Prokl je bil zadnjipoganskiznanstvenik, ki je kaj pomenil. Izviral je iz bogate družine. VAleksandriji je študiralgovorništvo,filozofijo inmatematiko. Vrnil se je v Konstantinopel in nekaj časa bil uspešen odvetnik. Leta 431 je odšel v Atene študirati na znamenito filozofsko šolo, ki jo je 800 let prej ustanovilPlaton.
Bil je privrženecnovoplatonizma, filozofskega sistema, ki je izviral odrimskega filozofaPlotina. Plotin je dvestoletji prej prikrojil Platonov sistem, ko mu je dodalmisticizem, da bi se laže kosal z odrešeniškimi vzhodnimiverami, ki so tedaj začenjale prevladovati vRimskem cesarstvu. To se Plotinu sicer ni posrečilo, vendar so novoplatonične prvine vdrle vkrščansko misel, ki je bila končna zmagovalka v tem boju zamisli. V Proklovem času je bilo že nevarno, čeravno še ne pogubno, če si bil pogan.
Poučeval je naAkademiji v zadnjem stoletju njenega obstoja. Na koncu je bil tudi njen predstojnik. Približno leta 450 so ga za leto dni izgnali iz Aten.
Njegovo delo lahko razdelimo na dva dela. Z 28. leti je napisal deloZapiski (Memorandi) o Platonovih delih. V teh delih je analiziral in ponovno ovrednotil Platonovo misel, ki so jo do njegovega časa že dokaj napačno pojasnjevali in popačili.
Drugi del jeteološke narave:Theologia Platonica, Chrestomatheia, Hymni, Epigrammata in druge. Zaradi krščanske prisile je znanje grške religije obledevalo. Prokl je poučeval simbolizem grških mitov ter jih skrbno in modro proučeval. Po njegovih besedah je v grških mitih »poroka nerazdružna zveza ustvarjalnih moči«.
Med drugim je tolmačilPtolemeja inEvklida in v tem je njegov pomen zazgodovino. Omenjal je tudiApolonijevo deloO cilindrični vijačnici. Plamenznanosti se je zmanjšal v tako slabotno brlenje, da je bil pomemben vsak še tako preprost tolmač, saj je pomenil novo knjigo, ki jo je mogoče videti in ki se bo nemara ohranila.