Pitagora je bilTalesov sodobnik. Že v mladih letih naj bi zaradi ostre, samodrškevladavine samoškegavladarjaPolikrata zapustil Samos. Označili bi ga lahko za verskegaodpadnika, ki je Samos zapustil, da bi drugod ustanovilsektaškokolonijo.
Zdi se, da se je s Samosa preselil vdorsko kolonijoKroton v južniItaliji, ki je veljala za eno najbolj najbolj veličastnih v tistem delu sveta. To naj bi bilo leta529 pr. n. št. Ustanovil je šolo, ki je doživela velikanski uspeh, saj je pitagorejsko sporočilo prinašalo nov,mistični inasketski pogled na življenje. Najbrž je šola kmalu dobila opazno politično moč, kar je povzročilo upor. Napadli naj bi stavbo, v kateri je šola imela sedež, in umorili naj bi skoraj vse najpomembnejše člane bratovščine.
Pitagora naj bi se čudežno rešil z begom vLokre, od tod naj bi se nato preselil vTarant, kasneje pa vMetapont, kjer naj bi umrl.
Učil naj bi se priAnaksimandru ali celo pri Talesu. Živel in se učil naj bi se tudi vEgiptu in potoval po Vzhodu, toda o njegovih poteh nimamo trdnega dokaza. Zaradi čaščenja, ki so ga učenci izkazovali Pitagoru, so se o njem začele spletati številne legende, tako da so se zgodovinske poteze njegovega lika kmalu zabrisale.[4]
Pitagoro izvedenci preučujejo, da bi spoznali tako izvor sodobne znanosti, ki ga lahko iščemo v njegovih matematičnih dognanjih, kot splošno grško razmišljanje, ki ga zasledimo v njegovihgastronomskih nagnjenjih.[5] Pitagorejska šola si kot cilj ni zastavila znanstvenih raziskav, ampak uresničitev določene oblike življenja, v skladu s katero znanstveno raziskovanje ni bilo cilj, ampak sredstvo.
Njegovo delo je sicer nemogoče ločiti od ostalih pitagorejcev, ker Pitagora sam ni napisal ničesar. Tudi domnevno njegove knjige, Tri knjige in Zlati verzi, so skoraj zagotovo ponaredki s konca antike ali iz prvih stoletij krščanske dobe.[6]
Bil je versko-nravni prenovitelj in je bil eden prvih, ki je odločno zavrgel naukhilozoistov, ki so imeli za svetovnonačelosnov in niso delali razlike med njo insilo, on pa je postavil načelo, da je zagibanje, razčlenjevanje in oblikovanje vvesolju odločilno le matematično število.
V matematiki je znan njegovPitagorov izrek, ki velja za pravokotnitrikotnik:
kjer staa inbkateti,c pahipotenuza. To je verjetno najbolj znan pojem iz celotnegeometrije. Posplošila sta gaHipokrat inEvdoks. Prvi ga naj bi poEvdemu celo dokazal pred Evdoksom. Zapravokotni trikotnik ga je dokazalEvklid vElementih. Uporabljali so ga že Egipčani v6. stoletju pr. n. št.
Pitagora je učil, da staštevilo inmera bistvo stvari. Znana so njegova števila. Raziskoval jeprijateljska števila. V sorodstvu števil220 in284, ki sta križno enaki vsoti svojihdeliteljev, je videl prispodobo človeškega prijateljstva. Težko je reči, kaj je bila zasluga samega Pitagore in kaj so naredili njegovi številni učenci, še posebno paFilolaj.
Vsako število od 1 do 10 je zanj pomenilo posebno značilnost vesoljstva. Najvažnejše številke so mu bile 1, 2, 3, 4, saj je njih vsota število 10,desetica pa mu je predstavljala skladnost kozmosa.[7]
Pitagorejci so prvi odkrili, da
se ne more izraziti zrazmerjem dveh števil. Tako ne obstajaulomek, naj bo še tako zapleten, ki bi dal zmnožek 2, če ga množimo s samim seboj. To je dokazal tudi Evklid. Pitagora je številke videl v oblikah, zato še danes uporabljamo izrazoslovje, kot je »na kvadrat« ali »na kub«.
Kot matematik se je ukvarjal tudi zakustiko inzvokom. Spoznal je, da je višinaglasu ob isti napetosti strun obratno sorazmerna z njihovodolžino. Odkril je, da sestrune naglasbilih oglašajo višje, če jih skrajšamo. Odkril je tudi, da se lahko višinatona preprosto primerja z dolžino strune. Če je bila, na primer, struna dvakrat daljša od druge, je bil zvok, ki ga je oddajala, ravno zaoktavo nižji. Če je bilo razmerje strun 3/2, se je slišal glasbeni interval, imenovankvinta, in če je bilo razmerje 4/3, je bilo slišatikvarto. Ton je bil višji tudi, če so struno bolj napeli.
S filozofskim razglabljanjem o glasbi je našel tako imenovano harmonijo sfer - učil je, da se deset svetov na nebu stalnic med ubranim zvenenjem suče drug okoli drugega, da pa človeško uho te čudovite godbe ne sliši.[7]
Po zaslugi teh opažanj je proučevanje zvoka edino poglavje vfiziki, kjer se grški pogledi niso spremenili do danes. Iz teh proučevanj je izhajalo njegovo prepričanje, da temelji vse stvarstvo na številih in njihovih razmerjih.
Pitagora je prvi spoznal, da stazvezdiDanica (Phosphorus) inVečernica (Hesperus) ena zvezda. Po tem so ji nadeli ime Afrodita, danes pa jo poznamo kotplanetVenero. Prvi je tudi opazil, daLunintir ne leži v ravniniZemljinegaekvatorja, ampak leži poševno nanj. Prvi je trdil, da je Zemlja okrogla. Prvi je tudi opozoril, da seSonce, Luna in takrat znani planeti ne gibljejo z nepremičnimi zvezdami, ampak gredo vsak po svoji poti. Tako se je rodila misel, da so poleg nebesne krogle, ki jo je vzelAnaksimander, potrebne še dodatne krogle za različne planete. Število krogel za opis gibanj planetov je pri različnih avtorjih pozneje 700 let naraščalo, dokler se jih niKepler znebil.
Pitagorova verska načela so upoštevali tudi pri prehranjevanju. Njegovo osrednje vodilo je bilo konceptmetempsihoze, kar pomeni transmigracija duše, ki lahko po smrti preide z enega na drugega človeka ali z osebe na žival. Zato je nasprotoval božjemu darovanju živali in je zagovarjal uporabo dišav in začimb. Začimbe so bile potemtakem povezava z nebesi, medtem kofižol, zlastibob, povezava sHadesom, podzemljem. Zlasti zastran oblike teh rastlin, ki so jih pitagorejci videli kot nekakšno lestev iz podzemlja.[5]
Živali so delili po koristnosti. Medtem ko so prašiče in koze označili za škodljive okolju in dovolili prehranjevanje z njimi, so za, na primer, ovce in vole menili, da so koristni, ker dajejo volno oziroma pomagajo pri obdelavi polj, zato je bilo uživanje njih mesa prepovedano.
Tako jeEmpidokles iz Akragasa po sloviti zmagi naolimpijskih igrah leta 496 pr. n. št. zavrnil božje darovanje goveda in je namesto tega sežgal sliko vola, ki so jo naslikali z uporabo olja in zelišč.
Pitagorejci so verjeli, da je prehranjevanje sestavni deletike.
Kombinacija matematike inteologije, ki se je začela s Pitagoro, je zaznamovala filozofijo v Grčiji, v srednjem veku in v sodobnem času, vključno, z denimo,Kantom.Orfeizem pred njim je bil podoben azijski mističnosti. Toda takoPlaton kotSveti Avguštin,Tomaž Akvinski,Descartes,Spinoza inLeibniz so predstavniki intimne zmesi med religijo in razumom, moralne aspiracije ob spogledovanju z logiko večnega, kar izvira od Pitagore in loči intelektualistično teologijo Evrope od omenjenega azijskega misticizma. Možno je oceniti, da je tudiplatonizem v osnovi pitagorejski.[8]
