Populacija je vbiologiji skupinaorganizmov istevrste, ki zasedajo nek prostor v nekem času. Populacije organizmov, ki se razmnožujejospolno, lahko delimo v manjše lokalne populacije alideme oz. skupine organizmov, ki se med seboj parijo. Dem je najmanjša enota za skupino organizmov, sestavljajo jo posamezni osebki. Tako koncept dema kot same populacije nista natančno opredeljiva - časovne in prostorske meje populacije pogosto ne moremo natančno določiti, zato je meja v praksi postavljena arbitrarno glede na namen preučevanja. Tako lahko opisujemo populacijo živalske vrste v nekemhabitatu (npr. na enemtravniku), naravno definiranem (npr.alpska populacijagamsa), ali umetno omejenem geografskem območju (npr. populacijadivjega petelina vTriglavskem narodnem parku).
Težave nastanejo tudi pri organizmih, ki se razmnožujejonespolno s poganjki. Tako je denimo pritravah inglivah v praksi nemogoče določiti, kje se konča en osebek in začne drugi. Nadaljnji problem so rastline, ki tvorijo ogromne združbe brez očitnih meja, kot so gozdovipritlikave smreke (Picea glauca), ki poraščajo ozemlje odNove Fundlandije doAljaske. Glede na kriterij izmenjave genetskega materiala ne tvorijo enotne populacije, vendar tudi verjetnosti za križanje ni mogoče izmeriti in določiti ožjih meja. Zadnja bistvena omejitev koncepta populacije je, da opisuje skupino organizmov bolj ali manj ločeno od okolja in upošteva le interakcije, ki so enostavno določljive, s tem pa zelo poenostavlja dejansko stanje.
Populacija je kljub tem omejitvam pomemben koncept vekologiji. Odnos populacij do okolja preučuje posebna veja ekologije, imenovanademekologija (oz. populacijska ekologija), njihovogenetsko sestavo papopulacijska genetika. Eden od osnovnih principovteorije evolucije je, da dejavniki iz okolja in interakcije znotraj populacije delujejo kotselekcijski pritiski na osebke, ki populacijo sestavljajo. Tako se znaravno selekcijo populacije razvijajo. V skrajnem primeru se geografsko ločene populacije razvijejo v samostojne vrste, aliizumrejo, v primeru da se ne morejo prilagoditi spremenjenim dejavnikom okolja.
Beseda populacija se pogosto uporablja v ožjem pomenu zaskupino ljudi, ki živijo v nekem času na nekem prostoru, največkrat znotraj političnih mej (npr. populacijaSlovenije, populacijaAzije itd.).
Populacije se običajno deli na dva tipa, pri čemer delitev temelji narodnosti inumrljivosti v posamični populaciji. Tako poznamo izvorne populacije, kjer je rodnost populacije večja od umrljivosti. Hkrati obstajajo tako imenovane ponorne populacije, kjer je večja umrljivost.[1][2]
imigracija: premikanje osebkov v območje, ki ga zaseda populacija
emigracija: premikanje osebkov iz območja, ki ga zaseda populacija
Pojava imigracije in emigracije ločujeta dva osnovna tipa populacije. Kadar se osebki ne premikajo izven meja območja, ki ga zaseda populacija, pravimo, da je populacija zaprta. Pri odprti populaciji pa prihaja do prehajanja osebkov med sosednjimi populacijami in s tem do izmenjave genov.
Iz naštetih osnovnih lastnosti izhajajo še nekatere sekundarne lastnosti:
gostota: število osebkov na enoto površine ali prostornine
starostna struktura
spolna struktura (pri populacijah organizmov, ki imajo ločene spole): delež obeh spolov
prostorska porazdelitev osebkov ali disperzija: trije osnovni tipi porazdelitve so enakomerna, naključna in skupinska
Metode za opisovanje populacije dajo kvantitativno (številčno) oceno teh parametrov. V zadnjih 70 letih so z izboljševanjem natančnosti in zanesljivosti postale te metode pomembno orodje za oceno stanja naravnih populacij organizmov, predvsem v kontekstu vplivačloveka na okolje.
↑Denac, Damijan; insod. (16. oktober 2008).»Lov in uravnavanje populacij ptic«(PDF).Varstvo narave. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Pridobljeno 16. oktobra 2020.
Krebs C.J. (2001).Ecology: The experimental analysis of distribution and abundance (5th Edition). San Francisco: Benjamin Cummings.ISBN 0-321-04289-1(COBISS)
