Prozna Edda, znana tudi kotMlajša Edda,Snorrijeva Edda (islandskoSnorra Edda) ali zgodovinsko preprostoEdda, jestaronordijski priročnik zaskalde in učbenik za pesnike, ki je bil napisan naIslandiji v začetku 13. stoletja. Delo naj bi bilo do neke mere napisano ali vsaj sestavljeno okoli leta 1220 s strani islandskega učenjaka, zakonodajalca in zgodovinarjaSnorrija Sturlusona. Šteje za najobseznejši in najpodrobnejši vir sodobnega znanja onordijski mitologiji, zbirkimitovsevernogermanskih ljudstev. Pri tem se opira na različne vire, vključno z različicami pesmi, ki so se do danes ohranile v zbirki, znani pod imenomPoetična Edda.
Sestavljena je iz štirih delov:Prolog, ki vsebuje evhemerističen prikaz nordijskih bogov;Gylfaginning, ki v obliki vprašanj in odgovorov opisuje vidike nordijske mitologije (obsega približno 20.000 besed);Skáldskaparmál, ki nadaljuje ta format, nato pa predstavi seznamekenningov inheitijev (približno 50.000 besed); terHáttatal, ki obravnava sestavljanje tradicionalne skaldske poezije (približno 20.000 besed).
Sedem rokopisovProzne Edde, ki segajo v obdobje od okoli leta 1300 do 1600, se med seboj opazno razlikuje, kar raziskovalcem omogoča neodvisno analizo besedila.Prozna Edda je očitno služila podobno kot sodobni učbenik, saj je islandskim pesnikom in bralcem pomagala razumeti posebnostialiteracijskega verza ter dojeti pomen številnih kenningov, uporabljenih v skaldski poeziji.
Prvotno je bila učenjakom znana preprosto kotEdda, a je pozneje, da bi jo ločilo odPoetične Edde pridobila svoje sodobne imeProzna Edda. Zgodnji raziskovalciProzne Edde so domnevali, da je nekoč obstajala zbirka celotnih pesmi, kar je bilo potrjeno z odkritjem rokopisovPoetične Edde.[1]
Danes redko uporabljeno ImeSæmundova Edda, je zbirki pesmi izCodex Regiusa pripisal škofBrynjólfur Sveinsson. Ta zbirka, ki jo Snorri pogosto citira, je zaradi Brynjólfurjeve napačne domneve, da jo je predSnorrijevo Eddo zbralSæmundr fróði,[2] postala znana tudi kotStarejša Edda.
Etimologija besedeEdda ostaja ena največjih ugank nordijske filologije, saj o njenem izvoru ni soglasja. Različni raziskovalci so predlagali več razlag, ki segajo od povezav s krajem odraščanja Snorrija, besednimi igrami in latinskimi vplivi do nordijskega konteksta.
Prva teorija povezuje besedoEdda z imenom krajaOddi, kjer je Snorri Sturluson preživel mladost. To povezavo je že v začetku 17. stoletja prvi naredil islandski kmetBjörn á Skarðsá, a njena današnja popularnost se pripisuje predavanju in članku islandskega učenjakaEiríkurja Magnússona v letih 1895/96. Po tej razlagi naj bi »Edda« pomenila »knjiga iz Oddija«. Ideja je naletela na kritike nekaterih poznavalcev med katerimi jeAnthony Faulkes, ki v svojem angleškem prevoduProzne Edde ugotavlja, da je takšno poimenovanje »malo verjetno tako zjezikoslovnega kotzgodovinskega vidika«, saj Snorri v času pisanja svojega dela ni več živel v Oddiju.[3] Zavrgla sta jo tudi angleški leksikografJames A. H. Murray[4] in islandski jezikoslovecÁsgeir Blöndal Magnússon,[5] ki je teorijo označil za »neprepričljivo« ter ruski jezikoslovecAnatoly Liberman, ki je leta 1996 zapisal, da bi bilo potrebno etimologijo opustiti rekoč, da je preveč pomanjkljiva.[6] Kljub temu teorija ostaja priljubljena. Med drugimi so jo sprejeli nizozemski filologJan de Vries,[7] nizozemki profesorBarend Sijmons,[8] slovenski prevajalecPoetične EddeBogdan Gjud,[9] Magnussonov članek pa so urednikiSaga-Book ponovno objavili leta 1992 v izdaji ob obletnici Vikinškega kluba.[10][6]
Druga teorija povezuje besedoEdda z izrazomóðr, ki v stari nordijščini pomeni »bistroumnost« ali »poezija«. To razlago je prvi predlagal islandski filolog Árni Magnússon že leta 1787 in kasneje prevzel in razširil islandski jezikoslovecKonráð Gíslason, ki je v svojem delu iz leta 1884 poskušal utemeljiti jezikovno povezavo medóðr inEdda z uporabo paralel, kot sostóð ~stedda (»kobila«) inlóð ~ledda (»svinec«). Gíslason je skušal vzpostaviti jezikovno pravilo za alternacijoð ~dd, da bi podprl svojo teorijo. Vendar pa je bila teorija oóðr kmalu deležna ostre kritike. Islandski učenjakGuðbrandur Vigfússon je leta 1885 zavrnil Gíslasonove jezikovne primere, saj je pokazal, da so izrazi, kot staledda inlóð, pozna izposojenka, in opozoril, da ni trdnih dokazov za alternacijoð ~dd. Vigfússon je teorijo oóðr označil za šibko in dodal ironične primere, kot je povezavagóðr (»dober«) ~gedda (»ščuka«), da bi pokazal nesmiselnost tovrstnih analogij.[11] Nemški filologHugo Gering je k Vigfússonovem komentarju dodal, daóðr kot skaldski izraz ni bil pogosto uporabljen v staronordijski literaturi, težkih kritik pa je bila teorija deležna tudi s strani Eiríkurja Magnússona, ki je leta 1896 Gíslasonovo teorijo kritiziral zaradi pomanjkanja jezikovne doslednosti in šibkih dokazov. Kasneje so teorijo oóðr sprejeli nekateri ugledni raziskovalci, vključno z Alexandrom Jóhannessonom in Jamesom A. H. Murrayjom. Kljub temu ostaja teorija kontroverzna. Anthony Faulkes opozarja, da je malo verjetno, da bi beseda »Edda« v 13. stoletju nastala neposredno izóðr. Takšen razvoj bi moral potekati postopoma, medtem ko v predliterarnem obdobju pojem »Edda« v smislu »poetike« verjetno sploh ni obstajal, teorijo pa zaradi pomanjkljivosti zavrača tudi Anatoly Liberman.[12][6]
Tretja teorija, da besedaEdda izhaja iz pomena »prababica«, ima korenine v delu Guðbrandurja Vigfússona, ki se je naslanjal na podobne idejeJacoba Grimma. Oba sta opozorila na uporabo staroislandske besedeedda kot »prababica« v pesnitviRígsþula.[9] Kljub temu je bila besedaedda že takrat redka in njena etimologija nejasna, saj so ljudje v tistem obdobju redko doživeli starost, da bi izraz za prababico postal široko uporaben. Viri, kot jeCodex Upsaliensis, ki velja za bližnjega izvirnikuMlajše Edde, tega pomena ne podpirajo, kar je podkrepilo dvome raziskovalcev, kot je Eiríkur Magnússon, ki je trdil, da Snorri Sturluson verjetno ni poznal te besede. Ameriški učenjak Sivert N. Hagen je teorijo razvijal dalje, pri čemer je domneval, da je Snorri želel uporabiti besedo, ki bi ustrezala konceptuars poetica. Nemški filologGustav Neckel, eden redkih podpornikov Hagenove ideje, je menil, da je Snorri uporabileddo kot simbol stare matere, ki se je ujemala z izrazomars poetica, vendar je obenem priznal, da gre za vzdevek, ne za formalni naslov. Drugi raziskovalci, kot je Anatoly Liberman, so zavrnili teorijo, da je Snorri uporabljaleddo v tem pomenu, saj beseda ni bila splošno znana niti sodobnikom Snorrija, niti piscuCodex Upsaliensisa. Anthony Faulkes sicer poudarja, da so v srednjeveški Islandijieddo uporabljali kot izraz za »prababico«, vendar v islandski kulturi ni jasne povezave med starimi ženskami in skaldskimi verzi.[12][6]
Četrta hipoteza temelji nalatinski besediedo, ki pomeni »pišem«. Razlago je leta 1977 razvil Anthony Faulkes in temelji na spoznanju, da islandska beseda »kredda« (»vera«) izhaja iz latinskegacredo (»verovati«). Ideja temelji na domnevi, da je Snorri kot izobražen učenjak, ki je bil seznanjen z latinsko tradicijo, verjetno uporabil latinsko besedo, da bi naslovil svoje delo o poeziji. Poudarja, da srednjeveška Islandija ni bila izolirana od latinskega vpliva in da bi uporaba latinske besede ustrezala intelektualnemu duhu tistega časa. Po tej razlagi bi »Edda« lahko pomenila »poetična umetnost«, kar se sklada s srednjeveškim razumevanjem besede.[3]
Do danes se je ohranilo sedem rokopisovProzne Edde: šest izvodov iz srednjeveškega obdobja in še en iz 17. stoletja. Noben rokopis ni popoln in vsak ima svoje posebnosti. Poleg treh fragmentov so štirje glavni rokopisiCodex Regius,Codex Wormianus, Codex Trajectinus in Codex Upsaliensis:[13]
| Ime | Trenutna lokacija | Datacija | Opombe |
|---|---|---|---|
| Codex Upsaliensis (DG 11) | KnjižnicaUniverze v Uppsali,Švedska | Prva četrtina 14. stoletja.[14] | Vsebuje nekaj posebnosti, ki jih ni mogoče najti v nobenem od treh drugih glavnih rokopisov, kot je imeGylfaginning. |
| Codex Regius (GKS 2367 4°) | Inštitut za islandske študije Árnija Magnússona,Reykjavík,Islandija | Prva polovica 14. stoletja.[14] | Je najobsežnejši od štirih rokopisov in po mnenju strokovnjakov najbližji izvirnemu rokopisu, zato je osnova za izdaje in prevodeProzne Edde. Njegovo ime izhaja iz tega, da je bil več stoletij shranjen vDanski kraljevi knjižnici. Med letoma 1973 in 1997 je bilo z Danske na Islandijo vrnjenih več sto starodavnih islandskih rokopisov, med njimi leta 1985 tudi Codex Regius, ki ga zdaj hrani Inštitut za islandske študije Árnija Magnússona. |
| Codex Wormianus (AM 242 fol) | Zbirka rokopisov Árnija Magnússona,København,Danska | Sredina 14. stoletja.[14] | Brez |
| Codex Trajectinus (MSS 1374) | KnjižnicaUniverze v Utrechtu,Nizozemska | Napisanok. leta 1600.[14] | Kopija rokopisa iz druge polovice 13. stoletja. |
Preostali trije rokopisi so AM 748, AM 757 a 4to, AM 738 II 4to in AM le ß fol. Čeprav so nekateri strokovnjaki dvomili, da je mogoče ustvariti zanesljivodrevesno shemo (stemo) rokopisov, saj so lahko pisci le-teh črpali iz več primerkov ali po spominu, je bilo v zadnjem času ugotovljeno, da je mogoče dokaj enostavno določiti glavne vire vsakega posameznega rokopisa.[16]Prozna Edda je ostala zunaj Islandije do objaveEdda Islandorum leta 1665 v glavnem neznana.[17]
Na splošno velja, da je besedilo napisal ali vsaj sestavilSnorri Sturluson. Ta opredelitev temelji predvsem na naslednjem odstavku iz dela rokopisaCodex Upsaliensis iz začetka 14. stoletja, ki vsebujeEddo:
Bók þessi heitir Edda. Hana hefir saman setta Snorri Sturluson eptir þeim hætti sem hér er skipat. Er fyrst frá Ásum ok Ymi, þar næst Skáldskaparmál ok heiti margra hluta, síðast Háttatal er Snorri hefir ort um Hákon konung ok Skúla hertuga.[18] | Ta knjiga se imenuje Edda. Snorri Sturluson jo je zbral na način, kot je urejen tukaj. Najprej je govora o Azih in Ymirju, nato o Skáldskaparmálu („pesniška dikcija“) in (poetičnih) imenih mnogih stvari, nazadnje pa o Háttatalu („naštevanje metrik oz. verznih oblik“), ki ga je Snorri sestavil okralju Hákonu inEarlu Skúliju.[18] |
Poznavalci so ugotovili, da ta atribucija, skupaj z atribucijami drugih primarnih rokopisov, ne pojasnjuje, ali je Snorri le sestavljalec dela in avtorHáttatala ali pa je avtor celotneEdde.[19] Faulkes povzema znanstveno razpravo o avtorstvuProzne Edde takole:
Ne glede na to je omemba Snorrija v rokopisih vplivala na splošno sprejetje Snorrija kot avtorja ali vsaj enega od avtorjevEdde.[19]
Prozna Edda v slovenščino še ni bila prevedena.
Prevodi v angleščino
Najnovejše prevode v angleščino so pripraviliJesse Byock (2006), Anthony Faulkes (1987 / 2. izdaja 1995), Jean Young (1954) inArthur Gilchrist Brodeur (1916). Mnogi od teh prevodov so skrajšani;Háttatal je zaradi svoje tehnične narave pogosto izključen,Skáldskaparmál pa ima pogosto skrajšane svoje staronordijske enciklopedične dele.[24][25]
Prevodi v ostale jezike
| Božanstva |  | |
|---|---|---|
| Viri | ||
| Družba | ||
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
