Pomladno obredje (francosko:Le Sacre du Printemps) jebaletnaglasbaIgorja Stravinskega.
Okrajšano tudiSacre, je tretji balet, ki ga je Igor Stravinski (1882-1971) napisal po naročilu direktorjaruskega baleta v ParizuSergeja Djagileva. Med vsemi tremi (prva dva staOgnjeni ptič inPetruška) je najbolj revolucionaren po stilu in zaznamuje preobrat v glasbeni zgodovini. Pomladno obredje spada med tiste glasbene umetnine, ki so določujoče vplivale na podobo glasbe20. stoletja. Stravinski je izoblikovalscenarij skupaj z velikim poznavalcem predkrščanskihritualov, ruskimslikarjem in učenjakomNikolajem Roerichom, ki je tudi oblikovalkostume za prvo izvedbo. Balet prikazuje predkrščanske obrede ob nastopupomladi, kakršni so bili v navadi pri starihSlovanih.
Balet je sestavljen iz dveh delov:
Skladba je bila napisana med letoma 1911 in 1913. Balet je bil prvič uprizorjen29. maja 1913 vkoreografiji znamenitega plesalcaVaslava Nižinskega vgledališču naElizejskih poljanah vParizu. Izvedbo je vodildirigentPierre Monteux. Nižinski, ki je bil leta1912 v Parizu izzval škandal s svojo drznoerotičnointerpretacijo baleta poDebussyjevi skladbiFavnovo popoldne, je s pomočjobalerineMarie Lambert koreografijo prilagodil dotlej še nikoli slišanim glasbenim efektom Stravinskega, ki se jim uglajeni prijemiklasičnega baleta nikakor niso prilegali.Premiera se je izrodila v prvovrsten škandal. Del publike je vpil, žvižgal in se rogal, drugi so bučnoaplavdirali in priletela je tudi marsikatera klofuta. Nižinskega so zadrževali za odrom, ker je hotel v dvorano zmerjat publiko, obupani Djagilev je ugašal in prižigal luči, da bi umiril pobesnele ljubitelje glasbe.Kritiki so izvedbo preimenovali vMassacre du printemps, pomladni pokol.Konservativni glasbeni krogi (med voditelji protesta je bil tudi del profesorjev pariškegakonservatorija zGabrielom Fauréjem na čelu) so nakopičenedisonance territmična indinamična nasprotja doživeli kot eksces novega glasbenegabarbarstva, občudovalci Stravinskega pa so njegovo glasbo slavili kot vizijo prvinskega človeka, kiumetnosti vliva nove moči. Pomladno obredje je plod velikega navdiha in zaradi svoje bleščečedramaturgije izvrstno učinkuje tako na baletnemodru kot v koncertni dvorani. Danes je občutje publike drugačno kot v začetku20. stoletja. Pomladno obredje poslušamo kot klasično delo,partitura spada vželeznirepertoarsimfoničnih orkestrov in na njej so se preizkusili mnogi veliki dirigenti, saj odinterpretov zahteva brezhibno tehnično znanje ter velike ritmične sposobnosti in poustvarjalno silo. Zdi se, da sama narava te glasbe organsko zavrača akademsko interpretacijo.
Pomladno obredje se na prvi pogled zdi izredno zapletena skladba, a revolucionarna je prav zaradi preprostosti svoje kompozicijske zasnove. Nasprotno od zgodnejših ruskihskladateljev, ki so sprejeli nemške tehnike simfoničnekompozicije, je Stravinski uporabil popolnoma nasprotne metode. V skladbi ne zasledimo organske rasti ter razvojaharmonij in tematskega materiala. Ločeni kontrastni bloki so bodisi položeni drug poleg drugega bodisi pomešani kotmozaik, individualne melodične linije in ritmični vzorci pa se zgoščajo v ekstatično utripanje. Takšen je splošni vzorec obeh delov baleta. Začneta se s počasno, tiho in nežno glasbo in se zaključita v orgiastičnih izbruhih. V teh prvinskih glasbenih odlomkih se je Stravinski izkazal kot največji ritmik20. stoletja. Prav zadnji stavek, ki spremlja mladenkin smrtni ples, je izjemno ritmično zapleten, sloni nahipnotičnihostinatnih vzorcih, ki jih neprestano prekinjajo nepričakovani dinamični šoki. Stravinski sam je dejal, da je stavek uspel zapisati šele dolgo potem, ko ga je odigral naklavir.
Trdil je tudi, da je v celotno delo vključil le eno ljudskovižo, in sicer uvodno melodijo zafagot, ki izvira izlitovskefolklore. Zdaj vemo, da to ne drži. Muzikološke raziskave so v Pomladnem obredju odkrile celo vrsto litovskih,beloruskih,ruskih inukrajinskih napevov, ki se vsi po vrsti navezujejo na starodavna praznovanja pomladi, a noben izmed njih ni uporabljen kot dobesedencitat. Vse melodije so preoblikovane. To dejstvo nam še jasneje kaže dosežek Stravinskega: iz preprostih prvinskih glasbenih utrinkov je ustvaril veličastno glasbeno delo in odločno prestopil meje iz nacionalne tradicije izvirajočega glasbenega izraza, v katerem se je bil sam umetniško izoblikoval.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
