 Slovenska potica je različica valjanega testa. | |
| Druga imena | potica |
|---|---|
| Vrsta | pecivo |
| Poreklo | Slovenija |
| Pokrajina ali regija | vsa območja Slovenije in vso slovensko zamejstvo |
| Ustvaril | tradicionalna ljudska hrana |
| Glavne sestavine | sladko kvašeno testo, drobljeni orehi, maslo |
| Različice | pehtran,skuta,lešniki,bučno seme,makovo seme,ocvirki,šunka |
Slovenska potica Peka potic | |
.jpg) | |
| Lega | celotneSlovenija |
|---|---|
| Uprava | koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine,Slovenski etnografski muzej, |
| RKD št. | 2-00098[1] |
| Vpis v register | 14. december 2021 |
Slovenska potica je eno od izvirnih in najbolj znanihslovenskih pretežno prazničnih peciv (pogača), z različnimi nadevi.
Glede na možne nadeve se pri poimenovanju pogosto uporablja tudi zveza, ki označuje vrsto nadeva. Najbolj razširjena in znana je orehova potica, uradno »slovenska potica - orehova ali orehov nadev«, medena potica, uradno »slovenska potica - medena ali medeni nadev«, pehtranova potica, uradno »slovenska potica - pehtranov nadev ali pehtranka« idr.
Slovenska potica je z različnimisladkimi alislanimi nadevi namazan zvitek iz razvaljanega kvašenegatesta, z luknjo v sredini, pečen v okroglem lončenem, porcelanastem ali kovinskem pekaču potičniku, ki ima obodno steno gladko ali narebreno, z navpično stoječimi rebri, ravnim dnom, v sredini pa prirezani stožec.
Ime potica za posebno sladico je izrazito slovensko in ima svojetimološki razvoj iz zgodnejših slovenskih oblik kot so povitica, povtica, potvica. To je povezano tudi z razvojem načinov izdelave potic od srednjega veka (pred 15. stoletjem) do začetkov 20. stoletja, ko se je razvoj ustalil, enotno poimenovanje potica pa se je uveljavilo od 18. stoletja. Izraz slovenska potica se je začel uporabljati od 2. polovice 19. stoletja.
Najstarejša pisna omemba potice, in sicer še v razvojnem poimenovanju »povitica«, je v delihPrimoža Trubarja iz let 1575 in 1577. Najstarejši recept za potico je objavilJanez Vajkard Valvasor, v šesti in sedmi knjigi svojega delaSlava vojvodine Kranjske iz leta 1689. Poleg podrobnega opisa načina izdelave potice je zapisal tudi razlikovanje potice od kolača, presneca in pogače. Poznejši avtorji do konca 19. stoletja (Anton Tomaž Linhart,Valentin Vodnik,Balthasar Hacquet,Janez Trdina,Jožef Pajek) že dosledno uporabljajo naziv potica. Do 19. stoletja sta že znana dva načina peke potice, in sicer kot polžasto zavit zvitek namazanega testa ali kot kolač z luknjo v sredini. Slednja oblika prevlada na prehodu iz 19. v 20. stoletje, polžasti način pa se ohrani večinoma v zahodnjem delu Slovenije.V prvi kuharski knjigi v slovenskem jeziku iz 1799, deloValentina Vodnika, je navedena tudi potica, in sicer kot način oblikovanja razvaljanega kvašenega peciva z različnimi nadevi.
Prve slovenske potice so bile sadne, z nadevom iz zdrobljenega suhega sadja (krhlji jabolk, hrušk, češpelj) in medu. Suho sadje za potice so na peči ali v peči posušili in v možnarjih ali v mlinskih stopah zdrobili v moko. Sladkali so zmedom. Poleg sadja so kot nadev uporabljali še orehe, lešnike, bučna semena,pehtran, rozine pa so na kmete prišle zelo pozno. Nadev potice je lahko tudi slan in tako so nastale ocvirkovka, špehovka, drobnjakova in druge slane potice.
Slovensko potico že dolgo časa poznajo skoraj povsod po svetu, kamor so jo zanesli slovenski izseljenci. Nekateri jo označujejo tudi kot »ambasadorko Slovenije«.Slovenska potica je tudi po zaslugipapeža Frančiška inMelanije Trump postala mednarodno prepoznavna, zato se je pristopilo k postopku zaščitezajamčene tradicionalne posebnosti v okviruEU, skupno vlogo so vložile Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij priGZS inObrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Na spletni straniMinistrstva za kmetijstvo in vUradnem listu RS je objavljen Pravilnik o Slovenski potici, s specifikacijo za predhodno nacionalno zaščito.[2]
EtnologJanez Bogataj poudarja, da imaSlovenija številne zgodovinske argumente za zaščito, pomembno je tudi dejstvo, da je v Sloveniji okoli pet prireditev, posvečenih potici, pa tudi ocenjevanja kvalitete. Slovenski rokodelci in obrtniki ter proizvajalci bodo morali ponuditi dovolj pekačev potičnikov z gladkim obodom ali z navpičnimi rebri, vse kar je na potičniku poševno, je germanska kulturna dediščina, opozarja Bogataj.[3]
