja 1822, ko jeAntonio José de Sucre, pod poveljstvomSimona Bolivarja vodil vojsko v bitki na pobočjih Pichinche. Njuna zmaga je prinesla neodvisnost Quitu in okolici.
Naslednjih osem let je bil Ekvador nato delRepublike La Gran Colombia (območje je obsegalo današnjo Kolumbijo,Venezuelo in Ekvador). Leta 1830 se je Ekvador končno osamosvojil, za glavno mesto je bil določen Quito.
V nemirnem 19. stoletju so se oblasti zelo pogosto menjavale, ubitih, umorjenih, zastrupljenih je bila cela vrsta voditeljev in duhovnikov. 4. septembra 1895 je po več spopadih postal predsednik Ekvadorja liberalni poveljnikEloy Alfaro. Ta je izvedel obsežen program modernizacije in sekularizacije države. Po dokončanih dveh mandatih se je leta 1911 preselil v Evropo. Ko se je leta 1912 vrnil v Ekvador, se je poskušal vrniti tudi na oblast a so ga 28. januarja 1912 aretirali, vrgli v ječo in umorili po tem ko so vdrli v zapor.
Obdobje liberalizma v Ekvadorju je bilo konec julija leta 1925, ko je sledil prvi v nizu vojaških udarov. Leta 1932 je izbruhnila štiridnevna državljanska vojna. Podobni nemiri so se nadaljevali skozi celo 20. stoletje.José María Velasco Ibarra je bil po dolgem času konservativni politik z dragoceno podporo v andski regiji. Bil je ustanovitelj liberalne stranke in nadarjen govornik. Predsednik je bil petkrat in štirikrat strmoglavljen s strani vojske. Zadnji padec Velasco Ibarra se je zgodil februarja 1972 po devetih letih vodenja vojaške diktature.
Po vrnitvi k demokraciji v letih 1978/79, je sledila gospodarska kriza, ki jo je povzročil padec mednarodnih cen nafte in velika rast prebivalstva. Prebivalci Quita so bili znani po uporništvu. Večkrat so organizirali množične demonstracije in splošne stavke s ciljem zamenjati predsednika: leta 1997 je bil prisiljen odstopiti Abdalá Bucaram, leta 2001 Jamil Mahuad, leta 2005 Lucio Gutierrez.
Mesto Quito ima površino okoli 290 kvadratnih kilometrov in 2.504.991 prebivalcev (2005). Mesto je razdeljeno na 19 mestnih občin (parroquias urbanas).
Simbol Quita
Urbano območje, ki se nahaja v ozki dolini je le mestoma širše od dveh ali treh kilometrov in se razteza v vzdolžni smeri sever-jug približno 40 kilometrov. Mesto lahko razdelimo na tri glavne dele:
center s kolonialnim starim mestnim jedrom,
severni del je sodobni Quito, z visokimi stavbami, nakupovalnimi centri, finančnim okrožjem in stanovanjskimi območji višjega sloja prebivalstva in le nekaj delavskih stanovanjskih območjih; tukaj je tudimednarodno letališče Mariscal Sucre
južni del predvsem industrijski s stanovanjskimi soseskami delavskega razreda.
Kolonialni del mesta sega od Panecilla na jugu do parka Alameda na severu. V kolonialnem centru so Predsedniška palača,katedrala,bazilika in drugecerkve,samostani in posvetne zgradbe, ki jim je UNESCO dodelil status svetovne dediščine. V severni del mesta so se med letoma 1970 in 1980 preselile vladne službe, finančne ustanove, tukaj so tudi večji nakupovalni centri in stanovanjska območja srednjega in višjega razreda. Severno od letališča so tudi industrijska območja.
Simbole mesta je cesar Karel V. podelil Quitu 14. marca 1541 in so zapisani v dokumentu Talavera.
Takrat je Quito dobil mestne pravice in pravice uporabljati orožje.Grb predstavlja "palačo iz srebra med dvema hriboma ali skalama z jarkom v zeleni barvi na dnu vsakega, med njima stoji grad s križem iz zlata na zeleni podlagi, na stolpih sta dva črna orla z zlatimi všitki na krilih, celotno polje je rdeče, obrobljeno s trakom sv. Frančiška v zlatu na modrem polju, čisto na vrhu pa je viteška čelada z modro-rdečo perjanico položena na zelen lovorjev venec. "
V skladu s študijo zgodovinarja in mestnega svetnika Quita, Pedro Pablo Traversarija iz leta 1914, je najstarejši preživeli dokument o grbu v avguštinskem samostanu iz leta 1573.
Zgodovinsko mestno jedro Quita je eno najbolj ohranjenih mest v Ameriki. Skupaj sKrakovom (Poljska) je bil prvo mesto zapisano na seznam svetovne dediščine pri UNESCO-ju. Staro mestno jedro se nahaja v južnem predelu Quita in obsega površino 320 hektarjev. V njem je okoli 130 pomembnih objektov, trgov in ulic. Osrednji trg jePlaza de la Independencia (tudi Plaza Grande) sparkom. Okrog parka se nahajajo:
Palacio de Gobierno - vladna palača
Palacio de Carondelet - predsedniška palača
Administration Urbana - mestna hiša
Palacio Arzobispal - nadškofijska palača
Tukaj je tudiLa Catedral Metropolitana - glavnacerkev v mestu in eden največjih verskih objektov katoliške skupnosti. Gradnja se je začela leta 1562, sedemnajst let po tem, ko je bil ustanovljen Quito (1545). Gradnja se je končala leta 1806. V tej cerkvi so pokopani ostanki maršalade Sucreja. Poleg njega pa še več nekdanjih predsednikov republike, pa tudi škofje in duhovniki.
V ulici Calle Garcia Moreno je tik ob stolnici cerkevEl Sagrario. V kolonialnih časih je bila cerkev El Sagrario eden od največjih arhitekturnih spomenikov v Quitu. Zgrajena je v italijanskemrenesančnem slogu, v poznem 17 stoletju. Oltar krasijo kipi in okrasje, vse pozlačeno. Izdelal ga je Bernardo de Legard. Osrednja kupola je okrašena z odlično fresko svetopisemskih prizorov, ki jo je izdelalFrancisco Alban. Oltarna slika je pozlačena in izdelek Legarda.
Nasproti te cerkve stojiCentro Cultural Metropolitano. Danes je v njemmuzej. Prvotni lastniki zgradbe so bilijezuiti, kasneje so bili v njej nastanjeni španski kraljevi vojaki.
V nadaljevanju po isti ulici pridemo so cerkveLa Compañía de Jesus. Gradnja se je pričela leta 1605 in je trajala 160 let. Leta 1765 je bilo delo opravljeno z izgradnjo pročelja. Pročelje je oblikovano vbaročnem slogu in je ena od najbolj celovitih primerov umetnosti v Ameriki. Leta 1767 so cerkev zaprli zaradi izgona jezuitov iz Ekvadorja. Štirideset let kasneje, leta 1807, jo obnovi čilski pater Camilo HENRIQUEZA, ki je kasneje je sodeloval v bojih za neodvisnost svoje države. Stebri so kopija tistih, ki jih izdelalBernini vVatikanu. V notranjosti ima čudoviteoltarje inprižnico, vse pozlačeno. Oltar je delo Legarda.
Drugi največji trg jePlaza San Francisko imenovan po bližnjemsamostanuMonasterio de San Francisco. Samostan s cerkvijo je največji arhitekturni kompleks v zgodovinskih središčih mest v Latinski Ameriki. Gradnja cerkve se je začela leta 1550. Delo je vodil flamski frančiškan Rique Jodoco. Gradnja je bila končana okrog leta 1680 in je mešanica različnih slogov (mudéjar,manierizem inbarok). Frančiškanski bratje so bili prvi, ki so se naselili v Quito. Privlačen je glavni oltar, stranske kapele in prižnica. Na glavnem oltarju je podoba Marije iz Quita, umetnika Bernarda de Legarda, mojstra umetniške šole iz Quitaescuela quiteña.
V mestu že od leta 1995 delujetrolejbus. Je osrednji element integriranega javnega prometnega sistema v mestu. Proge potekajo skozi mesto od severa proti jugu in so popolnoma ločene od ostalih prometnih površin, zato je promet s trolejbusi hiter in neoviran. Za javni prevoz uporabljajo tudi zglobneavtobuse. Quito ima dve glavni avtobusni postaji iz katerih se povezujejo drugi kraji v državi. Zelo pomembno transportno sredstvo v Quitu je tudikolo. Mesto ima 65 kmkolesarskih poti. Posebne kolesarske poti potekajo med univerzitetnimi centri.
Leta 2016 bo odprta prve linijapodzemne železnice in bo delovala v povezavi z ostalim javnim prometnim omrežjem v Quitu. Metro s 15 postajami od severa do juga bo za javni prevoz predstavljal izjemen napredek.
V Quitu je skoraj v središču mesta mednarodno letališčeAeropuerto Internacional Mariscal Sucre. V kratkem ga bodo zaprli zaradi neustrezne lege in s tem povezanih varnostnih tveganjih ter pomanjkanja zmogljivosti in ga nadomestili z novim Quito International Airport, ki ga gradijo v primerni oddaljenosti od mesta proti severu države.
Na novo obnovljena železniška postajaEloy Alfaro (Chimbacalle) je izhodišče za ekvadorsko železniško povezavo v Guayaquil (Duran). Del te proge je tudi znameniti odsek skozi kanjonNariz del diablo, kjer proga poteka cik-cak in se na razdalji 11,6 km dvigne/spusti za 560 m.
Na obrobju mesta ležipark v njem pa obeležjeMitad del Mundo, to jespomenik postavljen na mestu kjer ležiekvator. Spomenik je bil zgrajen med letoma 1979 in 1982, je visok 30 metrov iz armiranega betona in obložen zandezitom. Spomenik je v oblikipiramide katere vsaka stranica kaže določeno stran neba. V notranjosti je majhenmuzej v katerem so predstavljeni eksponati avtohtonih kultur v Ekvadorju (oblačila, predmeti iz življenja,...). V parku so še drugi objekti:planetarij, glavni trg, kjer se odvijajo razne prireditve, alejageometrov.
Sam spomenik stoji 240 m južno od pravega ekvatorja na vzporednici 0° 0' 7,83" južne zemljepisne širine. To so ugotovili z najnovejšimi meritvami s sistemom GPS in na tej novi lokaciji dokončno določili pravo mesto namišljene črte. Tukaj je postavljen tudi nov manjši muzejSolar Intiñan znotraj katerega lahko obiskovalci opravljajo različne poskuse z vodo, jajcem in podobno.
Paúl Aguilar u.a.: Enfoques y estudios históricos. Quito a través de la Historia, Dirección de Planificación. I. Municipio de Quito/Consejería de Obras Públicas y Transporte de la Junta de Andalucía, Quito 1992, (= Serie Quito 6).
María Augusta Fernández de Castro: „Quito: Crecimiento y Dinámica de una Ciudad Andina“, Revista Geográfica del Instituto Panamericano de Geografía e Historia (Mexiko-City), Heft 110, Juli-Dezember 1989, S. 121–164.
Jorge Salvador Lara: Quito, Editorial MAPFRE, Madrid 1992,ISBN 84-7100-437-2.
Quito, Editorial Everest, S.A, Carretera Leon-La Coruna, Leon, Spain,ISBN 978-84-241-0550-1
Equador&Galapagos, Insight Guides, London, 2010 četrta izdaja
.JPG)
.JPG)
.JPG)
.JPG)
.jpg)
.JPG)
.JPG)
_Buena_Vista_black_and_white.JPG)
_Calle_pic._z.JPG)
_Calle_pic._e.JPG)
_vista_to_gonzalez_suarez_quito.JPG)
_pic._b.JPG)
_Calle_pic._b.JPG)
_Calle_pic._a.JPG)
