Prometej (grškoΠρομηθευς,Prometheus - 'ki vnaprej misli') je vgrški mitologiji eden odTitanov (sinJapeta inKlimene) ene odOkeanid terAtlantov in Epimetejev brat. Bil je stvaritelj človeškega rodu, človeka je ustvaril izgline, dušo mu je vdahnilaAtena. A ti ljudje niso častili bogov. Za kazen jim je Zevs odvzel svetlobo in toploto. Zato je zOlimpa ukradelogenj in ga v votlemtrsu prinesel ljudem. To jeZevsa zelo ujezilo, zato je nad ljudi poslal tegobe in nadloge, ki jih večno preganjajo. Prometeja je za kazen priklenil naskalo vKavkazu, in nadenj poslal orla, ki mu je vsak dan kljuvaljetra, ki so mu čez noč spet zrasla.[1]
Prometeja je več stoletij kasneje osvobodilHeraklej, ki je splezal na goro, ubil orla in razbilokove, s katerimi je bil Prometej priklenjen na skalo. Prometej je moral v znak podrejenosti Zevsu večno nositi prstan s kamnom iz kavkaške skale.
Izvor oz. razlaga imena: προμήϑεια (prometheia) = previdnost, opreznost, preudarnost, skrb.
Poleg ognja je Prometej ljudem prinesel šeabecedo,številke,umetnost in še mnogo drugih stvari, ki so bile do takrat le v lastibogov zOlimpa. Naučil jih je tudi oblikovatiopeko, obdelovatiles, graditiladje,vozove insedla, nabirati zdravilnazelišča in mnogo drugih koristnih stvari. O tem je pisalHeziod. Zaradi plemenite nesebičnosti in neustrašnosti pri kljubovanju božji nadoblasti, je postal literarni lik, poln simbolike.
Dokazi o kultu samega Prometeja niso razširjeni. Bil je žarišče verske dejavnosti predvsem vAtenah.
V zahodni klasični tradiciji je Prometej postal osebnost, ki je predstavljala človekovo prizadevanje (zlasti iskanje znanstvenih spoznanj) in tveganje preseganja ali nenamernih posledic. Zlasti so ga v romantični dobi poosebljali osamljeni genij, katerega prizadevanja za izboljšanje človeškega obstoja bi lahko privedla tudi do tragedije:Mary Shelley je na primer dalaModerni Prometej kot podnaslov svojemu romanuFrankenstein (1818).
Najstarejši zapis o Prometeju je Heziodov, vendar so zgodbe o kraji ognja prevaranta razširjene po vsem svetu. Nekateri drugi vidiki zgodbe spominjajo na sumerski mit oEnkiju (ali Ea v kasnejši babilonski mitologiji), ki je bil tudi prinašalec civilizacije, ki je človeštvo ščitil pred drugimi bogovi.[2] Da Prometej izvira odvedskega prinašalca ognja Mātariśvana, je bilo predlagano v 19. stoletju, v 20. stoletju je izgubil naklonjenost, vendar ga nekateri še vedno podpirajo.
Prvi zapis o mitu o Prometeju se je pojavil v poznem 8. stoletju pred našim štetjem v grškega epskega pesnika HeziodaTeogoniji (507–616). V tem poročilu je bil Prometej sin Titana Japeta in Klimene, ene od Okeanid. Bil je brat Menoeciju, Atlantu in Epimeteju. Heziod vTeogoniji predstavi Prometeja kot izzivalca Zevsove vsevednosti in vsemogočnosti.
V triku pri Meconeju (535–544), žrtvenem obroku, ki je označeval »poravnavo računov« med smrtniki in nesmrtniki, je Prometej igral trik proti Zevsu. Pred olimpijcem je dal dve daritvi: izbor govejega mesa, skritega v volovem želodcu (hrana, skrita znotraj neprijetne zunanjosti) in bikove kosti, popolnoma ovite v »bleščečo maščobo« (nekaj neužitnega, skritega v prijetni zunanjosti). Zevs je izbral slednje in ustvaril precedens za prihodnje žrtvovanje (556–557). Odslej bi ljudje to meso obdržali zase in v maščobo zavite kosti zažgali kot daritev bogovom. To je razjezilo Zevsa, ki je ljudem v povračilo skril ogenj. V tej različici mita je bila uporaba ognja že znana ljudem, vendar jo je Zevs umaknil.[3]
Prometej je Zevsu ukradel ogenj v velikanskem steblu koromača (Ferula communis) in ga podaril človeštvu (565–566 6). To je še bolj razjezilo Zevsa, ki je poslal prvo žensko, ki je živela s človeštvom (Pandora, ni izrecno omenjena). Ženo, sramežljivo devico, jeHefajst oblikoval iz gline, Atena jo je pomagala pravilno okrasiti (571–574). Heziod piše: »Od nje je smrtonosna rasa in pleme žensk, ki živijo med smrtnimi moškimi v svojih velikih težavah, nobena pomoč ni v sovražna revščini, ampak le v bogastvu« (590–594). Za svoje zločine Prometeja kaznuje Zevs, ki ga je priklenil z verigami in poslal orla, da je vsak dan jedel Prometejeva nesmrtna jetra, ki so nato vsako noč zrasla. Leta pozneje je grški junak Heraklej z Zevsovim dovoljenjem ubil orla in osvobodil Prometeja te muke (521–529).
Heziod vDelih in dnevih (42–105) ponovno pregleda zgodbo o Prometeju in kraji ognja. V njej pesnik razširja Zevsovo reakcijo na Prometejevo prevaro. Zevs ne zadržuje le ognja človeštva, temveč tudi 'življenjska sredstva' (42). Če Prometej ne bi izzval Zevsove jeze, »bi v enem dnevu zlahka opravili dovolj dela, da bi vas oskrbeli celo leto, tudi če ne bi delali; kmalu bi odložili krmilo nad dimom in polja, ki jih obdelujejo vol in močna mula, bi tekla v odpadke«.(44–47).
Hesiod dodaja tudi več informacij v Teogoniji o zgodbi o prvi ženski, deklici, ki jo je Hefajst ustvaril iz gline in vode, zdaj pa jo izrecno imenuje Pandora ('vsa darila') (82). Zevs v tem primeru dobi pomoč Atene,Afrodite,Hermesa,Harite inHore (59–76). Ko Prometej ukrade ogenj, Zevs v povračilo pošlje Pandoro. Kljub Prometejevemu opozorilu Epimetej sprejme ta »dar« bogov. Pandora je s seboj nosila kozarec, iz katerega so se sproščali hrepenenje, žalost, kuga in bolezni. Pandora prepozno zapre pokrov kozarca, da zajame vse hudobne stiske, ki so pobegnile, toda Upanje ostane ujeto v kozarcu, ker Zevs prisili Pandoro da ga zapre, preden Upanje lahko uide (96–99)
Glavna dva avtorja, ki sta vplivala na razvoj mitov in legend, ki obkrožajo Titana Prometeja v času sokratske dobe v Atenah, sta bilaAjshil inPlaton. Moža sta pisala v izrazito izraznih oblikah, ki so se za Ajshila osredotočale na njegovo obvladovanje literarne oblikegrške tragedije, za Platona pa na filozofsko izražanje njegove misli v obliki različnih dialogov, ki jih je napisal ali posnel v življenju.
Vklenjenega Prometeja, ki je morda najbolj znana obravnava mita med grškimi tragedijami, tradicionalno pripisujejo grškemu tragiku Ajshilu iz 5. stoletja pred našim štetjem. V središču drame so rezultati Prometejeve kraje ognja in njegove trenutne Zevsove kazni. Odvisnost dramatika od heziodičnega izvornega gradiva je jasna, čepravVklenjeni Prometej vključuje tudi številne spremembe prejete tradicije.[4] Predlagal je M. L. West, da bi te spremembe lahko izhajale iz zdaj izgubljene epske Titanomahije.
Ajshil mu je posvetil tetralogijo, od katere se je ohranil delVklenjeni Prometej. V drami se kaže odpor do tiranije, katere predstavnik je Zevs, ki ljudi zatira in jih muči.
Za zgodnje krščanske pisce je bila Prometejeva pokora ena od prapodob Kristusovih muk.
↑Stephanie West. "Prometheus Orientalized" page 147 Museum Helveticum Vol. 51, No. 3 (1994), pp. 129–149 (21 pages)
↑Martin Litchfield West commentaries on Hesiod, W.J. Verdenius commentaries on Hesiod, and R. Lamberton'sHesiod, pp.95–100.
↑Nekatere od teh sprememb so dokaj majhne. Na primer, namesto da bi bil sin Japeta in Klimene, Prometej postane sin Temis, ki je identificirana z Gajo. Poleg tega se refren (561) mimogrede sklicuje na Prometejevo ženo Hesiono, medtem ko je v odlomku iz HeziodovegaKatalog žensk imenovana Prineje, kar je možna priredba Pronoje.
